VSL Sodba II Cp 2484/2018

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (IV. in V. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 1.436,67 EUR stroškov pritožbenega postopka, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je najprej ugotovilo obstoj tožnikove terjatve do toženke v višini 9.850,00 EUR in neobstoj toženkine terjatve do tožnika v isti višini, nato pa razsodilo, da mora toženka plačati tožniku navedeni znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Višji tožnikov zahtevek (za plačilo 61.650,00 EUR z obrestmi) je zavrnilo in sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

2Tožnik se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge in na kršitev ustavnih pravic. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje drugemu sodniku. Sodišču prve stopnje očita, da ni sledilo napotkom pritožbenega sodišča. Tudi vseh odločilnih dejstev ni ugotovilo, niti ni pravilno ocenilo dokazov. Zaključki sodišča so protislovni in protispisni. Sodba je nerazumljiva in pomeni presenečenje za tožnika. Sodišče je neupravičeno zavrnilo predlagani dokaz z ogledom. Tudi nasprotij v mnenjih izvedencev ni razčistilo. Nepremičnina je bila pred začetkom vlaganj stara podrtija. Sodišče je prezrlo, da je tožnik plačal menjavo oken in tudi račune, ki so se glasili na tasta. Njun končni prispevek k povečanju vrednosti nepremičnine ne more biti enak. Sodišče bi moralo tožnikovo prikrajšanje ugotavljati po stanju nepremičnine ob zaključku vlaganj in po cenah v času sojenja. Končno je tožnik izpodbil tudi zakonsko domnevo o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju. V vsakem primeru pa je napačna odločitev o plačilu zamudnih obresti. Zamuda je nastopila najkasneje ob vložitvi tožbe in ne šele ob izdaji sodbe. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnik uspel s svojim zahtevkom tako po temelju kot po višini.

3Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno obrazložilo, tako da je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Pri njeni sestavi ni zagrešilo nobene napake. Izrek sodbe je jasen, prav tako njeni razlogi. Med izrekom in obrazložitvijo ni nikakršnega nasprotja. O vseh odločilnih dejstvih je sodišče navedlo skladne in razumljive razloge. Tudi vsebino izvedenih dokazov je korektno povzelo ter jih nato vestno in skrbno ocenilo. Sprejemljivo je pojasnilo, zakaj ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, vključno z ogledom. V ponovljenem postopku je upoštevalo tudi napotke pritožbenega sodišča. Na ostale očitke (o razlikah med ugotovitvami in mnenji izvedencev, o pomanjkljivem materialnem procesnem vodstvu in o domnevni kršitvi tožnikovih ustavnih procesnih jamstev), ki jih ponavlja v pritožbi, pa je tožnik že dobil odgovor v prejšnjih dveh odločbah tega sodišča.¹ Absolutnih bistvenih kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) torej v postopku na prvi stopnji ni bilo, prav tako ne zatrjevanih relativnih kršitev.

6Tožnik neutemeljeno nasprotuje dejanskim in pravnim zaključkom izpodbijane sodbe glede skupne gradnje v ... Zaradi izvršenih vlaganj se je tržna vrednost nepremičnin povečala, kar ni sporno. Korist od navedenega povečanja sta imela tedanja lastnika, toženkina starša, z dedovanjem pa je ta korist prešla na toženko. Tožnik, ki spornih nepremičnin nima v posesti, a je denarno in s svojim delom prispeval k povečanju njihove vrednosti, je zato ostal prikrajšan in mu po 190. členu Obligacijskega zakonika (OZ) pripada ustrezen povračilni zahtevek.

7Sodišče prve stopnje je tožnikovo prikrajšanje pravilno presojalo po stanju nepremičnin ob zaključku vlaganj in po cenah v času sojenja. Za koliko se je povečala vrednost nepremičnin in v kakšnem razmerju sta na to povečanje vplivala delo in material, ki sta bila uporabljena za gradnjo, je ugotovilo ob pomoči izvedenca gradbene stroke. Po zaslišanju tožnika in prič ter na podlagi predloženih listinskih dokazov pa se je lahko prepričalo, v kakšnem obsegu sta bila pri skupni gradnji z lastnim delom in nakupom gradbenega materiala udeležena tožnik in prvotni toženec. Ugotovilo je, da je tožnik k skupni gradnji več prispeval z delom, prvi toženec pa več z nakupom gradbenega materiala. Svojo presojo, da sta se deleža tožnika in prvega toženca na koncu izenačila, je v izpodbijani sodbi razumno in prepričljivo obrazložilo. Pritožbene trditve ne vzbujajo pomislekov o dokazni vrednosti posameznih izvedenih dokazov in o izzidu dokazovanja, zato ne morejo vplivati na morebitno drugačno odločitev. Tožnik je šele v pritožbi, torej prepozno, začel trditi, da je plačal tudi menjavo oken in poravnal nekatere račune, ki so se glasili na tasta. Ker tožnik svoje zamude pri navajanju teh dejstev ni z ničimer opravičil, gre za nedopustne pritožbene novote, ki jih sodišče pri odločanju o pritožbi ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8Materialnopravno pravilno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da tožniku pripada le polovica denarnega zneska, ki ustreza njegovemu deležu pri povečanju vrednosti spornih nepremičnin. Zatrjevanja vlaganja so bila namreč izvršena v času zakonske zveze pravdnih strank, z njunim skupnim delom in sredstvi, zato terjatev, ki jo v tej pravdi uveljavlja tožnik, po drugem odstavku 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) sodi v njuno skupno premoženje. Tožnik ne trdi, da sta si s toženko po razvezi zakonske zveze to premoženje že razdelila, zakonske domneve o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju, ki jo določa prvi odstavek 59. člena ZZZDR, pa mu tudi ni uspelo izpodbiti. Drugačna pritožbena trditev je brez podlage, saj tožnik ni pravočasno niti obrazloženo zatrjeval, da mu na skupnem premoženju, ki sta ga pridobila s toženko v zakonski zvezi, pripada višji delež.

9Tožnik neutemeljeno nasprotuje tudi odločitvi o zamudnih obrestih. Po 193. členu OZ bi res ko zahteval njihovo plačilo že od vložitve tožbe dalje, vendar ga je uveljavljal šele od izdaje sodbe prve stopnje. Drugačna pritožbena trditev je očitno protispisna. Ker je sodišče tudi pri odločanju o postranskih terjatvah, kot so obresti, vezano na tožbeni zahtevek (prvi odstavek 2. člena ZPP), tožnik drugačne odločitve o začetku teka zamudnih obresti ne more doseči.

10Sodišče prve stopnje je pri stroškovni odločitvi pravilno upoštevalo načelo uspeha strank v pravdi (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tožnik je v pravdi propadel z vsemi svojimi nedenarnimi zahtevki in v pretežnem delu tudi z denarnimi zahtevki. Od skupno 112.500,00 EUR mu je bilo nazadnje prisojeno 9.850,00 EUR in v prejšnjem sojenju še 3.250,00 EUR, skupaj torej 13.100,00 EUR, kar je le malo več kot desetino (11%) celotnega zahtevanega zneska. Potemtakem tudi ločeno obravnavanje uspeha po temelju in višini denarne terjatve, za katerega se zavzema pritožba, ne bi moglo vplivati na drugačno porazdelitev stroškovnega bremena med pravdnima strankama, saj je tožnikov uspeh dejansko celo nižji od toženkinega.

11Pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljal tožnik, torej niso utemeljeni, uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo. Pritožbo je zato sodišče druge stopnje zavrnilo (353. člen ZPP) in v izpodbijanem (zavrnilnem) delu potrdilo prvo sodbo.

12Ker je s tožnik s pritožbo propadel, ni upravičen do povračila svojih pritožbenih stroškov, toženki pa dolguje njene stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Sodišče jih je odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo, upoštevaje vrednost spora, ki je bila predmet pritožbenega preizkusa (61.650,00 EUR). Skupaj znašajo 1.436,67 EUR, obsegajo pa nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom (1.177,60 EUR - tar. št. 3210) in 22% DDV (tar. št. 6007), medtem ko so priglašeni materialni stroški že zajeti v nagradi za postopek.² Če bo tožnik s plačilom zamujal, bo toženki od navedenega zneska pritožbenih stroškov dolgoval še zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 378. in 299. člena OZ).

¹ Sodba in sklep I Cp 1673/2017 z dne 29. 11. 2017 (18. točka obrazložitve) ter sodba in sklep I Cp 1640/2015 z dne 11. 11. 2015 (11. točka obrazložitve).
² Opomba 6 (1) v šestem delu tarife.