VSL Sodba I Cpg 35/2018

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se:

- v I. točki izreka razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 57686/2016 z dne 2. 6. 2016 v prvem odstavku za plačilo 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2013 dalje do plačila in v tretjem odstavku za plačilo 44,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2016 dalje do plačila ter se tožbeni zahtevek v celoti zavrne,

- v III. točki izreka pa se tožeči stranki naloži, da povrne toženi stranki v roku 15 dni 283,47 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti v roku 15 dni stroške pritožbenega postopka v znesku 660,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožba

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 57686/2016 z dne 2. 6. 2016 v prvem odstavku izreka za plačilo 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2013 dalje do plačila in v tretjem odstavku izreka za plačilo 44,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka). Navedeni sklep o izvršbi je razveljavilo v prvem odstavku izreka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 9.000,00 EUR od dne 14. 12. 2013 do 15. 12. 2013 in tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem delu zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 375,00 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 8-dnevnega roka do plačila (III. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka. Izpodbija I. in III. točko izreka in uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Relevantna pravna podlaga spora

4Novela ZPDZC-C je bila sprejeta zaradi uskladitve notranje zakonodaje z Direktivo 2009-52/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 18. junija 2009 o minimalnih standardih glede sankcij in ukrepov zoper delodajalce nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (Ur. l. Evropske unije, L 168, 30. junij 2009, strani 24 do 32). Iz uvoda direktive je razvidno, da je bila sprejeta zaradi sodelovanja držav članic na področju boja proti nezakonitem priseljevanju. Osrednji del teh ukrepov je splošna prepoved zaposlovanja državljanov tretjih držav, ki nimajo pravice prebivanja v EU s sankcijami zoper delodajalce, ki kršijo to prepoved. V 7. členu Direktive je določeno, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da lahko za delodajalca, če je to ustrezno, veljajo tudi razni ukrepi, med katerimi je našteto tudi vračilo nekaterih ali vseh državnih ugodnosti, pomoči ali subvencij, vključno s sredstvi EU, ki jih upravljajo države članice, dodeljenih delodajalcu do 12 mesecev pred odkritjem nezakonitega zaposlovanja.

5Novela ZPDZC-C je vsebovala tudi v nadaljevanju povzeto določbo 8. členu novele ZPDZC-C. Pravna oseba ali podjetnik iz prvega odstavka tega člena je dolžan vrniti javna sredstva, vključno s sredstvi EU, dodeljenimi na podlagi javnega razpisa ali javnega povabila namenjenega programom zaposlovanja in usposabljanja, ki predstavljajo državno pomoč ali pomoč po pravilu „de minimis“, izplačana v obdobju 12 mesecev pred pravnomočnim izrekom globe za prekršek po tem zakonu (tretji odstavek 21a. člena ZPDZC). V pogodbi, iz katere izhaja upravičenost do javnih sredstev, vključno s sredstvi EU, dodeljenimi na podlagi javnega razpisa ali javnega povabila namenjenega programom zaposlovanja in usposabljanja, ki predstavlja državno pomoč ali pomoč po pravilu „de minimis“, se določi obveznost vračila sredstev iz prejšnjega odstavka tega člena (četrti odstavek 21a. člena ZPDZC).

6Citirana določba 21.a člena ZPDZC je stopila v veljavo dne 28. 7. 2012 z novelo ZPDZC-C (Ur. l. RS, št. 57/2012) ter je veljala do začetka uporabe ZPDZC-1 (Ur. l. RS, št. 32/2014), to je do dne 18. 8. 2014. V 27. členu ZPDZC-1 je bila nato določena obveznost vračila javnih sredstev zgolj v primeru pravnomočno izrečene globe za prekršek iz 5. alineje prvega odstavka 23. člena ZPDZC-1, ki ga stori delodajalec, kadar nezakonito zaposli državljana tretje države (5. alineja prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1).

