UPRS Sodba I U 855/2018-58

Tožba se zavrne.

1Toženka je v ponovljenem postopku s sklepom združila upravni zadevi obeh tožnikov v en postopek in nato z izpodbijano odločbo ponovno zavrnila prošnji tožnikov za priznanje mednarodne zaščite. Ugotovila je, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za priznanje statusa begunca niti pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

2V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka povzema, kaj je tožnica navedla v prošnji, kaj je napisala v lastnoročni izjavi ter kaj je povedala na osebnem razgovoru. Nadalje je glede tožnika navedla, kaj je povedal v prošnji in kaj na osebnem razgovoru. Tožena stranka je ugotovila, da oba tožnika prošnjo utemeljujeta s tremi razlogi in sicer tožnica zaradi groženj s strani dveh moških, ker je v svoji trgovini imela določen material in simboliko stranke Batkivščina, tožnik pa svojo prošnjo utemeljuje zaradi groženj, ki jih je prejemala njegova mama. Oba tožnika se pri razlogih sklicujeta tudi na stranko Batkivščina in na proteste, katerih sta se udeleževala od decembra 2013 do marca 2014. Tožena stranka ugotavlja, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za priznanje statusa begunca. Tožnica je navedla, da je bila preganjana zaradi političnih razlogov in ravno tako tožnik. Nihče od njiju ni navedel, da bi imel zaradi svojega mnenja, stališča ali prepričanja kakršnekoli težave v izvorni državi. Tožnica je navedla, da je imela v izvorni državi trgovino z igračami, na katero je obesila zastavice Evropske unije in Ukrajine. Do njene trgovine sta prišla dva moška in jo zmerjala ter zahtevala, da umakne zastavice. Čez dva dni sta zopet prišla in opazila, da je imela v trgovini različen propagandni material z obrazom Julije Timošenko. Spet sta jo začela zmerjati. Po tem dogodku sta se še večkrat vrnila v njeno trgovino, čez nekaj časa pa so jo začeli klicati po telefonu in ji groziti, da jo bodo ubili. Od teh dveh moških nikoli ni bila fizično napadena, ampak samo verbalno. Na policijo navedenih groženj ni prijavila, ker se ji je to zdelo brez smisla. Dejanja, ki jih opisuje tožnica, ni mogoče šteti za dejanja, ki ustrezajo vsebini pravnega standarda preganjanja, saj občasne verbalne žaljivke s strani dveh moških ni mogoče šteti za kršenje osnovnih človekovih pravic, ki bi bilo ponavljajoče, resno in hudo do te mere, da bi ga bilo mogoče šteti za preganjanje. Tožnik pa je v zvezi z razlogi navajal grožnje, ki jih je prejemala njegova mama. Osebno ni imel težav zaradi teh dveh moških. Torej se izjave sploh ne nanašajo nanj, ampak na njegovo mamo. Tudi ta dejanja ni mogoče šteti za dejanja, ki ustrezajo vsebini pravnega standarda preganjanja. Tožena stranka pojasnjuje, da se po 24. členu Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) nedržavni subjekti štejejo kot subjekti preganjanja ali resne škode, če je mogoče dokazati, da država ali politične stranke in organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem in resno škodo. Osebe, ki grozijo tožnikoma, se ne morejo šteti kot subjekt preganjanja, saj tožnika v postopku nista izkazala, da jima država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne nuditi zaščite oziroma jim nočejo nuditi zaščite. Nista namreč poiskala zaščite pri pristojnih organih v izvorni državi in ne moreta uveljavljati z uspehom mednarodne zaščite.

3Oba tožnika sta tudi navedla, da ju preganjajo, ker sta člana stranke Batkivščina. Vendar pa je na vprašanje, kako ji grozijo, tožnica odgovorila, da ima njihova stranka veliko privržencev, z ničemer pa ni pojasnila, kako in na kakšen način ji grozijo separatistične organizacije. Na izrecno vprašanje, ali je imela kakšne težave, ker je članica te stranke, je navedla, da jih ni imela vse do dogodkov v trgovini. Tudi tožnik ni odgovoril neposredno na vprašanje, naj pojasni, kako ga preganjajo, ker je član stranke Batkivščina. Torej nista znala konkretno obrazložiti, zakaj ju preganjajo in jima grozijo zaradi tega, ker sta člana navedene stranke.

4Nadalje sta oba tožnika uveljavljala mednarodno zaščito tudi z navedbo, da sta v izvorni državi hodila na proteste. Vendar pa je tožnica glede udeležbe na protestih odgovorila, da se ji tam ni nič posebnega zgodilo, so pa sina udarili z leseno palico. S policijo na teh protestih ni imela težav, ker je le-ta proteste samo opazovala. Tožnik pa je v zvezi z udeležbo na protestih omenil na osebnem razgovoru, da so ga enkrat udarili z leseno palico po hrbtu, sicer pa ni bil deležen nobenih nevšečnosti. Vendar se ni obrnil na policijo in niti ni šel po zdravniško pomoč, ker ni bilo nič kaj resnega, saj ni imel resne poškodbe. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni navedel konkretnih razlogov, zaradi katerih bi njegova udeležba na protestih lahko prešla v preganjanje. Razen tega tožena stranka meni, da bi oba tožnika lahko za mednarodno zaščito zaprosila že prej. Bivala sta na Madžarskem in Hrvaškem, pa tam nista zaprosila za mednarodno zaščito. Od prosilcev je upravičeno pričakovati, da za zaščito zaprosijo v za njih prvi varni državi.

5Tožnika utemeljenega strahu pred preganjanjem nista izkazala, saj nista navedla nobenih relevantnih dejanj in okoliščin, katerih intenzivnost bi bilo mogoče šteti za preganjanje v smislu 26. člena ZMZ. Nadalje tožnika tudi nista uveljavljala nobenega razloga za preganjanje iz 27. člena ZMZ.

6Glede s strani tožnikov dne 3. 12. 2015 predloženih informacij o državi izvora je tožena stranka navedla, da tožnika nikdar nista navedla, da naj bi bila na tako imenovanem seznamu za ustrelitev, ker sta člana stranke Batkivščina, tako hudih težav nista navajala niti na zaslišanju na glavni obravnavi dne 11. 11. 2014. Na obravnavi je tožnica sicer omenila ugrabitev člana stranke Aleksandra Vjuničenka, vendar je tako Upravno kot Vrhovno sodišče presodilo, da prosilca nista uspela izkazati, zakaj bi bila ogrožena, ker sta člana stranke Batkivščina. Tudi sicer se pri zaključku, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za priznanje statusa begunca, tožena stranka sklicuje na predhodne sodbe Upravnega in Vrhovnega sodišča.

7Glede presoje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite je tožena stranka navedla, da je natančno presojala, ali v vzhodnem delu Ukrajine poteka oborožen spopad in ali je možna notranja razselitev tožnikov. Za potrebe presoje tretje alineje 28. člena ZMZ je tožena stranka preučila vrsto informacij o državi izvora, ki jih v odločbi obširno povzema. Tožena stranka je na tej podlagi presodila, da v regiji Doneck še vedno poteka oborožen spopad, vendar da situacija ni takšna, da bi obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil civilist zgolj s prisotnostjo na tem območju soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ. Pri tem je upoštevala, da iz sodb SEU C-465/07 in C-285/12 izhaja, da je mogoče obstoj takšne škode priznati le v izjemnih situacijah. Nadalje je za oceno stopnje samovoljnega nasilja upoštevala kriterije, kot npr. število žrtev v spopadih, število civilnih žrtev, delež razseljenega prebivalstva in (ne)zmožnost države zagotavljati najbolj osnovne storitve materialne infrastrukture, prava, zdravstvene pomoči, dostave hrane in pitne vode. Tožena stranka je ugotovila, da se je število žrtev močno zmanjšalo, da je odstotek neposredno prizadetega civilnega prebivalstva zelo nizek, da so humanitarne razmere sicer zaskrbljujoče, da pa ta kriterij ne more nadvladati kriterija civilnih žrtev, saj gre za oceno o ogroženosti življenja in osebnosti zaradi samovoljnega nasilja samega in ne morebiti drugih posledic tega nasilja. Tožena stranka tudi ni zaznala kakšnih posebnih okoliščin na strani tožnikov, ki bi povečale verjetnost ogroženosti glede na ostalo prebivalstvo. Nadalje je tožena stranka presodila, da bi bila z vrnitvijo na območje Donecka tožnika soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpita resno škodo v smislu druge alineje 28. člena ZMZ, tj. nečloveško ali poniževalno ravnanje. Zaradi tega je tožena stranka nazadnje še preverila, ali bi tožnika lahko bivala v kakšnem drugem kraju v Ukrajini v smislu 68. člena ZMZ. Tožena stranka je preučila informacije o izvorni državi in zaključila, da bi tožnika lahko izkoristila notranjo zaščito vsaj v regiji Dnepropetrovsk, saj tam ni spopadov, veliko se posluje in investira, tam ima tožnica sestrične. Ukrajina tudi nudi finančno pomoč notranje razseljenim osebam, prihaja sicer do določenih težav pri najemanju stanovanj, vendar ker večina notranje razseljenih oseb biva v najetih stanovanjih, je stanovanje vendarle mogoče najeti. Zaposlitev notranje razseljenih oseb je težavna, vendar je država sprejela ukrepe, ki so dovolj stimulativni, da bodo dejansko prispevali k izboljšanju zaposlovanja notranje razseljenih oseb. Tožnica je bila v preteklosti samozaposlena, kar pomeni, da si zna sama ustvariti delovno mesto, kar je določena prednost. Še vedno ima tudi odprt s.p. in bi lahko nadaljevala s svojo dejavnostjo kjerkoli v Ukrajini. Nazadnje se je tožena stranka opredelila še do informacij predloženih s strani tožnikov. Pri tem se do navedb, da se notranje razseljene osebe vračajo na svoje stare domove, ker v drugih delih Ukrajine ne morejo preživeti, ni opredelila, češ da je možnost notranje razselitve že obrazložila. Na koncu se tožena stranka sklicuje še na sodbo tega sodišča I U 1449/2015 z dne 28. 10. 2015, kjer je sodišče zavrnilo tožbo dveh Ukrajink in navedlo, da bi bila tožnicam v drugem delu izvorne države zagotovljena učinkovita notranja zaščita.

8V tožbi tožnika najprej nasprotujeta zaključkom tožene stranke, da ne izpolnjujeta pogojev za priznanje statusa begunca. Navajata, da je sicer Upravno sodišče v sodbi z dne 18. 6. 2015 zavzelo stališče, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za priznanje statusa begunca, vendar tožnika zaključkom sodišča nasprotujeta, tudi sicer pa je tožena stranka v izpodbijani odločbi presojala tudi izpolnjevanje pogojev za status begunca. Glede očitka tožene stranke, da se oseb, ki so jima grozile s smrtjo, ne more šteti za subjekte preganjanja, saj tožnika nista izkazala, da jima država ni sposobna oziroma noče nuditi zaščite, tožnika navajata, da sta obrazloženo pojasnila, da jima policija zaščite ne bi ponudila, ker pripada bivšemu predsedniku in podpira proruske aktiviste. Neutemeljena je tudi navedba tožene stranke, da nista konkretno navedla, kakšne težave naj bi imela zaradi članstva v stranki Batkivščina, da so bile njune izjave vzete iz konteksta in da sta navedla, da so jima ravno zaradi jasno izražene podpore tej stranki grozili s smrtjo. Tožena stranka ne pove, katere njune izjave naj bi bile preveč skope, tožnika sta se trudila čim bolj natančno pojasniti svoje težave, kar je bilo za njiju zelo težko, zlasti tožnica ima namreč zaradi travmatičnih dogodkov psihične posledice. Vse dogodke, ki so se jima zgodili v izvorni državi, je treba presojati skupaj in v celoti, kar skupaj dosega kriterij preganjanja. Tožnika sta izkazala zadostno verjetnost bodočega preganjanja po standardih, ki se uporabljajo v postopkih priznanja mednarodne zaščite. Tožnika se strinjata s presojo tožene stranke, da v pokrajinah Doneck in Lugansk poteka oborožen spopad, vendar pa je nepravilna nadaljnja presoja tožene stranke, da situacija ni takšna, da bi bil civilist zgolj s prisotnostjo na tem območju soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Podobno se tožnika strinjata s presojo tožene stranke, da so trenutne humanitarne razmere v Donecku takšne, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bila tožnika ob vrnitvi soočena z utemeljenim tveganjem nečloveškega oziroma poniževalnega ravnanja, neutemeljen pa je nadaljnji zaključek tožene stranke, da bi se lahko tožnika preselila v kakšen drug kraj v Ukrajini. Od njiju namreč ni razumno pričakovati, da bi se lahko naselila v kateremkoli drugem delu Ukrajine glede na kriterije, ki izhajajo iz novejše sodne prakse (sklep Vrhovnega sodišča I Up 258/2014 z dne 9. 10. 2014), in kar utemeljujeta tožnika s sklicevanjem na več informacij o državi izvora.

9V odgovoru na tožbo tožena stranka glede izpodbijanja odločbe v delu, ki se nanaša na status begunca, poudarja, da je Upravno sodišče v sodbi I U 731/2015 z dne 18. 6. 2015 že navedlo, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za priznanje statusa begunca, saj dogodki, ki sta jih opisala, ne dosegajo kriterijev preganjanja oziroma ne kažejo na preganjanje zaradi političnega prepričanja, nadalje tudi nista izkazala, da jima država ni sposobna oziroma ne želi nuditi zaščite. S tem stališčem se je strinjalo tudi naslovno sodišče in Vrhovno sodišče v predhodno izdanih odločbah v tej zadevi. Glede izpodbijanja ocene tožene stranke o možnosti notranje razselitve, tožena stranka opozarja, da so v tožbi navedene informacije o izvorni državi obstajale že v času odločanja v upravnem postopku, pri čemer tožnika ne pojasnita, zakaj jih nista predložila že takrat. Poleg tega pa so navedene informacije zastarele, saj se je v tem času situacija v zvezi z notranje razseljenimi osebami spremenila, v izpodbijani odločbi pa so bile uporabljene novejše informacije. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

10V pripravljalni vlogi z dne 9. 2. 2016 tožnika navajata, da na osebnih razgovorih nista mogla povedati, da sta na t. i. seznamu za ustrelitev, ker sta člana stranke Batkivščina. Julija Timošenko je namreč šele 19. 9. 2014 objavila sporočilo o tem seznamu. Ko sta tožnika zaprosila za mednarodno zaščito, sta predvidevala, da bo prišlo do načrtnih umorov članov stranke v njuni regiji, čas pa je njune strahove potrdil. Informacija o seznamu za ustrelitev ni zastarela. Treba jo je presojati skupaj z informacijami o izjavi vodje DNR Zaharačenka, da se bodo morali vrnjeni begunci, ki so jih v preteklosti kritizirali, spokoriti za svoje grehe, dokazati svojo koristnost, čaka pa jih tudi sojenje, če so bila njihova dejanja sovražna in so škodovali Republiki. Tožnika torej čaka sodno preganjanje ob vrnitvi v izvorno državo. Tožnika se sklicujeta tudi na poročila o tem, da oblast DNR spreminja „republiko“ v center za trgovino z organi in da je že izginilo več sto ljudi iz Donetska, še posebej veliko tistih, ki so bili nezadovoljni oziroma nasprotniki DNR in so to tudi javno izrazili. Tožnika navajata, da bosta postala žrtvi nezakonite presaditve organov, začelo se bo ravno pri članih pro-ukrajinskih strank. Obstaja tudi nevarnost, da bo tožnik v primeru vrnitve takoj „padel“ pod t. i. sedmi val mobilizacije in ga bodo kot vojaka obvezno poslali na območje vojnih razmer blizu Donetska. V tem primeru bi moral uporabiti orožje zoper svoje prijatelje, sorodnike in sošolce. Obstaja tudi velika verjetnost, da bo v Ukrajini letos razglašena popolna prepoved izstopa iz države za moške mlajše od 45 let, zaradi izvedbe sedmega vala mobilizacije in stalnega poslabšanja konflikta v regiji Doneck. Glede ugovora prekluzije se tožnika sklicujeta na sodno prakso ESČP glede 3. člena EKČP in navajata, da mora ESČP v takšnih primerih po uradni dolžnosti presojati vse okoliščine, ki obstajajo v času njegovega določanja. Ker so trenutne okoliščine odločilnega pomena, je treba upoštevati informacije, ki so se pojavile po tem, ko je nacionalni organ že izdal odločbo. V nasprotnem primeru je lahko vračanje tožnikov v izvorno državo v nasprotju s 3. členom EKČP. V nadaljevanju tožnika navajata novejše informacije o stanju v Ukrajini, ki potrjujejo njune navedbe, da jima nikjer v Ukrajini ni zagotovljena realna možnost ekonomskega preživetja.

11V izjavi, ki sta jo tožnika priložila odgovoru na pritožbo z dne 7. 3. 2018 sta tožnika navedla, da s svojimi sorodniki v Dnepropetrovskem ne komunicirata, in tudi če bi, jima to ne daje pravice, da se tam nastanita in bivata vrsto let. Nadalje sta tožnika ugovarjala pravilnost prevodov v upravnem postopku glede njunega odnosa s sorodniki ter prerekala možnost notranje razselitve zaradi odklonilnega odnosa tamkajšnjega prebivalstva. Poudarjata, da sta zaprosila za mednarodno zaščito tudi zaradi groženj zaradi političnega prepričanja in da bi bila njuna vrnitev v Doneck enakovredna samomoru.

12Dne 7. 5. 2018, 30. 7. 2018 in 7. 9. 2018 sta tožnika v spis vložila odlomke iz spletnih strani, ki govorijo o nezakonitih pridržanjih na območju Donetska ter o slabem odnosu oblasti in prebivalcev do notranje razseljenih oseb.

13Tožba ni utemeljena.

14V dosedanjem postopku je tožena stranka prvotno odločbo št. 2142-94/2014/10 (1312-15), s katero je prvič zavrnila prošnji tožnikov za mednarodno zaščito, izdala 29. 5. 2014. Zoper to odločbo sta tožnika vložila tožbo, prvostopenjsko sodišče pa je s sodbo I U 1015/2014 z dne 25. 7. 2014 njuno tožbo zavrnilo. Zoper navedeno sodbo sta tožnika vložila pritožbo, kateri je Vrhovno sodišče ugodilo in s sklepom I Up 310/2014 z dne 25. 9. 2014 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Upravno sodišče je po opravljeni glavni obravnavi s sodbo I U 1594/2014 z dne 11. 11. 2014 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in prošnjama tožnikov ugodilo tako, da jima je priznalo subsidiarno obliko zaščite, ter odločilo, da sodba z dnem pravnomočnosti velja kot dovoljenje za začasno prebivanje za čas dveh let. Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka, Vrhovno sodišče pa ji je ugodilo in s sklepom I Up 3/2015 z dne 13. 5. 2015 razveljavilo navedeno sodbo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo sojenje. Upravno sodišče je nato izdalo sodbo I U 731/2015 z dne 18. 6. 2015, ki jo je sprejelo na nejavni seji sodnega senata in s katero je tožbi ugodilo, odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Ta sodba je postala pravnomočna s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 164/2015 z dne 28. 10. 2015. Tožena stranka je v ponovljenem postopku z izpodbijano odločbo ponovno zavrnila prošnjo tožnikov za mednarodno zaščito, tožnika pa sta vložila tožbo v predmetnem upravnem sporu. Upravno sodišče je s sodbo I U 53/2016 z dne 29. 12. 2017, ki jo je sprejelo na nejavni seji sodnega senata, tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Po pritožbi tožene stranke je Vrhovno sodišče s sklepom I Up 46/2018 z dne 4. 4. 2018 sodbo Upravnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo naslovnemu sodišču v ponovni postopek, in sicer iz razloga absolutne bistvene kršitve pravil postopka, ker Upravno sodišče v zadevi ni opravilo glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 75. člena ZMZ. Sodišče je tako v ponovljenem postopku ponovno samo opravilo glavno obravnavo, na kateri je zaslišalo oba tožnika, ter po uradni dolžnosti pridobilo relevantna in najnovejša poročila o stanju v izvorni državi tožnikov, tj. Ukrajini.

15Sodišče je že predhodno v sodbi I U 53/2016 z dne 29. 12. 2017 presojalo izpodbijano odločbo tožene stranke, ki je bila izdana v času veljavnosti Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 11/11 – uradno prečiščeno besedilo, 98/11 – odl. US, 83/12, 111/13, 114/13 – odl. US, 82/15 – odl. US in 22/16 – ZMZ-1, ZMZ) z vidika ZMZ in ne ZMZ-1 (Uradni list RS, št. 16/17 – uradno prečiščeno besedilo), kar je kot pravilno potrdilo tudi Vrhovno sodišče v sklepu I Up 46/2018 z dne 4. 4. 2018 (točka 7 obrazložitve). V predmetnem odločanju, ki pomeni odločanje v sporu polne jurisdikcije na podlagi 65 člena ZUS-1 (kakor je ponovno odločanje Upravnega sodišča po opravljeni glavni obravnavi po ZMZ-1 opredelilo tudi Vrhovno sodišče v svojem sklepu I Up 46/2018 z dne 4. 4. 2018, točka 15), pa je sodišče uporabilo materialno pravo, ki velja v času odločanja sodišča, tj. ZMZ-1. Tudi če bi namreč sodišče odločbo tožene stranke odpravilo in vrnilo v ponovni postopek, bi tožena stranka morala odločiti na podlagi zakona, ki bi veljal v času ponovnega odločanja, torej ZMZ-1.¹ Odločanje sodišča na podlagi zakona, ki velja v času izdaje sodbe, pa izhaja tudi iz določbe člena 46(3) Procesne direktive II (2013/32/EU),² po kateri mora učinkovito pravno sredstvo vsaj v pritožbenih postopkih pred sodiščem prve stopnje zagotavljati podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj. Sodišče tudi sicer pripominja, da se relevantne določbe materialnega prava, ki so bile podlaga izpodbijani odločbi in sodbi Upravnega sodišča I U 53/2016 z dne 29. 12. 2017, z novim ZMZ-1 po svoji vsebini niso spremenile.

16Ker tožnika v tožbi izpodbijata tako zavrnitev statusa begunca kot subsidiarne oblike zaščite, se bo sodišče v nadaljevanju obrazložitve opredelilo do vsakega statusa posebej.

O statusu begunca

17Po drugem odstavku 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države.

18Sodišče ugotavlja, da se vsebina izpodbijane odločbe tožene stranke v delu, kjer presoja izpolnjevanje pogojev za status begunca, ne razlikuje od prvotno izdane odločbe z dne 29. 5. 2014, razen v kolikor se je tožena stranka dodatno opredelila do navedb iz vloge tožnikov z dne 3. 12. 2015 na str. 21 in 20 odločbe. Navedbe tožnikov v tej vlogi, ki so relevantne glede presoje pogojev za status begunca, so po vsebini enake tistim, ki sta jih podala na glavni obravnavi dne 11. 11. 2014 in ki sta jih imela Upravno in Vrhovno sodišče že možnost upoštevati in presoditi.

19Sodišče pritrjuje toženi stranki in še vedno vztraja pri presoji, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za priznanje statusa begunca, in to iz enakih razlogov, kot jih je navedlo že v sodbah I U 1015/2014 z dne 25. 7. 2014, I U 1594/2014 z dne 11. 11. 2014, I U 731/2015 z dne 18. 6. 2015 in I U 53/2016 z dne 29. 12. 2017. S takšno presojo Upravnega sodišča se je strinjalo tudi Vrhovno sodišče v sklepu I Up 310/2014 z dne 25. 9. 2014, sklepu I Up 3/2015 z dne 13. 5. 2015 in sodbi I Up 164/2015 z dne 28. 10. 2015.

