VSL Sodba V Cpg 76/2018

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se: toženi stranki prepovedujejo nadaljnja dejanja nelojalne konkurence s trženjem in oglaševanjem revije „A.“ z uporabo grafične podobe in tipografije (lay out) ter razlikovalnih znakov, ki jih uporablja tožeča stranka v reviji „B.“, in sicer z uporabo stilsko in grafično enake oblike in grafične podobe naslovne strani, z nizanjem enakih rubrik na istih straneh, z enako postavitvijo zvezdic z navedbo besede stran ter številko strani, ki povzema vsebino posamezne edicije, z enakimi rubrikami „C.“, „D.“, „E.“, „F.“, „G." s podobnimi grafičnimi dodatki, z enako postavitvijo rubrike „H.“ in „I.“, z enako postavitvijo predstavitve družabnih dogodkov, z uporabo enakih grafičnih elementov v „pack“ podobi, kar je vse razvidno iz revije „B.“ z dne 8. 6. 2016, ki je sestavni del sodbe. Zavrnilo je še zahtevke za uničenje vseh izvodov revije „A.“ z dne 8. 6. 2016, za objavo sodbe v več revijah in na spletni strani ter za povračilo pravdnih stroškov (točka I izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.799,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2Proti sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter toženi stranki naloži v plačilo vse stroške postopka.

V bistvenem v pritožbi navaja naslednje pritožbene razloge, ki jih pritožbeno sodišče povzema tako, kot je navedeno v pritožbi:

- I.) Glede odločanja o dejanjih nelojalne konkurence pritožnica graja zaključek sodišča prve stopnje, da do zmede na trgu v obravnavanem primeru ne more priti, ker so bili obravnavani elementi, ki so navedeni v zahtevku tožene stranke, že dalj časa uporabljeni v reviji „A.“, zato zaradi nadaljevanja uporabe le-teh ne more priti do zmede na relevantnem trgu. Ta zaključek pritožnica graja kot nejasen in neobrazložen. Nelojalno ravnanje naj bi predstavljala uporaba številke 24 s strani toženke na prvi izdani reviji in uvodnik, kar nakazuje na kontinuiteto revije. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da tožena stranka z izjemo pravice do uporabe znamke „A.“, ni pridobila pravice do uporabe drugih elementov, ki jih uporablja v reviji A. S tem pa ustvarja zmedo na trgu in zavaja potrošnike z izdajanjem revije, ki je po zunanjem izgledu in konceptu identična reviji tožeče stranke. Izpodbijana sodba je sama s seboj v nasprotju, saj po eni strani zavzema stališče, da je uporaba spornih elementov v reviji „A.“ dopustna, ker je ta revija začela prva izhajati, po drugi strani pa ugotavlja, da je avtor navedenih stvaritev J. J. in da je bila na tožečo stranko prenesena le znamka „A.“, ne pa morebitne druga znamke in pravice povezane z revijo. Prejšnji imetnik znamke „A.“ je toženo stranko opozoril, da je predmet prodaje le znamka „A.“ in nič drugega, zlasti ne podoba medijev, tehnični pogoji, matrice, know-how in drugo, ki jih prodajalec ni imel. Vse kar uporablja tožena stranka pa je enako ali podobno reviji „A.“, ki je izhajala do septembra 2015 oziroma reviji „B.“ Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, sodba je obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

- II.) Glede odločanja o kršitvi znamk pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno stališče, da je na toženo stranko prešla zgodovina uporabe znamke „A.“, zato jo je treba šteti za tretjega v smislu določil točke d. prvega odstavka 48. člena ZIL-1. Poimenovanje rubrik s posameznimi znamkami tožeče stranke ne označuje nobene značilnosti blaga ali storitev, ki so navedene v citiranem določilu ZIL-1. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz napačne predpostavke, da je tožena stranka z znamko „A.“ pridobila vso zgodovino in pravice na avtorskih delih, ki so bila pred tem v reviji pod navedeno znamko objavljena. Dejstvo je, da je ob registraciji znamk in prej v daljšem časovnem obdobju edina, ki je te znamke uporabljala, bila tožeča stranka. Tožena stranka ni mogla kar stopiti v čevlje tožeče stranke oziroma družbe H. d. o. o. glede ostalih pravic in znamk. Pri registraciji znamk „D.“, „F.“ in „C.“ ni bila podana slaba vera, niti je ni tožena stranka zatrjevala in dokazovala. V primeru registracije znamke v slabi veri mora biti dokazano, da je prijavitelj znamke vedel ali bi moral vedeti, da tretja oseba uporablja enak oziroma podoben znak za enak oziroma podoben proizvod, ki bi ga potrošnik lahko zamenjal s prijavljeno znamko. Sodišče prve stopnje je v zvezi z registracijo znamk v slabi veri odločalo preko trditev tožene stranke. Tožena stranka bi morala pravico do uporabe znakov „C.“, „F.“ in „D.“ na podlagi zatrjevanj, da jih je uporabljala že preden jih je tožeča stranka registrirala, uveljavljati s tožbo po 116. členu ZIL-1. Tožena stranka se tudi ni sklicevala na določbe točke d. prvega odstavka 48. člena ZIL-1, zato je sodišče prve stopnje odločilo preko trditvene podlage strank, kršilo določila ZPP, zmotno uporabilo materialno pravo in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

- III.) Glede odločanja o kršitvi avtorskih pravic je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so v zahtevku opisani elementi avtorsko delo in da so avtorske pravice prirasle k avtorju J. J. Navedbe tožene stranke o avtorskih pravicah so bile prepozne, saj so bile podane po zaključku prvega naroka, zato jih sodišče ne bi smelo upoštevati in je zagrešilo bistveno kršitev postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožeča stranka je vse svoje navedbe glede avtorstva podala že pred prvim narokom, dopolnila jih je v treh pripravljalnih vlogah. Tožena stranka je imela več kot tri mesece časa, da poda nasprotne trditve in dokaze. Četudi bi sodišče prve stopnje na naroku 17. 5. 2017 v okviru odprtega sojenja res pojasnilo, da dokazov v smeri kršitev avtorskih pravic ne bo izvajalo (kar pa ne drži), so bile navedbe tožene stranke, ki jih je podala na drugem naroku prepozne, kar je tožeča stranka uveljavljala na zapisnik naroka z dne 8. 9. 2017. Tudi v tem primeru je sodišče prve stopnje odločalo preko trditvene podlage, saj med postopkom ni bilo sporno kdo je avtor spornih elementov pred predelavo v letu 2008 in soglasje avtorja za predelavo. Tožena stranka nikoli ni zatrjevala, da naj avtor ne bi bil H. d. o. o., ampak nekdo tretji ali pa da bi bila pogodba s katero je J. J. avtorske pravice prenesla na tožečo stranko hibna. Sodišče prve stopnje za dejansko podlago sodbe ne sme vzeti dejstev, ki jih stranki nista zatrjevali, razen če gre za razpolaganje z zahtevki, s katerimi stranke ne smejo razpolagati. Med pravdnima strankama sploh ni bilo sporno, da so avtorske pravice na obravnavanih stvaritvah pred zaključkom stečaja pripadale družbi H. d. o. o., tožeča stranka pa je jasno izkazala, da so po zaključku stečaja prirasle J. J., ki jih je prenesla na tožečo stranko. J. J. je imela dovoljenje nosilca izključnih in neomejenih pravic prvotnih del, zaradi prenehanja družbe H. d. o. o., pa so pravice prirasle J. J. Sodišče prve stopnje navaja, da pri obravnavanih delih ne gre za nova avtorska dela, tega zaključka pa ni obrazložilo. Preizkusiti ni mogoče niti zaključka prvostopnega sodišča, zakaj naj bi prenos avtorskih pravic J. J. bil pogojen s soglasjem prvotnega avtorja, za kar sodišče prve stopnje ni imelo trditvene podlage. Zato so v zvezi z navedenim delom odločbe podani vsi pritožbeni razlogi po prvem odstavku 338. člena ZPP.

- IV.) Glede stroškov postopka pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki zmotno priznalo stroške za četrto pripravljalno vlogo, ki je ni bilo ter stroške prepozne tretje pripravljalne vloge, ki ni bila potrebna, saj v njej tožena stranka zgolj dodatno popravlja in utemeljuje svoje navedbe podane na naroku, podaja komentar zaslišane priče J. J. ter pavšalno zavrača navedbe tožeče stranke.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je presodilo, da uporaba elementov, ki so našteti v tožbenem zahtevku, ne predstavlja dejanja nelojalne konkurence. Ta uporaba ne more ustvariti zmede na trgu, saj so se vsi sporni elementi prvič in že dalj časa uporabljali v reviji „A.“, pri čemer ni pomembno kdo je izdajatelj revije. To revijo je pred toženo stranko izdajala tožeča stranka, še prej pa H. d. o. o., zato domnevna protipravna uporaba navedenih elementov na strani tožene stranke ne povzroča zmede v javnosti. Ker je na toženo stranko kot imetnico znamke „A.“ prešla zgodovina uporabe znamke, ji tožeča stranka tudi ne more prepovedati uporabe znamk, ki jih je registrirala kasneje glede na določila d. točke prvega odstavka 48. člena ZIL-1. Tožena stranka naj bi znamke „C., F. in D.“ registrirala v slabi veri. Ker tožeča stranka ni izkazala prehoda avtorskih pravic nase, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tudi na temelju kršitve avtorskih pravic zavrnilo.

6Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo V Cpg 407/2018 z dne 10. januarja 2019 razsodilo, da se iz registra znamk pri Uradu RS za intelektualno lastnino izbrišejo znamke tožeče stranke „D.“ reg. št. 000057, „F. „ reg. št. 000058 in „C.“ reg št. 000055. Iz razlogov navedene sodbe izhaja, da je tožeča stranka znamke registrirala v slabi veri.

7Glede na navedeno tožeča stranka s pritožbenimi razlogi, ki zadevajo kršitev pravic iz naštetih znamk s pritožbo ne more uspeti. Ker je pravnomočna odločitev, da se te znamke izbrišejo iz sodnega registra zaradi registracije v slabi veri, tožena stranka v zvezi z uporabo navedenih znamk ni mogla kršiti dobrih poslovnih običajev in storiti dejanj nelojalne konkurence. Ker so bile znamke registrirane v slabi veri, tožeča stranka ne more uspeti s prepovednim zahtevkom, kar zadeva njihovo uporabo na strani tožene stranke. Odločitev sodišča prve stopnje je v delu glede kršitve navedenih znamk materialno pravno pravilna.

8Pritožba je neutemeljena tudi v delu, kjer sodišču prve stopnje očita, da je zmotno presodilo, da tožeča stranka ni izkazala imetništva avtorskih pravic za elemente, ki so navedeni v tožbenem zahtevku. Tožena stranka je že pred prvim narokom izrecno prerekala, da je tožeča stranka nosilec avtorskih pravic na grafični podobi, tipografiji in paginaciji ter postavitvi rubrik ter navajala, da je revija izhajala kontinuirano vse od devetdesetih let prejšnjega stoletja z rahlimi korekcijami. Prav tako je prerekala trditve tožeče stranke, da je avtorica domnevnih avtorskih del J. J., ki je v kolofonu revije navedena kot likovna in tehnična urednica (druga pripravljalna vloga tožene stranke, list št. 76). Navedbe v zvezi z nadgradnjo že obstoječega avtorskega dela, ki naj bi jo opravila J. J. v letu 2008, ki jih je tožena stranka podala na drugem naroku za glavno obravnavo dne 8. 9. 2017 v kontekstu nasprotovanja izvedbi dokaza z zaslišanjem J. J., le dopolnjujejo njene že prej podane trditve, zato uveljavljena procesna kršitev v zvezi z upoštevanjem prepoznih navedb tožene stranke glede dejstva, da tožeča stranka ni izkazala imetništva avtorskih pravic na domnevnih avtorskih delih niso podane.

9Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala prehoda domnevnih avtorskih pravic na spornih elementih nase oziroma na J. J., glede na predelavo prvotnega avtorskega dela, ki jo je J. J. ustvarila v letu 2008. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je revija „A.“, ki je izhajala že dalj časa (od devetdesetih let prejšnjega stoletja dalje), spreminjala postopoma, v letu 2008 pa je šlo za večjo spremembo pri postavitvi in poimenovanju novih rubrik. Presodilo je, da je šlo pri navedenih spremembah revije za predelavo že obstoječih avtorskih del. J. J. je izpovedala, da je pri ustvarjanju revije „A.“ začela sodelovati leta 2006, prej pa so revijo ustvarjali drugi. Po njenem prihodu so se dodajale nove vsebine in nove glave, nekatere pa so bile v reviji že od samega začetka, na primer rubrike C. in G., od vsega začetka je na reviji tudi grafični element „packa“. Predvsem na željo bralcev so bile dodane nove rubrike na primer F., I. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da glede na izpovedbo J. J., ki naj bi bila domnevna avtorica povsem novih avtorskih del ni mogoče zaključiti, da bi šlo pri spremembah elementov v reviji za letu 2008 za povsem nova avtorska dela, ampak je šlo le za predelavo že obstoječih avtorskih del.

10Sodišče prve stopnje se je v obravnavanem primeru pravilno sklicevalo na sodbo in sklep VSRS III Ips 3/2012 z dne 20. 3. 2013 v kateri je VSRS zavzelo stališče glede vezanosti predelovalca prvotnega avtorskega dela na dovoljenje avtorja. Spremembe in druge predelave prvotnega avtorskega dela ali drugega gradiva, ki so individualna intelektualna stvaritev, so samostojna avtorska dela (prvi odstavek 7. člena ZASP). Na njih predelovalec uživa izključne pravice avtorja. Vendar pa s predelavo ne smejo biti prizadete pravice avtorja prvotnega dela, saj avtor prvotnega dela obdrži izključno pravico do uporabe svojega dela v predelani obliki (drugi odstavek 7. člena ZASP in tretji odstavek 33. člena ZASP). Izkoriščanje predelav je odvisno od privolitve avtorja prvotnega dela. Ker se z izkoriščanjem novega dela hkrati uporablja tudi originalno delo, ima avtor prvotnega dela tudi monopol nad izkoriščanjem na novo nastalega dela. Iz navedenega sledi, da sme avtor predelave pravice na predelavi prenašati samo skupaj z avtorjem prvotnega dela (več o tem točka 18 in 19 obrazložitve citirane odločbe VSRS in B. Oman v M. Trampuž (ur.), Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, str. 111). Ker tožeča stranka ni niti zatrjevala, niti dokazala, da je imela J. J. za predelavo že obstoječih avtorskih del dovoljenje prvotnega avtorja, veljaven prenos avtorskih pravic na tožečo stranko v obravnavanem primeru ni izkazan. J. J. na tožečo stranko ni mogla prenesti pravic, ki ji niso pripadale in tudi po zaključku stečaja teh od H. d. o. o. ni mogla pridobiti. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbene zahtevke na temelju kršitve avtorskih pravic zavrnilo, je zato materialnopravno pravilna.

11Zmotno je pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje v zvezi z obstojem avtorske pravice odločilo mimo trditev pravdnih strank, ker med pravdnima strankama naj ne bi bilo sporno, da je bila pred stečajem nosilka avtorskih pravic H. d. o. o. Da bi tožeča stranka s tožbo zaradi kršitve avtorskih pravic uspela, bi morala trditi in dokazati, da je imetnica avtorskih pravic. Trditveno in dokazno breme glede prenosa avtorskih pravic oziroma dovoljenja prvega avtorja revije „A.“ za predelavo je bilo na tožeči stranki, ta pa mu ni zadostila.

12Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da dejstvo, da sta si reviji tožeče in tožene stranke zelo podobni, še ne izkazuje, da je tožena stranka vršila dejanja nelojalne konkurence. Revija „A.“ je kontinuirano izhajala že od 90 let prejšnjega stoletja. Pred tožečo stranko je revijo „A.“ nekaj let izdajala tožena stranka. Tožeča stranka je začela z izdajanjem popolnoma enake revije pod drugim naslovom „B.“ 26. 4. 2015, kljub temu, da je imela na podlagi pogodbe znamko „A.“ pravico uporabljati do 1. 9. 2015. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da glede na kontinuiteto izdajanja revije „A.“ na trgu v enaki obliki kot se je že uveljavila na trgu, v skoraj nespremenjeni obliki pa od leta 2008 dalje, nadaljevanje izdajanja revije ne more povzročiti zmede v javnosti glede izvora blaga, kar je zatrjevala tožeča stranka. Nelojalno dejanje ni niti navedba številke 24 na prvi izdani reviji tožene stranke, saj gre za popolnoma enako revijo kot prej. Pri tem ni pomembno, kdo je izdajatelj revije.

13Pritožba je neutemeljena tudi kar zadeva izpodbijano odločitev o stroških postopka. Ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo stroške za četrto pripravljalno vlogo. Iz zaznamka sodišča v spisu (list. št. 116) je razvidno, da je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo stroške za tri pripravljalne vloge, ki so sledile odgovoru na tožbo. Za tretjo pripravljalno vlogo z dne 11. 10. 2017 (list. št. 134) je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo stroške v višini 300 točk. Z navedeno vlogo je tožena stranka po pozivu sodišča v roku 15 dni odgovorila na peto pripravljalno vlogo tožeče stranke. Zmotno je pritožbeno stališče, da ti stroški niso bili potrebni. Upoštevaje načelo kontradiktornosti postopka se je imela tožena stranka pravico opredeliti do navedb tožeče stranke v peti pripravljalni vlogi in izraziti svoja pravna naziranja, zato so pritožbene navedbe o nepotrebnosti stroškov neutemeljene.

14Uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Ker pritožbeno sodišče kršitev, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni zasledilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Višje sodišče je odgovorilo zgolj na pritožbene razloge, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoj pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP).