UPRS Sodba II U 42/2017-8

Tožba se zavrne.

1Finančna uprava RS (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrgla tožničin zahtevek za odpis davčnega dolga iz naslova drugih prostovoljnih prispevkov za socialno varnost (I. točka izreka). Iz II. točke izreka pa izhaja, da tožnica trpi stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnica dne 25. 10. 2016 podala vlogo za odpis davčnega dolga iz naslova drugih prostovoljnih prispevkov za socialno varnost. Prvostopenjski organ se sklicuje na 101. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), po katerem lahko davčni organ dovoli odpis, delni odpis in odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Tretji odstavek 159. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2) določa, da v postopkih, ki jih davčni organ začne na zahtevo stranke, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni mogoče odpisati, delno odpisati ali dovoliti odlog plačila oziroma plačilo v obrokih. Iz navedenih razlogov je prvostopenjski organ zavrnil tožničin zahtevek za odpis davčnega dolga iz naslova drugih prostovoljnih prispevkov za socialno varnost.

2Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnilo kot neutemeljeno. V svojih razlogih se sklicuje na 101. člen ZDavP-2, ki se nanaša na odpis ali delni odpis davčnega dolga, ob izpolnjevanju pogojev, ki so določeni v Pravilniku o izvajanju Zakona o davčnem postopku. ZDavP-2 v 110. členu določa, da se členi 101., 102. in 103. člen ZDavP-2 ne uporabljajo za prispevke za zdravstveno zavarovanje, za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in za obveznosti, za katere davčni organ opravlja samo izvršbo in ne vodi knjigovodskih davčnih evidenc o odmeri teh obveznosti. Ker ZDavP-2 izključuje uporabo omenjenih določb za navedene prispevke, je treba upoštevati določbe zakonov, ki navedene prispevke določajo. Iz tretjega odstavka 159. člena ZPIZ-2 pa izhaja, da v postopkih, ki jih davčni organ začne na zahtevo stranke, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni mogoče odpisati, delno odpisati ali dovoliti odloga plačila. To pa pomeni, da tudi ni zakonske podlage za odpis, odlog plačila ali obročno plačilo navedenih prispevkov.

3Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija. V laični tožbi navaja, da prejema le pokojnino v znesku 487,00 EUR, kar pa ji ne omogoča plačila obveznosti, saj bi sicer bilo ogroženo njeno preživljanje. Mesečno namreč mora plačevati tudi kredit v znesku 180,00 EUR. V odločbi se organ sklicuje, da v njenem primeru odpisa ne dovoljuje zakon, čeprav se v vseh odločbah navaja, da plačilo dolga ne sme ogroziti njenega preživljanja. Tožnica tudi navaja, da se je prostovoljno vključila v obvezno pokojninsko zavarovanje in da se neplačani prispevki niso upoštevali pri določitvi njene pokojninske dobe, saj bi ji zmanjšali pokojninsko osnovo, iz tega razloga jih tudi v bodoče ne bo uveljavljala. Ker pravice ne uveljavlja, pa tudi dolga ni. Sodišče je štelo, da tožnica smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi in razlogih zanjo ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5Tožba ni utemeljena.

6Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je odločitev pravilna in skladna z določbami ZDavP-2, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi sta odločitev utemeljila davčni organ prve stopnje in pritožbeni organ ter se nanje v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1).

7Po določbi 101. člena ZDavP-2 lahko davčni organ dovoli odpis, delni odpis in odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. V skladu z navedeno določbo je torej odpis dolga vezan na materialni položaj zavezanca, saj zaradi plačila davčne obveznosti ne sme biti ogroženo njegovo preživljanje in preživljanje njegovih družinskih članov. Kljub izpolnjevanju navedenega pogoja pa odpis ni mogoč v vseh primerih. Tako se po izrecni določbi prvega odstavka 110. člena ZDavP-2 členi 101., 102. in 103., ki se nanašajo na odpis, delni odpis, odlog in obročno plačevanje davka za fizične osebe ne uporabljajo za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in za obveznosti, za katere davčni organ opravlja samo izvršbo in ne vodi knjigovodskih davčnih evidenc o odmeri teh obveznosti. To pomeni, da ni pravne podlage za odpis navedenega davčnega dolga. Sodišče pa se tudi strinja s toženo stranko, da ne glede na težki materialni položaj tožnice državni organi (niti sodišče) ne morejo odločiti mimo restriktivno določenih zakonskih pogojev. Na odločitev tudi ne more vplivati zatrjevanje tožnice, da je šlo za prostovoljno pokojninsko zavarovanje in da storitev ni in ne bo koristila. Prostovoljna je bila samo odločitev tožnice glede sklenitve zavarovanja, ne pa tudi odločitev ali bo po sklenitvi zavarovanja dogovorjene prispevke poravnala ali ne (tako tudi sodna praksa III U 1/2017-9 z dne 17. 11. 2017).

8Po vsem navedenem je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.