VSL Sodba II Cp 1547/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval od toženke, da mu le ta plača odškodnino v znesku 260.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan toženki povrniti pravdne stroške v višini 3.397,00 EUR ter stranskemu intervenientu v višini 20,00 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2Zoper to sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP¹) pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče s tem, ko je nekritično verjelo in v celoti sledilo izpovedi priče dr. Š., ki je tožniku proti njegovi volji vbrizgala medikamentozno terapijo in zaslišanim pravosodnim policistom, zlasti G. N., nepravilno ugotovilo, da naj bi bil tožnik tudi po namestitvi v posebnem prostoru, kjer je imel ves čas od 9.50 do 12.05 vklenjene roke zadaj na hrbtu, še vedno močno jezen, vznemirjen oziroma agitiran in da je pri tem še vedno grozil, podobno kot v kopalnici pred tem, ali še bolj. Vklepanje rok v izolacijskem prostoru z videonadzorom je bilo nezakonito in v nasprotju z določili Pravilnika o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov. Posebna soba, v kateri je bil tožnik nameščen, je bila popolnoma prazna, obdana z linolejem, brez inventarja, ki bi ga tožnik lahko poškodoval in uničil. Pri tožniku ni bilo ugotovljene nikakršne nevarnosti, da bi bil nevaren sam sebi in bi se v primeru odstranitve lisic lahko samopoškodoval. Po namestitvi v posebno sobo tudi ni obstajala nikakršna nevarnost, da bi tožnik poškodoval pravosodne policiste ali kogarkoli drugega. Tožnik je bil znatno onesposobljen že zaradi uporabe solzivca, policisti pa so bili oblečeni v posebne zaščitne obleke, t.i. robocop, ki onemogočajo, da bi jih tožnik poškodoval na kakršenkoli način. Protispisna je ugotovitev sodišča, da se z vklenitvijo rok spredaj tožniku ne bi preprečilo povzročanje nadaljnje materialne škode, saj je izolirna soba prazna. Sodišče je nekritično in neobrazloženo sledilo izpovedbam pravosodnih policistov, ki so bili v dogodku neposredno udeleženi oziroma so celo odredili uporabo navedenih prisilnih ukrepov. Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni (bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP), ko sodišče navaja, da je bila uporaba hujšega prisilnega sredstva pri tožniku potrebna zaradi preprečitve nadaljnjega povzročanja materialne škode in preprečitve napada na pravosodne policiste. Sodišče je pri tem zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj je navedena ugotovitev sodišča v nasprotju z izvedenimi dokazi, iz katerih izhaja, da v izolirni sobi ni bilo ne inventarja ne pravosodnih policistov. Sodišču je mogoče očitati bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP tudi v delu, kjer ugotavlja, da „premočno“ zategnjene lisice niso podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Neobrazloženo in nekritično navaja, da verjame pravosodnim policistom, da tožnik v svojem vpitju ni jasno izpostavljal „premočno“ zategnjenih lisic, pri tem pa celo brez kakršnekoli osnove v izvedenem dokaznem postopku dodaja, da se je tožnik jezil zaradi lisic kot takih in je zahteval, naj mu jih odstranijo. Da je tožnik dejansko izpostavljal bolečine zaradi pretesnega vklepanja rok zadaj na hrbtu, izhaja iz zdravniške evidence tožnika z dne 19.3.2014, v kateri je dr. T. zapisala, da je tožnik na vprašanje, ali ima kakšne težave, povedal, da ga bolijo roke zaradi lisic in pečejo oči zaradi solzivca. Upoštevaje navedeni zapis so izjave zaslišanih pravosodnih policistov in priče dr. Š., da tožnik naj ne bi izražal bolečin zaradi pretesno zapetih lisic, neverodostojne in očitno v nasprotju z listinskimi dokazi. Sodišče