VSM Sklep II Kp 4856/2016

Pritožbe zagovornika obdolžene J.M.C. in pooblaščenca gospodarske družbe G., svetovanje, d.o.o., Ž. c. 14, L., pooblaščencev M. G., zagovornika obdolženega V. ML in pooblaščenca S. M., zagovornikov obdolženega M. S. ter pritožba K. K. se kot neutemeljene zavrnejo.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom X K 4856/2016 z dne 15. 11. 2018 na podlagi prvega odstavka 502.c člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pod točko I izreka sklenilo, da se začasna zavarovanja zahtevkov za odvzem premoženjske koristi, ki so bila v obravnavani zadevi nazadnje podaljšana s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru X K 4856/2016 z dne 16. 5. 2018, in ki so bila odrejena zoper obdolženega M.a S.o, K.o K., obdolženo J.M.C., S.o M., M.G. in gospodarsko družbo G., svetovanje, d.o.o., Ž. c. 14, L., podaljšajo za 6 mesecev, to je do vključno 16. 5. 2019, pod točko II izreka pa je sodnemu registru Okrožnega sodišča v Ljubljani odredilo vpis podaljšanja začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi z vsebino, kot izhaja iz točk I/1, I/2 in I/3 izreka napadenega sklepa.

2Zoper sklep so se iz razlogov, kot jih navajajo uvodoma v pritožbah, pritožili:

- zagovornik obdolžene J.M.C. in pooblaščenec gospodarske družbe G., svetovanje, d.o.o. zaradi nezakonitosti sklepa, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeni sklep razveljavi ter začasno zavarovanje zahtevka za odvzem protipravne premoženjske koristi odpravi;

- pooblaščenci M.G. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega in izvršilnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču predlagajo, da napadeni sklep spremeni tako, da predlog za podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne predsednici senata v ponovno odločanje;

- zagovornik obdolženega V.M. in pooblaščenec S.e M., ki pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep razveljavi;

- zagovorniki obdolženega M.a S.e iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 370. člena v zvezi s 403. členom ZKP, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeni sklep spremeni tako, da predlog za podaljšanje odredbe o začasnem zavarovanju zahtevka za odvzem premoženjske koristi zavrne in začasno zavarovanje zahtevka nemudoma odpravi, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, in

- K.a K. iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 370. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 399. člena ZKP, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da napadeni sklep spremeni tako, da predlog za odreditev začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi (pravilno za podaljšanje ukrepa) zavrne in odrejeno začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi nemudoma odpravi, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožbe niso utemeljene.

4Z razlogi, ki jih v napadenem sklepu navaja prvostopenjsko sodišče, se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih povzema kot pravilne. Na isto trditev pritožb, da je rok za podaljšanje ukrepa začasnega zavarovanja zahtevkov za odvzem premoženjske koristi že potekel, ker je zadeva v preiskavi, saj je bila obtožnica vrnjena državnemu tožilcu, da jo popravi, po potrebi pa zahteva dopolnitev preiskave, kar je slednji storil, je pritožbeno sodišče že odgovorilo v sklepu II Kp 4856/2016 z dne 27. 11. 2018. Rok za podaljšanje navedenega ukrepa ni potekel, zadeva je v fazi po vložitvi obtožnice, sodišče prve stopnje pa se je v napadenem sklepu utemeljeno sklicevalo na sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) Up 9/95 z dne 28. 2. 1995, načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 18. in 19. 6. 1996 ter na strokovni članek Luke Vavkna., objavljen v pravni praksi leta 2011, št. 48. Pritožbeno sodišče je prav tako že odgovorilo na sedaj ponovljene navedbe pritožb, da obstoj utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj, glede na vsebino sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 4856/2016 z dne 14. 8. 2018, ko je bila obtožnica vrnjena državnemu tožilcu zaradi odprave pomanjkljivosti oziroma zahteve za dopolnitev preiskave, ni več podan. Tudi to trditev je s sklepom z dne 27. 11. 2018 kot neutemeljeno zavrnilo ter pojasnilo, da bi v primeru, da utemeljen sum storitve kaznivih dejanj ne bi bil več podan, zunajobravnavni senat, ko je odločal o ugovoru zoper obtožnico, kazenski postopek ustavil in obtožbe ne bi dopustil, česar pa v obravnavanem primeru ni storil.

