VSL Sodba in sklep II Cp 280/2018

I. Pritožbama se delno ugodi ter se sodba spremeni tako, da se sodba in sklep sodišča prve stopnje v celoti glasita:

„1. Objektivna sprememba tožbe se dovoli.

2. Toženca A. V. in B. V. sta dolžna plačati tožnici K. K. znesek 53.725,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov:

- 528,30 EUR od 01.12.2010 do plačila,

- 528,30 EUR od 01.01.2011 do plačila,

- 528,30 EUR od 01.02.2011 do plačila,

- 528,30 EUR od 01.03.2011 do plačila,

- 528,30 EUR od 01.04.2011 do plačila,

- 528,30 EUR od 01.05.2011 do plačila,

- 528,30 EUR od 01.06.2011 do plačila,

- 528,30 EUR od 01.07.2011 do plačila,

- 528,30 EUR od 01.08.2011 do plačila,

- 528,30 EUR od 01.09.2011 do plačila,

- 528,30 EUR od 01.10.2011 do plačila,

- 608,27 EUR od 01.11.2011 do plačila,

- 608,27 EUR od 01.12.2011 do plačila,

- 774,00 EUR od 01.01.2012 do plačila,

- 774,00 EUR od 01.02.2012 do plačila,

- 774,00 EUR od 01.03.2012 do plačila,

- 774,00 EUR od 01.04.2012 do plačila,

- 774,00 EUR od 01.05.2012 do plačila,

- 774,00 EUR od 01.06.2012 do plačila,

- 774,00 EUR od 01.07.2012 do plačila,

- 774,00 EUR od 01.08.2012 do plačila,

- 774,00 EUR od 01.09.2012 do plačila,

- 774,00 EUR od 01.10.2012 do plačila,

- 774,00 EUR od 01.11.2012 do plačila,

- 774,00 EUR od 01.12.2012 do plačila,

- 774,00 EUR od 01.01.2013 do plačila,

- 774,00 EUR od 01.02.2013 do plačila,

- 774,00 EUR od 01.03.2013 do plačila,

- 774,00 EUR od 01.04.2013 do plačila,

- 774,00 EUR od 01.05.2013 do plačila,

- 774,00 EUR od 01.06.2013 do plačila,

- 774,00 EUR od 01.07.2013 do plačila,

- 774,00 EUR od 01.08.2013 do plačila,

- 774,00 EUR od 01.09.2013 do plačila,

- 774,00 EUR od 01.10.2013 do plačila,

- 774,00 EUR od 01.11.2013 do plačila,

- 774,00 EUR od 01.12.2013 do plačila,

- 774,00 EUR od 01.01.2014 do plačila,

- 774,00 EUR od 01.02.2014 do plačila,

- 774,00 EUR od 01.03.2014 do plačila,

- 774,00 EUR od 01.04.2014 do plačila,

- 774,00 EUR od 01.05.2014 do plačila,

- 774,00 EUR od 01.06.2014 do plačila,

- 774,00 EUR od 01.07.2014 do plačila,

- 774,00 EUR od 01.08.2014 do plačila,

- 774,00 EUR od 01.09.2014 do plačila,

- 774,00 EUR od 01.10.2014 do plačila,

- 774,00 EUR od 01.11.2014 do plačila,

- 774,00 EUR od 01.12.2014 do plačila,

- 774,00 EUR od 01.01.2015 do plačila,

- 774,00 EUR od 01.02.2015 do plačila,

- 774,00 EUR od 01.03.2015 do plačila,

- 774,00 EUR od 01.04.2015 do plačila,

- 774,00 EUR od 01.05.2015 do plačila,

- 774,00 EUR od 01.06.2015 do plačila,

- 774,00 EUR od 01.07.2015 do plačila,

- 774,00 EUR od 01.08.2015 do plačila,

- 774,00 EUR od 01.09.2015 do plačila,

- 774,00 EUR od 01.10.2015 do plačila,

- 774,00 EUR od 01.11.2015 do plačila,

- 1.032,00 EUR od 01.12.2015 do plačila,

- 1.032,00 EUR od 01.01.2016 do plačila,

- 1.032,00 EUR od 01.02.2016 do plačila,

- 1.032,00 EUR od 01.03.2016 do plačila,

- 1.032,00 EUR od 01.04.2016 do plačila,

- 1.032,00 EUR od 01.05.2016 do plačila,

- 1.032,00 EUR od 01.06.2016 do plačila,

- 1.032,00 EUR od 01.07.2016 do plačila,

- 1.032,00 EUR od 01.08.2016 do plačila,

- 1.032,00 EUR od 01.09.2016 do plačila,

vse v 15 dneh.

