VSL sklep III Ip 963/2013

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu v točki II sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je dovolilo izvršbo na podlagi neposrednega izvršljivega notarskega zapisa, sklenjenega pri notarki I. F. C., opr. št. SV 3/2008 z dne 11. 1. 2008 zaradi izterjave denarne terjatve upnika:

- glavnice 78.945,68 EUR,

- obresti v znesku 1.388,94 EUR,

zakonskih zamudnih obresti od glavnice 78.945,68 EUR od 1. 9. 2012 do plačila,

- stroškov izvršilnega predloga, ki se odmerijo v znesku 65,00 EUR in vseh nadaljnjih izvršilnih stroškov, ki jih mora dolžnik plačati v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za plačilo do plačila z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, z izvršbo na denarnih sredstvih dolžnika pri organizaciji za plačilni promet in z rubežem plače in drugih stalnih denarnih prejemkov, ki jih dolžnik S. D. prejema pri dolžnikovem dolžniku (I. točka),

zavrnilo pa je predlog za izvršbo v delu, v katerem upnik predlaga

- izterjavo zakonskih zamudnih obresti od obresti 1.388,94 EUR od 1. 9. 2012 do plačila,

- izvršbo s prodajo nematerializiranih vrednostnih papirjev dolžnika,

- za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od stroškov izvršilnega predloga in od vseh nadaljnjih izvršilnih stroškov za čas od izdaje sklepa o njihovi odmeri do poteka 8 dnevnega paricijskega roka za plačilo stroškov.

2Zoper celotni zavrnilni del izpodbijanega sklepa vlaga upnik pritožbo, čeprav v obrazložitvi pritožbene razloge navaja le za tisti del zavrnilnega sklepa, ko je sodišče zavrnilo predlog za izvršbo za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.388,94 EUR od 1. 9. 2012 dalje do plačila. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in sicer 381. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Določba 375. člena OZ postavlja splošno pravilo, da od obresti ni mogoče zahtevati obresti, vendar pa določba 381. člena OZ določa edino izjemo od splošnega pravila prepovedi in lahko upnik zahteva zamudne obresti od neplačanih obresti, vendar šele od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Prav to pa je upnik uveljavljal. Navedena določba 381. člena OZ namreč določa, da lahko upnik obresti od obresti zahteva v vseh primerih, ko vloži zahtevek za uveljavljanje terjatev pred sodiščem. Določbe 381. člena OZ očitno ni mogoče logično razlagati na način, da procesnih obresti ni mogoče zahtevati, če je podlaga za vložitev predloga za izvršbo neposredno izvršljiva notarska listina. Edini pogoj je zahtevek za plačilo na sodišče, to pa je v danem primeru predlog za izvršbo. Višje sodišče v Ljubljani je sicer s sklepom I Ip 3228/2011 z dne 16. 11. 2011 odločilo identično kot naslovno sodišče, vendar pa iz skopega argumenta ni razvidno, zakaj je navedeno pravno dejstvo tako pomembno, da izključuje uporabo jasne določbe 381. člena OZ. Prav tako pa ne pojasni pravne narave za vsebinsko odločitev. Nasprotno predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine omogoča uporabo 381. člena OZ (VSL sodba I Cp 4122/2010 z dne 20. 2. 2011). Sicer pa bi moralo priznati obresti vsaj od dneva, ko je bil predlog za izvršbo vložen, to je od dne 2. 10. 2012. Priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Prvo sodišče pri svoji odločitvi ni zmotno uporabilo 381. člena OZ. Do navedenega pridemo že ob gramatikalni razlagi 381. člena OZ, ki določa, da je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Zahtevek za njihovo plačilo pa je lahko le tožbeni zahtevek v pravdnem postopku ali dajatveni zahtevek, vsebovan v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine.

5O zahtevku se torej odloča v pravdnem postopku, torej v sporu, ne pa v izvršilnem postopku, kjer se odloča le o dovolitvi prisilne izterjave terjatve, ki izvira iz izvršilnega naslova, v katerem je odločeno o tožbenih zahtevkih strank. 17. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določa, da sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, kjer je pod točko 2 med drugim kot izvršilni naslov naveden tudi izvršljivi notarski zapis. Izvršilno sodišče pa je na izvršilni naslov vezano. Velja načelo stroge formalne legalitete, kar pomeni, da sodišče lahko dovoli izvršbo le za tisto terjatev, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Ker v predloženem notarskem zapisu ni naloženo tudi plačilo procesnih obresti, katerih izterjavo je zahteval upnik v predlogu za izvršbo, upnik zanje nima izvršilnega naslova. Zato je odločitev v tem delu pravilna. Enako stališče je zavzela tudi veljavna sodna praksa, ne le v odločbi citirani v pritožbi pod VSL I Ip 3228/2011, ampak tudi VSL III Cp 1492/99 in III Cp 197/2004.

6Ker niso podani ne pritožbeni razlogi ne razlogi, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

7Odločitev o zavrnitvi pritožbe vsebuje tudi odločitev o zavrnitvi zahteve za povračilo pritožbenih stroškov, saj pritožnik s pritožbo ni uspel ter torej ne gre za stroške potrebne za izvršbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in petim odstavkom 38. člena ZIZ).