5Pritožba odvetnika obdolžene J.M.C. in gospodarske družbe G. navaja, da sodišče prve stopnje v razlogih sklepa prihaja samo s seboj v nasprotje, ko predlog državnega tožilca za podaljšanje obravnavanega ukrepa ocenjuje kot obrazloženega, hkrati pa kot skopega glede novonastalih okoliščin, čeprav te v predlogu niso obrazložene. Obdolženka in pravna oseba sta v odgovoru na predlog navedli, da državni tožilec v predlogu še vedno (in že od samega začetka) navaja napačne podatke o transakcijskih računih pravne osebe in napačno interpretira izjavo obdolženke, zato sodišče prve stopnje v sklepu zmotno navaja, da se je tožilstvo pravilno in obrazloženo izjasnilo glede novonastalih okoliščin. Sodišču prve stopnje očita, da ni presodilo zadostnosti razlogov v predlogu državnega tožilca in odgovorov obdolženke in pravne osebe, temveč je samo po uradni dolžnosti navajalo dejstva in utemeljevalo predlog tožilstva, zgolj sklicevanje na pretekle sklepe pa ne more zadostiti zahtevam po izkazovanju in utemeljevanju obstoja utemeljenega suma ter verjetnosti terjatve za odvzem premoženjske koristi. Sodišče bi moralo vsakič znova preverjati, ali pogoji za navedeni ukrep še obstajajo, ali je nevarnost odtujitve premoženja še podana, to pojasniti in se ne bi smelo zgolj sklicevati na že pravnomočne sklepe, kjer je pritožbeno sodišče pravnomočno ugotovilo obstoj nevarnosti razpolaganja.

6Pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v sklepu pravilno pojasnilo, da je državni tožilec v predlogu za podaljšanje ukrepa navedel zadostne razloge, da je sodišče lahko o njegovem predlogu odločilo; da se je utemeljeno skliceval na argumente, ki izhajajo iz pravnomočnega sklepa o preiskavi z dne 6. 5. 2016, vložene obtožnice ter zadnjega sklepa o podaljšanju začasnega zavarovanja z dne 16. 5. 2018, ki je pravnomočen; da je predstavil podatke o višini protipravno pridobljene premoženjske koristi, ki naj bi jo udeleženci postopka pridobili z očitanimi in opisanimi kaznivimi dejanji ter kako naj bi bila protipravna premoženjska korist prenesena naprej drugim prejemnikom, oziroma da je bilo na druge fizične in pravne osebe preneseno premoženje obdolžencev z namenom onemogočanja odvzema premoženjske koristi in katere so bile te osebe ter da se je opredelil tudi do ostalih okoliščin, zlasti glede nujnosti odreditve ukrepa, zaradi česar je podaljšanje začasnega zavarovanja utemeljeno, prav tako pa da se je opredelil do okoliščine, da je bila obtožnica vrnjena v popravo oziroma dopolnitev ter jo ocenil kot takšno, ki ne pomeni kakšnih novih dejstev in okoliščin, ki bi onemogočala podaljšanje navedenega ukrepa. Ne drži torej pritožbena navedba, da se državni tožilec v predlogu ni opredelil do okoliščine, da je bila obtožnica vrnjena v popravo, pritožba pa ne navaja česa drugega, torej da bi nastopila kakšna nova dejstva in okoliščine, do katerih bi se še moral opredeliti. Podatki o transakcijskih računih pravne osebe naj bi bili po oceni pritožbe že od začetka zmotno navedeni, torej ne gre za novo okoliščino, pa tudi ne za bistveno, saj navedba v odgovoru na predlog za podaljšanje ukrepa, da Banka X in Banka Y več ne poslujeta, ker je bila prva združena z Banko Z, druga pa se je preimenovala v Banko C, ne predstavljata ničesar odločilnega, saj gre za organiziranost in nazive bank, ne pa za v sklepu napačno navedene transakcijske račune. Glede izjav obdolženke v zvezi z nevarnostjo odtujitve premoženja pa je sodišče prve stopnje prav tako pravilno pojasnilo, da je bila nevarnost odtujitve premoženja kot pogoj za odreditev ukrepa že preizkušena in je bila pravnomočno ugotovljena, tudi glede obdolženke in pravne osebe, ter je utemeljeno zaključilo, da niso podane nove okoliščine, da bi podvomilo, da nevarnost, kot je opredeljena v prvem odstavku 502. člena ZKP, ni več podana. Prav tako pa je pravilno opozorilo na stališče, da ponavljajoče se preizkušanje predmeta odločitve na enak način kot pred pravnomočnostjo sodne odločbe pomeni njeno zanikanje in je izkustveno nepristno, kot povzema iz obrazložitve sklepa pritožbenega sodišča II Kp 4856/2016 z dne 29. 3. 2018. Pritožba zato tudi neutemeljeno graja napadeni sklep, ker se sklicuje na razloge, ki so bili navedeni v sklepu X Kpr 4856/2016 z dne 16. 5. 2018, ki je tudi pravnomočen in je pritožbeno sodišče njegove razloge že preizkušalo. Dejstvo je, da je sklep o preiskavi pravnomočen, da je torej potrjen utemeljen sum storitve kaznivih dejanj, in da so bile okoliščine, ki utemeljujejo razlog za ukrep in neogibnost ukrepa s pravnomočnimi sklepi že preizkušane, zato pritožba neutemeljeno pogreša ponovno preizkušanje istih dejstev in okoliščin, ki oboje potrjujejo, saj glede prvega in drugega niso podane takšne nove okoliščine, ki bi zahtevale ponovno presojo. Pritožba prav tako neutemeljeno trdi, da je obdolženki in pravni osebi kršena ustavna pravica do pravnega sredstva, ker iz sklepa naj ne bi bila razvidna presoja, ali je v konkretnem primeru glede na vrsto in težo kaznivega dejanja ukrep potreben zaradi preprečitve nevarnosti razpolaganja s premoženjem, saj se do tega ponovno, glede na to, da novih dejstev in okoliščin v zvezi s tem ni, sodišče ni bilo dolžno znova opredeljevati, v točki 24 obrazložitve pa ima sklep o tem tudi pravilne, ustrezne in zadostne razloge.

7Tudi pritožba pooblaščencev M.G. graja zaključek iz napadenega sklepa, da je predlog za podaljšanje ukrepa ustrezno obrazložen in sodišču prve stopnje očita, da je takšna trditev nasprotna z dejstvom, da sámo v sklepu ni zgolj zapisalo ugotovitve, da odločitev zunajobravnavnega senata ne pomeni ugotovitve kakšnih novih dejstev in okoliščin, ki bi onemogočala podaljšanje začasnega zavarovanja, temveč je poskušalo svojo odločitev vsebinsko obrazložiti. Navaja, da je bila udeleženki kršena pravica do izjave, ker se do predloga, da se ukrep podaljša, zaradi njegove neobrazloženosti ni mogla opredeliti. Ob tem poudarja ugotovitve zunajobravnavnega senata iz sklepa z dne 14. 8. 2018, ki so po oceni pritožbe ovrgli obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, zaradi česar je potrebno začasno zavarovanje odpraviti, saj je zunajobravnavni senat poudaril okoliščine, na podlagi katerih je sprejel povsem jasen zaključek, da utemeljen sum storitve kaznivih dejanj ni več podan.

8Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, ima sklep ustrezne in pravilne razloge, s katerimi je sodišče prve stopnje obrazložilo svojo ugotovitev, da je predlog državnega tožilca za podaljšanje navedenega ukrepa utemeljen in dovolj obrazložen ter da niso nastala takšna nova dejstva in da niso podane takšne nove okoliščine, ki bi utemeljevale drugačno odločitev, torej odpravo ukrepa, tako glede obstoja utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj, kot glede nevarnosti razpolaganja s premoženjem. V razlogih, ki jih je v sklepu navedlo, ni v ničemer prišlo v nasprotja. Pravilno je pojasnilo, da je utemeljenost suma še vedno podana, saj bi v nasprotnem primeru zunajobravnavni senat kazenski postopek ustavil in obtožbe ne bi dopustil, a jo je vrnil v popravo oziroma jo je vrnil tožilcu, da po potrebi zahteva dopolnitev preiskave. Pritožbene navedbe, ki povzemajo dele tega sklepa zunajobravnavnega senata, in ki naj bi potrjevali, da utemeljen sum več ni podan, niso utemeljene, zavzemanje za zaključek v tem pritožbenem postopku, da obstoj utemeljenega suma ni več podan, pa je brez podlage, saj ta izhaja iz pravnomočnega sklepa o preiskavi. V tem postopku, ob tem, ko niso nastopila nova dejstva in okoliščine, temveč gre le za vrnitev obtožnice, pritožbeno sodišče takšnega stališča ne more sprejeti in pritožba neutemeljeno pričakuje poseg v odločitev, ki je v pristojnosti zunajobravnavnega senata, ki bo o tem odločal v nadaljnjih fazah postopka. Pritožba pa nima prav niti, ko navaja, da iz napadenega sklepa ni jasno razvidno, pridobitev kakšne premoženjske koristi tožilstvo sploh očita obdolžencem, torej koliko naj bi domnevna premoženjska korist znašala, ali 2,000.000,00 EUR ali pa 1,774.415,78 EUR, ter da zavarovanja nekega nejasnega in nedoločnega zahtevka, kot je primer v tej zadevi, ni dopustno odrediti. Obtožnica je bila tudi zaradi te okoliščine vrnjena državnemu tožilcu, sodišče prve stopnje pa je v napadenem sklepu (točka 22 obrazložitve) pravilno pojasnilo, da navedbe višine zneska niso odločilne za odločanje o tem, ali je utemeljeno ukrep podaljšati, ter da skupna višina premoženjske koristi, ki je v tem postopku zavarovana, znaša manj, kot znašata v obtožbi navedena zneska (zneska, ki ju navaja tudi pritožba) in da pri odrejenem ukrepu ne gre za kršitev načela sorazmernosti v ožjem smislu. Pritožba zato tudi v tem delu ni utemeljena.

