VSRS Sodba XI Ips 24616/2018

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Okrajno sodišče v Kopru je s sklepom z dne 7. 12. 2018 zoper obdolženega L. Ž., ki je utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja nasilništva po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 296. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), odredilo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 2. točki prvega odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 3. točko prvega odstavka 201. člena ZKP, ki teče od dne, ko bo obdolženec prestal kazen zapora šestih mesecev, ki jo prestaja po pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Kopru I K 45727/2015 z dne 24. 4. 2017, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru II Kp 45727/2015 z dne 21. 9. 2017. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 19. 12. 2018 pritožbi obdolženca in njegove zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je obdolženčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navaja, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in kršitve ustavnih pravic. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da predlog za odreditev pripora zavrne.

3Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da v zahtevi zatrjevane kršitve niso podane in predlaga njeno zavrnitev. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca so v obravnavani zadevi podani vsi zahtevani priporni pogoji, ki so v pravnomočnem sklepu tudi ustrezno obrazloženi. Sodišči sta ustrezno odgovorili na vse navedbe glede morebitne nezakonitosti pripora zaradi teka časa in glede primernosti nadomestitve pripora z milejšimi ukrepi. Okoliščine, ki jih v zvezi s posameznimi pripornimi pogoji v zahtevi izpostavlja zagovornica, pravilnosti in zakonitosti odločitve nižjih sodišč ne morejo omajati. V preostalem delu pa zagovornica v zahtevi uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici, ki v izjavi z dne 29. 1. 2019 nasprotuje navedbam vrhovnega državnega tožilca in vztraja pri svoji zahtevi in podanem predlogu.

B.

5V obravnavani zadevi je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru, po predhodnem nestrinjanju preiskovalne sodnice, s sklepom z dne 1. 6. 2018 zoper obdolženca odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 2. točki prvega odstavka 432. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 201. člena ZKP, ki ga je obdolženec začel prestajati dne 13. 6. 2018. S sklepom Okrajnega sodišča v Kopru z dne 11. 7. 2018 je bil pripor odpravljen z dnem, ko bo obdolženec začel prestajati kazen šestih mesecev zapora po prej pravnomočni sodbi, kar se je zgodilo 17. 7. 2018. Okrožno državno tožilstvo je zoper obdolženca dne 30. 11. 2018 predlagalo ponovno odreditev pripora iz istega pripornega razloga. Okrajno sodišče v Kopru je s sklepom z dne 7. 12. 2018, ki ga je potrdilo tudi višje sodišče, predlogu ugodilo in zoper obdolženca odredilo pripor, ki teče od dne, ko bo obdolženec prestal kazen šestih mesecev zapora, predvidoma dne 17. 1. 2019.

6Vrhovno sodišče ne sprejema zagovorničinih navedb, da je pripor v obravnavani zadevi nezakonit že samo zato, ker je odrejen "na zalogo", to je en mesec in deset dni pred predvidenim iztekom zaporne kazni. Vrhovno sodišče je že v odločbi I Kp 20194/2012-212 z dne 15. 12. 2016 pojasnilo, da odreditev pripora pod odložnim rokom, ki je vezan na datum izteka zaporne kazni, ni neobičajna, niti nezakonita. V konkretni zadevi je sodišče ob upoštevanju dejstva, da se obsojencu prestajanje zaporne kazni po sodbi Okrajnega sodišča v Kopru I K 45727/2015 z dne 24. 4. 2017, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru II Kp 45727/2015 z dne 21. 9. 2017, predvidoma izteče dne 17. 1. 2019, pričetek izvrševanja pripora vezalo na trenutek izteka omenjene zaporne kazni, ko bo odpadel zaenkrat edini razlog, ki je v trenutku odreditve pripora predstavljal oviro za takojšen nastop pripora. Zagovornica tudi ne more uspeti z navedbami, da priporni pogoji v času izdaje sklepa niso podani, ker je obdolženec (bil) tako ali drugače na prestajanju kazni. Z odreditvijo pripora, ki teče od dne, ko bo obdolženec prestal kazen zapora, sta sodišči na ustrezen način poskrbeli, da bo sklep o odreditvi pripora učinkoval brž, ko bo obdolženec prestal zaporno kazen po prej pravnomočni sodbi.

