VSC sodba Cp 85/2007

Pritožbi zoper sodbo z dne 21. 6. 2006 se delno ugodi in se sodba razveljavi:

v točki II izreka v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo 1. točko tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi, in se v tem obsegu nasprotna tožba zavrže,

v točki I/3 izreka in v točki II izreka, to je v delu, v katerem je sodišče zavrnilo 2. točko tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi (zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov), in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem in nerazveljavljenem delu (tč. I/1 in tč. I/2) potrdi.

Pritožbi zoper dopolnilno sodbo z dne 20. 9. 2006 se ugodi in se dopolnilna sodba razveljavi ter se zadeva tudi v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o stroških postopka v zvezi z obema pritožbama se pridrži za končno odločbo.

Tožnik je s tožbo zahteval, da sodišče naloži toženki opustitev vsakršnega poseganja v služnostno pravico hoje in vožnje s kmečkimi vozili in avtomobili, ki obstoji na parc. št. …, vl. št. ... k.o. M. v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. … pri vl. št. ... k.o. M.

Toženka je vložila nasprotno tožbo, v kateri je zahtevala ugotovitev neobstoja služnosti hoje in vožnje s kmečkimi vozili in avtomobili na parc. št. ... k.o. M., podredno pa, da sodišče ugotovi, da je zaradi upora proti izvrševanju s strani toženke tožnik oz. toženec po nasprotni tožbi (v nadaljevanju: tožnik) prenehal izvrševati služnost in je tako ni izvrševal tri leta, zaradi česar je služnost prenehala.

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 21. 6. 2006 ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika v celoti in zavrnilo primarni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, po prejemu pritožbe toženke pa je z dopolnilno sodbo z dne 20. 9. 2006 zavrnilo še podredni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi.

Zoper sodbo z dne 21. 6. 2006 in zoper dopolnilno sodbo z dne 20. 9. 2006 se je pritožila toženka oz. tožnica po nasprotni tožbi (v nadaljevanju: toženka ali pritožnica) iz vseh pritožbenih razlogov z ločenima pritožbama.

Pritožnica prvostopenjskemu sodišču očita kršitev 14. točke II. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki naj bi bila v tem, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je v naravi še vidna pot, takšna ugotovitev pa ne izhaja iz zapisnika o ogledu kraja, saj je takrat sodišče ugotovilo, da je sporni svet med vejevjem zaraščen, in sicer zelen, in da se tam nahajajo koprive in druge rastline. Sodišče ni upoštevalo izpovedb prič K. B., K. B., R. E. in D. K., da ob priliki zlaganja palet na toženkini nepremičnini pot ni bila vidna, in jih je diskreditiralo na podlagi zgoraj navedenih protispisnih zaključkov ter zaradi okoliščine, da te priče niso poznale razmer pred letom 1995 oz. 1997, kar pa ni zadosten razlog, da se pričam odvzame verodostojnost. Glede ugotavljanja, ali so bile palete nastavljene leta 1997 ali 1999, se sodišče ni opredelilo do izpovedb zgoraj navedenih prič, da so palete zložili leta 1997, niti se sodišče ni opredelilo do računa M. z dne 19. 9. 1997 in v tej zvezi tudi ne do izpovedb priče K. J. Da držijo navedbe toženke, da so palete na spornem delu zemljišča že od leta 1997, izhaja tudi iz izpovedb prič S. M. in N. R., ki jim je sodišče sicer sledilo, zato bi moralo sodišče ugoditi podrednemu tožbenemu zahtevku. Sodišče pri odločanju ni upoštevalo ugotovitev iz zapisnika z dne 9. 7. 1962 v spisu opr. št. R 156/62, iz katerega izhaja, da je celo sam tožnik, v tistem postopku predlagatelj, navedel, da želi ustanovitev služnosti po parc. št. …., ki jo tudi sedaj uporablja kot dohodno pot. Iz zapisnika je razvidno še, da je izvedenec kot edino pot navedel pot pri parc. št. ... To tudi dokazuje, da priče, ki jim je sodišče v konkretnem postopku sledilo, niso izpovedovale po resnici, saj so izpovedale, da je tožnik vrsto let uporabljal tudi pot po parc. št. ... k.o. M., medtem ko je v prejšnjem postopku sam tožnik kot predlagatelj zatrjeval, da uporablja pot po parc. št. ... Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo tudi, da služnostna pot po parc. št. ... ne zagotavlja varnega in nemotenega dostopa. Tožnik namreč ni vzdrževal služnostne poti po parc. št. ..., zato mora sam trpeti posledice svojega malomarnega odnosa do te poti. Prav tako ne drži ugotovitev sodišča, da bi do postavitve palet na spornem delu nepremičnine tudi poštar dostavljal pošto po sporni poti, saj je imel tožnik nabiralnik v G. V. Pritožnica opozarja tudi, da je prvotno priča M. C. izpovedal, da se sporna pot uporablja vsaj deset let, sodišče pa je na podlagi tega ugotovilo, da naj bi tožnik in njegova družina pot uporabljali že od leta 1966. Tudi iz aeroposnetkov izhaja drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Predlaga spremembo sodbe, tako da pritožbeno sodišče zavrne tožnikov tožbeni zahtevek in ugodi tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi oz. podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču, a drugemu sodniku, v novo odločanje.