3. Toženca A. V. in B. V. sta dolžna plačati tožniku M. K. znesek 8.442,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov:

- 96,99 EUR od 01.12.2010 do plačila,

- 96,99 EUR od 01.01.2011 do plačila,

- 96,99 EUR od 01.02.2011 do plačila,

- 96,99 EUR od 01.03.2011 do plačila,

- 96,99 EUR od 01.04.2011 do plačila,

- 96,99 EUR od 01.05.2011 do plačila,

- 96,99 EUR od 01.06.2011 do plačila,

- 96,99 EUR od 01.07.2011 do plačila,

- 96,99 EUR od 01.08.2011 do plačila,

- 96,99 EUR od 01.09.2011 do plačila,

- 96,99 EUR od 01.10.2011 do plačila,

- 96,99 EUR od 01.11.2011 do plačila,

- 96,99 EUR od 01.12.2011 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.01.2012 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.02.2012 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.03.2012 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.04.2012 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.05.2012 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.06.2012 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.07.2012 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.08.2012 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.09.2012 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.10.2012 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.11.2012 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.12.2012 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.01.2013 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.02.2013 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.03.2013 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.04.2013 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.05.2013 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.06.2013 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.07.2013 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.08.2013 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.09.2013 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.10.2013 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.11.2013 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.12.2013 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.01.2014 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.02.2014 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.03.2014 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.04.2014 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.05.2014 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.06.2014 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.07.2014 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.08.2014 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.09.2014 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.10.2014 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.11.2014 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.12.2014 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.01.2015 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.02.2015 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.03.2015 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.04.2015 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.05.2015 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.06.2015 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.07.2015 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.08.2015 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.09.2015 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.10.2015 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.11.2015 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.12.2015 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.01.2016 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.02.2016 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.03.2016 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.04.2016 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.05.2016 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.06.2016 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.07.2016 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.08.2016 do plačila,

- 126,00 EUR od 01.09.2016 do plačila,

vse v 15 dneh.

4. Kar tožeča stranka zahteva več ali drugače, se zavrne.

5. O pravdnih stroških bo odločeno z dopolnilnim sklepom.“

II. V ostalem se pritožbi zavrneta ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Toženca sta dolžna povrniti tožnikoma stroške pritožbenega postopka v znesku 1.863,03 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano odločbo dovolilo objektivno spremembo tožbe. Prvemu tožencu je naložilo, da plača tožnici znesek 47.752,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je to razvidno iz II. točke izreka odločbe. Kar je tožnica zahtevala več oz. drugače je prvo sodišče zavrnilo (III. točka izreka). Prvemu tožencu je naložilo, da je dolžan tožniku plačati 8.862,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je to razvidno iz IV. točke izreka. Tožbeni zahtevek proti drugemu tožencu je prvo sodišče v celoti zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je še, da bo o pravdnih stroških odločeno z dopolnilnim sklepom.

2Zoper odločbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper zavrnilni del, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo prvega sodišča tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je napačna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugega toženca. Toženca sta v svojih izpovedbah izpovedovala drugače, kot sta navajala v svojih pisnih vlogah. Priznala sta, da so konji last drugega toženca. Tožnika se sklicujeta na izpoved tožnice, ki je pojasnila, zakaj je podana pasivna legitimacija obeh tožencev. Opozarjata na nelogično izpoved prvega toženca. Toženca nista dokazala, da bi kdo od njiju imel štalo v S. Sodišče ne bi smelo zaslišati drugega toženca, saj za odsotnost z naroka 18. 5. 2016 ni predložil ustreznega opravičila. Izpoved drugega toženca je tudi neverodostojna. Sodišče ni zaslišalo izvršitelja B. K. in priče J. N. Ni res, da drugi toženec ni nikoli uporabljal nepremičnin zase. Vsi konji so bili last drugega toženca. Za konje drugega toženca je stalno skrbel tudi oskrbnik. Zato je bil obogaten tudi drugi toženec. Napačna je tudi odločitev o zavrnitvi dela tožbenega zahtevka tožnice. Prvo sodišče je zmotno izhajalo iz dejstva, da znaša mesečna uporabnina za vsako parcelo 600,00 EUR. Tožnika sta pojasnila, kolikšen del uporabnine pade na posamezno parcelo in kako se uporabnina deli med tožnikoma. Matematičen izračun je natančno pojasnjen v pripravljalni vlogi z dne 20. 12. 2016.

3Zoper odločbo prvega sodišča se pritožuje prvi toženec, ki izpodbija odločitev v I., II., IV. in VI. točki odločbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo v ugodilnem delu razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je zmoten zaključek prvega sodišča, da tožnika nista mogla uporabljati nepremičnin zaradi ravnanj toženca. Toženec je nepremičnini uporabljal sorazmerno s svojim solastniškim deležem. Tožnika bi lahko tudi sama uporabljala nepremičnini, pa tega nista želela storiti. Ni jasno, na podlagi katerih trditev in dokazov je sodišče ugotovilo, da nepremičnini predstavljata gospodarsko celoto. Iz odločbe ni razvidno, na podlagi katerih razlogov je prvo sodišče dovolilo objektivno spremembo tožbe. Iz nje tudi ne izhajajo razlogi, zakaj je bilo ugodeno zahtevku tožnikov za obdobje od 1. 10. 2014 do 1. 9. 2016. Za ta zahtevek tožnika nista podala ustrezne trditvene in dokazne podlage. Glede tega dela zahtevka tožencu ni bila dana možnost obravnave. Od 21. 10. 2015 so med tožencem in tožnikoma potekali dogovori o odlogu izročitve nepremičnin v posest tožnikov. Poleg tega toženec v skladu s pravili o retencijski pravici ni bil dolžan izročiti spornih nepremičnin do prejema zneska 20.847,00 EUR s pripadajočimi obrestmi, ki predstavlja odmeno za njegov solastniški delež. Prvo sodišče se neutemeljeno sklicuje na izvedensko mnenje izvedenca mag. B. B. Izvedenec ni upošteval dejstva, da določeni objekti na nepremičninah predstavljajo črno gradnjo. Izvedenec tudi ni pojasnil, zakaj prihaja do tako velikih odstopanj med njegovo oceno vrednosti nepremičnin in oceno vrednosti nepremičnin po GURS. Do ugotovitev izvedencev v nepravdni zadevi, še zlasti do izvedenskega mnenja A. A. z dne 20. 4. 2010, se izvedenec ni opredelil. Izvedenec tudi ni upošteval, da so nepremičnine pridobile na vrednosti zaradi vlaganj toženca. Toženec je opozarjal, da prihaja med posameznimi izvedenskimi mnenji do občutnih odstopanj glede ocene vrednosti nepremičnin, kar vpliva na oceno višine uporabnine, kljub temu pa je prvo sodišče vseeno sledilo mnenju izvedenca mag. B. B.

4Pravdni stranki nista odgovorili na vročeni pritožbi.

5Pritožbi sta delno utemeljeni.

6Tožnika utemeljeno grajata odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugega toženca. Prvo sodišče je na podlagi neprerekane trditve tožnikov ugotovilo, da se je ob rubežu 2. 9. 2014 na posestvu nahajalo šest konj, ki so bili vsi last drugega toženca (prvi toženec torej tedaj ni imel nobenih konjev na posestvu), kar je tedaj pomočniku izvršitelja pojasnil oskrbnik konj D. D., to pa je po telefonu pomočniku izvršitelja potrdil tudi drugi toženec. Toženca tudi nista obrazloženo prerekala trditve tožnikov, da se na spornih nepremičninah vedno nahaja okrog deset konj, ki so čez noč v hlevu, sicer pa na ograjenih pašnikih tega posestva. Tem priznanim dejstvom je prvo sodišče v materialnopravnem pogledu očitno pripisalo premajhno težo, zlasti v povezavi s trditvijo prvega toženca, da je sporne nepremičnine vedno uporabljal zgolj sorazmerno svojemu solastniškemu deležu do 1/8, ki ga je imel tudi na konjskem hlevu na parc. št. 1000/7. Glede na šestnajst konjskih boksov v hlevu je prvi toženec trdil in izpovedal, da je sam uporabljal (za svoje konje) le dva boksa. Ker toženca nista trdila, da bi bili na posestvu v oskrbi tudi konji tretjih oseb (po trditvah odgovora na tožbo je M. Ž. „uporabo“ njegovega solastniškega deleža do 1/8 na parc. št. 1000/1 prepustil prvemu tožencu), izhaja iz teh dejstev edini logičen zaključek, da so bili preostali konji od približno desetih, ki so se vedno nahajali v oskrbi na posestvu, lahko le v lasti drugega toženca.