7Neutemeljene pa so tudi navedbe zahteve za varstvo zakonitosti, da pri obdolžencu ne obstaja nevarnost ponovitve kaznivih dejanj oziroma, da sodišče o tem ni navedlo ustreznih razlogov. Po ustaljeni sodni praksi¹ je ponovitvena nevarnost kot priporni razlog podana tedaj, kadar je izkazana najmanj ena (objektivna) okoliščina, ki se nanaša na kaznivo dejanje, in najmanj ena (subjektivna) okoliščina, ki zadeva storilca. Te okoliščine morajo biti take narave, da kažejo na nevarnost, da bo obdolženec kaznivo dejanje ponovil, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Po določbi drugega odstavka 202. člena ZKP obsega obrazložitev sklepa o odreditvi pripora obrazložitev vseh odločilnih dejstev, ki so narekovala odreditev pripora, pri čemer morajo biti v sklepu, med ostalim, obrazložena dejstva, ki so odločilna za obstoj pripornih razlogov. Navedene razloge izpodbijani pravnomočni sklep vsebuje; sodišči sta obrazložili, na podlagi katerih okoliščin sta zaključili, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti (12. in 13. točka sklepa sodišča prve stopnje ter 6. točka sklepa višjega sodišča). Presojo o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti sta oprli na več objektivnih in subjektivnih okoliščin. Pri tem sta poleg teže kaznivega dejanja, načina storitve in okoliščin, v katerih naj bi bilo dejanje storjeno, upoštevali tudi obdolženčevo predkaznovanost, njegove osebne lastnosti in prejšnje življenje. Sodišči sta v sklepih poudarili, da se obdolžencu očita brutalno in kontinuirano izživljanje nad oškodovanko, pri čemer ga od očitanega dejanja niso odvrnile niti prošnje triletnega sina, naj z dejanji preneha; da je glede na podatke o njegovi predkaznovanosti, ki kaže na njegovo specialno povratništvo, očitno nagnjen k nasilnemu razreševanju medčloveških odnosov; da naj bi očitano kaznivo dejanje storil le pet dni po tem, ko je iztekel ukrep prepovedi približevanja oškodovanki; in da nasilna dejanja v odnosu do oškodovanke, glede na pretekla podobna dejanja, le še stopnjuje. Presojo sodišč, da ugotovljene okoliščine izkazujejo realno in konkretno nevarnost, da bi lahko obdolženec na prostosti z izvrševanjem istovrstnih ali podobnih kaznivih dejanj nadaljeval, sprejema tudi Vrhovno sodišče.

8Po presoji Vrhovnega sodišča zagovornica tudi ne more uspeti z navedbami, da pripor ni bil odrejen na podlagi okoliščin, ki bodo obstajale v času, ko bo začel veljati, ampak na podlagi okoliščin ob storitvi kaznivega dejanja, čeprav so se te spremenile, in da je presoja sodišč, da se okoliščine, ugotovljene v predhodnih pripornih sklepih, niso spremenile, arbitrarna. Vrhovno sodišče poudarja, da posamezne okoliščine, ki ustrezajo kriterijem za ugotavljanje ponovitvene nevarnosti, običajno ne obstajajo le v nekem določenem historičnem trenutku, zaradi česar je obstoj okoliščin, upoštevaje njihovo naravo, mogoče predvideti tudi določen čas vnaprej, kar pa seveda ne pomeni, da sodišče obstoja relevantnih okoliščin ni dolžno redno in vsakokrat posebej preizkusiti. Teža, način in okoliščine storitve kaznivega dejanja zagotovo niso tiste (variabilne) okoliščine, glede katerih sodišči v obravnavani zadevi ne bi mogli razumno utemeljiti, da bodo podane ne le v trenutku odreditve pripora, pač pa tudi v trenutku izteka zaporne kazni po prej pravnomočni sodbi, torej predvidoma dober mesec dni kasneje. Enako v obravnavani zadevi velja tudi za okoliščine subjektivne narave, ko sta sodišči pri utemeljevanju ponovitvene nevarnosti upoštevali tako obdolženčevo predkaznovanost kot tudi njegove osebne lastnosti in prejšnje življenje. Zagovornica sicer navaja, da se je obdolženec od oškodovanke odselil, da ima novo partnerko in da je stik z njim pravzaprav iskala oškodovanka, vendar so vse te okoliščine ostale nespremenjene že od takrat, ko je sodišče prvič odredilo pripor. Presoje sodišč pa ob tem, da naj bi obdolženec že nekaj mesecev pred obravnavanim dejanjem živel pri mami in babici, tudi ne morejo omajati navedbe, da bo obdolženec po prestani kazni živel pri mami ali babici, saj ta okoliščina glede na očitke iz predmetne zadeve sama po sebi očitno ne zagotavlja preprečitve ponovitvene nevarnosti. Zatrjevane kršitve 22., 23. in 28. člena Ustave glede na navedeno niso podane.