V pritožbi zoper dopolnilno sodbo se pritožnica pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Dopolnilna sodba nima obrazložitve oz. razlogov o odločilnih dejstvih. Za izdajo dopolnilne sodbe ni bilo pogojev, saj tega toženka ni predlagala, temveč so obstajali pogoji kvečjemu za izdajo sklepa o popravi sodbe. Sodišče v izreku ni odločilo o podrednem zahtevku po nasprotni tožbi, kot je bil tekom postopka modificiran, in je s tem zagrešilo kršitev postopka iz I. odst. 339. čl. ZPP. Zagrešilo pa je tudi bistveno kršitev iz 14. točke II. odst. 339. čl. ZPP, saj se v obrazložitvi sodišče zgolj sklicuje na II. in III. odstavek desete strani sodbe z dne 21. 6. 2006. Sodišče je tudi zmotno zavrnilo podredni zahtevek po nasprotni tožbi, saj se ni opredelilo do dela izpovedb prič, ki jih je predlagala toženka, da so palete na sporno mesto zložili jeseni leta 1997 (in ne leta 1999, kot je zaključilo sodišče), prav tako pa se sodišče ni opredelilo do računa z dne 19. 9. 1997 za najem tovornjaka. Da so bile palete na parc. št. … k.o. M. nastavljene že leta 1997, izhaja tudi iz izpovedb prič S. M. in N. R., katere je sodišče prve stopnje ocenilo kot verodostojne. Glede na to, da iz vseh navedenih dokazov izhaja, da so bile palete zložene na zemljišče že leta 1997, tožnik pa je tožbo vložil šele leta 2001, je preteklo že več kot 3 leta od postavitve ovire do vložitve tožbe, zato bi moralo prvostopenjsko sodišče podrednemu tožbenemu zahtevku ugoditi. V ostalem se sklicuje na svojo pritožbo zoper sodbo z dne 21. 6. 2006. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da se podrednemu zahtevku po nasprotni tožbi ugodi oz. da pritožbeno sodišče izpodbijano dopolnilno sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožnik na pritožbi ni odgovoril.

Pritožba toženke zoper sodbo z dne 21. 6. 2006 je delno utemeljena.

Ne drži pritožbeni očitek, da je obrazložitev sodišča prve stopnje v nasprotju z zapisnikom o ogledu. Iz tega zapisnika sicer res izhaja, da je sporni del pod vejevjem, zaraščen, kar pa je po ugotovitvah drugostopenjskega sodišča popolnoma logično in življenjsko spričo dejstva, da je od sporne postavitve palet do ogleda minilo vsaj 6 let. Sodišče je opravljalo ogled samo relativno majhnega dela ob paletah in pod vejevjem v obsegu videnega, saj mož toženke ni dovolil dostopa na parcelo, kar po ugotovitvah drugostopenjskega sodišča izhaja iz zapisnika o ogledu, zato sodišče prve stopnje na ogledu niti ni moglo preveriti, kaj se nahaja onstran palet. Spričo ugotovitev na ogledu je ocenilo, da je konfiguracija terena podobna kot na fotografijah v spisu, čemur pa stranke niso oporekale. Zaključek, da je po sporni parceli potekala pot, je sodišče oprlo tudi na izpovedbe številnih prič in predložene fotografije, dokazno oceno sodišča prve stopnje pa drugostopenjsko sodišče v zvezi s tem v celoti sprejema. Prav tako ni utemeljen očitek protispisnosti v zvezi z izpovedbo priče M. C., v zvezi s katerim pritožnica navaja, da je na zaslišanju leta 2001 izpovedal, da je njegova družina po sporni poti vozila že več kot 10 let. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je navedena priča izpovedala, da se je vozilo že več kot 10 let, preden je sporno zemljišče kupila toženka, kakor tudi da so sporno pot uporabljali tako tožnikova družina kot tudi drugi sovaščani že „desetletja“ oz. od leta 1963 ali 1964 dalje (list. št. ...). Besedna zveza „več kot 10 let“ v povezavi z zgoraj opisano nadaljnjo izpovedbo in celotnim kontekstom izpovedbe te priče na naroku z dne 6. 9. 2001 po ugotovitvah drugostopenjskega sodišča ne izkazuje očitane kršitve iz 14. točke II. odst. 339. čl. ZPP.

