VSM Sodba I Cp 1033/2018

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj izrek v točki I. in II. na novo glasi:

„I. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni znesek 13.753,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2011 do plačila.

II. V presežku se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.“

II. V presežku se pritožba zavrne.

III. Tožena stranka mora povrniti v roku 15 dni tožeči stranki stroške postopka s pritožbo v znesku 170,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku parcijskega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženki, da plača tožniku v roku 15 dni znesek 453,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2011 dalje (I. točka izreka), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da bo o stroških postopka odločalo s posebnim sklepom (III. točka izreka).

2Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje tožnik iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Graja, da je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v celoti prenizka. Opozarja, da tožnik opravlja poklic, ki je zelo redek in pri katerem mora biti natančen, miren in sproščen. Delo se opravlja v položajih, kjer je telo v prisiljeni drži, roke in prsti pa morajo biti zdravi, dotik, oprijem mora biti takšen, da se lahko s predmeti, katere obnavlja, varno in previdno dela. Meni, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo narave in teže poškodb ter posledic, ki jih v posledici nezgode trpi oškodovanec. Ob tem izpostavlja dolgotrajno zdravljenje, ki je trajalo kar 3 leta in 8 mesecev in številne nevšečnosti, ki jih je trpel med zdravljenjem. Meni, da je primerna denarna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v višini 40.000,00 EUR. Iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti meni, da je zaradi bolečin, ki bodo prisotne vse življenje, in ki se z leti en bodo izboljšale, primerna odškodnina v višini 20.000,00 EUR. V zvezi s premoženjsko škodo, ki jo tožnik zahteva v obliki izgubljenega dobička, opozarja, da toženka z ničemer ni uspela dokazati, da tožnik zaradi neizpeljave projekta G. 2, ni trpel izgube na dobičku. Toženka ni podala ugovora, ki bi predstavljal podlago za zaključek sodišča prve stopnje, ki je zaključilo, da tožnik ni predložil podatkov o zaposlenih, njihovih plačah in stroških povezanih z delom, ki bi po mnenju sodišča prve stopnje zmanjševali njegov dobiček. Teh listin tožnik sodišču ni mogel predložiti, ker posel ni bil izpeljan. V primeru predložitve teh listin sodišču, bi šlo za čisto špekulacijo. Izvedenec je ocenil, da bi dobiček od posla prinesel 10 do 20%, kar predstavlja dobiček v znesku 103.000,00 EUR do 206.000,00 EUR, tako da je dobiček v vrednosti 170.000,00 EUR, ki ga vtožuje tožnik v celoti izkazan. Ob navedenem je potrebno upoštevati določila o nasprotnem dokaznem bremenu, katero je prešlo na toženko, potem ko je tožnik trdil, da gre v zadevi za enkratni posel, kateri je sledil na podlagi poprejšnjega sodelovanja med investitorjem in tožnikom, da je izkazana vzročna zveza, da je izkazana finančna kondicija tožnika glede na pretekle prihodke, da lahko spelje tako velik posel, da je posel med tako, da se je v plačilo vzelo 4 sobno stanovanje ipd, pri tem pa toženka ne vse navedeno ni pravočasno reagirala s podajo trditev in dokazov, kateri bi izkazovali, o čemer piše sodišče v 23. točki obrazložitve, kjer sodišče prve stopnje dodatne dokaze (predložitev stroškov dela) nalaga tožniku in ne toženki. Nadalje tožnik graja tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek v delu, kjer je uveljavljal mesečno najemnino za stanovanje. Meni, da ni pomembno, zakaj bi tožnik uporabljal stanovanje, za nastanitev delavcev ali za oddajo na trgu. V obeh primerih bi imel premoženjsko korist: v prvem, ker za delavce ne bi plačeval prenočišča, v drugem pa ker bi dobil najemnino v višini 400,00 EUR. Nadalje opozarja, da je bil projekt G. 2 končan 1.1.2014, zaradi česar tožnik z razširitvijo tožbenega zahtevka dne 22.4.2015, ni prepozen, saj ga je podal v 3 letnem zastaralnem roku. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožniku prisodi višja odškodnina za nepremoženjsko škodo in premoženjska škoda iz naslova izgubljenega dobička. Priglaša stroške.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Uradni preizkus je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je zmotno uporabilo materialno pravo glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

6Merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo so določena v 179. členu OZ. Sestavni del materialnopravnega pravila o odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sta tudi načeli individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnin. Načelo individualizacije višine odškodnine zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno.

7Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo prenizko glede na naravo in težo poškodb.

8Sodišče prve stopnje je prenizko odmerilo odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v višini 30.000,00 EUR. Po oceni sodišča druge stopnje ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da je tožnik utrpel več različnih poškodb, zaradi katerih je bil kar 58 dni hospitaliziran in še nadaljnjih 281 dni ostal doma v bolniškem staležu. Tožnik je v nezgodi utrpel torej zlom leve stegnenice in obeh kosti leve podlahti, ob čemer je prišlo do poškodbe podlaktičnega živca levo in posledično do zmanjšane gibljivosti mezinca leve roke ter motenj čutenja v področju dela dlani ter IV. in V. prsta leve roke, zlom dlančnice desne roke in zlom reber ter pretres možganov. Tožnik je v posledici nezgode trpel tudi za posttravmatsko stresno motnjo, zaradi katere se je leto in pol zdravil pri psihiatru. V posledici navedenih poškodb je trpel zelo močne bolečine največ do 4 dni, po kirurškem posegu, močne bolečine največ do 10 dni, zmerno močne bolečine neprekinjeno do 14 dni ter neprekinjene blage bolečine do največ 5 mesecev po poškodbi. V času fizikalne terapije in odstranitvi kirurškega materiala so se bolečine intenzivirale. Višjo odškodnino iz tega naslova je potrebno odmeriti tudi zaradi številnih nevšečnosti, ki jih je tožnik trpel tekom precej dolgotrajnega zdravljenja. Tožnik je bil operiran na dveh delih telesa v splošni anesteziji, vstavljen mu je bil urinski kateter, nekaj časa je bil vezan na posteljo, kjer je lahko osnovna fiziološka opravila opravljal samo s pomočjo negovalnega osebja. Prejemal je tekočine in zdravila preko intravenskega kanala. Bil je podvržen več odvzemom krvi za laboratorijske preiskave, rtg. slikanjem, elektromiografski preiskavi, odstranitvi drena, prevezom, učenju hoje, številnim fizioterapijam in pregledih pri zdravnikih specialistih ter odvisen od tuje pomoči. Prav zaradi večih težjih poškodb in številnih nevšečnosti med zdravljenjem, kot posttravmatske motnje, zaradi katere se je tožnik zdravil leto in pol, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je primerna odškodnina iz tega naslova 40.000,00 EUR.

9Glede odškodnine iz naslova prestanega strahu je tožnik dobil celotno vtoževano odškodnino v znesku 4.000,00 EUR in se v tem delu ne pritožuje.

10Pritožba je utemeljena tudi glede odškodnine iz naslova skaženosti. V zvezi z odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je glede odškodnine iz tega naslova sodišče prve stopnje ocenilo prenizko. Pri tem sodišče druge stopnje pripominja, da je ob odmeri višine odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti potrebno upoštevati vse objektivne (ugotovljena skaženost) in subjektivne okoliščine (vpliv skaženosti na duševno počutje oškodovanca/ke) konkretnega primera. Objektivna merila so spremembe oškodovančeve zunanjosti, njihova opaznost oziroma vidnost, obseg in možnost zakrivanja, starost in spol oškodovanca, subjektivna merila pa predstavljajo ugotovitve o vplivu navedenih sprememb na oškodovančevo psihično ravnotežje in počutje. Denarna odškodnina mora biti pravična, kar pomeni, da je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti oškodovanca. Pri tožniku se skaženost kaže v brazgotinah, ki se jih sicer da prekriti in so vidne le pri nošenju kopalk, in v šepajoči hoji, zaradi krajše poškodovane noge. Ker oškodovanca šepajoča hoja moti, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je primerna odškodnina iz tega naslova v znesku 2.500,00 EUR. To pa je znesek, ki je tudi skladen s sodno prakso v podobnih primerih.

11Nekoliko prenizko je odmerjena tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik je bil v času škodnega dogodka star 40 let in opravljala delo restavratorja. V posledici poškodbe je tožnik v posledici nezgode oviran na gibalnem področju, povezanim z delom: ne more več dvigovati tako težkih bremen kot pred nesrečo, ne more popolnoma obračati leve roke, v desni roki pa čuti mravljince po daljšem intenzivnem delu, težje dela čepe in kleče ter ima strah pred višino. Tožnik pa ni oviran samo pri delu, ki ga opravlja, temveč tudi v zasebnem življenju, predvsem na športnem področju, kjer je opustil smučanje, nogomet in squash zaradi posledic nezgode. Upoštevaje tožnikovo starost ob škodnem dogodku in dejstvo, da bo opisane posledice trpel do konca življenja, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je primerna odškodnina iz tega naslova 17.500,00 EUR.

12Iz naslova nepremoženjske škode je tako sodišče druge stopnje tožniku glede na to, da je utrpel več poškodbe¹, katerih zdravljenje je bilo precej dolgotrajno in posledice, ki jih sedaj trpi odmerilo odškodnino v skupnem znesku 63.500,00 EUR. Tako odmerjena odškodnina je v skladu z določbo 179. člena in 182. člena OZ. Prisojena odškodnina je tudi v skladu z načelom individualizacije pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo ter obstoječo sodno prakso za podobne primere.

13Sodišče prve stopnje pa je pravilno zavrnilo zahtevek v delu, ki se nanaša na izgubljen dobiček.

14Izgubljeni dobiček je škoda, ki se kaže v preprečitvi povečanja premoženja (prvi odstavek 132. člena Obligacijskega zakonika – OZ), pri čemer se pri oceni te škode upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali pa glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovančevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (tretji odstavek 168. člena OZ). Izgubljen dobiček predstavlja premoženjsko škodo, dokazno in trditveno breme za obstoj te splošne odškodninske predpostavke pa nosi oškodovanec. Oškodovančeva naloga v pravdnem postopku je namreč tudi v tem, da natančno opiše metodo (konkretne okoliščine) za izračun preprečitve povečanja premoženja, pri čemer je seveda dolžan izhajati iz lastnega poslovanja.

15Tožnik, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pa v konkretni pravdi ni podal dovolj konkretnih podatkov (navedb in dokazov), ki bi bili relevantni za presojo izgubljenega dobička. Tožnik ni podal podatkov tako o celotnih prihodkih kot tudi o celotnih odhodkih (torej o številu zaposlenih, njihovih plačah, stroških dela) za posel z družbo S. d.o.o., iz česar bi potem v konkretnem primeru bilo mogoče ugotoviti, kolikšen bi bil izgubljen dobiček oziroma ali je izgubljen dobiček takšen, kot zatrjuje tožnik v svojem zahtevku, torej v višini 170.000,00 EUR, kar predstavlja neto vrednost stanovanja, ki bi ga dobil v kompenzacijo za izvedbo stanovanjske hiše G. II.

16Ker je trditveno in dokazno breme v zvezi z izgubljenim dobičkom na tožniku, ki le-tega kot je bilo že obrazloženo, ni zmogel, so neutemeljene njegove pritožbene navedbe, da bi morala toženka podati pravočasne trditve in dokaze v zvezi z izgubljenim dobičkom tožnika. Samo tožnik lahko dokaže svoje pričakovane prihodke in pričakovane odhodke iz dotičnega posla in s tem dokaže, kolikšen je bil njegov izgubljeni dobiček. Tožnik tega ni uspel dokazati, ker je ves čas trdil, da je izgubljen dobiček neto cena stanovanja.

17Glede pritožbene graje v zvezi z odškodnino za škodo, ki je tožniku nastala iz naslova izgubljenih najemnin, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da zahtevek tožnika ni bil dovolj substanciran. Tožnik namreč ni podal substaciranih trditev o oddaji stanovanja v najem, da bi lahko sodišče prve stopnje z gotovostjo zaključilo, da bi tožnik utrpel izgubo tudi v obliki najemnin. Na pomanjkljivo trditveno podlago je opozorila že toženka, zaradi česar sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opraviti materialno procesnega vodstva v tej smeri.

18Glede na to, da je bila plačana akontacija odškodnine v valorizirani vrednosti 50.045,00 EUR, plačila v znesku 5.865,00 EUR pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, ker je bilo plačano na račun izgubljenega dobička, je toženka dolžna iz naslova nepremoženjske škode plačati še odškodnino v znesku 13.455,00 EUR in iz naslova premoženjske škode, ki pritožbeno ni sporna znesek 298,00 EUR, skupaj torej 13.753,00 EUR.

19Sodišče druge stopnje je glede na navedeno na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

20Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločilo, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom, sodišče druge stopnje o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje ni odločalo, ker bi bilo o njih odločeno prvič. Tako bo sodišče prve stopnje po prejemu te sodbe odmerilo stroške postopka, nato pa upoštevalo uspeh glede na sodbo sodišča druge stopnje.

21Ker je tožnik s pritožbo delno uspel, je upravičen do povrnitve stroškov postopka s pritožbo (drugi odstavek 165. člena ZPP in drugi odstavek 154. člena ZPP). Tožnik je kot stroške postopka priglasil: nagrado za postopek - 1.912,00 EUR (Tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi), za materialne stroške - 20,00 EUR (Tar. št. 6002), 22% DDV in sodno takso. Sodišče druge stopnje je odmerilo tožniku stroške v skupnem znesku 2.357,04 EUR.

22Ker je bil tožnik oproščen plačila sodne takse za pritožbo in je v postopku delno uspel ter bo na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobil premoženje, ki presega del takse, ki bi jo moral plačati, če ne bi bil oproščen plačila taks, mora plačati ta del takse, ki mu ga v plačilo naloži sodišče prve stopnje.

23Glede na to, da se je tožnik zavzemal v pritožbi za odškodnino v znesku 190.171,00 EUR, na drugi stopnji pa mu je bilo prisojenih 13.753,00 EUR, je uspel s 7,23%. Toženka je zato dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 170,41 EUR, skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo pričele teči po preteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe (313. člen ZPP).

¹ Za zlom stegnenice in zdravljenje več kot leto dni se prisojajo odškodnine med 46 in 58 povprečnih mesečnih plač, tožnik pa je v obravnavanem primeru utrpel več poškodb, zaradi česar sodišče druge stopnje ocenjuje, da primerna denarna odškodnina odmerjena na 59 povprečnih mesečnih plač, primerna.