UPRS Sodba in sklep I U 2744/2017-14

I. Tožba zaradi dodelitve republiške priznavalnine se zavrne.

II. Upravno sodišče Republike Slovenije ni stvarno pristojno za odločanje o tožbi zaradi plačila odškodnine, zato se zadeva v tem delu po pravnomočnosti tega sklepa odstopi stvarno in krajevno pristojnemu sodišču.

1V postopku zaradi dodelitve republiške priznavalnine, začetem na predlog tožnice, je minister za kulturo izdal izpodbijani sklep o zavrženju tožničine vloge zaradi nepopolnosti. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je organ tožnico vsled nepopolnosti njene vloge pozval k dopolnitvi le-te v postavljenem roku, in sicer z dokazili o prejemu pomembnejših domačih in tujih priznanj oziroma nagrad za dosežke na kulturnem področju in dokumentiranih kritičnih odmevov strokovne javnosti oziroma enciklopedičnih zapisov oziroma vrednotenj v strokovni literaturi. Tožnica je na ta poziv odgovorila, vendar pa njena vloga, kljub poslani dodatni dokumentaciji in pojasnilom, ni izkazovala zahtevane vsebine (omenjenih priznanj oz. nagrad, odmevov strokovne javnosti, zapisov oziroma vrednotenj). Zato je bila tožničina vloga zavržena. Strokovna komisija je sicer v zadevi podala mnenje, da tožničina vloga ne izpolnjuje pogojev za dodelitev republiške priznavalnine.

2Tožnica je vložila (laično) tožbo, s katero je osporavala, da ji ni bil „odobren njen prispevek h kulturi“. Navedla je vrsto krivic, ki jih je pretrpela v svojem življenju, in sodišče prosila, naj „ji po vseh krivicah ugodi in pozitivno reši njeno pritožbo zoper Ministrstvo za kulturo“. Med drugim je navedla tudi, da je njena pokojna mati imela na bančnem računu višjo vsoto denarja, vendar pa je tožnica po dednem postopku prejela le nekaj deset evrov. Zato je, po razumevanju sodišča podredno, zahtevala v tožbi tudi, naj ji država izpolača odškodnino za na banki privarčevana sredstva njene pokojne matere.

3Tožnica je vložila še nadaljnjo vlogo na sodišče, v kateri navaja, da je delala v izobraževalni dejavnosti in vedno dobivala pohvale itd., vendar, ko je spraševala po njih na dotični šoli, so ji dejali, da o tem ničesar ne vedo. Poleg tega je poskušala dobiti objave iz časopisja, a brez uspeha.

4V glavi svoje tožbe se je tožnica sklicevala na opravilno številko, ki jo nosi izpodbijani sklep, ter na številko priporočene pošiljke, s katero ji je bil izpodbijani sklep vročen. Ni pa svoji tožbi izpodbijanega sklepa priložila oziroma ga ekplicitno citirala v svojem tožbenem predlogu, česar tudi ni storila po pozivu sodišča s svojo dopolnitvijo tožbe, ki jo je na sodišče vložila dne 2. 2. 2018. V dopolnitvi tožbe je med drugim navedla, da bila njena vloga v upravnem postopku obravnavana „bolj površinsko“ in da „prosi za povišanje pokojnine, saj z njo ne more preživeti“.

5Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da tožnica v postopku ni izkazala izpolnjevanja pogoja posebej pomembnega prispevka k slovenski kulturi, svoje vloge pa ni dopolnila z dokazili o pomembnih domačih in tujih priznanjih oziroma nagradah za dosežke na kulturnem področju. Vztraja, da je ravnala pravilno, tožbo označi za neutemeljeno in zanika očitane nepravilnosti. Toženka je sodišču posredovala tudi upravni spis.

K I. točki izreka:

6Tožba zaradi dodelitve republiške priznavalnine ni utemeljena.

7Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je tožničino tožbo meritorno obravnavalo kljub temu, da tožnica po pozivu sodišča v roku ni predložila izpodbijanega akta, ki ga s svojo tožbo napada. Glede na to, da je tožnica v svoji tožbi navedla opravilno številko izpodbijanega sklepa in številko priporočene pošiljke, s katerim ji je bil le-ta vročen, je sodišče po prejemu odgovora na tožbo toženke in njenega upravnega spisa lahko z zadostno gotovostjo ugotovilo, da tožnica napada ravno sklep o zavrženju njene vloge za priznanje republiške prinavalnine z dne 8. 11. 2017. Zato ni podan pogoj za zavrženje tožničine tožbe iz drugega odstavka 31. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj, kljub temu, da tožnica v postavljenem roku ni odpravila pomanjkljivosti tožbe, sodišče zaradi tega zadeve vseeno ni moglo ne obravnavati temveč jo je, nasprotno, iz prej navedenih razlogov kljub temu lahko presodilo po vsebini.

8Po pregledu upravnega sapisa in izpodbijanega sklepa sodišče sodi, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, pravilni in skladni z zakonom pa so tudi njegovi razlogi. Zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) na izpodbijani sklep sklicuje, v stvari sami pa glede merodajnih navedb tožbe in njene dopolnitve še pojasnjuje, kot sledi.

9Nevedbe tožbe, da so tožnici ukradli med drugim, po razumevanju sodišča, tudi dokumente, na predložitev katerih jo je pozivala toženka, in navedbe iz tožničine vloge, ki jo je sodišče prejelo dne 31. 1. 2018, v kateri piše, da ni uspela niti na šoli, kjer se je zglasila, niti pri časopisih pridobiti dokazil, v tem upravnem sporu niso upoštevne. Tovrstne okoliščine bi bilo mogoče navajati v upravnem postopku, denimo ob podaji prošnje za podaljšanje roka, ob predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ali podobno. Te okoliščine pa same po sebi in brez kakršnihkoli s tem povezanih dokaznih predlogov v upravnem sporu tožnici ne morejo prinesti uspeha ob odsotnosti drugih konkretnih tožbenih navedb.

10Tožnica dejansko od v tem upravnem sporu relevantnih tožbenih navedb piše le, da je toženka njeno vlogo obravnavala bolj površinsko, zato prosi sodišče, da se poglobi v njen primer ter naj se ji odobri njeno delo in povišanje njene pokojnine. Svoji vlogi, vloženi v tem upravnem sporu, in naknadni dopolnitvi tožbe je priložila listine in nosilec podatkov, ki naj bi jih, po razumevanju sodišča, predložila že v upravnem postopku toženki, in nekatere druge listine. Kolikor le-te niso bile predložene že v upravnem postopku, so, ob odsotnosti navedb tožnice o upravičenosti njihove predložitve šele v upravnem sporu, prepozne in zato neupoštevne. Kolikor pa gre za iste dokumente, pa se sodišče sklicuje na izpodbijani sklep in na dejstvo, da tožnica svoje vloge v postavljenem roku ni dopolnila (česar navedbe tožbe niti ne zanikajo).

11Tako ostane za presojo le še sam tožbeni predlog, kot ga (glede na to, da je tožničina tožba laična) razume sodišče, namreč da naj sodišče izpodbijani akt odpravi in odloči v sporu polne jurisdikcije tako, da tožničini vlogi ugodi. Takšnemu tožbenemu predlogu glede na dejansko stanje, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa in kot ga potrjuje stanje predloženega upravnega spisa, ni mogoče ugoditi in je izpodbijani sklep po navedenem pravilen in zakonit, tožbene navedbe pa so neutemeljene, zato je sodišče tožbo v delu zaradi dodelitve republiške priznavalnine na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS‑1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

12Tožnica je v svoji tožbi navedla tudi, da naj bi njena pokojna mati imela na bančnem računu višjo vsoto denarja, vendar pa je tožnica po dednem postopku prejela le nekaj deset evrov, zato naj ji država izplača odškodnino.

13To sodišče ni pristojno za odločanje o tovrstnih odškodninskih zahtevkih, zato se je sodišče na podlagi 19. in 23. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 izreklo za stvarno nepristojno in sklenilo, da bo zadevo po pravnomočnosti tega sklepa odstopilo v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu sodišču, Okrožnemu sodišču v Ljubljani (prvi dostavek 32. člena ZPP).

***

14Sodišče je v zadevi odločalo po sodniku posamezniku na podlagi 2. alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1.