7Iz Poročevalca Državnega zbora, v katerem je bil objavljen predlog zakona o dopolnitvi zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno – skrajšani postopek (EVA 2011-2611-0081, št. 00711-3/2012/6 z dne 17. 5. 2012) je razvidno, da je predlog zakona vseboval zgolj določbo o vračilu sredstev za primer pravnomočno izrečene globe za prekršek po ZPDZC, ne pa tudi določbe, da se obveznost vračila sredstev določi s pogodbo.

Dejanski okvir spora

8Kot izhaja iz izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva. Tožeča stranka je s toženko sklenila Pogodbo o izvedbi projekta na podlagi izbire tožene stranke na javno povabilo v okviru programa Zaposli.me/spodbujanje zaposlovanja težje zaposljivih brezposelnih oseb št.: ... z dne 21. 9. 2012 (v nadaljevanju pogodba). Predmet pogodbe je bilo subvencioniranje zaposlitve težje zaposljivih brezposelnih oseb, zaposlitev pa naj bi trajala najmanj eno leto s polnim delovnim časom. Na podlagi določil pogodbe in dveh aneksov sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožena stranka zaposlila tri težje zaposljive brezposelne osebe, tožeča pa ji bo za to izplačala subvencijo v skupni višini 9.000,00 EUR. Tožena stranka je svojo pogodbeno obveznost zaposlitve treh težje zaposljivih brezposelnih oseb izpolnila, tožena stranka pa ji je izplačala subvencijo, in sicer dne 30. 11. 2012 v znesku 4.000,00 EUR, dne 28. 3. 2013 v znesku 2.000,00 EUR ter dne 28. 6. 2013 pa v znesku 3.000,00 EUR. Toženi stranki je bila izrečena sankcija globe po Zakonu o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (Ur. l. RS št. 36/2000 do 57/2012; v nadaljevanju ZPDZC), ki je postala pravnomočna dne 14. 9. 2013, in sicer za storitev prekrška po 18/1 členu ZPDZC. Tožeča stranka je na toženo stranko dne 12. 11. 2013 naslovila zahtevek za vračilo sredstev izplačanih subvencij zaradi pravnomočno izrečene globe za prekršek po ZPDZC.

Razlogi sodišča prve stopnje

9Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, saj je presodilo, da je določba tretjega odstavka 21a. člena ZPDZC, veljavnega v času sklenitve pogodbe, kogentna norma, ki določa za primer pravnomočne izrečene globe za prekršek po ZPDZC obveznost vračila iz sredstev, izplačanih v obdobju 12 mesecev pred pravnomočnim izrekom globe. Menilo je, da iz četrtega odstavka 21a. člena ZPDZC izhaja, da gre za predpis, s katerim je (delno) določena vsebina pogodbe. Ne glede na to, da s pogodbo ta obveznost ni bila dogovorjena, je zato na podlagi drugega odstavka 17. člena Obligacijskega zakonika (OZ) štelo, da je bila vsebina tretjega odstavka 21a. člena ZPDZC sestavni del pogodbe.

O utemeljenosti pritožbe

10Pritožba je utemeljena.

11Po presoji pritožbenega sodišča iz zakonodaje, veljavne v času sklenitve pogodbe izhaja, da se obveznost vračila javnih sredstev določi s pogodbo, iz katere izhaja upravičenost do javnih sredstev (četrti v zvezi s tretjim odstavkom 21a. člena ZPDZC). Z novelo ZPDZC-C predvidena obveznosti vračila sredstev torej ni bila določena za vse primere izrečenih glob za prekršek, temveč so se ti primeri konkretno opredelili s pogodbo. V kolikor bi namreč zakonodajalec določil obvezno vračilo javnih sredstev v vsakem primeru pravnomočno izrečene globe za prekršek po ZPDZC, določba četrtega odstavka tega člena namreč ne bi bila smislena. Glede na vsebino določb tretjega v zvezi s četrtim odstavkom 21.a člena ZPDZC (tretji in četrti odstavek 8. člena novele ZPDZC-C) je zato treba pritrditi pritožbenim navedbam tožene stranke, da bi lahko sodišče toženi stranki naložilo obveznost vračila izplačanih sredstev zgolj pod pogojem, da bi bila ta obveznost določena v pogodbi. Tak dogovor bi predstavljal pogodbeno razširitev odgovornosti po 241. členu Obligacijskega zakonika (OZ), saj bi dolžnik prevzel tveganje tudi za primer, ki je zunaj sfere predmeta izpolnitve po pogodbi, to je zaposlitve zaposlitve treh težje zaposljivih brezposelnih oseb za najmanj leto dni s polnim delovnim časom.