9Zagovornica pa prav tako ne more uspeti z očitki, da sta sodišči pri odločanju prezrli dokumentacijo, ki po njenih navedbah izkazuje, da je obdolženec v času od prve odreditve pripora osebnostno napredoval, in da oškodovanka obiskuje obdolženca v priporu. Sicer drži, da se sodišči do teh navedb izrecno nista opredelili. Vendar pa se sodišču do tistih navedb strank, ki so za odločitev nerelevantne, ni treba posebej opredeljevati.² Sodišče prve stopnje je v 4. točki obrazložitve sklepa povzelo navedbe obrambe, med drugim tudi, da obdolženec po prestani kazni namerava živeti pri mami ali babici, da naj bi strokovno osebje, ki obdolženca spremlja v zaporu, ugotavljalo, da obdolženec nima osebnih lastnosti, ki bi narekovale pripor, in da ima po prestani kazni možnost zaposlitve. Iz razlogov sklepa posredno tako izhaja, da sta sodišči sprejeli argumente državnega tožilstva iz predloga za odreditev pripora in da ju nasprotni argumenti obrambe niso prepričali. Po presoji Vrhovnega sodišča se v obravnavani zadevi sodiščema do navedb obrambe, da se obdolženec v okviru prestajanja kazni udeležuje psihosocialnih delavnic in strokovne terapije za obvladovanje svojega ravnanja ter da ga oškodovanka v priporu obiskuje, ni bilo treba izrecno opredeljevati, saj gre za navedbe, ki glede na ostale ugotovljene okoliščine ne morejo imeti teže pri presoji ponovitvene nevarnosti ter neogibnosti in sorazmernosti odreditve pripora. Kot sta presodili obe sodišči, njuno argumentacijo pa sprejema tudi Vrhovno sodišče, številne okoliščine objektivne in subjektivne narave kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bi obdolženec nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj, če bi ostal na prostosti oziroma, če bi se vrnil v življenjsko okolje, kjer je živel. Dokazila, na katera se sklicuje zagovornica, pa izkazujejo le obdolženčevo vključenost v psihosocialne in terapevtske delavnice, ne pa, da je obdolženec v tem času tudi v resnici osebnostno napredoval.

10Prav tako ni mogoče pritrditi zahtevi, da sodišči o možnosti nadomestitve pripora z milejšim ukrepom nista navedli razlogov, in da bi v tej zadevi zadostovala odreditev milejšega ukrepa (prepoved približevanja oškodovanki ali hišni pripor). Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah³ presodilo, da utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi vključuje presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev. Sodišči sta v izpodbijanem pravnomočnem sklepu (13. in 14. točka sklepa sodišča prve stopnje ter 6. in 7. točka sklepa višjega sodišča) izrecno presodili, da je pripor v konkretnem primeru neogibno potreben za zagotovitev varnosti ljudi, da ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, ter da, upoštevaje težo kaznivega dejanja, predstavlja sorazmeren poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Takšne razloge v zvezi z neogibnostjo in sorazmernostjo pripora je treba povezati s konkretnimi okoliščinami, ki izkazujejo visoko stopnjo obdolženčeve ponovitvene nevarnosti in tudi po oceni Vrhovnega sodišča omogočajo razumen sklep, da varnosti ljudi, zlasti oškodovanke, kljub izjemni naravi pripora v skrajšanem postopku (prvi odstavek 432. člena ZKP), ni mogoče zagotoviti drugače, kakor z odreditvijo pripora. V luči ugotovljenih okoliščin presoje o neogibnosti in sorazmernosti ne morejo omajati niti okoliščine, na katere se v zahtevi sklicuje zagovornica, in sicer, da oškodovanka obdolženca obiskuje v priporu, da je od storitve dejanja poteklo že šest mesecev in da obdolženec obiskuje delavnice in tečaje za obvladovanje svoje volje, saj te okoliščine ob izraženi visoki stopnji obdolženčeve ponovitvene nevarnosti, same po sebi ne dajejo ustreznega zagotovila, da bi bilo mogoče ponovitveno nevarnost preprečiti že z milejšimi omejevalnimi ukrepi.

11Po vložničinih navedbah na manjšo težo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja kaže oškodovankin prispevek, saj je brez obdolženčevega dovoljenja brala njegova SMS sporočila, zaradi česar naj bi sploh prišlo do prepira in pretepa. Vrhovno sodišče v zvezi s temi navedbami sprejema argumentacijo višjega sodišča, ki je v 6. točki obrazložitve sklepa zapisalo, da ne glede na način, na katerega naj bi oškodovanka to storila, ta okoliščina nima takšne teže, da bi se odločitev o odreditvi pripora že zato lahko pokazala za vprašljivo. Seveda pa bo lahko ta okoliščina upoštevna v nadaljnjih fazah postopka. Ostale zagovorničine navedbe, ki se nanašajo na oškodovankina domnevna ravnanja iz drugih historičnih dogodkov, pa v tem postopku ne morejo biti upoštevne.

12Očitki, da dokazni postopek ni potrdil, da je obdolženec oškodovanko davil in jo metal ob tla, ter obširne navedbe v 15. točki obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti, v kateri zagovornica opisuje svoje videnje obravnavanega dogodka ter narave in vrste utrpelih oškodovankinih poškodb, po vsebini ne pomenijo uveljavljanja kršitve zakona, temveč izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Težišče teh navedb predstavlja nestrinjanje z dejanskimi zaključki, ki sta jih v zvezi z obstojem utemeljenega suma napravili sodišči prve in druge stopnje. Sicer pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča dokazi, na podlagi katerih sta sodišči sprejeli zaključke o utemeljenem sumu (9. in 10. točka obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje ter 6. točka obrazložitve sklepa višjega sodišča), dajejo zaenkrat zanesljivo podlago za sklepanje o obstoju tega pripornega pogoja. V nasprotju z vsebino obrazložitve izpodbijanih sklepov pa so očitki o tem, da so neresnične navedbe sodišč, da je obdolženec aprila 2018 kršil prepoved približevanja in da še vedno živi z oškodovanko, saj takih ugotovitev sklepa nižjih sodišč ne vsebujeta.

C.

13Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

14Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

¹ Na primer odločbe Vrhovnega sodišča XI Ips 35458/2012-179 z dne 9. 8. 2012, XI Ips 48365/2016 z dne 2. 2. 2017, XI Ips 6284/2017-126 z dne 16. 3. 2017 in številne druge.
² Gl. odločba Vrhovnega sodišča XI Ips 52670/2017 z dne 8. 2. 2018.
³ Na primer I Ips 41/1999 z dne 18. 2. 1999, XI Ips 46/2009 z dne 28. 5. 2009, XI Ips 59499/2013 z dne 13. 3. 2014 in številne druge.