VSL Sklep IV Cp 436/2019

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v I. in v III. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne temu sodišču v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo toženčevemu ugovoru in razveljavilo 1. točko sklepa o začasni odredbi z dne 29. 3. 2018 (I. točka izreka). Odločitev o zavrženju tožbe je pridržalo do pravnomočnosti odločitve v zadevi Z 9/2018 (II. točka izreka). Odločilo je še, da pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve (III. točka izreka).

2Tožnica v pritožbi zoper sklep navaja, da je otrok pravdnih strank z razveljavitvijo začasne odredbe postavljen v nedopusten položaj. Edino vodilo bi morala biti, da se začasno, tj. do dokončne rešitve odnosa med pravdnima strankama, otroku omogoči normalen razvoj, vzgoja in njegova največja korist. Tožnica je slovenska državljanka in se je pred enim letom trajno preselila v Slovenijo. Hči je slovenska državljanka in govori izključno slovenski jezik. S tožencem je komunicirala izključno prek tožnice, toženec pa slovenskega jezika ne govori. To potrjujejo tudi zapisniki Centra za socialno delo o poteku stikov. Hči je vpisana v vrtec v A., kjer ima tudi stalno prebivališče. Odločitev v obravnavani zadevi bi morala biti enakovredna odločitvi v postopku o vrnitvi otroka. Šele po pridobitvi izvedenskega mnenja bi sodišče lahko ugotovilo, ali bi bila hči z vrnitvijo v Belgijo postavljena v neugoden položaj. Toženec je hišo, kjer so prej živeli, prodal, tako da se niti ne ve, kje stanuje. Situacija je absurdna in nerazumljiva tudi zaradi dejstva, da bi otrok namesto pri materi, s katero živi od rojstva in na katero je zelo navezan in katere jezik edini govori, živel pri očetu, katerega jezika ne razume, ki je star skoraj 60 let in vse dneve preživi v službi.

3Toženec v odgovoru na pritožbo navaja, pogoji za obstoj začasne odredbe niso več izpolnjeni, ker je sodišče v drugem postopku ugotovilo, da so podani pogoji za vrnitev otroka v Belgijo, in so se okoliščine, na podlagi katerih je bila izdana začasna odredba, spremenile.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 29. 3. 2018 na tožničin predlog izdalo začasno odredbo, s katero je tedaj triletno hčer pravdnih strank zaupalo v varstvo in vzgojo materi in določilo obseg in način izvrševanja stikov med očetom in hčerjo. S sklepom z dne 16. 10. 2018 je razveljavilo začasno odredbo v delu, v katerem se je nanašala na stike med očetom in hčerjo. Z izpodbijanim sklepom (izdanim 14. 12. 2018) je razveljavilo začasno odredbo še v delu, v katerem se nanaša na zaupanje otroka v varstvo in vzgojo materi. Odločitev temelji na ugotovitvah, da je sodišče 6. 11. 2018 izdalo sklep, v katerem je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za vrnitev hčere pravdnih strank v Belgijo in da se materi nalaga takojšnja vrnitev otroka, in da je sklep 22. 11. 2018 postal izvršljiv. Ker je bilo v tistem postopku ugotovljeno, da otrokove koristi v primeru vrnitve ne bodo ogrožene, je nevarnost, da bi jo oče odpeljal v Belgijo, izzvenela. Poleg tega bi bilo preprečevanje izvršitve sodne odločbe o vrnitvi otroka v Belgijo v nasprotju z njegovo koristjo.

6Pritožnica utemeljeno uveljavlja, da je odločilno vodilo za izdajo začasne odredbe otrokova korist. Sporna začasna odredba je bila izdana na podlagi 411. členu ZPP, po katerem lahko sodišče med postopkom v sporih iz razmerij med starši in otroki na predlog stranke ali po uradni dolžnosti izda začasne odredbe o varstvu in preživljanju skupnih otrok. Sodišče mora tako odločitev sprejeti predvsem takrat, kadar je verjetno izkazana nujnost njene izdaje, ker bi bila sicer ogrožena otrokova korist.¹

7To vodilo ni nič drugačno v primeru, ko vzporedno teče postopek za vrnitev otroka na podlagi Haaške konvencije o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otroka (v nadaljevanju Haaška konvencija) oziroma Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. 11. 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo (v nadaljevanju Uredba Bruselj II) oziroma je ta že končan. Odločitev v tistem postopku ne predstavlja odločitve o predhodnem vprašanju za obravnavani postopek. Temelji sicer na ugotovitvah o tem, kje je otrokovo običajno prebivališče, in o obstoju ovir za vrnitev otroka, ki so (vsaj deloma) pomembne tudi za odločitev v obravnavani zadevi, vendar gre za dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za odločitev, ne pa za odločitev (v izreku) o pravici ali pravnem razmerju (kakor je opredeljeno predhodno vprašanje v 13. členu ZPP).²

8Pritožnica tako utemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o ohranitvi začasne odredbe oziroma njeni razveljavitvi oceniti, ali so podani zakonski razlogi za njeno izdajo. Hkrati je utemeljeno toženčevo opozorilo o potrebnosti presoje, ali je slovensko sodišče sploh pristojno za izdajo začasne odredbe o zaupanju otroka v varstvo in vzgojo. Ker je toženec v ugovoru zoper začasno odredbo navedel okoliščine, ki bi lahko utemeljevale sklep, da slovensko sodišče ni pristojno za odločanje (prim. 8. člen in naslednji Uredbe Bruselj II),³ se je bilo sodišče dolžno izreči o tem, ali je pristojno za izrek začasnih ukrepov, v primeru pritrdilnega odgovora pa še, ali otrokova korist narekuje ohranitev izdane začasne odredbe.

9Ker je zaradi zmotnega materialnopravnega gledišča dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Narava stvari preprečuje odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti pred pritožbenim sodiščem. Glede na to, da se sodišče prve stopnje še ni izreklo o pristojnosti slovenskega sodišča, relevantne okoliščine pa so med pravdnima strankama sporne, bi bila namreč z odločitvijo o zadevi pred pritožbenim sodiščem kršena pravica pravdnih strank do pritožbe.

10Odločitev o stroških bo sestavni del končne odločitve v zadevi.

¹ Gre za utrjeno stališče v sodni praksi. Prim. npr. sklepa VSL IV Cp 1103/2018 z dne 14. 6. 2018 in IV Cp 1764/2018 z dne 19. 9. 2018.
² Tako tudi Galič, Razmerje med Uredbo Bruselj II in Haaško konvencijo o ugrabitvi otrok, Project JUST/2013/JCIV/AG/4642, Training course on EU Family Law, Prvi seminar o družinskem pravu EU, str. 10 (dostopno na: http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/CIP/2016/23_06_2016_Ales_Galic_Bruselj_II_in_Haaska_konvencija.pdf), ki hkrati opozarja tudi na drugačno procesno vrednost ugotovljenega dejanskega stanja v hitrem in po svojem bistvu začasnem varstvu po Haaški konvenciji.
³ Upoštevaje podatek v spisu, da je bil otrok vrnjen v Belgijo, izdana začasna odredba ne more imeti več podlage v 20. členu Uredbe Bruselj II.