168. člen OZ-UPB1

Tožeča stranka v času, ko je že vedela za nameravano spremembo prostorske ureditve, ko se je zavedala, da ima za pridobitev gradbenega dovoljenja na voljo malo časa in ko se je zavedala, da je pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja pridobitev služnosti od tožene stranke, ki gradnji ni naklonjena, že ob sklenitvi Predpogodbe ni mogla realno pričakovati, da bo lahko pravočasno izpolnila svojo obveznost in s tem glede na vse opisane okoliščine zadeve in predvidljiv tek stvari pridobila vtoževani dobiček. Šlo je za riziko, ki ga je sprejela in mora zato nositi tudi posledice, ker se pričakovanja niso uresničila (k neuresničitvi pa je prispevala tudi sama s svojim ne dovolj skrbnim ravnanjem).

Prenosniku premoženja ne pripada legitimacija za uveljavitev zahtevka na podlagi 433. člena OZ zoper prevzemnika premoženjske celote. Dejanski koncern po določbi prvega odstavka 530. člena ZGD-1 predpostavlja razmerje med obvalujočo iin odvisno družbo, v kateri ima obvlaldujoča družba možnost poslovodnega obvladovanja odvisne družbe. Resničnost trditev, da so vse poslovne odločitve pri obeh družbah sprejemali vsi toženci skupaj (ne glede na njihov formalni položaj), bi zato vodila kvečjemu k razlagi o obstoju koncerna z razmerjem enekopravnosti po tretji alineji prvega odstavka 530. člena ZGD-1. Škoda v primeru koncernske odgovornosti tožencev na temelju 547. in 548. člena ZGD-1 ni enaka škodi, ki je nastala upnikm, ker njihove terjatve v stečajnem posotpku ne bodo v celoti poplačane (42. člen ZFPPIPP).

Ob upoštevanju načela popolne odškodnine iz 169. člena OZ in pravil o obsegu povrnitve premoženjske škode iz 168. člena OZ, je po presoji pritožbenega sodišča treba tožnici v okviru ustrezne denarne odškodnine poleg poštene tržne vrednosti uničene stvari priznati tudi določene stroške, ki so ji nastali v zvezi z nadomestitvijo uničenega pilona z novim. Pilon v amortizirani vrednosti je bil namreč uničen in tožnica je bila ob vzpostavljanju prejšnjega stanja primorana nositi tudi stroške odvoza na deponijo, stroške demontaže starega in montaže novega pilona. Gre za stroške popravila oziroma nakupa nadomestne stvari, ki jih je treba upoštevati v okviru nastale škode. Tožnica ni zahtevala odškodnine v vrednosti uničene stvari, temveč je zahtevala ustrezno odškodnino za vrnitev v prejšnje stanje. Obeh oblik povrnitve škode, med katerimi lahko oškodovanec izbira, ni mogoče preprosto vrednostno enačiti in se lahko zneskovno razlikujeta, do česar je prišlo tudi v tem primeru.

Izgubljeni dobiček je škoda, ki se kaže v preprečitvi povečanja premoženja (prvi odstavek 132. člena Obligacijskega zakonika – OZ), pri čemer se pri oceni te škode upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali pa glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovančevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči.

Utemeljeno pa toženka v pritožbi opozarja, da sodišče prve stopnje pri določitvi izplačila odškodnine ni upoštevalo, da je odškodnina za izgubljeni dohodek obdavčljiva (5. točka 27. člena ZDoh-2) oziroma, da se od nje plača dohodnina. Tožnikova dohodninska obveznost iz tega naslova v skladu s 15. členom ZDoh-2 nastane šele z izplačilom. Pri tem mora obračun akontacije in plačilo v korist javnih prihodkov izvršiti že izplačevalec obdavčljivega dohodka (127. člen ZDoh-2), v danem primeru toženka. Tožnik je torej upravičen do odškodnine za izgubljen dohodek v neto znesku.

Določba 42. člena ZGJS je kogentna, zato je na njeni podlagi odpoved koncesijske pogodbe mogoča le v primeru pogodbenih razmerij, sklenjenih za nedoločen čas. Ker gre v konkretnem primeru za koncesijsko pogodbo, ki je bila sklenjena za določen čas (za obdobje desetih let), njena odpoved na temelju 42. člena ZGJS ni mogoča.

V obravnavanem primeru se je sodišče prve stopnje pravilno naslonilo tudi na uporabo določb Konvencije o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga (CMR Konvencija). Pravica do vložitve tožbe v zvezi s prevozi po tej Konvenciji zastara v enem letu, pri čemer pa začne v konkretnem primeru glede v pobot uveljavljenih stojnin teči zastaralni rok po izteku treh mesecev od dneva, ko je bila sklenjena prevozna pogodba (prvi odstavek 32. člena CMR Konvencije). V konkretnem primeru so bile sporne prevozne pogodbe sklenjene v mesecu novembru 2015, tožena stranka pa je sodno uveljavljala v pobot sporno terjatev iz naslova stojnin že 22.12.2016, torej znotraj enoletnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 32. člena CMR Konvencije.

Pri oceni izgubljenega dobička se po določbi tretjega odstavka 168. člena Obligacijskega zakonika (OZ) upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Z vidika trditvenega bremena to pomeni, da mora stranka, ki izgubljeni dobiček uveljavlja, postaviti trditve o tem, kaj je normalen tek stvari (običajno glede na dosedanje poslovanje), oziroma, zaradi katerih posebnih okoliščin bi lahko utemeljeno pričakovala vtoževani izgubljeni dobiček. Okoliščin, na podlagi katerih je tožeča stranka izračunala obseg izgubljenega dobička, tudi na poziv tožene stranke ni pojasnila, izvedba dokazov pa ne more nadomestiti pomanjkljivih navedb, posebej še, ker gre za dejstva, ki so v celoti v spoznavni sferi tožeče stranke.

Izgubljen dobiček predstavlja premoženjsko škodo, dokazno in trditveno breme za obstoj te splošne odškodninske predpostavke pa nosi oškodovanec.