VSL Sodba II Cp 2238/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da se dovoli sprememba tožbe (točka I izreka), da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 17359/2017 z dne 2. 3. 2017 razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka (točka II izreka), da je toženec dolžan tožniku v 8. dneh plačati 31,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2017 dalje do plačila (točka III izreka), da se v presežku (plačilo 852,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) tožbeni zahtevek zavrne (točka IV izreka) in da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (točka V izreka).

2Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ter pritožbenemu sodišču predlaga ustrezno spremembo (z ugoditvijo tožbenemu zahtevku), podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Tožnik sodišču prve stopnje očita, da je s tem, ko je ugotavljalo dejstva, za katera toženec ni podal trditvene podlage, kršilo razpravno načelo. Toženec ni trdil, kaj je plačal, kdaj in koliko, pavšalno sklicevanje na potrdilo o plačilu ne zadošča.

Tožnik se sklicuje na novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča (II Ips 43/2018, II Ips 52/2018, II Ips 219/2017), skladno s katero je treba šteti, da je Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998¹ (v nadaljevanju Pravilnik 1998) samostojni del z veljavno vsebino. Ker Pravilnik 1998 ni bil razveljavljen in ker se novela ZASP-B ni nanašala nanj (saj ni bil tarifa), velja poleg skupnega sporazuma in ga vsebinsko dopolnjuje z vsebino, ki je bistvena za varstvo avtorskih pravic. Njegove določbe so torej v celoti uporabljive. Z namenom ohranitve vrednosti avtorskega dela lahko tožnik cene valorizira bodisi na podlagi spremenjenih okoliščin in določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), bodisi na podlagi pravilnika. Samovoljna uporaba tarife iz leta 1998 bi bila v nasprotju z ustavnim načelom enakosti.

3Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik je kolektivna organizacija, ki na podlagi določb Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) in Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (v nadaljevanju ZKUASP) upravlja z avtorskimi pravicami. V tem postopku uveljavlja plačilo avtorskega nadomestila za male avtorske pravice od toženca, ki je v obdobju od aprila 2016 do januarja 2017, brez tožnikovega dovoljenja za uporabo glasbenih del iz njegovega zaščitenega repertoarja, v svojem poslovnem prostoru predvajal glasbo.

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, - da je toženec v vtoževanem obdobju v svojem poslovnem prostoru, v katerem je imel nameščen radijski in televizijski sprejemnik ter 6 zvočnikov, priobčeval javnosti glasbena neodrska dela, - da pravdni stranki nista sklenili pogodbe o prenosu pravic, in - da so bili razlogi za nesklenitev pogodbe na strani tožnika, saj je tožencu poslal v podpis dovoljenje, upoštevajoč tarifo Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006² (v nadaljevanju Pravilnik 2006), toženec pa se s tarifo ni strinjal (v vrnjenem dovoljenju je zahtevani znesek 37,60 EUR popravil na znesek 15,97 EUR).

7Kot materialnopravno podlago za presojo zahtevka je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe ZASP³ in določbo o neupravičeni obogatitvi iz 198. člena OZ.⁴ Pri določitvi višine avtorskega nadomestila se je sodišče pravilno oprlo na tarifo Pravilnika 1998 (konkretno na tarifno oznako III-A točka 4 Gostinski obrati z radijskim ali televizijskim sprejemnikom) ter izračunalo, da znaša toženčeva obveznost iz naslova avtorskega nadomestila za 10 - mesečno obdobje 175,50 EUR, oziroma zmanjšano za že izvršena plačila (v skupni višini 143,73 EUR), 31,77 EUR.

8Glede na vsebino pritožbenih navedb je treba ugotoviti, da tožnik konkretizirano izpodbija le del zavrnilnega dela sodbe, in sicer del, s katerim je bil zavrnjen njegov zahtevek na plačilo avtorskega nadomestila (410,23 EUR⁵) (konkretnih navedb in razlogov glede sodbe v delu, s katerim je bil zavrnjen njegov zahtevek na plačilo civilne kazni v višini 442,00 EUR ne podaja).

9Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo uporabo Pravilnika 2006, na katerega se je skliceval tožnik, ter se oprlo na tarifo Pravilnika 1998. Pri tem se je pravilno sklicevalo na stališča, ki jih je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevi II Ips 160/2011, (1) da je z uveljavitvijo novele ZASP-B naravo skupnega sporazuma pridobila tarifa Pravilnika 1998, kasnejša tarifa iz Pravilnika 2006 pa ni bila sprejeta na način, predviden z zakonom (novelo ZASP-D), zato ne predstavlja tarife v smislu 156. člena ZASP (nima pravne veljave), (2) da 11. člen Pravilnika 1998, ki je urejal usklajevanje tarifnih postavk ob upoštevanju indeksa rasti cen na drobno, ne more biti podlaga za revalorizacijo tarifnih postavk, saj ni bil sestavni del veljavne tarife v ožjem pomenu te besede, ki ga je preizkusil in nanj izdal soglasje Urad za intelektualno lastnino (UIL) (naravo skupnega sporazuma je po prehodni določbi ZASP-B imela le tarifa Pravilnika 1998, normativni del Pravilnika 1998 pa z uveljavitvijo ZASP-B ni postal del skupnega sporazuma), (3) da je imel tožnik po uveljavitvi Pravilnika 1998 v obdobju do uveljavitve ZASP-B, ki je predvidel sporazumno dogovorjeno tarifo, možnost, da sam (z odobritvijo UIL) spremeni tarifo (njena veljavnost v tem obdobju ni bila odvisna od uporabnikov avtorskih del), pa te možnosti ni uveljavil, in (4) da tožnik tudi v obdobju po uveljavitvi ZASP-B ni poskušal doseči spremembe skupnega sporazuma niti ni sprožil postopka za presojo ustavnosti zakonske ureditve. Pritožbeno stališče, da netarifni del Pravilnika 1998 (konkretno njegov 11. člen) velja poleg skupnega sporazuma, oziroma da ga dopolnjuje, je v nasprotju s povzetimi stališči. Prav tako je v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 26/2018,⁶ da ima tarifa Pravilnika 1998, ki določa nadomestilo za javno predvajanje glasbe v poslovnih prostorih, kot veljavno sprejeta tarifa kolektivne organizacije naravo prisilnega predpisa.⁷ Prisilna narava tarifnega dela Pravilnika 1998, ki ne obsega njegovega 11. člena, pa izključuje možnost enostranskih sprememb, tudi tistih, katerih namen bi bila revalorizacija tarifnih postavk iz tarife Pravilnika 1998 v okviru indeksa rasti cen na drobno zaradi ohranjanja njihove vrednosti⁸. To bi kolektivna organizacija lahko dosegla le v dogovoru z združenjem uporabnikov ali tako, da bi z več uporabniki vzpostavila celosten sistem plačevanja nadomestil, ki bi v praksi nadomestil „starejšo“ enostransko postavljeno tarifo.⁹ Tožnik bi torej lahko spremenjene okoliščine, na katere se sklicuje v pritožbi (v izogib zatrjevanemu razvrednotenju avtorskega dela), uveljavljal v zakonsko določenem postopku za spremembo veljavne tarife za vse uporabnike. Tudi drugi primeri iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, na katere se sklicuje pritožba, ne dajejo opore pritožbenemu stališču. Gre za primere, ki niso primerljivi s konkretnim; glede nadomestila za kabelsko retransmisijo je obstajala tarifna praznina, v konkretnem primeru, v katerem tožnik vtožuje plačilo nadomestila za javno predvajanje glasbe v poslovnem prostoru, pa te praznine ni bilo.¹⁰

10Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o kršitvi razpravnega načela. V (laičnem) odgovoru na tožbo je toženec najprej navedel, da je znesek (37,60 EUR), zahtevan v vrnjenem dovoljenju, popravil na 15,97 EUR (kar je dokazoval z listino v prilogi B3), nato pa je med dokazne predloge zajel potrdilo o plačilu zneska (191,64 EUR), ki ga je opisal (specificiral) kot 12 plačil po 15,97 EUR. Gre za opis, ki ga je treba šteti kot del trditvene podlage, ki ji tožnik ni nasprotoval (prim. 214. člen ZPP). Izračun, ki ga je naredilo sodišče prve stopnje, ko je od zneska 175,50 EUR odštelo plačila, ki jih je toženec izvedel v 9 - mesečnem obdobju leta 2016 (9 x 15,97 EUR), je torej pravilen.

11Odločitev o civilni kazni (v zvezi s katero tožnik ni podal konkretnih pritožbenih navedb) je materialnopravno pravilna (razlogi, na katere se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje, so povzeti v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe).

12Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni, kar velja tudi za posplošen pritožbeni očitek o kršitvi ustavne pravice do enakosti pred zakonom. Ker tudi niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

13Zaradi pritožbenega neuspeha tožnik sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Ur. l. RS, št. 29/1998.
² Ur. l. RS, št. 138/2006.
³ Po 147. členu ZASP se male avtorske pravice, med katere sodi tudi javna priobčitev neodrskih glasbenih del, uveljavljajo kolektivno, med ostalim to velja tudi za pobiranje in izterjavo avtorskih honorarjev in nadomestil od uporabe avtorskih del. Prim. tudi 9. člen ZKUASP, ki se uporablja od 22. 10. 2016 dalje. Sporni sta pravica javnega predvajanja s fonogrami in videogrami (28. člen ZASP) in pravica sekundarnega radiodifuznega oddajanja (32. člen ZASP), ki po 22. členu ZASP sodita med materialne in izključne avtorske pravice.
⁴ Toženec je avtorska dela uporabljal brez ustrezne pogodbe, oziroma brez tožnikovega dovoljenja. Avtorsko nadomestilo predstavlja nadomestilo koristi, ki jo je imel toženec od nezakonite uporabe avtorskih del.
⁵ 442,00 EUR - 31,77 EUR
⁶ V tej zadevi Vrhovno sodišče ni dopustilo ponovne presoje vprašanj, na katera je bilo odgovorjeno že v judikatu II Ips 160/2011 (katera izmed tarif je veljavna, ali je normativni del Pravilnika 1998 del veljavne tarife).
⁷ Vrhovno sodišče tudi ni našlo razlikovalnega elementa med situacijo, ko SAZAS in uporabnik ne skleneta pogodbe in situacijo, ko pogodbo skleneta: „V nasprotju z načelom podobnega obravnavanja uporabnikov bi bilo, če bi bila višina nadomestila odvisna od tega, ali je bila pred izkoriščanjem avtorskih del sklenjena pogodba ali ne.“
⁸ Prim. VSL II Cp 460/2018 (15. točka obrazložitve).
⁹ Prim. II Ips 26/2018 (15. točka obrazložitve).
¹⁰ Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 43/2018 ugotovilo pravno praznino glede cene pravic kabelske retransmisije (v kasnejših odločbah II Ips 219/2017, II Ips 52/2018, II Ips 41/2018, II Ips 86/2018, II Ips 185/2017, II Ips 107/2018, II Ips 327/2017, II Ips 136/2018 pa je to stališče potrdilo), pred tem (zadeva II Ips 325/2016) pa je enako ugotovilo glede pravic radiodifuznega oddajanja glasbenih del. Razlogov za neuporabo minimalne tarife za kabelsko retransmisijo glasbenih del iz Pravilnika 1998 (tč. II Javno oddajanje) ni mogoče aplicirati na obravnavani primer.