Tudi ocena izpovedb prič B. in B. K., E. R. in D. K. je po ugotovitvah sodišča druge stopnje pravilna. Navedene priče so namreč izpovedale, da v času zlaganja palet na sporno zemljišče tam ni bilo nikakršne poti, medtem ko so ostale priče skladno izpovedovale, da je na spornem delu zemljišča potekala pot, po kateri so vozili tožnik in njegovi sovaščani, takšno stanje pa izhaja tudi iz fotografij v prilogah „...“. Na podlagi tega je prvostopenjsko sodišče oblikovalo svojo dokazno oceno, ki jo drugostopenjsko sodišče sprejema ter še ugotavlja, da je ne more izpodbiti niti sicer utemeljeno pritožbeno navajanje, da dejstvo, da zgoraj navedene priče stanja pred tem niso poznale, ni zadosten razlog za njihovo diskreditacijo.

Toženka ne more uspeti niti s pritožbenimi navajanji, ki se nanašajo na zapisnik z dne 9. 7. 1962 v spisu opr. št. R 156/62. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi namreč ugotovilo, da je priposestvovalna doba začela teči najkasneje dne 4. 6. 1966 (na str. 8 izpodbijane sodbe). Iz tega razloga je po ugotovitvah drugostopenjskega sodišča relevantno dejansko stanje šele po tem datumu, ne pa stanje skoraj 3 leta prej (dne 9. 7. 1962), kot izhaja iz zapisnika v zadevi opr. št. R 156/62. Sodišče prve stopnje je zato dejansko stanje pravilno ugotavljalo z zaslišanjem prič, ogledom in vpogledom v fotografije, ne pa tudi z vpogledom in branjem zapisnika, sestavljenega pred relevantnim časovnim obdobjem.

Dokazne ocene, kot jo je napravilo sodišče prve stopnje v zvezi z zahtevkom po tožbi, po ugotovitvah sodišča ne morejo omajati niti druge pritožbene navedbe. Sodišče je namreč napravilo dokazno oceno upoštevaje skladnost subjektivnih (izpovedb prič) kot tudi objektivnih dokazov (vpogledom v fotografije), zato jo drugostopenjsko sodišče sprejema.

Ob uradnem preizkusu na podlagi II. odst. 350. čl. ZPP pa je sodišče druge stopnje ugotovilo, da med zahtevkom tožnika v točki I/1 in zahtevkom po nasprotni tožbi po točki II/1 obstaja identiteta, saj gre za logično nasprotje med obema zahtevkoma in je podana kršitev iz 12. točke II. odst. 339. čl. ZPP. Tožnik namreč v svojem tožbenem zahtevku uveljavlja tudi ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje, vožnje s kmečkimi vozili in avtomobili na parc. št. ... k.o. M. v korist vsakokratnega lastnika parc. št. ... k.o. M., toženka pa v primarnem zahtevku po nasprotni tožbi zahtevala ugotovitev neobstoja istovrstne služnosti na isti parc. št. služečega zemljišča v korist vsakokratnega lastnika istega gospodujočega zemljišča kot po tožbi. Zahtevka iz tožbe in nasprotne tožbe sta identična tako v odločilnem subjektivnem, kot tudi v objektivnem pogledu. Kasnejša negativna ugotovitvena tožba tožene stranke na ugotovitev, da služnostna pravica ne obstaja, ni bila dovoljena, zato je potrebno v tem delu sodbo razveljaviti in primarni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi (tč. 1) zavreči na podlagi II. odst. 354. čl. ZPP (glej tudi sodbo in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 77/2002 z dne 17. 10. 2002 in A. Galič: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2005-2006, str. 156).

V ostalem delu glede tožbenega zahtevka pod tč. I/1 in tč. I/2 sodišče druge stopnje ni ugotovilo procesnih kršitev, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato je bilo potrebno pritožbo zavrniti in v teh točkah izpodbijano sodbo potrditi (353. čl. ZPP).

V izreku sodbe v tč. I/3 je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi stroške v zvezi z nasprotno tožbo in ker po podrednem zahtevku po nasprotni tožbi ni odločeno in bo uspeh znan šele po ponovni odločitvi sodišča prve stopnje o podrednem tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi, je sodišče druge stopnje moralo razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških. Zato je moralo razveljaviti tudi zavrnitev zahtevka za plačilo pravdnih stroškov po nasprotni tožbi (tč. II/2).

Pritožba toženke zoper dopolnilno sodbo z dne 20. 9. 2006 je utemeljena.

V pritožbi zoper sodbo z dne 21. 6.2006 je toženka navedla, da prvenstveno opozarja na pomotoma izpuščeno odločitev o podrednem zahtevku po nasprotni tožbi. Glede na to, je po ugotovitvi drugostopenjskega sodišča prvostopenjsko sodišče ta del pritožbe pravilno štelo za predlog za izdajo dopolnilne sodbe po I. odst. 325. čl. ZPP in so pritožbene navedbe, da ni bilo pogojev za izdajo dopolnilne sodbe, neutemeljene, saj je toženka v nasprotni tožbi primarno zahtevala ugotovitev neobstoja služnosti poti, podredno pa ugotovitev, da je služnost prenehala. Ker je sodišče prve stopnje primarni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo, bi moralo odločiti tudi o podrednem tožbenem zahtevku, česar pa v sodbi z dne 21. 6. 2006 ni storilo.

Toženka v svoji pritožbi utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do verodostojnosti prič B. in B. K., E. R. in D. K. ter J. K., da so palete na sporno zemljišče zložili jeseni leta 1997, ko so navedeni material pripeljali s službenim vozilom M. Tudi do računa M. z dne 19. 9. 1997 se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da bi prvostopenjsko sodišče glede na (pravilno) uporabo I. odst. 58. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) v zv. s 268. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki določa, da stvarna služnost preneha, če se lastnik služne stvari upre njenemu izvrševanju, lastnik gospodujoče stvari pa svoje pravice tri leta zaporedoma ne izvršuje, moralo obrazložiti, na podlagi katerih dokazov je ugotovilo čas postavitve spornih palet in drugega materiala na parc. št. ... k.o. M., ki nesporno predstavlja tisto dejanje, zaradi katerega je tožnik prenehal hoditi in voziti po tej nepremičnini. V zvezi s tem pa je prvostopenjsko sodišče v dopolnilni sodbi s sklicevanjem na obrazložitev v sodbi z dne 21. 6. 2006 navedlo zgolj, da je motenje izvrševanja stvarne služnosti nastalo jeseni 1999, tožeča stranka pa tožbo vložila 12. 7. 2001 (pravilno: 12. 3. 2001), kar je znotraj 3-letnega obdobja, zato stvarna služnost ni prenehala, kar pa po ugotovitvah drugostopenjskega sodišča ni dovolj popolno ugotovljeno dejansko stanje za sprejem zgoraj navedenega zaključka ob dejstvu, da je toženka predlagala izvedbo dokazov, do katerih pa se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo.

Zaradi nepopolne dokazne ocene in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je bilo potrebno pritožbi tožene stranke zoper dopolnilno sodbo ugoditi in dopolnilno sodbo razveljaviti ter zadevo v obsegu odločitve o zahtevku za prenehanje stvarne služnosti (podredni zahtevek po nasprotni tožbi) vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje na podlagi 355. čl. ZPP. V ponovljenem postopku bo tako moralo sodišče prve stopnje po potrebi tudi s ponovno izvedbo nekaterih dokazov oceniti izpovedbe vseh prič o tem, kdaj so bile palete in ostali material postavljene na sporno nepremičnino, oceniti pa bo potrebno tudi listinski dokaz – račun M. z dne 19. 9. 2007 v prilogi ...

Odločitev o pritožbenih stroških se v skladu s III. in IV. odst. 165. čl. ZPP pridrži za končno odločbo.