20Med razlogi preganjanja je sicer tudi politično prepričanje (peta alineja prvega odstavka 27. člena ZMZ-1), vendar se po 24. členu ZMZ-1 kot subjekti preganjanja ali resne škode v postopku po tem zakonu lahko štejejo: država; politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja; nedržavni subjekti pa le, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. ZMZ-1 v 26. členu določa, da morajo biti dejanja preganjanja (1) dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) ni mogoče omejiti, ali (2) predstavljati zbir (akumulacijo) različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic.

21Sodišče tudi tokrat pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da dejanj, kot so se dogajala tožnikoma, ni mogoče šteti za dejanja, ki ustrezajo vsebini pravnega standarda preganjanja, razen tega pa se oseb, ki so grozile tožnikoma, ne more šteti kot subjekt preganjanja, saj tožnika v postopku nista izkazala, da jima država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne nuditi zaščite oziroma jima nočejo nuditi zaščite. Upravno sodišče je v vseh izdanih sodbah v tej zadevi zavzelo tudi stališče, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da ni bilo konkretno izkazano, zakaj bi bila tožnika preganjana zaradi tega, ker sta člana stranke Batkivščina. V prvi sodbi je sodišče poudarilo in se v kasnejših sodbah na to sklicevalo, da je tožena stranka tudi pravilno ugotovila, da se na protestih, kot je dejala prva tožnica, ni nič posebnega zgodilo, da s policijo ni imela težav, drugi tožnik pa je v zvezi z udeležbo na protestih omenil, da so ga enkrat udarili z leseno palico po hrbtu, vendar se ni obrnil na policijo in niti ni šel po zdravniško pomoč, ker ni bilo nič kaj resnega. Sodišče torej ne more zaključiti, da bi tožnika imela utemeljen strah pred preganjanjem v bodoče.

22Na navedeno presojo ne morejo vplivati navedbe tožnikov na glavni obravnavi dne 7. 9. 2018 o nezakonitih pridržanjih na območju Donetska, saj tožnika nista bila dovolj prepričljiva glede tega, zakaj bi bila ravno onadva, ki nista bila posebej izpostavljena oziroma vidna člana stranke, po kar štirih letih in pol po zapustitvi Donecka, v tolikšni meri izpostavljena, da bi jima grozilo nezakonito pridržanje s strani proruskih upornikov. Iz enakega razloga so tudi nerelevantne informacije, ki opisujejo obstoj takšnih praks. Sodišče je dokaz - listino, ki naj bi vsebovala takšne informacije in ki jo je tožnica predložila na samem zaključku glavne obravnave dne 7. 9. 2018 po razglasitvi končnega dokaznega sklepa brez pojasnila, zakaj tega ni storila že prej, zavrnilo kot prepozen, glede na vse navedeno pa je takšen dokaz torej predvsem nerelevanten.

23Po presoji sodišča namreč dogodki, ki sta jih opisala tožnika, ne dosegajo kriterijev preganjanja, prav tako tožnika nista uspela izkazati, da bi jima kakršnakoli dejanja preganjanja grozila v prihodnje. Poleg tega pa tožnika tudi nista izkazala, da jima država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite.

24Zavrnitev priznanja statusa begunca je zato pravilna in zakonita, pri čemer sodišče poudarja, da tudi če bi tožnikoma v izvornem kraju Doneck grozilo preganjanje, sodišče v nadaljevanju sodbe ugotavlja, da znotraj Ukrajine obstaja možnost notranje zaščite v skladu z 29. členom ZMZ-1 in določbo 8. člena Kvalifikacijske direktive II (2011/95/EU). Tožnik je sicer uveljavljal tudi preganjanje zaradi obveznosti služenja vojaškega roka oziroma mobilizacije v ukrajinsko vojsko, kar bi (najverjetneje) onemogočalo uporabo instituta notranje zaščite, vendar iz poročila UNHCR International Protection Consideration related to developments in Ukraine - Update III iz septembra 2015 (str. 13) izhaja, da ukrajinska vojska mobilizira le moške v starosti med 18 in 26 let, tožnik pa je dne 23. 7. 2018 dopolnil 27 let, zato mu vojaške obveznosti ne bo več treba odslužiti in torej tožniku iz tega razloga v Ukrajini ne more groziti preganjanje ali resna škoda.

O statusu subsidiarne oblike zaščite

25V skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZMZ-1 se status subsidiarne oblike zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1. Ta določa, da resna škoda zajema: (1) smrtno kazen ali usmrtitev; (2) mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; ter (3) resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

26Sodišče se mora opredeliti do vprašanja, ali tožnikoma ob vrnitvi v izvorni kraj, tj. Doneck v pokrajini Doneck, grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Tožnika sta v tožbi uveljavljala razloge tako iz 2. kot iz 3. alineje 28. člena ZMZ-1, tožena stranka pa je v izpodbijani odločbi ugotovila, da tožnikoma grozi resna škoda v smislu 2. alineje 28. člena ZMZ-1.

27Sodišče se je že v sodbi I U 53/2016 z dne 29. 12. 2017 opredelilo do med strankama sporne pravilne uporabe določila 3. alineje 28. člena ZMZ-1 (ali tožnikoma v izvorni državi grozi resna in individualna grožnja za življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada). Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ugotovila, da v izvorni pokrajini tožnikov Doneck sicer poteka oborožen spopad, da pa situacija ni takšna, da bi bil civilist zgolj s prisotnostjo na tem območju soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ-1. Je pa tožena stranka ugotovila, da so humanitarne razmere na območju Donecka tako slabe, da bi bila tožnika ob vrnitvi na to območje soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpita resno škodo, in sicer v smislu nečloveškega ali poniževalnega ravnanja (2. alineja 28. člena ZMZ-1). Ker bi tudi presoja tožene stranke, za katero se zavzemata tožnika, da so torej izpolnjeni pogoji iz 3. alineje 28. člena ZMZ-1, privedla do enakega zaključka, kot ga je tožena stranka v odločbi že sprejela, tj., da vrnitev tožnikov v ta del Ukrajine ni dopustna, sodišče tega tožbenega ugovora v sodbi z dne 29. 12. 2017 ni še dodatno vsebinsko obravnavalo.³

28Ker je od dneva izdaje izpodbijane odločbe minilo že skoraj tri leta in so se lahko razmere v izvorni državi oziroma kraju tožnikov v tem času že bistveno spremenile, sodišču tudi sedaj tega tožbenega ugovora ni treba dodatno presojati, pač pa je sodišče v skladu s členom 46(3) Procesne direktive II (2013/32/EU),⁴ po katerem mora biti zaradi zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva presoja pritožbenega sodišča podana ex nunc, samo ugotovilo, kakšne so trenutne razmere v izvorni državi tožnikov.

29Sodišče pri ugotavljanju izpolnjenosti pogojev iz 3. alineje 28. člena ZMZ-1 sledi kriterijem za obravnavo stopnje nasilja, ki so se izoblikovali v upravno-sodni praksi,⁵ kot so npr.: vojaška moč sprtih strani, časovna dinamika in intenzivnost spopadov, vključno z obdobji premirja in njihove posledice na bojno dogajanje; uporabljene taktike vojskovanja in bojna sredstva; število civilnih in vseh žrtev ter ranjenih; časovna dinamika žrtev; nasilje kot posledico vojnih spopadov, kot so primeri umorov, ugrabitev, mučenja, maltretiranja, spolno nasilje, samovoljna pridržanja; število notranje razseljenih oseb; humanitarne razmere v predelih, ki so pod nadzorom vlade in upornikov; skupni učinki dlje časa trajajočih konfliktov ipd. V splošnem gre za kriterije, ki niso izčrpni, in jih je potrebno prilagajati in obravnavati glede na partikularne značilnosti konkretnega oboroženega spopada. Pri tem so kvantitativni kriteriji nujno potrebni za začetno analizo stanja, temu pa je potrebno pridružiti še kvalitativne kriterije.⁶

30Pri tem sodišče opozarja tudi na sodbi SEU, ki razlagata določilo 15c. člena Kvalifikacijske Direktive II in torej tudi 3. alinejo 28. člena ZMZ-1, to sta zadevi Elgafaji⁷ in Diakité,⁸ v katerih je sodišče EU navedlo, da čim bolj je prosilec morebiti sposoben dokazati, da ga grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj, tem nižja stopnja samovoljnega nasilja bo zadoščala, da se osebi prizna pravica do subsidiarne zaščite.

31Za namen ugotavljanja trenutnih razmer v Ukrajini je sodišče v skladu z drugim odstavkom 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1)⁹ pridobilo naslednja relevantna, objektivna in aktualna poročila:

- Office of the United Nations High Commissioner for Human Rights Report on the human rights situation in Ukraine 16 February to 15 May 2017 (v nadaljevanju Poročilo OHCHR 2017).

- Office of the United Nations High Commissioner for Human Rights Report on the human rights situation in Ukraine 16 February to 15 May 2018 (v nadaljevanju Poročilo OHCHR 2018).

- UNHCR: International Protection Considerations related to developments in Ukraine – Update III, september 2015 (v nadaljevanju Poročilo UNHCR-Update III).

- IOM: National Monitoring System Report on the Situation of Internally Displaced Persons, April 2017 (v nadaljevanju IOM, april 2017).

- UNHCR Legislative Update, Nov-Dec 2017

- UNHCR Legislative Update, Jan-Feb 2018

- French Office for the Protection of Refugees and Stateless persons, Country of Origin Information Department | Federal Office for Immigration and Asylum: Fact Finding Mission Report Ukraine, Maj 2017 (v nadaljevanju Poročilo OFPRA/BFA)

32Na izbor in vsebino navedenih poročil tožena stranka ni imela nikakršnih pripomb, tožnika pa sta navedla nekaj spletni strani in njihovih povzetkov, iz katerih naj bi izhajala slaba skrb vlade za notranje razseljene osebe, njihov težak socialni položaj in poslabšanje odnosov do njih s strani lokalnega prebivalstva.