12Prav tako je tudi iz razlike med besedilom predloga zakona ter besedilom novele ZPDZC-C razvidno, da je zakonodajalec obveznost vračila sredstev vezal na določitev te obveznosti v pogodbi, iz katere izhaja upravičenost do javnih sredstev. Stališču sodišča prve stopnje, da predstavlja tretji odstavek 21a. člena kogentno normo, ki zavezuje, ne glede na to, da takšna obveznost v pogodbi ni bila določena, bi bilo mogoče pritrditi zgolj v primeru, če bi zakonodajalec sprejel besedilo, kot je izhajalo iz predloga zakona.

13Tudi ob primerjavi vsebine citirane direktive, katere cilj je bil sprejeti ukrepe proti nezakonitemu priseljevanju v EU ter navedeno določbo novele ZPDZC-C je razvidno, da je bila z novelo ZPDZC-C predvidena vrnitev javnih sredstev v primeru večjega števila kršitev in ne zgolj v primerih, kot jih je terjala uskladitev notranjega pravnega reda z navedeno direktivo. Ker Direktiva 2009-52/ES določa zgolj minimalne standarde, so države članice sicer lahko sprejele strožje sankcije in ukrepe ter določile strožje obveznosti delodajalcev. Vendar pa, po presoji pritožbenega sodišča, tudi sprejem strožje ureditve govori v prid stališču, da so se zato prekrški, za katere je veljala obveznost vrnitve prejetih sredstev, določili s pogodbo.

14Nenazadnje pa je bila v konkretnem primeru toženi stranki pravnomočno izrečena globa po prvem odstavku 18. člena ZPDZC, ki je bila določena za prekršek po prvi, drugi ali tretji alineji prvega odstavka 5. člena ZPDZC. Nezakonito zaposlovanje državljanov tretjih držav je bilo kot prepovedano opredeljeno v četrti alineji prvega odstavka 5. člena ZPDZC, sankcije za storitev tega prekrška pa so bile določene v devetem do trinajstem odstavku 18. člena ZPDZC. Toženi stranki je bila torej pravnomočno izrečena globa za drug prekršek in ne za kršitev prepovedi nezakonitega zaposlovanja državljanov tretjih držav, ki je predmet Direktive 2009-52/ES.

Odločitev o pritožbi

15Ob pravilni uporabi materialnega prava je torej tožbeni zahtevek tožeče stranke neutemeljen. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. točka izreka) spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne (355. člen ZPP).

Stroški postopka

16Pritožbeno sodišče je nadalje odločalo še o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede na uspeh tožene stranke v pravdi, je izpodbijano sodbo spremenilo tudi v III. točki izreka tako, da se tožeči stranki naloži, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške. Tožena stranka je upravičena do povračila stroškov za narok 400 točk (tar. št. 18/1) ter do povračila materialnih stroškov v višini 2 % (tretji odstavek 11. člena OT). Ob upoštevanju vrednosti točke (0,459 EUR), 22 % DDV ter plačane sodne takse za ugovor 55,00 EUR, znašajo stroški tožene stranke 283,47 EUR.

17Tožeča stranka je toženi stranki dolžna povrniti tudi njene pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka je upravičena do povračila stroškov za pritožbo v višini 500 točk (tar. št. 21/1 OT) ter do povračila 2 % materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT). Ob upoštevanju vrednosti točke (0,459 EUR), 22 % DDV ter plačane sodne takse za pritožbo 375,00 EUR, znašajo pritožbeni stroški tožene stranke 660,59 EUR.

18V primeru zamude s plačilom pravdnih in pritožbenih stroškov, ki se šteje od prvega dne po preteku roka za plačilo, bo morala tožnica toženki, v skladu z določilom 378. člena OZ, plačati še zakonske zamudne obresti.