7Navedeno pomeni, da sta bila toženca edina soposestnika spornih nepremičnin v obravnavanem obdobju, da sta se oba ukvarjala z rejo konj in da sta oba uporabljala te nepremičnine zase, to je za svoje koristi. Drugi toženec je redno souporabljal tudi stanovanje nad konjskim hlevom, kadar se je na posestvu ukvarjal s konji in se je nato moral stuširati. Da je bil tudi drugi toženec souporabnik nepremičnin oz. da je njihovo soposest izvrševal zase, ne pa za prvega toženca, kažejo tudi okoliščine, da je bil ob ogledih sodišča ali izvedencev v nepravdnem postopku zaradi razdelitve spornih nepremičnin aktiven udeleženec teh narokov, ne pa zgolj opazovalec (kar je razvidno tudi iz zapisnika o naroku z dne 27. 8. 2014 - priloga A14), in da je bil na posestvu tudi oskrbnik konj D. D., ki je očitno moral skrbeti za več konj, ne pa zgolj za dva (torej za konje obeh tožencev, ne pa le za konje prvega toženca). Tudi, če je drugi toženec imel konje v hlevu v S. (česar toženca niti nista trdila, gre le za golo izpoved drugega toženca, ki tudi ni podprta z drugimi dokazi), to še ne pomeni, da svojih konjev drugi toženec ni imel (tudi) na spornih nepremičninah.

8Toženca sta brez podlage uporabljala sporne nepremičnine v celoti, še preden sta tožnika postala edina njihova lastnika (pred pravnomočnostjo sklepa o razdelitvi solastnine v nepravdni zadevi z dne 21. 10. 2015). Tožnika sta že pred začetkom te pravde pozivala oba toženca, da jima omogočita soposest nepremičnin, sorazmerno deležema tožnikov (to izhaja na primer tudi iz poziva pooblaščenki tožencev z dne 28. 6. 2012 - priloga A6), vendar neuspešno, saj toženca nista izročila ključev objektov in omogočila souporabe tožnikoma. Dejanske ugotovitve prvega sodišča v tem delu (15. točka obrazložitve) so prepričljive in pravilne (le s to „lepotno napako“, da spornih nepremičnin ni uporabljal le prvi toženec, ampak oba toženca, kot je pritožbeno sodišče predhodno že obrazložilo), zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijane sodbe v tem delu. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zato je pritožbeni očitek o storjeni bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Prvi toženec v pritožbi zgolj ponavlja svoje trditve v postopku pred prvim sodiščem, ko izraža nestrinjanje z njegovo odločitvijo, ne da bi argumentirano izpodbijal ugotovitev prvega sodišča o izpolnjenosti predpostavk zahtevka tožnikov iz naslova neupravičene obogatitve. Iz ugotovljenih okoliščin je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da sporni nepremičnini predstavljata gospodarsko celoto (posestvo), ne glede na to pa ta ugotovitev za presojo izpolnjenosti elementov obogatitvenega zahtevka ni imela relevantnega pomena.

9Prvo sodišče je utemeljeno dovolilo spremembo tožbe na podlagi prvega odstavka 185. člena ZPP (4. točka obrazložitve). Tožnika sta v pripravljalni vlogi z dne 21. 12. 2016 pojasnila, da sta pridobila posest spornih nepremičnin v izvršilnem postopku 5. 9. 2016 in da zato uveljavljata uporabnino tudi za nadaljnje obdobje (od septembra 2014 do avgusta 2016). Na naroku 22. 3. 2017 sta še dodala, da sta toženca v celoti uporabljala sporne nepremičnine proti volji tožnikov tudi v tem obdobju (kar pomeni, da se dejansko stanje ni v ničemer spremenilo vse do deložacije 5. 9. 2016 oz. izročitve nepremičnin tožnikoma). S tem je bila podana zadostna trditvena (in dokazna) podlaga tudi za razširjeni tožbeni zahtevek. Toženca sta imela možnost podati izjavo tudi o tem delu tožbenega zahtevka, zato je neutemeljen očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi za to obdobje je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da so izpolnjene predpostavke obogatitvenega zahtevka, pritožba prvega toženca pa je vsebinsko prazna tudi v tem delu.

10Morebitna pogajanja med pravdnima strankama o odlogu izročitve nepremičnin (ta trditev sicer prav tako kaže, da sta toženca uporabljala sporni nepremičnini v celoti) v ničemer niso vplivala na utemeljenost tožbenega zahtevka po podlagi. Enako velja za zatrjevano pridržno pravico prvega toženca, že zato, ker pridržna pravica ne daje nobenega upravičenja za uporabo oz. ekonomsko izkoriščanje pridržane stvari.

11Pritožbeni očitek, da sodni izvedenec ni upošteval, da so določeni objekti „črna gradnja“, je pavšalen in zato neupošteven že zato, ker prvi toženec v pritožbi ne opredeli, kateri objekti naj bi bili „črna gradnja“. Ne glede na to je ta trditev brezpredmetna tudi zato, ker sta toženca v obravnavanem obdobju uporabljala sporne nepremičnine in s tem dosegla vtoževano korist, ne glede na to, ali je bil kateri od objektov na spornih nepremičninah zgrajen brez gradbenega dovoljenja ali ne, kot izhaja tudi iz dopolnilnega izvedenskega mnenja. Razen tega toženca tudi nista dokazala resničnosti te trditve.

12Vrednosti nepremičnin po podatkih GURS niso tržne vrednosti (kar je sodni izvedenec pojasnil), zato nimajo nobenega pomena za primerjavo z vrednostmi spornih nepremičnin, ki jih je ugotovil sodni izvedenec. Izvedensko mnenje A. A. z dne 20. 4. 2010 nima pomena za to zadevo, saj je bilo izdelano v drugi zadevi, razen tega pa je izvedenec mag. B. B. pojasnil svoje stališče do cenitve A. A. (tudi) v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 22. 5. 2017 (zakaj je prišlo do razlik med vrednostmi zemljišč in zakaj je preračun A. A. nepravilen), toženca pa na ta odgovor sodnega izvedenca nista podala argumentiranih pripomb.

13Zatrjevana vlaganja prvega toženca v sporne nepremičnine ne vplivajo na odločitev o višini uporabnine. Po obsegu oz. vrednosti sploh niso opredeljena, ne glede na to pa ta morebitna vlaganja brez soglasja tožnikov ne bi mogla spremeniti solastniških razmerij na teh nepremičninah. Rezultat domnevnih vlaganj oz. morebitna povečana vrednost nepremičnin pripada njihovim (so)lastnikom. Toženca tudi nista uveljavljala nobenega zahtevka ali pobotnega ugovora iz tega naslova, zato se prvemu sodišču ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem vlaganj.

14Toženca nista nerazdelno odgovorna za plačilo uporabnine, saj gre za deljivo obveznost (prvi in drugi odstavek 339. člena OZ), tožnika pa nista podala trditev, ki bi utemeljevale solidarno obveznost tožencev. Njuna obveznost se zato deli med njima na enaka dela.

15Tožnica utemeljeno graja odločitev o višini uporabnine. Prvo sodišče ni imelo nobene podlage, da je uporabnino za sporni nepremičnini v znesku 1.200,00 EUR razdelilo na enaka dela (za vsako nepremičnino po 600,00 EUR), saj je iz izvedenskega mnenja mag. B. B. razvidno, da je vrednost parc. št. 1000/7 (s tem pa tudi višina uporabnine zanjo), na kateri se nahaja večina objektov, bistveno višja od vrednosti parc. št. 1000/1 (in uporabnine zanjo). Delitev uporabnine na enaka dela bi prišla v poštev le v primeru, če bi tožnika imela enaka solastniška deleža na vsaki nepremičnini, vendar pa takšna situacija ni podana.