33Sodišče ugotavlja, da iz navedb tožnikov izhaja, da prihajata iz kraja Doneck, ki je zelo blizu stične črte, torej meje med okupiranim ozemljem in ozemljem, ki je pod nadzorom ukrajinskih oblasti. Poročilo OHCHR 2018, ki je najnovejše in zato najbolj relevantno, navaja, da so od 16. 2. do 15. 5. 2018 oboroženi spopadi v vzhodni Ukrajini še naprej močno obremenjevali življenja civilistov, ki živijo v bližini 457-kilometrske stične črte. Bojujoče se skupine so še naprej kršile Sporazum iz Minska, vključno z določbami o uporabi indirektnih in/ali eksplozivnih orožij. V tem času so zabeležili 81 civilnih žrtev (19 ubitih in 62 ranjenih), kar je 9 odstotkov več kot v predhodnem obdobju poročanja, ko so zabeležili 74 civilnih žrtev (13 ubitih in 61 ranjenih). Vseeno pa je to 59,7 odstotkov manj v primerjavi z enakim obdobjem v letu 2017.¹⁰ Tveganje civilnih žrtev je izredno visoko, ko se na območjih, kjer prebiva civilno prebivalstvo, uporabljajo eksplozivna in/ali posredna orožja. Vztrajna raba posrednih in/ali eksplozivnih orožij bojujočih se strani je bila v obdobju poročanja še vedno osrednje vprašanje pri problematiki zaščite civilnega prebivalstva. Čeprav je do večine civilnih žrtev zaradi obstreljevanja s topovi - in strelnim orožjem - verjetno prišlo posredno, v povezavi z incidenti, ki niso bili usmerjeni na civilno prebivalstvo, pa še vedno zbuja skrb breme, ki ga zaradi spopadov doživljajo civilisti.¹¹ Tudi iz zemljevida poročila OHCHR 2018, ki prikazuje civilne žrtve vzdolž stične črte od 16. 2. do 15. 5. 2018 izhaja, da je najnevarnejše mesto med že tako nevarnim predelom vzdolž stične črte ravno Donetsk. Sodišče ugotavlja, da so se sicer varnostne razmere v vzhodni ukrajini od junija 2016 izdatno izboljšale,¹² vendar iz poročil izhajajo izrazito nestabilne razmere, ter nenehno kršenje premirja, zadnje poročilo OHCHR 2018 pa celo poroča o izrazitem poslabšanju razmer, še posebej za civiliste, ki živijo blizu stične točke, in navaja največje število civilnih žrtev ravno v mestu Doneck. Pomemben kriterij je tudi, kakšna je prognoza konflikta za naprej. V nadaljevanju sodišče navaja informacije, iz katerih izhaja, da tudi ukrajinska vlada ne pričakuje, da bi se konflikt na vzhodu Ukrajine razrešil v doglednem času. Zaenkrat tudi ni mogoče napovedati, kakšen vpliv na rešitev konflikta bo imela smrt vodje proruskih upornikov Zaharčenka 31. avgusta 2018. Glede samega števila civilnih žrtev sodišče sicer ugotavlja, da je to sicer nizko,¹³ še posebej v primerjavi s predhodnimi leti, vendar je treba upoštevati, da sprte strani še naprej kršijo premirje in pravila o uporabi indirektnih in/ali eksplozivnih orožij in da je večina žrtev posledica napadov z malimi in lahkimi orožji ter obstreljevanja s topovi (še posebej slednje kaže na veliko nevarnost za civiliste). Prav tako predstavljajo nevarnost za vsakega civilista minske eksplozije. Sodišče torej ugotavlja, da na vzhodu Ukrajine sicer ni več vsesplošnih spopadov, da pa je ravno stična črta in območje mesta Doneck, od koder prihajata tožnika, najbolj nevarno območje, kjer so civilne žrtve najbolj pogoste. Še več, tožnica je na glavni obravnavi dne 11. 11. 2014 navedla, da živita s tožnikom v predelu Donecka, ki je zraven letališča, in da so ravno tam najhujši spopadi. Temu pritrjujejo tudi zbrana poročila, saj iz Poročila OFPRA/BFA iz maja 2017 izhaja, da so med glavna žarišča na območjih, ki niso pod nadzorom vladnih sil umestili, med drugim, tudi okolico letališča v Donecku; da so junija 2016 predstavniki Posebne opazovalne misije OVSE v Ukrajini izpostavili, da do večjega števila kršitev premirja prihaja predvsem na območju okoli letališča Doneck in da po poročanju OVSE še vedno lahko pride do spopadov na območju letališča v Donecku. Poleg tega je treba upoštevati tudi osebno okoliščino, da je tožnica ženska, Poročilo OHCHR 2017 pa navaja, da je bila v obdobju od 16. 2. do 15. 5. 2017 OHCHR prisotnost oboroženih sil na naseljenih območjih še vedno eden največjih dejavnikov tveganja za izbruh spolnega nasilja, zlasti nad ženskami. Ne nazadnje tudi iz poročila IOM izhaja, da se nihče od povratnikov ni počutil popolnoma varno. Večina sodelujočih pri pogovorih v fokusnih skupinah za povratnike je omenila, da jih je strah obstreljevanja s topovi. Ljudje so poročali, da so že dokaj navajeni na razmere in na neprestan občutek nevarnosti. Na podlagi izrazitega poslabšanja varnostne situacije v zadnjih mesecih, povsem negotove prihodnosti konflikta ter uporabe bojnih sredstev, ki so nevarna za civiliste, in na podlagi individualnih okoliščin tožnikov (prebivanje v enem izmed najnevarnejših predelov Donecka, kjer še vedno potekajo oboroženi spopadi, ter ženski spol tožnice), sodišče ocenjuje, da v skladu s sodbo Elgafaji obstajajo utemeljeni razlogi, da bi bila tožnika v primeru vrnitve v njun izvorni kraj, Doneck, soočena z utemeljenim tveganjem resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v oboroženem spopadu (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1 in 3. alineja 28. člena ZMZ-1).

Notranja zaščita

- V skladu z 29. členom ZMZ-1 je sodišče še preverilo, ali je v primeru tožnikov mogoče uporabiti institut notranje zaščite. Notranja zaščita pomeni, da v relevantnem delu države prosilec nima razlogov za utemeljen strah pred preganjanjem ali ni utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo oziroma da je v nasprotnem primeru prosilcu dostopna zaščita v smislu 25. člena ZMZ-1 (merilo varnosti), poleg tega mora biti pot na alternativno območje dostopna, varna in zakonita, od prosilca pa je tudi razumno pričakovati, da se bo v tem delu države nastanil (test razumnosti). Pri tem se upoštevajo splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države, in osebne okoliščine prosilca. Gre za implementacijsko določbo 8. člena Kvalifikacijske direktive II (2011/95/EU).

34Dokazno breme glede obstoja ustrezne razselitvene alternative v okviru prosilčeve izvorne države je na toženi stranki, saj z njo odkloni zaščito v Republiki Sloveniji.¹⁴ Smiselno enako velja za sodišče, kadar odloča v sporu polne jurisdikcije, kakor v konkretnem primeru. Nadalje iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja,¹⁵ da mora tožena stranka v zvezi z razumnostjo pričakovane nastanitve odgovoriti na vprašanja, ali posameznik lahko pričakuje, da se bo v kraju lahko nastanil in da si bo tam lahko zagotovil minimalno ekonomsko-socialno varnost, torej tako, ki bo omogočala življenje nad pragom nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP. Nerazumno bi bilo namreč pričakovati naselitev osebe v kraju, kjer bo soočena z življenjskimi razmerami, nedostojnimi za človeka. Pri tem ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo prosilec sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost, oziroma, da si bo našel delo in preživel,¹⁶ saj je treba osebne prosilčeve okoliščine vedno presojati v povezavi s splošnimi okoliščinami, ki prevladujejo v relevantnem delu izvorne države in ki objektivno vplivajo na uresničljivost prosilčevih možnosti. Tako iz sodne prakse ESČP izhaja,¹⁷ da morebitne težave pri iskanju dela ali stanovanja ob (izkazani) domnevi, da imajo prosilci dostop do zdravstvene oskrbe in finančne ter druge pomoči UNCHR ali lokalnih oblasti, ter ob domnevi, da je mogoč zaslužek, ne predstavljajo kršitve 3. člena EKČP, hkrati pa izpolnitev teh pogojev izključuje nevarnost, da bi se prosilec izselil v drug del države, kjer mu grozi preganjanje oziroma resna škoda. Po navedenem so z vidika razumnosti nastanitve v kraju med drugim relevantni odgovori na naslednja vprašanja: 1) ali lahko notranje razseljene osebe računajo na nastanitev pri sorodnikih, prijateljih, v zbirnih centrih ali najemniških stanovanjih, 2) ali je vrnjenim prosilcem na voljo delo, ki jim omogoča preživetje, 3) ali za primer, ko vrnjeni prosilec ne more računati na pomoč družinske ali socialne mreže (ker je v kraju razselitve nima ali se zaradi osebnih okoliščin ne more vključiti vanjo), tovrstno pomoč (finančno, glede nastanitve itd.) omogočajo država ali humanitarne organizacije.¹⁸

35Tožnika sta možnosti notranje razselitve nasprotovala na obeh do sedaj opravljenih glavnih obravnavah (11. 11. 2014 in 7. 9. 2018) ter v svojih vlogah v upravnem in sodnem postopku.

36V izpodbijani odločbi je tožena stranka preverjala stanje za notranje razseljene osebe na celotnem območju, ki je pod nadzorom ukrajinskih oblasti, konkretneje pa je navedla še Dnepropetrovsk, ker da bi tožnika tam lahko izkoristila pomoč sorodnikov. Sodišče je kot možno območje notranje razselitve upoštevalo vse dele Ukrajine, ki so pod nadzorom ukrajinskih oblasti, saj iz poročil ne izhaja, da bi bile med regijami takšne razlike, da kakšna izmed njih za tožnika ne bi prišla v poštev kot razselitvena možnost.¹⁹ Tudi tožnika tega nista navajala, razen v kolikor sta se sklicevala na informacijo o zbadanju sošolcev v Dnepropetrovskem, do česar se sodišče opredeljuje v nadaljevanju obrazložitve. Sodišče ugotavlja, da iz navedb tožene in tožeče stranke izhaja, da med strankama ni sporna varnost (v smislu, da tam ne poteka oborožen spopad) v predelih Ukrajine, ki so pod nadzorom ukrajinskih oblasti (merilo varnosti), niti ni sporno vprašanje varnega in zakonitega potovanja oziroma možnosti dostopa do teh predelov. Sporno pa je vprašanje, ali je od tožnikov mogoče razumno pričakovati, da se bosta v varnem delu države nastanila (test razumnosti).

37V skladu z drugim odstavkom 8. člena Kvalifikacijske direktive II (2011/95/EU) je treba pri uporabi instituta notranje zaščite za namen ugotavljanja splošnih okoliščin v relevantnem delu države in osebnih okoliščin prosilca pridobiti natančne in najnovejše informacije, pri čemer direktiva posebej omenja vire Evropskega azilnega podpornega urada (EASO) ter Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR). V odsotnosti poročil EASO glede Ukrajine ter neaktualnosti zadnjega poročila UNHCR-Update III iz septembra 2015, se je sodišče pri oceni razmer na območjih, ki so pod nadzorom ukrajinskih oblasti, oprlo na kratka poročila UNHCR o sprejetih in načrtovanih ukrepih za izboljšanje razmer notranje razseljenih oseb (UNHCR Legislative Update, Nov-Dec 2017 in UNHCR Legislative Update, Jan-Feb 2018), Poročilo Mednarodne organizacije za migracije (IOM): National Monitoring System Report on the Situation of Internally Displaced Persons, April 2017 (v nadaljevanju IOM, april 2017), članek iz junija 2016, ki govori o študiji UNHCR o odnosu lokalnega prebivalstva do notranje razseljenih oseb, ter na poročilo Office of the United Nations High Commissioner for Human Rights Report on the human rights situation in Ukraine 16 February to 15 May 2017 (v nadaljevanju OHCHR 2017). Na izbor in vsebino navedenih poročil tožena stranka ni imela nikakršnih pripomb. Pooblaščenka tožnikov prav tako ni imela pripomb, sta pa po svoji pooblaščenki tožnika sama posredovala nekaj pripomb in svojih informacij o izvorni državi, katere sodišče povzema in se do njih opredeljuje v nadaljevanju obrazložitve.

Glede zaposlitvenih možnosti v okviru notranje zaščite

38Po oceni sodišča še najbolj celovit vpogled v življenjske razmere notranje razseljenih oseb (v nadaljevanju tudi NRO) in njihov subjektivni odnos do razmer (glede na preostala uporabljena poročila) omogoča novejše poročilo Mednarodne organizacije za migracije (IOM): National Monitoring System Report on the Situation of Internally Displaced Persons iz aprila 2017 (v nadaljevanju IOM, april 2017). Poročilo in v njem opisana raziskava je bila izdelana z namenom podpore ukrajinski vladi pri zbiranju in analizi socio-ekonomskih značilnosti notranje razseljenih oseb in njihovih gospodinjstev ter izzivov, s katerimi se soočajo. V raziskavi je bilo osebno izprašanih 1.025 notranje razseljenih oseb, dodatnih 3.132 preko telefona, poleg tega pa so zbirali informacije še od 410 ključnih obveščevalcev (od tega največ zaposlenih v nevladnih organizacijah) ter organizirali diskusije fokusnih skupin (str. 4 poročila).

39Iz poročila izhaja, da je iskanje zaposlitve ena najbolj perečih težav za notranje razseljene osebe. Na novi lokaciji se je uspešno zaposlilo samo 41,5% notranje razseljenih oseb, v primerjavi s 60,1% pred razselitvijo. Trend nižje zaposlenosti po razselitvi je bil takšen, da okrog 20% oseb, ki so bile prej zaposlene, po razselitvi postane brezposelnih. 41,5 % NRO je torej zaposlenih, 27,6% vprašanih je odgovorilo, da so brezposelni, 30,9% NRO pa je odgovorilo, da zaposlitve ne potrebujejo (prejemniki invalidske ali starostne pokojnine oziroma na materinskem dopustu). Stopnja zaposlenosti tako moških kot žensk v starostni skupini 18-59 let pred razselitvijo je bila 74-odstotna, po razselitvi pa se je razkorak v deležu zaposlenih med ženskami in moškimi bistveno povečal – 20% (48% pri ženskah in 68% pri moških). NRO so bile najpogosteje zaskrbljene zaradi slabih možnosti zaposlitve, zadovoljnih je bilo le 47%. V svoji vlogi z dne 30. 7. 2018 sta tožnika navajala spletno stran neznanega vira, iz katere naj bi izhajalo, da je po podatkih Inštituta za demografijo in socialne raziskave Ptuha na Ukrajinski akademiji znanosti le 52% za delo sposobnih razseljencev dobilo zaposlitev, begunci, ki za delo niso sposobni, pa si s težavo zagotavljajo svoje preživljanje. Sodišče pri tem poudarja, da tožnika nista navedla za kakšen vir gre in da ni jasno, na katero obdobje se ta številka nanaša, še posebej, ker se trend zaposlovanja glede na poročilo IOM izboljšuje. Sicer pa je deleže (ne)zaposlenih nemogoče primerjati, saj v raziskava IOM ni omenjena kategorija "za delo sposobnih razseljencev", kakor v viru, ki ga navajata tožnika, pač pa zajema celotno populacijo NRO in upošteva tudi upokojence, osebe na materinskem dopustu ipd. Ne glede na to, je za sodišče bistven podatek, ki izhaja iz poročila IOM, da le 20% oseb, ki so bile prej zaposlene, po razselitvi postane brezposelnih. Torej je 80% oseb, ki so bile prej že zaposlene, v obdobju do aprila 2017 očitno našlo zaposlitev. Tudi tožnika sta bila pred razselitvijo oziroma zapustitvijo države zaposlena in sodišče ne vidi okoliščin, ki bi tožnikoma onemogočale zaposlitev v razumnem roku. Tožnica je stara 53 let, ženske so sicer glede na poročilo IOM glede zaposlitvenih možnosti v slabšem položaju, vendar je treba upoštevati, da je tožnica brez mladoletnih otrok, ki bi jih morala preživljati in zanje skrbeti, pridobljeno ima srednjo tehnično izobrazbo, pred zapustitvijo države je bila samostojna podjetnica (imela je trgovino z igračami), kar vse po mnenju sodišča kaže na tožničine delovne izkušnje in dobre zaposlitvene možnosti. Tožnica je glede zaposlitve na glavni obravnavi, med drugim, povedala, da imajo zaposlene NRO nizko plačo in da se visoko izobraženim ponuja nekvalificirano delo. Vendar sodišče glede na v nadaljevanju predstavljene informacije meni, da je kljub morebitnemu nižjemu plačilu mogoče preživeti, in da ni nujno, da bodo tudi tožnikoma na razpolago le slabo plačana delovna mesta. Poleg tega morebitna ponudba nekvalificiranega delovnega mesta ne more sama po sebi kazati na nerazumnost možnosti notranje razselitve. Predvsem pa bi si s svojimi prihodki tožnika lahko medsebojno pomagala. Tožnik ima glede na to, da je 27-letni zdrav, samski moški, s pridobljeno splošno srednješolsko izobrazbo, s 3 leti univerzitetnega izobraževanja v Donetsku ter 3 leta šolanja na Srednji medijski in grafični šoli v Sloveniji, po oceni sodišča zelo dobre zaposlitvene možnosti. Tožnik je pred zapustitvijo države pomagal svoji materi v trgovini, prej je delal tudi v trgovski hiši in pri stricu, ki je gojil gobe, kar vse kaže na delovne izkušnje, ki bodo prav tako pomagale, da bo tožnik lahko v razumnem roku našel zaposlitev. Na glavni obravnavi dne 7. 9. 2018 je tožnik sicer navedel, da v Ukrajini ni nobene pomoči in da to, kar država nudi, ne zadostuje za preživljanje, vendar so te navedbe preveč pavšalne in ne dokazujejo, da si tožnik ne bi mogel najti dela za svoje preživljanje.

39Tožnica je na glavni obranvavi navedla tudi, da ima zdravstvene težave, da je že eno leto "zapisana" pri psihiatru, da jemlje antidepresive in da je pred pol leta opravila "tečaj za anitidepresive". Sodišče pri tem ugotavlja, da iz Poročila IOM izhaja, da je kar 71% NRO odgovorilo, da so zadovoljni z dostopom do zdravstvenih storitev, iz česar sodišče sklepa, da bi bile zdravstvene storitve (z zadostno stopnjo verjetnosti) na voljo tudi tožnici, in da tožnica tudi sicer ni predložila kakršnega koli aktualnega zdravniškega izvida ali mnenja, iz katerega bi bila razvidna njena diagnoza, počutje, delovanje in/ali morebitno mnenje zdravnika o vplivu vrnitve na njeno zdravstveno stanje. Tožničine navedbe glede njenega zdravstvenega stanja so zato premalo konkretizirane in prepričljive.

Glede stanovanjskih in dohodkovnih razmer v okviru notranje zaščite

40Glede splošne blaginje in stanovanjskih razmer NRO iz poročila IOM izhaja, da je splošno blagostanje večine notranje razseljenih oseb še vedno na dokaj nizki stopnji – 45% notranje razseljenih oseb je bilo s svojimi prihodki zmožnih kupiti zgolj hrano. Povprečna raven (mesečnih) dohodkov na posamezno notranje razseljeno osebo je znašala 1.991 UAH. To je 40-odstoten porast v obdobju enega leta, raven dohodkov se je namreč zvišala s 1.420 UAH v obdobju marec-junij 2016 na 1.768 UAH v septembru 2016 ter nato na 1.991 UAH v marcu 2017. Vendar je raven mesečnega dohodka še vedno nizka, če jo primerjamo z dejansko ravnijo življenjskih stroškov v Ukrajini (2.862 UAH za december 2016). Najpomembnejši vir dohodka predstavljata vladna finančna podpora za notranje razseljene osebe ter osebni dohodek (59% oziroma 56%). Pozitivni trend se odraža tudi v velikem povečanju deleža oseb, ki jim osebni prejemki predstavljajo glavni vir dohodka - 56% v marcu 2017 ter 46% v septembru 2016. 33% vprašanih je kot pomemben vir preživetja navedlo socialne pomoči in pokojnine. Pomembno se je zmanjšal delež tistih, ki so med glavnimi denarnimi viri navedli denarno podporo sorodnikov: z 18% septembra 2016 na 5% marca 2017. Sodelujoči v raziskavi so kot najbolj perečo problematiko, s katero se soočajo notranje razseljene osebe, navajali stanovanjsko problematiko (70%), od tega: bivalne razmere (27%), plačevanje najemnine (23%) ter plačevanje stroškov (20%). Notranje razseljene osebe večinoma plačujejo stroške bivanja, 66% je najemnikov. Pomemben delež notranje razseljenih oseb (22%) živi pri sorodnikih ali jih gostijo družine. Samo 1% notranje razseljenih oseb živi v svojih bivališčih na območju, ki je pod nadzorom države. Visoki stroški stanovanj močno vplivajo na splošno raven življenja notranje razseljenih oseb. Tudi zaposleni anketiranci so kot velik problem za družine notranje razseljenih oseb navedli stroške najemnin in so menili, da nakup lastne stanovanjske nepremičnine ni v njihovi moči.

41Glede navedenega sodišče najprej pojasnjuje, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi svojo oceno o možnosti notranje razselitve za tožnika oprla v veliki meri na dejstvo, da ima tožnica sorodnico v Dnepropetrovskem, na pomoč katere bi lahko računala. Tožnica je temu ves čas argumentirano ugovarjala. Ne glede na to, sodišče na podlagi vseh do sedaj in v nadaljevanju preučenih informacij meni, da je notranja razselitev za oba tožnika realna in razumna možnost tudi v primeru, da tožnika v kraju nastanitve ne bi mogla računati na pomoč sorodnikov. Res je, da 22% notranje razseljenih oseb biva pri sorodnikih, vendar sodišče upošteva tudi informacijo, da se je pomembno zmanjšal delež tistih, ki so med glavnimi denarnimi viri navedli denarno podporo sorodnikov (z 18% septembra 2016 na 5% marca 2017). Upoštevajoč splošne pozitivne trende, ki se nakazujejo v zvezi z ekonomskim položajem NRO in glede na osebne okoliščine tožnikov (delovna zmožnost, izobrazba in pretekle zaposlitvene izkušnje) sodišče meni, da pomoč sorodnikov ne bo nujno potrebna, da bi jima bila zagotovljena minimalna ekonomsko-socialna varnost, ki bo omogočala življenje vsaj nad pragom nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP).

42Nadalje na podlagi v predprejšnji točki predstavljenih informacij sodišče ugotavlja, da je sicer splošno blagostanje večine notranje razseljenih oseb še vedno na dokaj nizki stopnji, vendar sodišče ocenjuje, da bi si tožnika z zaposlitvijo vsaj enega od njiju ter državno finančno podporo za notranje razseljene osebe lahko zagotovila relativno ugodne življenjske razmere. Kar 40% rast povprečne ravni mesečnih dohodkov na posamezno NRO iz leta 2016 na 2017 ter veliko povečanje deleža oseb, ki jim osebni prejemki predstavljajo glavni vir dohodka, gotovo kaže na znatno izboljšanje razmer za NRO, kar je pomemben kriterij pri ugotavljanju razumnosti notranje razselitve. Možnost izboljšanja razmer, zlasti glede dostopa do stanovanja, pa nakazujejo tudi že sprejeti ali predvideni ukrepi, ki so razvidni iz kratkih poročil UNHCR o zakonodajnih spremembah in predlogih v zvezi z NRO.²⁰ Iz obeh poročil UNHCR izhaja tudi usmeritev ukrajinskih oblasti v integracijo kot trajnostno rešitev, torej so vsi ukrepi usmerjeni v zagotavljanje trajne možnosti razselitve, kar je prav tako pomemben dejavnik pri ugotavljanju razumnosti možnosti notranje razselitve. Sodišče ugotavlja, da za NRO najemnina sicer predstavlja visok strošek, vendar meni, da bi ga tožnika kot odrasli in dela zmožno osebi z dobrimi zaposlitvenimi možnostmi, zmogla plačevati. Iz raziskave IOM izhaja tudi podatek, da so NRO glede stanovanjskih razmer sicer kot problematične izpostavile predvsem bivalne razmere (27%), plačevanje najemnine (23%) ter plačevanje stroškov (20%), vendar prikazani odstotki po mnenju sodišča niso tako veliki, da bi omogočali zaključek, da bosta imela tožnika, ob upoštevanju njunih delovne in zaposlitvenih zmožnosti, tudi takšne težave. Poleg tega poročilo IOM navaja, da je bila večina NRO zadovoljna z osnovnimi značilnostmi svojih bivališč, na primer z elektriko, stopnjo varnosti, oskrbe z vodo, kanalizacijo itd., soočale so se le na primer s pomanjkanjem gospodinjskih aparatov, pohištva in jedilnega pribora, iz česar sodišče sklepa, da so bivališča, ki so na voljo NRO, takšna, ki nedvomno omogočajo življenje nad pragom nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP in da bi bil tak standard zagotovljen tudi tožnikoma.

43Tožnika v zvezi s socialnim položajem NRO navajata spletno stran neznanega vira in datuma, iz katere naj bi izhajalo, da so vodilni ukrajinski izvedenci ugotovili, da se z notranje razseljenimi osebami nihče ne ukvarja in da so prepuščeni na milost in nemilost usode, da je pristojno ministrstvo sporočilo, da danes več kot 1,6 milijona priseljencev nima lastnega bivališča, možnosti za zaposlitev in socialnega varstva in da parlament od štirih zakonskih osnutkov ni sprejel niti enega, da so notranje razseljene osebe oropali volilne pravice in pred kratkim socialnih izplačil, da njihov socialni položaj ostaja kritičen in da ima po podatkih Inštituta za demografijo in socialne raziskave Ptuha na Ukrajinski akademiji znanosti več kot 40% notranje NRO sredstev samo za hrano (kar se ujema s poročilom IOM, op. sodišča) in da si 2/3 NRO najema stanovanja za svoj račun. Iz podatkov, ki jih je do sedaj in jih v nadaljevanju še bo citiralo sodišče, izhaja, da ne drži pavšalna navedba, da se z NRO nihče ne ukvarja, da so prepuščeni sami sebi, da ni možnosti za zaposlitev in socialnega varstva. Iz poročil izhajajo sistemi socialne pomoči in pomoči pri najemanju stanovanj ter tudi obstoj možnosti za zaposlitev. To da priseljenci nimajo lastnega stanovanja in da za najemnino in hrano odštevajo dobršen del prihodkov, je povsem logično in razumljivo. Glede na to, da imata tožnika dobre zaposlitvene možnosti in da iz Poročila IOM izhaja, da 66% NRO stanovanje najema, sodišče meni, da najem stanovanja tudi za njiju predstavlja realno in dosegljivo možnost. Tožnika navajata vire, da država pomaga le s podporo za najem prebivališča, tj. 1000 UAH na osebo, kar morda zadošča v manjših mestih, oziroma, da je nadomestilo za stanovanje tako nizko, da dosega le 10-20% najemnine. Sodišče upošteva, da je povprečna raven (mesečnih) dohodkov na posamezno NRO približno 1/3 manjša kot je dejanska raven življenjskih stroškov v Ukrajini,²¹ vendar meni, da bosta tožnika, ker si bosta lahko medsebojno pomagala ter delila stroške, ker nimata otrok, ki bi jih bilo treba preživljati, in ker imata dobre zaposlitvene zmožnosti, kljub temu lahko dosegla višjo raven mesečnih dohodkov in ki bo omogočala življenje nad pragom nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP. Pri tem sodišče ne vidi vzročno-posledične povezave, kako bi lahko nezmožnost voliti vplivala na socialno in ekonomsko eksistenco tožnikov.

44Glede socialne pomoči iz poročila IOM, april 2017, sicer izhaja, da je več kot dvajset odstotkov vprašanih NRO povedalo, da so prenehale prejemati socialno podporo, vendar jih je 58% navedlo, da so vedele, zakaj so prenehale prejemati socialno podporo. Razlogi so bili predvsem nepravilni podatki o prebivališču, nepravilni podatki o ravni dohodkov ter neprijavljen nakup stanovanja ali vozila, kar je bilo ugotovljeno z inšpekcijskim nadzorom. Poslabšanje življenjskega standarda je torej lahko posledica prenehanja prejemanja dodeljene socialne pomoči, vendar iz vsega navedenega sodišče sklepa, da je socialno pomoč za NRO praviloma mogoče dobiti ter ob izpolnjevanju dohodkovnih in premoženjskih pogojev tudi obdržati in da ni videti, da bi bili razlogi za odvzem pomoči arbitrarni ali nerazumni. Tožnica je sicer že na obravnavi dne 11. 11. 2014 navedla, da ji zaradi aktivnega statusa s.p. ne pripada nobena socialna oziroma denarna pomoč,²² česar pa v nadaljevanju postopka ni izkazala s kakšnimi (novejšimi) informacijami o izvorni državi, kakor tudi ne, da ne bi mogla pridobiti denarne pomoči, če bi s.p. morebiti odjavila. Tožnika sta tudi predložila informacijo iz leta 2015, da ljudem med 21 in 60 let ne pripada pomoč,²³ pri čemer sodišče ugotavlja, da se informacija iz leta 2015 nanaša na "humanitarno pomoč" in najverjetneje ne na sistem socialne pomoči, poleg tega pa novejše uporabljene informacije o izvorni državi (npr. poročilo IOM, ki prav posebej analizira tudi prejemanje denarne socialne pomoči) glede denarne pomoči ne omenjajo, da bi zanjo veljala kakšna starostna omejitev. Ne nazadnje je pomemben podatek, da so bile NRO na splošno zadovoljne z dostopom do socialnih storitev, kot so možnosti prejemanja pokojnin ali socialne podpore (72%) ter dostopom do zdravstvenih storitev (71%), iz česar prav tako ne izhaja, da bi bil večjemu deležu NRO neupravičeno onemogočeno uživanje socialnih storitev.

45Iz raziskave nadalje izhaja, da se večina NRO, ki prebivajo na območju pod nadzorom države, v vsakodnevnem življenju počuti varno – to je potrdilo 78% vprašanih. Pri večini (84%) notranje razseljenih oseb je njihovo trenutno prebivališče hkrati prvi kraj, kamor so se preselili. Najpogosteje so notranje razseljene osebe kot glavna razloga, da so zapustile predhodni kraj prebivanja, navajale stanovanjsko problematiko (47%) in visoke najemnine (32%). Tudi slabe možnosti zaposlitve (29%) so bile navedene kot eden izmed treh glavnih razlogov za selitev iz prejšnjega kraja prebivanja. Kar zadeva splošne načrte notranje razseljenih oseb glede mobilnosti, jih je samo 1% odgovorilo, da se v bližnji prihodnosti nameravajo vrniti v kraj, od koder so prišli; večina notranje razseljenih oseb je navedlo, da se nameravajo vrniti po koncu spopadov (39%). Sodišče ugotavlja, da tudi navedeni podatki kažejo, da se NRO varno počutijo že v prvem kraju, kamor so se preselile, in da se kljub stanovanjski problematiki in visokim najemninam v veliki večini (84%) ne preseljujejo drugam. Poleg tega iz poročila OHCHR 2017 izhaja, da je 88 % notranje razseljenih oseb odgovorilo, da so deloma ali v celoti integrirani v lokalno skupnost. To prav tako kaže, da je notranja razselitev tudi za tožnika razumna in realna možnost.

Odnos lokalnega prebivalstva do NRO

46Tožnika tudi že ves čas postopka zatrjujeta slab in diskriminacijski odnos lokalnega prebivalstva do NRO, kar naj bi jima prav tako preprečevalo življenje na teh območjih, iz česar naj bi torej izhajalo, da od tožnikov ni mogoče razumno pričakovati, da se bosta tam naselila.

47Glede na raziskavo IOM je diskriminacijo na podlagi statusa notranje razseljene osebe je doživelo 18% vprašanih, kar je pomembno več kot septembra 2016 (9%), pogosto je šlo za diskriminacijo v sferi nepremičnin in zaposlitve; del vprašanih je povedalo, da so pri komunikaciji z lokalnim prebivalstvom doživeli negativno ali agresivno držo. Poročilo OHCHR 2017 navaja, da se številne NRO še vedno soočajo z birokratskimi ovirami in diskriminacijo zaradi številnih zakonodajnih ukrepov, ki so bili sprejeti v obdobju od začetka spopadov, da so tem osebam odvzete politične pravice, da so podvržene rednim preverjanjem s strani organov oblasti, hkrati pa imajo tudi nesorazmerno otežen dostop do osnovnih javnih dobrin, da so izpostavljene tveganju, da postanejo marginalizirane v družbi, kar bi povečalo njihovo odvisnost od pomoči iz zunanjih virov, da se tri leta po začetku krize razseljevanja vlada še vedno sooča s težavami pri oblikovanju celovite in trajnostne strategije za notranje razseljene osebe, vključno z družbeno-ekonomsko integracijo, še zlasti zato, ker konfliktu še ni videti konca, vendar je kljub temu nedavna raziskava pokazala, da je 88 % notranje razseljenih oseb odgovorilo, da so deloma ali v celoti integrirani v lokalno skupnost.

48Glede odnosa lokalnega prebivalstva je pomemben tudi članek, objavljen na spletnih straneh Združenih narodov 9. 6. 2016, ki povzema novejšo raziskavo UNHCR, ki da je pokazala, da so ukrajinske gosteče skupnosti dve leti po razselitvi še vedno naklonjene notranje razseljenim osebam. 83 % anketirancev ima pozitivno ali nevtralno mnenje o osebah, ki so bile razseljene zaradi spopadov na vzhodu države, vidijo jih kot državljane, ki so se znašli v težkem položaju in potrebujejo pomoč, so upravičeni do enakih pravic kot ostali (89 odstotkov vprašanih po vsej Ukrajini, 96% vprašanih v mestih z največjo koncentracijo notranje razseljenih oseb - »CLP«), in menijo, da notranje razseljene osebe niso same krive za to, da so postale žrtev takšnih razmer. Več kot 60% vprašanih z območja celotne Ukrajine je pripravljeno zaposliti notranje razseljene osebe oziroma jim oddati bivališče v najem. Prisotnost NRO je imela doslej vpliv na vsakodnevno življenje 30% prebivalcev gostečih skupnosti na glavnih območjih, kamor so se notranje razseljene osebe preselile. Približno 25% vprašanih je že slišalo govorice o tekmovanju med domačim prebivalstvom in notranje razseljenimi osebami za zaposlitev, stanovanja, vpis v šole in vrtce ter pri čakalnih vrstah v javnih ustanovah; kljub temu je le manjše število vprašanih to tudi neposredno doživelo.

49Navedenim rezultatom raziskave sta tožnika ugovarjala, češ da raziskave mednarodnih organizacij pogosto ne odsevajo realne podobe, da anketirajo komaj okoli tisoč ljudi, predvsem tiste, ki živijo v Kijevu, in da želijo ljudje v izjavah za sredstva javnega obveščanja pokazati svojo strpnost, zato ne povedo tistega, kar zares mislijo. Sodišče v zvezi s tem podarja, da je v članku zapisano, da je anketa zajela območje celotne države in da so prebivalci Kijeva na prisotnost notranje razseljenih oseb mnogo pogosteje gledali bolj negativno kot drugod po državi, torej ne drži teza tožnikov, da so prebivalci Kijeva bolj strpni ali želijo dajati takšen vtis, in da zato rezultati raziskav ne bi bili veljavni.

50Nadalje se odnosa lokalnega prebivalstva do notranje razseljenih oseb loteva tudi Poročilo OFPRA/BFA, ki v točki 7 navaja, da so si razpoložljivi podatki o mnenju lokalnega prebivalstva o notranje razseljenih osebah nasprotujoči, da ponekod trdijo, da imajo nevtralno ali pozitivno mnenje o notranje razseljenih osebah, izražajo sočutje in razumevanje zaradi težkih razmer, v katerih so se znašle notranje razseljene osebe, ter poudarjajo, da so jim pripravljeni pomagati, po drugi strani pa obstajajo dokazi o diskriminaciji in predsodkih proti notranje razseljenim osebam, pa tudi o negativnih stereotipih in prikritih in potencialnih družbenih konfliktih, da bližje območja konflikta kot ljudje živijo, bolj so razumevajoči do notranje razseljenih oseb, da so ljudje sicer načeloma naklonjeni notranje razseljenim osebam in da je civilna družba v Ukrajini zelo močna in je na splošno naklonjena notranje razseljenim osebam. Poročilo nato povzema v februarju in marcu 2016 izvedeno raziskavo Kijevskega mednarodnega inštituta za sociologijo, ki ga je opravil na zahtevo UNHCR, torej gre očitno za isto raziskavo, kot jo omenja zgoraj citirana spletna stran Združenih narodov. Podatki kažejo, da je v zadnjih dveh letih mnenje o notranje razseljenih osebah ostalo pretežno nespremenjeno. V primerih, kjer se je mnenje spremenilo, pa ni nakazan jasen trend, niti v pozitivno niti v negativno smer. Nadalje poročilo še navaja, da diskriminacija proti notranje razseljenim osebam sicer predstavlja problem, vendar je ta predvsem ekonomske narave. Pojavlja se pretežno, ko želijo notranje razseljene osebe najeti stanovanje, vendar ne toliko zaradi tega, od kod prihajajo, ampak zato, ker se stanodajalci bojijo, da jim te osebe ne bodo zmogle plačati najemnine ali pa da se bodo mogli kmalu vrniti – podobno je tudi pri iskanju zaposlitve. Na koncu se vedno najde rešitev in zaenkrat med notranje razseljenimi osebami ni bilo nobenih ugotovljenih primerov brezdomstva. Kljub temu plačevanje najemnin za mnoge notranje razseljene osebe predstavlja težavo, saj služb skorajda ni. Vladna podpora notranje razseljenim osebam prihaja pretežno iz lokalnih skupnosti in v državi prebivalstvo kaže izredno veliko mero solidarnosti. Kljub temu je v Ukrajini huda gospodarska kriza. BDP se je znižal, inflacija se je zvišala, dobrine se dražijo, tako da življenje v Ukrajini ni lahko, za notranje razseljene osebe pa je še toliko težje.