9Iz že navedenih razlogov tudi pritožba odvetnika, ki zastopa obdolženega V.M. in S.o M., in ki graja razloge napadenega sklepa o obstoju utemeljenega suma, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v napadenem sklepu pravilno povzelo iz sklepa zunajobravnavnega senata I Ks 4856/2016 z dne 14. 8. 2018, da v obravnavani zadevi utemeljen sum storitve kaznivih dejanj ni bil ovržen, bil pa je omajan in pritožba neupravičeno pričakuje, da bo pritožbeno sodišče iz sklepa zunajobravnavnega senata povzelo drugačen zaključek, torej da bo ugotovilo, da utemeljen sum ni več podan. Da predmet procesa ni znan, pa je prav tako neutemeljena trditev, saj ga je razbrati iz sklepa o opravi preiskave.

10Pritožba zagovornikov obdolženega M.a S.e ponovno trdi, da se je sodišče prve stopnje pri presoji, v kateri fazi je postopek, zmotno oprlo na v tem sklepu že citirana sklep Ustavnega sodišča in načelno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča, ki v obravnavanem primeru nista uporabna, saj govorita o fazah postopka v zvezi s priporom in ne upoštevata različnih možnih situacij v primeru vrnitve obtožnice zaradi poprave oziroma dopolnitve preiskave. V slednjem primeru po končani preiskavi tožilec vloži novo obtožnico, saj gre za drugačno stanje stvari, ki zahteva njeno drugačno obrazložitev in se postopek sodišča z novo obtožnico v celoti ponovi. Navaja, da je zunajobravnavni senat ugovorom zoper obtožnico ugodil, torej je o njih odločil in ni odločitve o njih morebiti zadržal do oprave pomanjkljivosti, to pa pomeni, da o njih po popravi obtožnice oziroma dopolnitvi preiskave in vložitvi nove obtožnice ne bo ponovno odločal. Postopek je torej v fazi preiskave in rok dveh let, kolikor lahko začasno zavarovanje zahtevka v preiskavi traja, je potekel, zato je potrebno ukrep odpraviti.

11Na povsem iste pritožbene trditve je pritožbeno sodišče že odgovorilo (sklep II Kp 4856/2016 z dne 27. 11. 2018), in kot je pravilno opozorilo že prvostopenjsko sodišče v napadenem sklepu, ponavljajočih trditev, ki so že bile obravnavane in je pritožbeno sodišče nanje že odgovorilo, ni mogoče ponovno presojati, saj bi to vodilo v zanikanje pravnomočne sodne odločbe. Pritožbeno sodišče se glede ponovljenih pritožbenih trditev zato le sklicuje na odgovore, ki jih je v svojih sklepih o zatrjevanem že podalo in lahko le ponovi stališče, da vrnitev obtožnice državnemu tožilcu ne pomeni vrnitve postopka v fazo preiskave, temveč da gre za fazo postopka po vložitvi obtožnice, čas, kolikor lahko traja obravnavani ukrep po vložitvi obtožnice, pa še ni potekel.

12Navedena pritožba tudi glede obstoja utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj ponavlja navedbe, ki jih je že uveljavljala in na katere je pritožbeno sodišče že odgovorilo v sklepih II Kp 4856/2016 z dne 29. 3. 2018, II Kp 4856/2016 z dne 11. 7. 2018 in II Kp 4856/2016 z dne 27. 11. 2018. Od izdaje navedenih sklepov se okoliščine, ki so utemeljevale obstoj suma storitve kaznivih dejanj, zaradi katerih je bilo odrejeno začasno zavarovanje zahtevkov za odvzem premoženjske koristi, tudi od zadnjega, niso v ničemer spremenile, zato se pritožbeno sodišče na odgovore na pritožbene trditve v zvezi s tem sklicuje in pritrjuje sodišču prve stopnje, ki v napadenem sklepu navaja, da je zaradi vrnitve obtožnice državnemu tožilcu v popravo oziroma dopolnitev preiskave utemeljen sum le omajan, ne pa ovržen, kar pa ne utemeljuje odprave ukrepa, ter da gre pri tem za primerljivo situacijo, kot če bi bila izrečena nepravnomočna oprostilna sodba, ki do pravnomočne odločitve še ne narekuje odprave obravnavanega ukrepa in sklepanja, da je obstoj utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj v celoti ovržen.

