VSC Sodba Cpg 203/2018

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje:

- v delu v točki I. izreka spremeni tako, da se ugotovi, da je sklep nadzornega sveta tožene stranke s 4. seje z dne 13.1.2016 delno ničen, in sicer, da je ničen v delu, s katerim je nadzorni svet tožene stranke odpoklical predsednika uprave mag. M. K. in člana uprave F. S. iz razloga hujše kršitve obveznosti, to je zaradi očitanih ravnanj iz izpodbijanega sklepa, ki je povzet v omenjeni točki izreka izpodbijane sodbe;

in

- v delu v točki III. izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti še 12.643,42 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

II. Sicer se pritožba tožeče stranke zavrne, zavrne pa se tudi pritožba tožene stranke, in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 4.833,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo¹ (I.) kot neutemeljene zavrnilo: zahtevek za ugotovitev ničnosti sklepa nadzornega sveta (NS) tožene stranke (toženke) s 4. seje dne 13.1.2016, s katerim je NS toženke odpoklical tožečo stranko (prvega in drugega tožnika) z mesta predsednika uprave in člana uprave toženke iz razloga hujše kršitve obveznosti in še odločil, da odpoklic velja takoj, da tožnika nimata vstopa v prostore družbe, da se z dnem 13.1.2016 za dobo treh mesecev imenuje za predsednika uprave dr. T. V. in da bo NS v najkrajšem času na podlagi javnega razpisa imenoval novega predsednika in člana uprave, z zahtevkom, da se toženki prepove v pristojnem registru predlagati vpis prenehanja pooblastil tožnikov; podredni zahtevek za razveljavitev omenjenega sklepa z zahtevkom za prepoved predlaganja vpisa prenehanja pooblastil v pristojnem registru; in še zahtevke, s katerimi sta tožnika od toženke zahtevala, da jima omogoči opravljanje njunih 5-letnih mandatov do izteka dne 20.8.2017 in da umakne iz javno dostopnih medijev informacije o spornem odpoklicu. Hujša kršitev obveznosti naj bi izhajala iz tega, da sta tožnika (1.) 10.11.2013 sprejela akt o ustanovitvi D. d.o.o. (D.) brez predhodnega soglasja NS v skladu s točko 7.3.7 takratnega statuta toženke; da NS šteje, da sklep z dne 15.11.2012 (št. 7/10/2012) po vsebini ni takšen, da bi ustrezal zahtevanemu soglasju, saj se nanaša na druge hčerinske družbe, ki niso bile ustanovljene; (2.) da je sporna tudi vsebina ustanovitvenega akta D., ki se razlikuje od poslovnega načrta, ki je bil sprejet na seji NS 17.4.2013 (sklep št. 13/8/2013); da akt o ustanovitvi določa nepojasnjeno visok znesek osnovnega kapitala družbe in po nepotrebnem dvotirni sistem upravljanja, kar je oboje vplivalo na ekonomičnost poslovanja; in (3.) da sta v zvezi z ustanovitvijo naročila dve pravni mnenji pri družbi A. d.o.o. (A.) v skupni vrednosti 25.498,00 EUR; da gre za dve pravni mnenju katerih vsebina je praktično identična; da je bilo prvo izdelano marca 2014 za znesek 13.908,00 EUR; da je bilo drugo izdelano aprila 2015 za 11.590,00 EUR; da je drugo prepis prvega z malenkostnim dodatkom; da pravni mnenji večinoma povzemata javno dostopne podatke in da je njuna cena nesorazmerna. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje še (II.) ugodilo zahtevkoma, da je toženka dolžna prvemu tožniku izplačati odpravnino v višini 53.909,10 EUR bruto in drugemu tožniku odpravnino v višini 48.518,22 EUR bruto, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.1.2016 dalje, in (III.) odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov, in sicer, da je toženka dolžna tožnikoma povrniti 4.748,62 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

2Zoper predmetno sodbo oziroma zoper I. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje sta tožnika vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, da se pritožbi ugodi in se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter toženki naloži plačilo vseh pravdnih stroškov, podredno pa, da se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje razveljavi in se zadeva vrne v novo sojenje. V pritožbi navajata, da je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti oziroma razveljavitev sklepa nadzornega sveta in zahtevek tožnikov za reintegracijo na delovni mesti ter posledično napačno odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov. Izpostavljata vsebino relevantne sodne prakse (odločb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VS RS) II Ips 65/98, VIII Ips 239/2005, III Ips 243/2008, VIII Ips 17/2011 in II Ips 734/2009 ter odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-2512/06) in dejstvo, da je Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) primerljiv nemški in avstrijski zakonodaji, ter menita, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbe Obligacijskega zakonika (OZ) o neveljavnosti pogodb oziroma določbo 86. člena OZ o ničnosti.