51Tožnika sta glede odnosa lokalnega prebivalstva do NRO navedla informacijo, da je v Dnepropetrovskem učenec petega razreda po zbadanju sošolcev, da je priseljenec, doživel možgansko kap, da se NRO obtožuje razpihovanja vojne in da se želijo odcepiti od Ukrajine ter da se NRO ne morejo asimilirati in se vračajo domov, v sredini februarja se je število beguncev iz Donbasa zmanjšalo za 200.000 v primerjavi s koncem oktobra 2016, skoraj vsi ti ljudje niso zmogli zdržati tavanja in odsotnosti normalne državne podpore, okoli 73% jih je navedlo, da so se vrnili, ker imajo tam stanovanje, pa čeprav na vojnem območju. Tožnika se tudi nista strinjala z navedbo v posredovanih informacijah o izvorni državi, da je več kot 60% vprašanih iz območja Ukrajine pripravljeno zaposliti notranje razseljeno osebo oziroma ji dati bivališče v najem, saj jim oddajo stanovanje v najboljšem primeru za 30-40% višjo najemnino, kot je povprečna tržna najemnina, če pa že dobiš zaposlitev, pa dobiš plačano manj kot lokalni prebivalci. Nadalje tožnika navajata članke, da so sociologi zabeležili poslabšanje odnosov med lokalnim prebivalstvo in NRO, da so v raziskavi vprašali več kot 117 regionalnih izvedencev in vodij družbenih organizacij ter analizirali vrsto sredstev množičnega obveščanja, da priseljenci pogosto dobivajo odpoved na delu, pri prebivališču ali nudenju storitev s strani državnih ustanov, da obstajajo predsodki do samskih mater, češ da če pride ženska z otrokom in brez moža iz območja protiterorističnih operacij, to pomeni, da se njen mož bojuje proti Ukrajini, da mediji ustvarjajo negativno podobo, da so NRO prevaranti, ki ne vračajo denarja za najemnino in da je neka uradnica dejala, da če se v roku 1-2 let protiteroristične operacije ne končajo in se življenjska raven prebivalstva ne bo izboljšala, da se bodo socialne napetosti med priseljenci in NRO še povečale. Poudarjata da je 27% vprašanih odgovorilo, da so spremenili prebivališče zaradi konflikta, vendar se je 46% od njih posledično vrnilo domov, 42% od tistih, ki so se vrnili, je navedlo kot razlog za vrnitev visoko najemnino, 29% jih je navedlo stabilizacijo razmer, 18%, da ni mogoče najti dela, 32% pa druge razloge, predvsem, da bi živeli doma, skrb za sorodnike in bojazen pred izgubo stanovanja. Nadalje tožnika citirata neko spletno stran, da Kijevčani že poleti 2014 niso želeli oddajati stanovanj NRO, da so begunci že četrto leto prepuščeni sami sebi, da je del izmed njih izkoristil trade-in, tj., da so na območjih protiterorističnih operacij prodali, tukaj pa kupili, prodajali so po vojnih cenah, kupili po mirnodobskih, vendar je ta del kaplja v morje, saj jih 70% danes živi v najetih bivališčih, za stanarino pa porabijo skoraj ves dohodek, ki ga družina prisluži, nadomestilo za stanovanje pa je smešno in dosega 10-20% stanarine. Tožnika še navajata spletno stran Združenih narodov z dne 29. novembra 2017, kjer agencija IOM ugotavlja, da pomanjkanje delovnih mest in denarja za najem povečuje težave v konfliktno prizadeti vzhodni Ukrajini.

- Ravno zadnje navedeni vir je edini s strani tožnikov predloženi vir, ki ga je sodišče lahko preverilo z vpogledom v spletno stran. Vir poroča o NRO, ki so se bile zaradi pomanjkanja delovnih mest in denarja za stanarino prisiljene vrniti na okupirana območja, pri čemer pa je več kot polovica oseb starih nad 60 let, večina pa jih je upokojencev, poleg tega pa se vir nanaša na NRO iz območij, ki niso pod vladnim nadzorom. Ker tožnika ne bi bila vrnjena na to območje in ker ne spadata v nobeno od omenjenih ranljivejših kategorij, sodišče meni, da so možnosti, da bi se bila zaradi slabih razmer na območjih pod ukrajinsko oblastjo prisiljena vrniti v Doneck, zanju bistveno manjše.

52Glede na informacije, da je v Dnepropetrovskem učenec petega razreda po zbadanju sošolcev, da je priseljenec, doživel možgansko kap, sodišče nikakor ne more sklepati na nerazumnost možnosti razselitve na to območje, saj sta tožnika odrasli osebi, to pa je tudi edina informacija, ki sta jo predložila glede mesta Dnepropetrovsk. Tudi sicer sodišče meni, da bi se tožnika lahko naselila tudi v kakšnem drugem kraju na pretežnem delu Ukrajine, ki je pod nadzorom ukrajinskih oblasti.

53Glede s strani tožnikov ostalih citiranih virov sodišče ugotavlja, da iz naslovov spletnih strani (riafan-ru.cdn.ampproject.org, www.fondsk.ru, vpl.in.ua, svodki24.ru, girnyk.dn..ua, www.unian.net) ni mogoče razbrati za kakšen vir gre, torej, ali gre za vladno ali nevladno organizacijo, časopis, ipd. Na posebno vprašanje sodišča na glavni obravnavi,²⁴ iz katerih virov izvirajo predloženi članki, je tožnica navedla, da gre za ukrajinske spletne strani in jih ponovno nekaj navedla, kar pa še vedno ne razkrije avtorja informacij oziroma člankov, zato je njihova dokazna vrednost omejena. Ne glede na to, pa sodišče meni, da predloženi viri ne izkazujejo takšne stopnje diskriminacije, da bi bila za tožnika možnost razselitve v druge predele Ukrajine, ki so pod ukrajinsko oblastjo, nerazumna. Sodišče se sicer lahko strinja, da določena stopnja diskriminacije in nezaupanja lokalnega prebivalstva obstaja (tudi poročilo IOM navaja, da je 18% vprašanih NRO doživelo diskriminacijo), vendar sodišče ne more prezreti poročil, ki govorijo tudi o precej pozitivnem oziroma nevtralnem odnosu lokalnega prebivalstva do NRO, v najslabšem primeru pa da ni možno potegniti nedvoumnega zaključka o pozitivnem ali negativnem odnosu oziroma trendu tega odnosa. Sodišče kot nejasne ocenjuje podatke, ki jih navajata tožnika, da je 27% vprašanih odgovorilo, da so spremenili prebivališče zaradi konflikta, vendar se je 46% od njih posledično vrnilo domov, saj namreč ni jasno, katere osebe so bile vprašane - notranje razseljene osebe na območjih pod nadzorom vladnih ali nevladnih sil. Relevantni so namreč le odgovori oseb, ki so razseljene na območjih pod nadzorom ukrajinske vlade, saj to slednje sodišče šteje za primerno razselitveno možnost za oba tožnika. Iz poročila IOM sicer izhaja, da je 78% NRO, ki so vrnile na območja, ki so pod nadzorom nevladnih sil, kot razlog navedlo, da imajo tam lastno nepremičnino in da jim ni treba plačevati najemnine, vendar je treba upoštevati tudi, da so vprašani lahko navedli več razlogov, in da je kar 36% navedlo tudi družinske razloge, le 9% pa jih ni navedlo pomanjkanje zaposlitvenih priložnosti in le 9% nezmožnost integracije. Tožnika sicer navajata podatek, da naj bi se od oktobra 2016 do februarja 2018 število beguncev iz Donbasa zmanjšalo za 200.000, ker naj ne bi zmogli zdržati tavanja in odsotnosti normalne državne podpore. Sodišče glede tega šteje, da je razumljivo, da ljudje ne želijo plačevati najemnine na ozemljih pod ukrajinskim nadzorom, če so lastniki nepremičnine kje drugje, ne more pa sodišče že zgolj iz navedenih podatkov sklepati o nevzdržnih razmerah za notranje razseljene osebe, kakor vztrajata tožnika, saj se ljudje glede na raziskavo iz Poročila IOM vračajo iz različnih razlogov. Še zlasti povedni so podatki, da je le 9% povratnikov kot razlog navedlo pomanjkanje zaposlitvenih priložnosti in le 9% nezmožnost integracije. Iz informacij tudi izhaja, da zaenkrat kljub diskriminaciji med notranje razseljenimi osebami ni bilo nobenih ugotovljenih primerov brezdomstva. Sodišče zato ne vidi kakršnih koli razlogov, zaradi katerih bi se bila tožnika prisiljena vrniti se na območje Donetska. Imata namreč dobre zaposlitvene možnosti, predvsem pa sta, kot tudi sama navajata, člana in aktivna podpornika politične stranke Batkivščina, ki je proukrajinsko usmerjena, in bosta torej na ta način lahko ovrgla morebitne predsodke lokalnega prebivalstva, da sta se zavzemala za odcepitev od Ukrajine.

54Poleg tega je treba upoštevati več zgoraj navedenih informacij o tem, da tudi ukrajinska vlada ne pričakuje, da se bo spor na vzhodu Ukrajine kmalu razrešil, zaradi česar so vsi sprejeti in predvideni ukrepi usmerjeni v zagotavljanje trajnih rešitev in trajne integracije za notranje razseljene osebe. Ker se glede na predstavljene podatke tudi NRO dokaj dobro integrirajo v družbo in ne razmišljajo o odhodu, je torej mogoče pričakovati vedno manj odpora najemodajalcev in delodajalcev do zaposlovanja NRO, saj njihov strah, da bi se NRO kmalu vrnile in prenehale plačevati najemnino oziroma delati, ne bo utemeljen.

55Ob zgoraj podani presoji vsakega izmed izvedenih dokazov (informacij o izvorni državi in zaslišanj tožnikov) posebej ter ob upoštevanju vseh navedenih dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka lahko sodišče zaključi, da na območju, ki je pod nadzorom ukrajinskih oblasti, tožnika nimata razlogov za utemeljen strah pred preganjanjem ali utemeljeno tveganje da utrpita resno škodo, in da se od njiju lahko tudi razumno pričakuje, da se bosta tam nastanila. Sodišče ob upoštevanju vseh informacij o izvorni državi in osebnih okoliščin tožnikov ocenjuje, da imata tožnika realne možnosti, da se bosta oba ali vsaj eden od njiju v razumnem času lahko zaposlila in si najela stanovanje ter tako poskrbela za svojo socialno in ekonomsko varnost. Tožnika tako ne bosta soočena z življenjskimi razmerami, ki bi pomenile kršitev 3. člena EKČP.

- Ker je torej sodišče presodilo, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za priznanje mednarodne zaščite, se izkaže, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo tožnikov na podlagi 1. točke prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

¹ 6. člen ZUP in J. Breznik v Breznik, J., Štucin, Z., Marflak, J.: Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) s komentarjem, str. 47.
² Člen 46(3) Direktive 2013/32/EU z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev): Države članice zaradi spoštovanja odstavka 1 zagotovijo, da učinkovito pravno sredstvo vsaj v pritožbenih postopkih pred sodiščem prve stopnje zagotavlja podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, po potrebi vključno s presojo potreb po mednarodni zaščiti v skladu z Direktivo 2011/95/EU.
³ Sodišče je le opozorilo na stališče iz sodbe I U 1762/2015 z dne 1. 4. 2016 (odst. 72-82), da tudi humanitarna kriza, ki je neposredna posledica oboroženega spopada, lahko ogroža življenje in telesno integriteto vrnjenega prosilca v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ.
⁴ Člen 46(3) Direktive 2013/32/EU z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev): Države članice zaradi spoštovanja odstavka 1 zagotovijo, da učinkovito pravno sredstvo vsaj v pritožbenih postopkih pred sodiščem prve stopnje zagotavlja podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, po potrebi vključno s presojo potreb po mednarodni zaščiti v skladu z Direktivo 2011/95/EU.
⁵ Več o virih kriterijev in evropski ter slovenski sodni praksi na to temo gl. npr. sodbo Upravnega sodišča 1762/2015 z dne 1. 4. 2016.
⁶ Article 15(c) Qualification Directive (2011/95/EU): A Judicial Analysis, EASO, IARLJ, December 2014, točka 2.2.4., str. 31; UNHCR, Safe at Last? Law and Practice in Selected Member States with Respect to Asylum-Seekers Fleeing Indiscriminate Violence, July 2011, str. 104.
⁷ C- 465/07 z dne 17. 2. 2009, odst. 39.
⁸ C-285/12 z dne 30. 1. 2014, odst. 31.
⁹ 20. člen ZUS-1: (1) Sodišče razišče oziroma preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb. (2) Sodišče ni vezano na dokazne predloge strank in lahko izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti ter pravilni odločitvi.
¹⁰ Nadalje poročilo navaja, da je bilo v celotnem obdobju konflikta, od 14. aprila 2014 do 15. maja 2018, je bilo ubitih najmanj 2.725 civilistov. OHCHR ocenjuje, da je skupno število civilnih žrtev spopadov nekje med 7.000 in 9.000. Potem, ko je bilo v prvih treh mesecih leta 2018 zabeleženo manjše število civilnih žrtev, so v aprilu zabeležili sunkovit porast, ko se je število civilnih žrtev povzpelo na 46 (13 ubitih in 33 ranjenih), kar je 142-odstotno povečanje v primerjavi z 19 civilnimi žrtvami, zabeleženimi v marcu. Število žrtev obstreljevanja s topovi in uporabe lahkih orožij (angl. light weapons) se je povečalo za 850 odstotkov (z 2 na 19), število smrtnih žrtev zaradi uporabe lahkih orožij (angl. small arms) se je povečalo več kot desetkrat (z 1 na 12), medtem ko se je število žrtev minskih eksplozij povečalo za 600 odstotkov (z 1 na 7). Žrtve nepravilne uporabe eksplozivnih sredstev (pretežno ročnih granat) se je znižalo za 47 odstotkov (s 15 na 8). Povečano število civilnih žrtev se je tako nadaljevalo do 15. maja: v prvi polovici meseca je bilo zabeleženih 16 civilnih žrtev (2 ubiti in 14 ranjenih). Enako kot v predhodnem obdobju poročanja so bili tudi zdaj glavni vzrok civilnih žrtev obstreljevanje s topovi ter napadi z malimi in lahkimi orožji.
¹¹ Poročilo nadalje navaja, da je škoda za življenja civilistov, ki izvira iz vztrajnega obstreljevanja s topovi vzdolž kontaktne črte in sega onkraj ubijanja in telesnih poškodb, izjemna. V obdobju poročanja je uporaba posrednih in/ali eksplozivnih orožij še naprej povzročala travmatične izkušnje civilistov ter škodo na objektih, tudi na domovih civilnega prebivalstva, osnovni komunalni infrastrukturi ter izobraževalnih ustanovah. Obstreljevanje s topovi in malimi orožji je večkrat prizadelo osnovno komunalno infrastrukturo in ogrozilo dostop do vode in električne energije. OHCHR še vedno opozarja na tveganje dodatnih civilnih žrtev zaradi preostalih min in eksplozivnih ostankov vojne. Poleg zgoraj opisanih varnostnih tveganj je bilo civilno prebivalstvo na obeh strani kontaktne črte, vključno z notranje razseljenimi osebami, izpostavljeno dodatnim težavam, povezanim s spopadi. Sem spadajo pomanjkljiv dostop do reparacij, prisilne izselitve ter omejen dostop do odškodnin oziroma nadomestila poškodovanega premoženja, socialnih pravic, socialne varnosti ter zdravstvenih in izobraževalnih ustanov. Ti dejavniki so prispevali k poslabševanju življenjskega standarda, zaradi česar je ogrožena pravica ljudi do dostojnega življenja. Poleg tega lahko vse slabše razmere, v katerih živijo v spopadih prizadete osebe, poslabšajo prihodnje obete za mir in spravo.
¹² Poročilo OFPRA/BFA iz maja 2017 navaja, da so se junija 2016 varnostne razmere v pokrajini Donbas od začetka spopadov drastično spremenile. Ni več vsesplošnega vojaškega konflikta, ki je trajal od sredine maja do konca avgusta 2014. Vojaški konflikt je začasno zaustavljen. Kljub temu je mir zelo negotov in je opaziti vse več nasilja. Razmere na vzhodu države so še vedno zelo nestabilne in kljub sporazumom iz Minska do pravega prekinitve spopadov doslej še ni prišlo. Od sredine januarja 2016 se je konflikt začel znova zaostrovati. V času od marca 2016 so se znova začela pojavljati žarišča, od junija 2016 pa je število izbruhov spopadov strmo naraslo v glede na predhodne mesece. Organizacija trdi, da do spopadov prihaja vsak dan, pretežno z uporabo manjšega orožja, vendar so se znova začeli uporabljati tudi možnarji. »Žarišča, kjer lahko prihaja do intenzivnih spopadov, so sicer ostala, a na zelo omejenem območju«. Strelski spopadi so lokalizirani. Razmere v tamponski coni so še vedno težke, saj občasno prihaja do spopadov, to pa vznemirja lokalno prebivalstvo.« Vendar so varnostne težave omejene zgolj na fronto. Najbolj ogroženi so ljudje, ki živijo blizu stične črte in pogostih žarišč nasilja (tako na območju, ki je pod nadzorom države, kot na območju, ki ni pod nadzorom države), saj se število nenadnih spopadov povečuje.
¹³ Leta 2015 je na območju regij Lugansk in Doneck prebivalo okoli 5 milijonov ljudi, kar vključuje tako ozemlja pod nadzorom vlade kot ozemlja pod nadzorom oboroženih skupin, v državi pa je več kot 1,4 milijona notranje razseljenih oseb (str. 24 izpodbijane odločbe).
¹⁴ Sodba VS RS I Up 100/2017 z dne 7. 6. 2017 (7. točka).
¹⁵ Ibid.
¹⁶ Tako tudi sodbe VS RS I Up 282/2014, I Up 13/2015 in I Up 106/2016.
¹⁷ Glej sodbi ESČP A.A.M. proti Švedski z dne 3. 4. 2014 in W.H. proti Švedski z dne 27. 3. 2014.
¹⁸ Sodba VS RS I Up 100/2017 z dne 7. 6. 2017 (8. točka).
¹⁹ Poročilo IOM na str. 7, 9 in 10 sicer navaja določene razlike v položaju NRO med regijami, vendar je nemogoče zanesljivo in nedvoumno ugotoviti položaj oseb v določenih regijah, saj je ponekod kljub višji zaposlenosti povprečni dohodek na prebivalca manjši kot drugod in obratno.
²⁰ Poročila navajajo, da je vlada sprejela »Strategijo integracije notranje razseljenih oseb in izvajanje dolgoročnih rešitev za problem notranje razseljenih oseb do leta 2020«, ki poudarja načela varstva človekovih pravic notranje razseljenih oseb, vladavine prava, transparentnosti in vključevanja, izpostavlja, da notranja razselitev ni status in da je iskanje trajnostnih rešitev prioriteta ter podaja, med drugim, prioritetno zagotavljanje stanovanjskih rešitev za notranje razseljene osebe, fleksibilne obdavčitve, zagotavljanje pravnega svetovanja na področju najema stanovanjskih površin; izboljševanje storitev lokalnih državnih zavodov za zaposlovanje; ustvarjanje novih delovnih mest; davčne olajšave za delodajalce, ki zaposlujejo notranje razseljene osebe; razvoj socialne kohezivnosti ter krepitev kapacitet gostečih skupnosti; lokalni programi in načrti, ki vključujejo skrb za notranje razseljene osebe; spremljanje in ocenjevanje stopnje integracije notranje razseljenih oseb, zagotavljanje dopolnilnega financiranja lokalnih proračunov gostečih skupnosti. Strategija predvideva tudi vključevanje notranje razseljenih oseb v imenike prebivalstva lokalnih skupnosti, s čimer bo omogočeno njihovo vključevanje v javno življenje ter zagotavljanje njihove volilne pravice na lokalnih volitvah; izgradnja sistema za zagotavljanje psihološke, socialne in mediacijske podpore gostečim skupnostim ter notranje razseljenim osebam in podporo za podjetja v lasti notranje razseljenih oseb, ki ugodno vplivajo na lokalno gospodarstvo. UNHCR predvideva, da če bodo ti ukrepi sprejeti, se bosta izboljšala kakovost življenja notranje razseljenih oseb in njihovo opolnomočenje, spodbujale se bodo gospodarske aktivnosti in omogočen bo dostop do cenovno ugodnih in trajnostnih stanovanjskih rešitev. Strategija je usmerjena predvsem v integracijo kot trajnostno rešitev. (UNHCR Legislative Update, Nov-Dec 2017). Januarja 2018 je Kabinet ministrov sprejel resolucijo z namenom povečanja namenske mesečne pomoči notranje razseljenim osebam, s katero se je povečala višina namenskih pomoči za otroke notranje razseljenih oseb ter za notranje razseljene upokojence, ter resolucijo, s katero je notranje razseljenim osebam priznal pravico do začasne stanovanjske rešitve, skladno z Resolucijo št. 422 z dne 31. marca 2004. Slednja določa, da je oseba upravičena do najmanj 6 m2 bivalne površine, ki je ni mogoče privatizirati, z njo trgovati ali je kakor koli drugače uporabljati. Začasna stanovanjska rešitev je na voljo samo enkrat, za obdobje enega leta, z možnostjo podaljšanja. Upravičene notranje razseljene osebe morajo izpolnjevati naslednje kriterije: dokazilo o tem, da oseba nima dostopa do drugega za bivanje primernega prostora (sem se ne vštevajo obstoječa stanovanja na Krimskem polotoku in stanovanja znotraj območja, ki ni pod nadzorom države, niti tista vzdolž stične črte); nizek skupni mesečni dohodek družine zaprositelja (prag ustreza ravni najemnine v okolju, v katerem notranje razseljena oseba zaprosi za začasno stanovanje); prioritetna demografska skupina (npr. družine z otroki, nosečnice, ostareli itd.). Poglavitna težava, ki se pojavlja pri izvajanju te resolucije, je omejen obseg financiranja iz lokalnih proračunov ter zasebnih donacij (UNHCR Legislative Update, Jan-Feb 2018).
²¹ Povprečna raven (mesečnih) dohodkov na posamezno NRO je marca 2017 znašala 1.991 UAH, dejanska raven življenjskih stroškov v Ukrajini decembra 2016 pa 2.862 UAH (Poročilo IOM).
²² Str. 4 zapisnika o glavni obravnavi z dne 11. 11. 2014.
²³ Str. 8 pripravljalne vloge z dne 9. 2. 2016.
²⁴ Str. 6 zapisnika z dne 7. 9. 2018.