VSL Sodba II Cp 2023/2018

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka delno tako spremeni, da je dolžan toženec tožniku plačati 371,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 3. 2012 dalje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek in tožniku naložilo plačilo toženčevih pravdnih stroškov.

2Tožnik v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da se strinja z ugotovitvami sodišča, da je imelo vozilo skrito stvarno napako in da je tožnik pravilno odstopil od pogodbe. Ne strinja pa se z ugotovitvijo, da spornega vozila ni več mogoče vrniti v enakem stanju, kot ga je sam prejel. Stanje vozila bi sodišče moralo presojati na dan odstopa od pogodbe in ne na dan zaključka pravde. Navaja, da je bilo vozilo ustrezno hranjeno, saj bi bil drugačen način hranjenja neekonomičen. Vozilo lahko še danes vrne v stanju, v kakršnem ga je prejel. Glavni razlog za zmanjšano vrednost vozila je potek časa. Tožnik je z vozilom ravnal kot dober gospodar, saj ga je zaupal v hrambo avtoservisu. Sankcija za nepravilno hrambo zato ne more zadeti tožnika. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo. Nevarnost za uničenje oziroma poškodbo vozila je ob odstopu od pogodbe prešla na toženca, saj ga je tožnik obvestil, kje se vozilo nahaja. Sodba ne vsebuje razlogov, zakaj so reparacijski zahtevki in zahtevki za refleksno škodo (v celoti) zavrnjeni. Glede podrednega zahtevka navaja, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje. Izvedeni dokazi ne dopuščajo drugačnega zaključka, kot da je toženec ob prodaji vedel, da je vozilo pokvarjeno in je tožnika prevaral. Sodišče je tudi v tem delu pomanjkljivo obrazložilo svojo odločitev. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe.

3Toženec na pravilno vročeno pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vozilo imelo skrito stvarno napako in da je tožnik pravilno odstopil od pogodbe. Ti dve dejstvi tudi za pritožnika izrecno nista sporni, toženec pa odgovora pritožbo, kjer bi lahko izrazil pomisleke v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, tudi ni vložil. Tožnik je torej 26. 3. 2012 pravilno odstopil od pogodbe. S tem je med strankama nastala obveznost vrnitve prejetega. Ker toženec ni želel sprejeti tožnikove izpolnitve, ki mu jo je ta ponudil (tj. izročitve vozila), je v skladu s 300. členom OZ prišel v zamudo. In kaj to pomeni?

6OZ v 301. členu določa, da nevarnost naključnega poškodovanja in uničenja stvari z zamudo preide na prodajalca (tj. v našem primeru toženca). Vendar poškodbe, ki so nastale na vozilu in zaradi katerih ga ni mogoče vrniti v enakem stanju, kot ga je tožnik prejel, v konkretnem primeru niso nastale naključno, temveč kot posledica tožnikovih ravnanj. Tožnik je bil namreč tisti, ki je bil dolžan poskrbeti za primerno hrambo vozila, stroške pa bi lahko prevalil na toženca (tretji odstavek 301. člena OZ).¹ Dolžniku ima po 302. členu OZ v primeru upnikove zamude možnost, da stvar položi pri sodišču in se s tem razbremeni dolžnosti hrambe in izpolnitve, a te možnosti ni izbral. Stvar se sicer res lahko položi tudi pri drugi osebi, a le, če takšne stvari ni mogoče položiti pri sodišču in le prek (to pomeni z ustreznim sklepom) sodišča (prvi odstavek 304. člena OZ). Ker nič od navedenega ne izhaja iz dejanskih ugotovitev, hkrati pa ne gre za gospodarsko pogodbo, se pritožnik na določbe OZ o položitvi stvari pri drugi osebi sklicuje neutemeljeno. Ker nevarnost poškodovanja in uničenja (razen za naključje) z nastopom zamude na toženca ni prešla, tožnik neutemeljeno vztraja, da bi bilo treba upoštevati stanje vozila na dan odstopa od pogodbe.

7Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da čas ni bil edini faktor, ki je povzročil poslabšanje stanja vozila (74. točka obrazložitve) ter navedlo razloge, zakaj hramba na prostem v konkretnem primeru ni bila primerna (71. točka obrazložitve). Tožnik (in ne toženec) je torej tisti, ki odgovarja za škodo, ki je na vozilu nastala v času hrambe, ko je bilo vozilo razstavljeno in nato (šele čez čas) sestavljeno, in to neskladno s pravili stroke, ter puščeno na prostem 6 let. Ob tem drži, kar je pritožniku pojasnilo že sodišče prve stopnje, da je vprašanje odgovornosti tožnikovega sopogodbenika (avto servisa, kjer je bilo vozilo v tem času) stvar njunega notranjega razmerja in se toženca ne tiče. Nasprotni pritožbeni očitki niso utemeljeni.

8Ob zaključku, ki ga je na podlagi skrbne in prepričljive dokazne ocene, napravilo sodišče prve stopnje, da vozila ni mogoče vrniti v stanju, kakršno je bilo izročeno, za kar odgovarja tožnik, je prvostopenjsko sodišče pravilno materialnopravno utemeljilo, da je tožnik posledično izgubil pravico do odstopa od pogodbe in pravico zahtevati vrnitve kupnine.

9Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo v delu, ki se tiče zavrnitve zahtevka za povrnitev refleksne škode. Ta zahtevek je, kot je razbrati iz razlogov sodbe, zavrnilo, ker tožnik ni uspel z jamčevalnim zahtevkom. To pa ni prav. Tožnik je do povrnitve te škode upravičen ne glede na to, ali uspešno uveljavlja katero izmed svojih pravic (tretji odstavek 468. člena OZ). Refleksna škoda je škoda, ki je kupcu nastala na drugih njegovih dobrinah zaradi napake stvari. Zanjo morajo biti podani vsi elementi splošne odškodninske odgovornosti: nedopustno škodno ravnanje, škoda, vzročna zveza med njima in krivda. Dejansko podlago za odločanje je zagotovilo prvostopenjsko sodišče, in sicer da je toženec prodal tožniku vozilo s stvarno napako, ki je nedvomno obstajala že v času lastništva toženca in da je tožnik za odkrivanje napake na vozilu plačal 371,16 EUR. Ker je ta tožnikov strošek/škoda v premoženjskem stanju neposredno povezana z odkrivanjem napake, mu jo je toženec dolžan povrniti. Plačilo menjave verige (702,59 EUR) na vozilu zaradi zmanjšanja ropota, ki je bil tožniku ob nakupu že znan in kot strošek popravila (vozilo je bilo kupljeno po načelu videno-kupljeno), tako že predviden/predvidljiv, ne predstavlja refleksne škode. Prav tako refleksna škoda ne zajema plačila za prepis (20,03 EUR) in zavarovanje vozila (287,43 EUR), saj ta dva stroška predstavljata posledico nakupa vozila in nista v vzročni zvezi s skrito stvarno napako na vozilu. Ni sporno, da je bil toženec o napaki obveščen 20. 3. 2012, zato je tožniku odtlej dolžan plačati tudi zamudne obresti.

10Glede podrednega zahtevka pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom in odločitvi prvostopenjskega sodišča. Ugotovljeni dejstvi, da napake na vozilu ni bilo mogoče odkriti brez odprtja motorja in da motor do pregleda na zahtevo tožnika tudi ni bil odprt, dokazujeta, da toženec ob prodaji vozila za stvarno napako ni vedel in posledično tožnika tudi ni mogel prevarati pri nakupu. Prvostopenjsko sodišče je v sodbi jasno obrazložilo, zakaj tožnikove trditve o prevari šteje za nedokazane (115. točka obrazložitve), zato ne držijo pritožbene navedbe o pomanjkljivi obrazložitvi sodbe in napačni oceni dejanskega stanja.

11Tožnik je s pritožbo uspel v sorazmerno majhnem delu (5,2 %), zato je skladno z drugim odstavkom 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) dolžan sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Glej tudi Obligacijski zakonik (OZ): Splošni del: s komentarjem (2003); GV Založba, Ljubljana; 2. knjiga, str. 370, zgoraj