3Zoper sodbo oziroma zoper II in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje je iz vseh pritožbenih razlogov pritožbo vložila tudi toženka s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu zahtevek zavrne oziroma razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje, tožnikoma pa naloži plačilo pravdnih stroškov s pripadki. V pritožbi navaja, da je upoštevaje I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje sklep NS veljaven, da to nasprotuje prisojeni odpravnini (glej odločbo VS RS VIII Ips 17/2011) in da bi bilo treba zahtevek za plačilo odpravnine zavrniti, saj tožnika nista podala zahtevka, da ne obstajajo razlogi za odpoklic. Če bi pritožbeno sodišče menilo, da je odločitev vseeno pravilna, je izpodbijana sodba obremenjena z bistvenimi kršitvami iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje ni povzelo navedb o odločilnem dejstvu, katero izmed treh pravnih mnenj je končna verzija mnenja, ki naj se upošteva pri presoji kršitve tožnikov. Tožnika sta predložila verzijo, ki je bila toženki neznana. Toženka je dokazovala, da ne gre za pravo končno verzijo mnenja in da gre za verzijo, ki je bila pripravljena za potrebe tega postopka. Podala je obsežne trditve in dokaze v svoji drugi, tretji in četrti pripravljalni vlogi in se v izogib ponavljanju v pritožbi nanje v celoti sklicuje. Dokazi izkazujejo, da toženka ni prejela pravnega mnenja 3 in da priča H. o dostavi tega mnenja ni govorila resnice. Sodišče se do tega ni opredelilo, čeprav je razvidno, da je vsebina mnenj in njihova primerjava odločilna za presojo ene izmed očitanih kršitev. Primerjava izvedenih dokazov in obrazložitve iz 73. točke izpodbijane sodbe pokaže omenjeni kršitvi. Sodišče prve stopnje navedb in dokazov ni niti omenilo. Ni mogoče ugotoviti ali je upoštevalo 2. ali 3. pravno mnenje. Zavrnilo je zaslišanje prič G., D., K. K., P. (op. gre za dodatno zaslišanje glede verzije mnenja), K. in M. ter izvedbo dokaza z izvedencem računalniške stroke. Toženka je zavrnitev dokazov grajala. Opravila je primerjavo 2. in 3. mnenja in ugotavlja, da pravno mnenje 3 nima dodane vrednosti, da ni bilo naročeno in narejeno aprila 2015 in da ni bilo potrebno. Sodbe se ne da preizkusiti, ker ni razvidno katera mnenja je sodišče primerjalo in ugotovilo, da so med njimi vsebinske razlike. V sodbi ni navedeno, da so bili nekateri dokazi zavrnjeni in zakaj so bili zavrnjeni. Ugotovitev, da toženka ni izkazala kršitve v zvezi s pravnimi mnenji je protispisna. Prezrtje navedb in dokazov celo vzbuja dvom v nepristranost sodišča. Sodišče prve stopnje tudi ni zadovoljivo obrazložilo, zakaj je sledilo pričanju priče H., saj ni navedlo, zakaj ne upošteva vsebinske in fizične primerjave pravnih mnenj in zakaj ga je pričanje prepričalo, da so razlike v mnenjih tolikšne, da opravičujejo dvakratno zaračunavanje cene za mnenje brez dodane vrednosti. V tem delu je obrazložitev sodbe tako pomanjkljiva, da toženki onemogoča učinkovito pritožbo. Protispisno oziroma zavajajoče je povzeto, da toženka ni prerekala, da je bilo na seji NS 15.11.2012 dano soglasje za ustanovitev odvisnih družb. Toženka je jasno poudarila, da je treba upoštevati tudi gradivo, ki je bilo pripravljeno za NS, in da je iz njega razvidno na kaj (vsebinsko) se sklep nanaša. Jemanje navedbe toženke iz konteksta je protispisno in v nasprotju z vlogami, dokazi in zapisniki zaslišanja nekaterih prič. Sodišče se je oprlo tudi na izjavo notarke L., čeprav je toženka poudarjala, da je potrebno preveriti vsebino gradiva, na katerega se je sklep nanašal. V tem delu je obrazložitev sodišča najmanj nejasna. Tožnikoma se očita kršitev statuta in ne zakona ali uredbe. Notarka in registrsko sodišče sta preverjala le pogoje po zakonu. Sklep je treba razumeti skupaj z gradivom, zato je pričanje notarke brezpredmetno. Protispisna je trditev sodišča, da je imela druga družba iz gradiva podobno dejavnost kot D. (trženje komunikacijskega omrežja). Šlo je le za eno izmed številnih in ne za prevladujočo dejavnost. D. ni bila družba predvidena v gradivu. Sodišče prve stopnje je sledilo pričam tožnikov, ne pa pričama M. in S., ki ju je predlagala toženka. H. je podprl tožnika, da naj bi bila družba za telekomunikacije vsebinsko najbolj pripravljena, a je s tem podprl njuno samovoljo ter kršitev statuta. Moral bi vzpodbuditi razpravo, ki sta jo želela odpreti priči M. in S. ter spoštovati statut in zahtevati pridobitev predhodnega soglasja. M. in S. nista imela dovolj moči, da bi nasprotovala takšnemu načinu vodenja NS. NS je v času vodstva D. H. izjemno tesno sodeloval s tožnikoma in je le formalno potrjeval odločitve tožnikov. Tudi do teh navedb bi se moralo sodišče opredeliti in s tega vidika pojasniti, zakaj je nekaterim pričam sledilo, nekaterim pa ne. Protispisna je trditev, da toženka ni izkazala, da sta bili pravni mnenji skoraj identični in da je bila zanju plačana nesorazmerna cena. Toženka je opravila primerjavo med vsemi mnenji. Sodišče se do tega ni opredelilo in je navedlo, da toženka tovrstnih trditev ni izkazala. Enako velja tudi glede toženkine pojasnjene analize ocene nesorazmernosti cene pravnih mnenj oziroma preračuna.

4Tožnika sta na na pritožbo toženke odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter toženki naloži v plačilo pritožbene stroške. V odgovoru na pritožbo ponavljata svoje pritožbene navedbe in izpostavljata še vsebino odločbe VS RS III Ips 56/2016 in III Ips 53/2009. Vprašanje, katero izmed treh pravnih mnenj (ali 2. ali 3.) je končna verzija, je brezpredmetno, saj to ni bistveno za odločitev. Tožnika sta v tej smeri podala obsežne navedbe, in sicer tudi, da so bila pravna mnenja naročena na podlagi sklepov NS in na podlagi ponudb. Toženka ni izkazala, da sta obe mnenji naročila tožnika, da je vsebina mnenj praktično identična in da je cena mnenj nesorazmerna. Slednjega toženka ni z ničemer izkazala, saj ni predložila primerljive ponudbe za nižjo ceno. Sodišče prve stopnje je na dveh narokih za glavno obravnavo predlagane dokaze zavrnilo kot nepotrebne. S pričami in izvedencem toženka ne bi izkazala zatrjevane kršitve oziroma ne bi uspela konkretizirati pavšalnih navedb o nesorazmernosti cene. Priče H., Č. in K. so potrdile obstoj soglasja NS. Na 13. seji NS je H. naložil, da uprava izhaja iz spornega sklepa. Soglasje je na 24. seji NS potrdila tudi priča S. Toženka mora, če je sporno, zatrjevati in dokazati obstoj posameznih dejstev, ki utemeljujejo sklep o razrešitvi.

5Toženka je odgovorila na pritožbo tožnikov in predlagala, da se le-ta kot neutemeljena zavrne. Izpostavila je, da je obrazložitev izpodbijane sodbe tako pomanjkljiva, da bi sprememba I. točke izreka sodbe v škodo toženke pomenila, da bi bilo v primeru izrednega pravnega sredstva VS RS vezano na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno brez potrebne dokazne ocene sodišča prve stopnje. Ni mogoče le spremeniti I. točke izreka izpodbijane sodbe. V ostalem je toženka v odgovoru na pritožbo le ponovila svoje pritožbene navedbe in dodala, da notarka ni vedela, kakšen sklep je videla; da osebno prepričanje sodnika, kaj bi naredilo drugo sodišče, ne sodi v dokazno oceno; in da ustanovitev ter uspešno poslovanje D. in kasnejši sklepi NS ne sanirajo kršitev statuta.

6Pritožba tožnikov je delno utemeljena, medtem ko pritožba toženke ni utemeljena.

O pritožbi tožnikov

7Čeprav je pritožba tožnikov vložena iz vseh pritožbenih razlogov, je v njej konkretiziran le očitek zmotne uporabe materialnega prava.

8Ob bistvenih ugotovitvah in zaključkih prvostopenjskega sodišča, ki se nanašajo na presojo utemeljenosti razlogov NS toženke za odpoklic tožnikov s funkcij predsednika in člana uprave po 268. členu ZGD-1, je pritožba tožnikov delno utemeljena. Nadzorni svet lahko po drugem odstavku 268. člena ZGD-1 odpokliče posameznega člana uprave ali predsednika le pod pogojem, če za to obstajajo utemeljeni razlogi, pri čemer pritožnika pravilno izpostavljata, da je namen tega pravila v zagotovitvi ravnovesja med organi delniške družbe. Eden izmed dopustnih razlogov za odpoklic po navedeni določbi je tudi huda kršitev obveznosti. Utemeljenost razloga presoja sodišče in delniška družba je tista, ki nosi trditveno oziroma v praksi predvsem dokazno breme, da dokaže obstoj utemeljenega razloga za odpoklic. NS toženke je s sklepom z dne 13.1.2016 odpoklical oba tožnika iz razloga hujših kršitev obveznosti, to je ravnanj, ki izhajajo iz izpodbijanega sklepa. V zvezi z očitkom toženke, da naj bi tožnika ustanovila hčerinsko družbo D. brez ustreznega predhodnega soglasja NS toženke, kot je določal statut, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta imela tožnika ustrezno predhodno soglasje NS za ustanovitev družbe D. na podlagi sklepa NS št. 7/10/2012 z dne 15.11.2012 oziroma da predmetni sklep ni bil namenjen (omejen) le za ustanovitev drugih dveh družb, ki nista bili ustanovljeni. Očitek o sporni vsebini ustanovitvenega akta D., ki se razlikuje od poslovnega načrta, ki je bil „sprejet“ na seji NS 17.4.2013 (sklep št. 13/8/2013), oziroma očitek, da akt o ustanovitvi določa nepojasnjeno visok znesek osnovnega kapitala družbe in po nepotrebnem dvotirni sistem upravljanja, kar naj bi oboje vplivalo na ekonomičnost poslovanja, je sodišče prve stopnje zavrnilo iz razlogov, da se je nadzorni svet (le) seznanil s poslovnim načrtom D., da je D. posloval dobro in z dobičkom ter da gre pri navedenem za delokrog oziroma za poslovno odločitev uprave. Na podlagi tega je zaključek sodišča prve stopnje, da ne gre za hujšo kršitev obveznosti pravilna. Zadnji očitek v zvezi z dvema pravnima mnenjema A. pa je bil prav tako pravilno zavrnjen iz razlogov, da pravzaprav ni jasno, kakšna hujša kršitev obveznosti se tožnikoma sploh očita, da gre za poslovno odločitev, da je uprava pravna mnenja potrebovala in da toženka ni izkazala identičnosti mnenj ter nesorazmernosti cen.

9Iz zgoraj navedenega izhaja, da NS toženke tožnikov z izpodbijanim sklepom ni odpoklical iz utemeljenih razlogov po 268. členu ZGD-1. V takšni situaciji sicer drži razlog sodišča prve stopnje, da ZGD-1 ne vsebuje določb o neveljavnosti sklepa nadzornega sveta, vendar je ob začetni neenotnosti (novejša) sodna praksa,² kot pravilno izpostavlja pritožba, dopustila presojo veljavnosti sklepa, takšno smer pa zagovarja tudi pravna teorija.³ Stališče sodišča prve stopnje, ki temelji na osamljeni odločbi VS RS, da veljavnosti sklepov nadzornega sveta ni mogoče presojati, je zmotno in bi pripeljalo do tega, da bi ob veljavnosti sklepov nadzorni svet v praksi postal prevladujoči organ delniške družbe. V primerih kot je obravnavani je treba glede veljavnosti sklepov nadzornega sveta smiselno uporabiti OZ (analogna uporaba 86. člen OZ (ničnost pogodb) v zvezi s 14. členom OZ (drugi pravni posli)). Neveljaven sklep vodi k neveljavnosti odpoklica, pri čemer materialne napake sklepa (npr. njegova neutemeljenost na podlagi zakonske določbe 268. člena ZGD-1) povzročijo njegovo ničnost. Ničnost načeloma učinkuje za nazaj (ex tunc), vendar pa je treba v določenih primerih, kot je odpoklic člana uprave ali predsednika zaradi neutemeljenih razlogov, učinke ničnosti iz razlogov pravne varnosti omejiti. Odpoklic je zato veljaven, dokler njegova njegova neveljavnost ni pravnomočno ugotovljena.⁴ Posledica tega pravila je v tem, da se štetje mandata, za katerega je član uprave oziroma predsednik opravljal funkcijo, ne ustavi med trajanjem sodnega spora o neveljavnosti sklepa nadzornega sveta, in v tem, da novi (nadomestni) član uprave lahko v vmesnem času veljavno opravlja funkcijo.⁵ Povedano drugače, tožnika se v konkretnem primeru, ko bi njun mandat po lastnih in neprerekanih navedbah v vsakem primeru, če ne bi bilo spornega odpoklica, potekel v času trajanja postopka na prvi stopnji sojenja (dne 20. 8. 2017), v družbo ne moreta reintegrirati in tudi ne moreta uspešno nasprotovati imenovanju drugega predsednika uprave, ki nenazadnje niti ni bil stranka te pravde.

10Ker je sodišče prve stopnje torej zmotno uporabilo materialno pravo in dejansko stanje iz tega razloga ni bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno (peta alineja prvega odstavka 358. člena ZPP), je pritožbeno sodišče upoštevaje zgoraj navedeno v tem delu pritožbi tožnikov delno ugodilo in izpodbijano sodbo v tem obsegu spremenilo tako, da je delno ugodilo tožbenemu zahtevku glede neveljavnosti sklepa NS toženke (1. alineja točke I. izreka te odločbe). Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo delno ničnost spornega sklepa NS (88. člen OZ), in sicer v delu, v katerem se nanaša na odpoklic tožnikov iz očitanih, a neutemeljenih razlogov hujše kršitve obveznosti. Ker je bil sklep NS upoštevaje zgoraj navedeno vse do končanja te pravde veljaven, pa ni podane podlage za presojo neveljavnosti tistega dela sklepa NS, ki se nanaša na takojšen odpoklic tožnikov, na prepoved vstopa v družbo, na imenovanje novega predsednika uprave in na izvedbo javnega razpisa za imenovanje novega predsednika in člana uprave. Prav tako so neutemeljeni še preostali zahtevki tožnikov, ki se nanašajo na njuno reintegracijo v družbo, saj je bil sporni sklep NS vse do siceršnjega poteka njunega mandata veljaven. Ker tožnika drugih trditev zoper sodbo nista podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov, z izjemo zgoraj izpostavljene zmotne uporabe materialnega prava, ni našlo. Zaradi navedenega je pritožbo tožnikov v preostalem delu zavrnilo in v še izpodbijanem zavrnilnem ter nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (del II. točke izreka, ki temelji na 353. členu ZPP).

11Sprememba izpodbijane sodbe je vplivala na uspeh tožnikov v tej pravdi in terjala, kot utemeljeno izpostavlja pritožba tožnikov, poseg pritožbenega sodišča v odločitev o povrnitvi prvostopenjskih pravdnih stroškov (drugi odstavek 165. člena ZPP). Čeprav gre za delno ugoditev pritožbi in tožnika na prvi stopnji sojenja nista uspela s celotnim zahtevkom, pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta tožnika z glavnim delom zahtevka uspela oziroma da sta propadla le s sorazmerno majhnim delom zahtevka, zaradi katerega niso nastali posebni stroški. Zato je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP poseglo tudi v odločitev o povrnitvi stroškov postopka na prvi stopnji sojenja ter odločilo kot izhaja iz 2. alineje točke I. izreka te odločbe. Sodišče prve stopnje je upoštevaje 50 % uspeh in pobot s stroški toženke tožnikoma že prisodilo 4.748,62 EUR prvostopenjskih pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče pa jima je zaradi pojasnjenega spremenjenega uspeha prisodilo še razliko do njunih na prvi stopnji sojenja pravilno odmerjenih (celotnih) pravdnih stroškov v višini 17.392,02 EU (12.643,40 EUR).

O pritožbi toženke

12Uvodoma velja poudariti, da pritožba toženke z golim sklicevanjem na trditve in dokaze, ki jih je tožena podala in predlagala v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne more doseči pritožbene presoje izpodbijane sodbe z vidika teh navedb in dokazov. Pritožba je namreč samostojno pravno sredstvo zoper sodbo sodišča prve stopnje, zato je takšno pritožbeno sklicevanje neupoštevno. Povedano drugače, sklicevanje na navedbe in dokaze iz drugih vlog in listin v spisu ne predstavlja upoštevnih pritožbenih navedb, pa čeprav toženka dodaja, da to počne ″v izogib ponavljanju″.

13Sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. in iz 15 točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma s takšnimi kršitvami, da pritožbeno sodišče na podlagi pritožbe tožnikov ne bi smelo spremeniti I. točke izreka izpodbijane sodbe (glej zgoraj). Izpodbijana sodba namreč nima takšnih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, njen izrek je razumljiv in ne nasprotuje razlogom sodbe, sodba pa ima zadostne razloge o odločilnih dejstvih ter ti razlogi niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Prav tako o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ni torej podane tako imenovane protispisnosti iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisnost ni podana, če je sodišče prve stopnje morebiti prezrlo toženkine navedbe in dokazne predloge; če se do nekaterih izvedenih dokazov ni opredelilo; če je zaključilo, da toženka nečesa ni izkazala; če je kakšen dokaz morebiti napačno dokazno ocenilo (npr. zaslišanje priče H. in priče L.); če je morebiti toženkino navedbo povzelo iz konteksta in s tem zavajajoče; če je navedlo razloge oziroma pravne zaključke, ki morebiti niso prepričljivi (npr. kako bi ravnalo registrsko sodišče in da je imela druga družba podobno dejavnost kor D.); ipd.. Tako imenovana protispisnost je namreč lahko podana le v primeru, če sodišče vsebino dokaza(ov) napačno povzame, takšnega očitka pa pritožba toženke ne vsebuje.

14O vsebini prvega pravnega mnenja med pravdnima strankama ni bilo spora, medtem ko sta pravdni stranki obširno problematizirali, katera je prava (končna) verzija drugega pravnega mnenja, toženka pa še, če je s tretjo verzijo pravnega mnenja, ki sta jo tožnika predložila na naroku, sploh razpolagala, če gre za verodostojno verzijo in če je njena pravna služba katerokoli verzijo pravnega mnenja naročila, videla ali prejela. Ker je toženka v postopku na prvi stopnji sojenja zatrjevala in to ponavlja tudi v pritožbi, da med tistim mnenjem, s katerim razpolaga (tako imenovano drugo mnenje), in med mnenjem, ki sta ga predložila tožnika (tako imenovano tretje mnenje), ni upoštevnih razlik, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, da v tej smeri ni izvajalo obširnega in nepotrebnega dokaznega postopka oziroma da se v tej smeri ni ukvarjalo z obširnimi trditvami in dokazi toženke. Že iz razloga, da med različnimi verzijami končnega (drugega) mnenja ni bistvenih razlik, namreč izhaja, da ne gre za eno izmed pravno relevantnih oziroma odločilnih dejstev za presojo v tej zadevi. Skladno s povedanim je sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno ter obrazloženo na naroku kot nepotrebne zavrnilo dokaze z izvedencem računalniške stroke in zaslišanjem prič G., D., K. K., K. in M. ter dodatnim zaslišanjem priče P., saj se s temi dokazi ne bi ugotavljalo pravno relevantnih dejstev. Tako obrazložene zavrnitve dokazov sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ponoviti oziroma dodatno pojasnjevati v obrazložitvi izpodbijane sodbe in ne gre za omenjeno kršitev določb ZPP. Da ne gre za pravno odločilna dejstva oziroma da gre za dejstva, ki na v tem delu pravilno odločitev sodišča prve stopnje ne bi mogla vplivati, izhaja tudi iz drugih razlogov izpodbijane sodbe, zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati bistvene kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnika sta med drugim opozorila, da v tem delu sploh ni jasno, kaj jima toženka očita; da gre za nekonkretiziran razlog za odpoklic; da je bila dejanska potreba po obeh pravnih mnenjih; da sta bili naročeni na podlagi sklepov NS; da tožnika nista odgovorna za vsebino pravnih mnenj; in da gre za najugodnejšo ponudbo (predložila sta celo ostale pridobljene ponudbe). Na opozorila tožnikov se je toženka odzvala le s pavšalnim lastnim mnenjem o podobnostih (primerjavi) prvega in drugega pravnega mnenja, o njuni (pravni) vsebini in o njuni nesorazmerni vrednosti, pri čemer je pri slednjem izpostavila tudi urno postavko oziroma porabljene delovne ure. Toženkino lastno razumevanje vsebine pravnih mnenj in (predvsem) njeno osebno prepričanje o nesorazmernih cenah ne zadošča za presojo obstoja hujše kršitve obveznosti, pa čeprav v pritožbi toženka poudarja, da je opravila (po njeno zadostno) analizo. Po 286. členu ZGD-1 je namreč toženka tista, ki mora najprej konkretno zatrjevati, nato pa še izkazati obstoj utemeljenega razloga za odpoklic oziroma hujšo kršitev obveznosti. Na podlagi navedenega so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da pravzaprav ni jasno, kakšna hujša kršitev obveznosti se tožnikoma sploh očita, da gre za poslovno odločitev, da je uprava pravna mnenja potrebovala in da toženka ni izkazala identičnosti mnenj ter nesorazmernosti cen. Glede slednjega sodišče prve stopnje še utemeljeno doda, da so toženkine navedbe o nesorazmernosti cen pavšalne, nekonkretizirane in zato neizkazane. Toženka z izvedbo dokazov, s katerimi bi izkazovala zgoraj navedeno, predmetnih zaključkov ne bi mogla spremeniti. Mnenji nista identični, saj toženka sama priznava, da razlike obstojijo, medtem ko iz njenega lastnega stališča o nesorazmernosti cen ni mogoče izpeljati zaključka, da sta tožnika huje kršila svoje obveznosti. Povedano drugače, iz same cene pravnih mnenj in zatrjevanih urnih postavk ne izhaja zaključek, da sta ceni za pravni mnenji nesorazmerni.

15Pritožbena teza, da je bil prejšnji nadzorni svet ″pretirano″ naklonjen tožnikoma, ne more omajati prepričljive dokazne ocene in zaključka sodišča prve stopnje, da sta imela tožnika podlago za ustanovitev D. v predhodnem sklepu NS. Če je takratni NS le ″formalno potrjeval″ odločitve tožnikov, če je takratni predsednik nadzornega sveta H. branil tožnika in če je bilo sodelovanje takratnega nadzornega sveta s tožnikoma izjemno tesno, kot izpostavlja pritožba toženke, to zagotovo ne izkazuje hujše kršitve obveznosti tožnikov. Ob nasprotujočih si stališčih ob v času sprejetja sklepa obstoječega NS toženke in sedanjega NS toženke glede vsebine takrat sprejetega soglasja NS za ustanovitev odvisnih družb (ali se le-to nanaša le na družbi, o katerih se je v času sprejetja sklepa očitno razpravljalo in se jih ni ustanovilo, ali gre za splošnejše pooblastilo, ki je bilo ustrezno tudi za ustanovitev družbe D.), velja še pripomniti, da imajo večjo dokazno težo zaslišanja takratnih članov NS, saj so takratni člani NS sprejemali sporno soglasje in nato tudi preko drugih sklepov vplivali na delovanje družbe D. Takratni predsednik NS je tožnikoma celo naročil, naj pri ustanovitvi D. izhajata iz spornega sklepa. Ker je NS kolegijski organ, sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo osamljeni izpovedbi priče Meško, medtem ko je bila izpovedba priče S. neverodostojna, saj je na eni izmed sej NS potrdila, da je bilo dano soglasje za ustanovitev D. Nenazadnje je družba D. poslovala in je bila s tega vidika večkrat obravnavana na sejah NS, kar sicer ne dokazuje obstoja predhodnega soglasja, kot pravilno opozarja pritožba toženke, vendar pa gre za pomemben indic v tej smeri, ki ga sodišče prve stopnje kot takšnega pravilno ni prezrlo.

16Pritožba toženk glede na povedano neutemeljeno izpodbija prvi in tretji očitek hujše kršitve obveznosti, medtem ko se s pravilnim zaključkom sodišča prve stopnje, da tudi drugi očitek ni utemeljen, ne ukvarja.

17Tožnika sta podala zahtevek za ugotovitev ničnosti sklepa NS o njunem odpoklicu, to je zahtevek, ki mu je pritožbeno sodišče po njuni pritožbi (kot je pojasnjeno zgoraj) v delu, v katerem se nanaša na ničnost njunega odpoklica iz zatrjevanih razlogov hujše kršitve obveznosti, ugodilo, zato je tudi pritožbeno zavzemanje toženke, da je sporni sklep NS veljaven in da posledično tožnikoma ne more pripadati odpravnina, napačno.

18Ker drugih (konkretiziranih) pritožbenih očitkov zoper sodbo toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker tudi takšnih razlogov ni našlo, je pritožbo toženke zavrnilo in v izpodbijanem ugodilnem ter nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (del II. točke izreka, ki temelji na 353. členu ZPP). Iz razloga neutemeljenosti (nekrivdnega) odpoklica namreč tožnikoma pripadata odpravnini na podlagi njunih pogodb o zaposlitvi, pri čemer ni bilo spora o višini in zapadlosti odpravnin. Ker je šlo za neutemeljen odpoklic, je tudi sicer pravilna presoja, da tožnikoma pripadajo zakonske zamudne obresti od dneva odpoklica dalje.

O pritožbenih stroških

19O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim in drugim odstavkom 165. člena ter prvim in tretjim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožnika sta s pritožbo kot je pojasnjeno že zgoraj v pretežni meri uspela, zato jima mora njune pritožbene stroške v 15 dneh povrniti toženka (točka III. izreka te odločbe). Tožniku se priznajo stroški takse za pritožbo v višini 3.555,00 EUR (brez DDV), 2250 točk nagrade za pritožbo, 32,5 točk za materialne stroške (2 % do 1000 točk in 1 % od presežka) in 22 % DDV, kar skupaj in ob vrednosti točke v višini 0,459 EUR znaša 4.833,15 EUR. Toženka s pritožbo in z odgovorom na pritožbo tožnikov ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, medtem ko tožnikoma niso priznani nepotrebni stroški njunega odgovora na pritožbo toženke, saj odgovor ni prispeval k odločitvi v tej zadevi.

¹ V zvezi s popravnim sklepom sodišča prve stopnje I Pg 37/2016 z dne 17.9.2018.
² Glej npr. odločbo VS RS III Ips 56/2016 z dne 19.9.2017.
³ Glej npr. B. Bratina, Spori glede imenovanja, odpoklicev in pristojnosti članov uprave in izvršnih direktorjev, Podjetje in delo, št. 6-7/2012 in M. Lojen, Odpoklic člana uprave v slovenskem in nemškem pravu, Podjetje in delo, št. 5/2017.
⁴ Glej opombo 2.
⁵ Glej opombo 3.