13Pritožba pa ne more biti uspešna niti s trditvijo, da ne obstaja nevarnost, da bi obdolženi M.o S.a razpolagal s premoženjem tako, da bi ga zmanjševal ter da ga tudi ne namerava zmanjševati, in ko trdi, da za sklepanje o tej nevarnosti ne zadoščajo nepovezana pretekla razpolaganja s premoženjem, da bi začasno zavarovanje utemeljevala. Tudi na te navedbe je pritožbeno sodišče že odgovorilo, sodišče prve stopnje pa je v napadenem sklepu pravilno poudarilo, da niso podane nove okoliščine, zaradi katerih bi podvomilo v nevarnost razpolaganja s premoženjem ter da je ta podana, ponovna presoja obstoja vsebinskih pogojev za obstoj navedenega ukrepa pa da se mora opraviti le, kadar sodišče ugotovi nova dejstva in okoliščine, ki pa jih v zvezi s pogojem nevarnosti razpolaganja prav tako ni ugotovilo. Po obrazloženem je pritožba zagovornikov obdolženega M.a S.e neutemeljena.

14Pritožba K.e K. navaja, da slednji ni bila dana možnost, da odgovori na predlog državnega tožilca za podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka, saj je predlog prejela 23. 11. 2018, s priloženim pozivom, da lahko nanj odgovori do 12. 11. 2011 do 10.00 ure. Ob vročitvi poziva je tako rok za odgovor že zdavnaj potekel, s tem pa ji je bila kršena pravica do izjave, zato je sklep nezakonit in protiustaven.

15Pritožba nima prav. Pritožnici je bil predlog za podaljšanje začasnega zavarovanja, ki je bil sodišču podan 7. 11. 2018, tega dne tudi poslan, v njem pa je bil določen rok za odgovor najkasneje do 12. 11. 2018 do 10.00 ure. Če obdolženka predloga v tem času ni sprejela, sklep zaradi tega ni nezakonit in protiustaven. Da se rok, za katerega je bilo začasno zavarovanje zahtevka podaljšano, izteka, je bilo pritožnici znano dejstvo, prav tako kot možnost, da bo podan predlog za podaljšanje ukrepa. Tudi okoliščina, da bo obdolžencem in udeležencem poslan predlog državnega tožilca za podaljšanje ukrepa zaradi podaje odgovora, je bila pričakovana, v predlogu pa tudi niso bile navedene nove okoliščine, na podlagi katerih bi bilo odločeno o ukrepu, zato je trditev, da je bila obdolženki kršena pravica do izjave in da je zato sklep nezakonit in protiustaven, neutemeljena. Sodišče mora v postopku odreditve in podaljšanja začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi odločati hitro in v zakonskem roku. Okoliščina, da pritožnica predloga ni sprejela pred iztekom roka za odgovor na predlog, pri čemer ji je bil ustrezen čas pred potekom roka poslan, ne pomeni, da sodišče o predlogu ne bi smelo odločati in sklepa izdati.

16Pritožba K.K. v ostalem ponavlja pritožbene navedbe, ki so že bile predmet preizkusa pritožbenega sodišča in je bilo nanje že odgovorjeno. Ponovno navaja, da sodišče ni pravilno utemeljilo in določno navedlo pravne podlage, ko je zoper njo navedeni ukrep podaljšalo, da je predložila verodostojne listine, ki dokazujejo, da prenos premoženja in poslovnega deleža ni bil nezakonit, da s prenosom ni bila obogatena ter da se ji preneseno premoženje zato ne more odvzeti. Pritožbeno sodišče tudi glede teh pritožbenih navedb ponavlja, da je nanje že odgovorilo in se zato na svoje odgovore lahko le sklicuje. Da torej ne gre za vprašanje, ki je lahko predmet preizkusa v tej fazi kazenskega postopka, temveč dokazovanja med morebitnim sojenjem (sklep II Kp 4856/2016 z dne 29. 3. 2018, sklep II Kp 4856/2016 z dne 11. 7. 2018).

17Po obrazloženem so pritožbe neutemeljene, zato je pritožbeno sodišče o njih odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).