odločitev neutemeljeno utemeljuje s povzemanjem izjave priče dr. T., da s pogovorne razdalje cca. 1,5 metra kakšnih poškodb zaradi premočno zategnjenih lisic le-ta pri tožniku ni opazila in da je tožnik zavrnil pregled, kar naj bi dokazovalo, da lisice pri tožniku niso bile premočno zategnjene. Injekcije, ki jih je tožnik prejel zoper svojo voljo, niso predstavljale nikakršne nujne medicinske pomoči, ki bi jo tožnik objektivno potreboval zaradi svojega psihičnega stanja. Sodišče je neutemeljeno v celoti sledilo izpovedi priče psihiatrinje dr. Š., ki je tožniku nezakonito aplicirala zdravili in zaključilo, da je aplikacija zdravil Haldol in Apaurin v nasprotju s tožnikovo voljo predstavljala nujno medicinsko pomoč, ki naj bi bila potrebna zaradi dolgotrajne agitacije tožnika in nezmožnosti večurne pomiritve, ki bi pri tožniku lahko povzročila infarkt ali možgansko kap. Sodišče je zanemarilo izpoved priče dr. Z. S., ki je bil večletni osebni zdravnik tožnika v ZPKZ X., in je bil s tožnikovim osebnim in zdravstvenim stanjem seznanjen veliko bolje kot dr. Š. Ta je povedal, da se za injiciranje zdravil proti jasno izraženi volji tožnika ne bi odločil in da bi on pred takšno odločitvijo najprej preveril telesno oziroma zdravstveno stanje tožnika. Dr. Š. pred odločitvijo za aplikacijo zdravil ni preverila nikakršnih telesnih znakov oziroma funkcij tožnika, kot sta srčni utrip in tlak, ampak se je za poseg odločila izključno na podlagi lastnega zaznavanja in tolmačenja somatskih znakov. Takšno ravnanje dr. Š. je v nasprotju z medicinsko doktrino in ne more predstavljati nujne medicinske pomoči. Zakon o pacientovih pravicah v 12. točki 2. člena določa, da je nujna medicinska pomoč neodložljivo ravnanje, ki je potrebno za ohranitev življenjsko pomembnih funkcij ali za preprečitev nepopravljivega in hudega poslabšanja zdravstvenega stanja. Skladno z 28. členom prej navedenega zakona se nujna medicinska pomoč brez privolitve pacienta lahko opravi, če pacient ni sposoben odločanja o sebi ali ni zmožen izraziti svoje volje. Tožnik je bil po namestitvi v posebno sobo res razburjen in je vpil, vendar iz razloga, ker je skušal doseči, da bi mu pravosodni policisti pretesno zategnjene lisice na rokah zadaj na hrbtu odpeli oziroma vsaj razrahljali. Poseben prostor je zvočno izoliran, zato je tožnik moral vpiti, saj je skušal doseči, da bi ga odgovorni slišali in mu že tako nezakonito nameščene lisice odstranili, saj je trpel nečloveške bolečine in mravljinčenje rok. Dr. Š. s svojim ravnanjem na tožnika ni vplivala pomiritveno in pozitivno, ampak je z navedbami o apliciranju zdravil, ki so za tožnika predstavljale neposredno utemeljeno grožnjo in hudo krivico, tožnika dodatno razburila in s tem poslabšala njegovo psihično stanje. Trditve dr. Š., da bi tožnik zaradi domnevne agitacije lahko utrpel srčni infarkt ali možgansko kap, so tako povsem subjektivne in brez kakršnekoli medicinske osnove in predstavljajo zgolj nepotrjene domneve priče. Dr. Š. bi lahko pomembne podatke o telesnem stanju tožnika pridobila tudi s strani dr. T., ki je prva odšla v sobo k tožniku, vendar je ni vprašala ničesar. Pred aplikacijo zdravil tudi ni preučila nikakršne zdravstvene dokumentacije tožnika. Dr. Z. S. je izpostavil, da bi se morala dr. Š. pred prisilno aplikacijo pomirjeval vsaj pogovoriti z drugim zdravnikom, ki je tožnika pregledal. Ugotovitev sodišča, da je šlo za nujno medicinsko pomoč, je v celoti neutemeljena in ne vsebuje potrebnih razlogov, zaradi česar se je ne da preveriti (kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP). Šlo je izključno za prisilno zdravljenje tožnika, ki je prepovedano.

3Toženka je na pritožbo tožnika odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih zatrjuje pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

6Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna, natančna in v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je bil tožnik tudi po razbitju inventarja v kopalnici, ko je bil zoper njega uporabljen prisilni ukrep vklepanja rok zadaj, in po namestitvi v poseben prostor ob 9.50 pa vse do prejema medikamentozne terapije ob 12.05, še vedno močno jezen, vznemirjen oziroma agitiran, da se je jezil in tudi grozil. Takšno dokazno oceno je pravilno sprejelo na podlagi izpovedb zaslišanih pravosodnih policistov, ki so bili ob dogodku prisotni ter psihiatrinje dr. Š., ki je tožnika obiskala v posebnem prostoru. Le-ta je izpovedala, da je bil tožnik takrat, ko je prvič pristopila do njega, močno agitiran, to pomeni psiho-motorno vznemirjen, zavračal je tako pogovor kot terapijo, glasno je zmerjal njo in pravosodne policiste, ki so jo spremljali. Tožnik je bil tudi žaljiv, grozil ji je z ubojem. Opisala je tudi, da se ravnanj posameznika v stanju agitacije ne da predvideti, podobno kot v afektu. Če bi pravosodni policisti odklenili tožnika iz lisic, je bila verjetnost, da bi tožnik prešel v fizični napad, zelo velika (90 ali celo 100%). Pravilno je nato uporabilo določbo 5. odstavka 24. člena Pravilnika o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov² (v nadaljevanju: Pravilnik), ki določa, da se smejo sredstva za vklepanje v posebnem prostoru uporabiti med drugim, če obstaja nevarnost nadaljevanja napada na pravosodnega policista. Na podlagi vseh izvedenih dokazov je namreč pravilno zaključilo, da je obstajala realna nevarnost, da bi tožnik fizično napadel pravosodne policiste, če bi v posebni sobi pristopili do njega in mu odstranili lisice. Zaradi odvrnitve nevarnosti takega napada je bila uporaba lisic tudi v posebnem prostoru zakonita. Pritožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da je bila posebna soba prazna in da se zato ne bi mogel poškodovati. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo tega, da bi bil tožnik vklenjen zaradi nevarnosti samopoškodovanja, temveč nevarnosti tožnikovega poškodovanja pravosodnih policistov. Kljub temu, da so bili pravosodni policisti oblečeni v posebna zaščitna oblačila, ta nedvomno ne predstavljajo neke absolutno varne zaščite pred poškodovanjem. Tudi pritožbeno sklicevanje na to dejstvo pritožbenega sodišča ne prepriča. Prav tako ne dejstvo, da naj bi bil tožnik onesposobljen zaradi uporabe solzivca, saj mu je pravosodni policist po ugotovitvi sodišča prve stopnje po petih minutah namestitve v posebnem prostoru nudil prvo pomoč po uporabi plinskega razpršilca z nevtralizatorjem. Odstranitev lisic tožniku v stanju, kot se je nahajal, ne bi bila varna za druge osebe. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tudi z milejšim ukrepom, to je vklenitvijo rok spredaj, ne bi bilo mogoče tožniku onemogočiti morebitnega fizičnega napada. Onemogočanje nadaljnjega povzročanja materialne škode pa je sodišče prve stopnje omenilo v zvezi z vklepanjem tožnika takoj po razbijanju v kopalnici in ne v zvezi s kasnejšim dogajanjem v posebni sobi. Razlogi sodbe v zvezi s tem so jasni in med njimi ni nasprotij, ki jih zatrjuje pritožba. Pritožba ne pojasni podrobneje, zakaj sodišče ne bi smelo slediti izpovedbam zaslišanih pravosodnih policistov in psihiatrinje dr. Š. Zgolj dejstvo, da so bili po službeni dolžnosti udeleženi v obravnavanem dogodku, pa ni razlog za to, da sodišče ne bi smelo verjeti njihovim izpovedbam o poteku dogodkov.

7Sodišče prve stopnje je verjelo tožniku, da so vklenjene roke zadaj zelo moteče in lahko do neke mere boleče, kar pa je neizogibna posledica vklenjenih rok zadaj, kar je bil v danih okoliščinah zakonit ukrep. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno verjelo pravosodnim policistom, da tožnik v svojem vpitju ni jasno izpostavljal „premočno“ zategnjenih lisic (ampak se je jezil zaradi lisic kot takih in je zahteval, naj mu jih odstranijo), če pa bi to izpostavil, bi mu jih nekoliko razrahljali. Res je, kar pravi pritožnik, da je dr. T. omenil bolečine zaradi lisic (ta pa je to zapisala tudi v tožnikov zdravstveni karton). Vendar pa je dr. T. tudi izpovedala, da je tožnik zavrnil pregled, s katerim bi zdravnica natančneje lahko ugotovila stanje glede zategnjenosti lisic. S pogovorne razdalje cca. 1,5 metra pa zdravnica kakšnih poškodb zaradi „premočno“ zategnjenih lisic ni opazila. Glede na navedeno pritožba neutemeljeno navaja, da so zaključki sodišča v nasprotju z listinsko dokumentacijo, saj se je sodišče tudi do zapisa zdravnice dr. T. v zdravstveni dokumentaciji ustrezno opredelilo in ga ocenilo v povezavi z drugimi dokazi.

8Tudi glede injiciranja zdravila tožniku so zaključki sodišča prve stopnje jasni, preverljivi in prepričljivi. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja psihiatrinje dr. Š. ugotovilo, da je bil tožnik takrat, ko je prvič pristopila do njega, močno agitiran (psiho - motorno vznemirjen), zavračal je tako pogovor kot terapijo, glasno je zmerjal njo in pravosodne policiste, ki so jo spremljali. Tako stanje je trajalo dalj časa. Agitacijo je ocenila po tožnikovi hoji po prostoru, hitrem dihanju, rdečici, nemiru. Krvnega pritiska, ki bi bil tudi indikator, mu ni mogla izmeriti, saj je tožnik rekel, da bo ubil njo in tehnika. Eno uro pred aplikacijo zdravil mu je povedala, da je stanje tako močne vznemirjenosti zanj lahko nevarno, da je preveč napet in naj se v roku ene ure umiri, sicer mu bo morala aplicirati terapijo. Ker se ni umiril, mu je aplicirala kombinacijo zdravil Haldol in Apaurin. Za takšno aplikacijo zdravil se je odločila zato, ker je dolgotrajno stanje agitacije za posameznika lahko nevarno. Če tožnik ne bi prejel zdravila za zdravljenje agitacije, bi lahko doživel srčni infarkt ali možgansko kap. V nobenem od obiskov s tožnikom ni mogla komunicirati tako, da bi tožnik poskušal dojeti in razumeti, da mu želi pomagati. Ni mogla potrditi, da bi bil tožnik takrat popolnoma sposoben odločati o sebi. Pritožba neutemeljeno navaja, da psihiatrinja ni preverila telesnih znakov tožnika, saj je podrobno opisala, kakšno je bilo obnašanje in telesno stanje tožnika. Zaradi tožnikovega obnašanja pa mu ni mogla izmeriti krvnega pritiska in srčnega utripa, zato se pritožnik neutemeljeno sklicuje na takšno opustitev. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo tožniku potrebno nuditi nujno medicinsko pomoč, saj je bilo tožnikovo psihično zdravstveno stanje takšno, da bi lahko resno ogrozilo tožnikovo zdravje. Nujna medicinska pomoč je neodložljivo ravnanje, ki je potrebno za ohranitev življenjsko pomembnih funkcij ali za preprečitev nepopravljivega in hudega poslabšanja zdravstvenega stanja (12. točka 2. člena Zakona o pacientovih pravicah³). Pritožnik neutemeljeno zatrjuje, da takšno apliciranje zdravil ni bilo potrebno. Ker je tožniku grozil srčni infarkt ali možganska kap, pritožbeno sodišče nima pomislekov v to, da je bilo injiciranje zdravil tožniku nujno potrebno za preprečitev poslabšanja njegovega zdravja. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje pa je prepričljiva tudi dokazna ocena, da tožnik v tistem trenutku ni bil sposoben objektivno razumeti pomena zavračanja medikamentozne zdravstvene oskrbe in torej ni bil sposoben objektivno in v svoje dobro odločati o sebi (točka 19 2. člena ZPacP). Zato njegova privolitev v zdravljenje po zakonu ni bila potrebna (28. člen ZPacP). Pritožba neutemeljeno poudarja izpovedbo dr. Z. S., da se za injiciranje zdravil proti jasno izraženi volji tožnika ne bi odločil in da bi on pred takšno odločitvijo najprej preveril telesno oziroma zdravstveno stanje tožnika. Zakaj krvnega pritiska in srčnega utripa tožniku ni bilo mogoče izmeriti, je pritožbeno sodišče že odgovorilo. Razlog, ki ga je navedel dr. Z. S., da se za aplikacijo zdravil ne bi odločil za to, ker bi znal predvideti, da se bo problem s tem zavlekel (še po več letih se namreč rešuje na sodišču, tožnik ga melje v sebi), pritožbenega sodišče ne prepriča. Dr. Z. S. je namreč hkrati tudi izpovedal, da je psihiatrinja ravnala v skladu s strokovnimi smernicami. Poleg tega dr. Z. S. ni specialist psihiater, torej nima specialnih znanj s področja psihiatrije. Tožnik pa drugih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da nujna medinska pomoč ni bila potrebna in ki bi v strokovnem smislu ovrgli izpoved psihiatrinje dr. Š., niti ni ponudil. Prav tako ni pojasnil, kaj v zdravstveni dokumentaciji tožnika bi psihiatrinja morala preučiti in kako naj bi to vplivalo na njeno odločitev o zdravljenju tožnika. Prav tako pritožnik ni dovolj natančno pojasnil, kakšne informacije bi lahko specialistki psihiatrije posredovala splošna zdravnica dr. T., ki bi lahko vplivale na odločitev o zdravljenju tožnika, zato na takšno navedbo ni mogoče odgovoriti.

9Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10Zaradi pritožbenega neuspeha tožnik sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, tudi toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona).

¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami
² Ur. l. RS, št. 85/2009
³ Ur. l. RS, št. 15/2008; ZPacP