16V tožbi sta tožnika pri postavitvi zahtevka izhajala iz uporabnine, ki jo je za vsako nepremičnino posebej ugotovil izvedenec v prejšnji pravdi II P 2862/2005, upoštevajoč njuna solastniška deleža na vsaki nepremičnini. V pripravljalni vlogi z dne 21. 12. 2016 sta tožnika glede na izvedensko mnenje izvedenca razširila tožbeni zahtevek za obdobje od 1. 12. 2011 dalje. Ker je izvedenec v tej pravdi določil uporabnino za obe nepremičnini skupaj, sta tožnika pri „razdelitvi“ uporabnine izhajala iz razmerja njunih uporabnin v zadevi II P 2862/2005, ki je znašalo 86 % za tožnico (tedaj 608,27 EUR) in 14 % za tožnika (tedaj 96,99 EUR) od celote (tedaj 705,26 EUR). Čeprav je imela tožnica od septembra 2011 dalje delež 7/8 na parc. št. 1000/7 (toženca nista prerekala trditve, da je tožnica pridobila delež M. Ž. do 1/8 v svojo last 29. 9. 2011), sta tožnika v škodo tožnice štela, da imata na vsaki nepremičnini skupno 6/8, zaradi česar sta uveljavljala do oktobra 2015 temu sorazmeren del uporabnine 900,00 EUR (od celotne uporabnine 1.200,00 EUR), ta znesek njune uporabnine pa sta razdelila med seboj v razmerju 86 % za tožnico (774,00 EUR) in 14 % za tožnika (126,00 EUR). Toženca takšni delitvi uporabnine (ki je bila pojasnjena v pripravljalni vlogi tožnikov z dne 21. 12. 2016) nista obrazloženo ugovarjala, zato bi jo moralo prvo sodišče upoštevati pri določitvi uporabnine, in sicer do vključno oktobra 2015, ko je tožnica postala izključna lastnica parc. št. 1000/7, na parc. št. 1000/1 pa je njen solastniški delež po razdelitvi znašal 4/8. Od novembra 2015 je zato tožničin delež uporabnine znašal 1.074,00 EUR (dosedanjih 774,00 EUR + 300,00 EUR, saj se tožnikov delež ni spremenil, vendar pa tožnica zahteva za to obdobje le 1.032,00 EUR mesečno), tožnikov delež uporabnine pa je ostal nespremenjen (126,00 EUR).

17Glede na to in v mejah tožbenega zahtevka je prvo sodišče prisodilo tožnici prenizko uporabnino, saj ji v obdobju od decembra 2011 do oktobra 2015 namesto 675,00 EUR pripada mesečna uporabnina v znesku 774,00 EUR, v obdobju od novembra 2015 do avgusta 2016 pa ji namesto 900,00 EUR pripada uporabnina v znesku 1.032,00 EUR mesečno. Po drugi strani je prvo sodišče prisodilo tožniku previsoko uporabnino 168,00 EUR v obdobju od novembra 2015 do avgusta 2016, saj mu tudi za ta čas pripada le 126,00 EUR mesečno.

18Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbama ter spremenilo sodbo prvega sodišča, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo in sklep prvega sodišča. Prvo sodišče je pojasnilo, zakaj ni odločilo tudi o pravdnih stroških (26. točka obrazložitve), pravdni stranki svojih pritožb zoper ta sklep (VI. točka izreka) nista obrazložili, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je odločitev prvega sodišča v tem delu pravilna.

19Prvi toženec je s pritožbo uspel v neznatnem delu, glede tega pa niso nastali posebni stroški. Zato prvi toženec krije svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP). Tožnika sta uspela s pritožbo v celoti, zato sta jima toženca dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti so odmerjeni glede na vrednost spornega predmeta 34.070,85 EUR v pritožbenem postopku (26.862,92 EUR in 4.221,43 EUR proti drugemu tožencu ter 2.986,50 EUR proti prvemu tožencu). Nagrada za postopek s pritožbo znaša 865,60 EUR, 22 % DDV 190,43 EUR, sodna taksa za postopek s pritožbo glede na vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku pa 807,00 EUR, skupno 1.863,03 EUR. V primeru zamude sta toženca dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti.