VSL Sodba I Cpg 668/2017

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločilo, da je prva toženka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 20.151,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2014 dalje do plačila in stroške postopka v višini 1.899,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (I. točka izreka); enak zahtevek zoper drugo toženko pa je zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna drugi toženki v roku 15 dni plačati 1.229,60 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2Zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe se je pravočasno pritožila prva toženka. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava iz 1. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper prvo toženko zavrne oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je pritožnica dne 18. 5. 2018 na sodišče druge stopnje poslala vlogo, naslovljeno dokazni predlog, ki vsebuje Pismo Slovenije Administrativni komisiji za koordinacijo sistemov socialne varnosti z dne 7. 9. 2016, ki ga pritožbeno sodišče upoštevaje določbe 337. člena ZPP ne more upoštevati, saj pritožnica ni navedla, zakaj ga ni predložila do konca glavne obravnavne, prav tako ga v obravnavani pritožbi z dne 8. 6. 2017 ni omenila.

6Tožeča stranka je avstrijska pokojninska družba. Zavarovanka tožeče stranke je bila 16. 6. 2012 izredno hudo poškodovana v prometni nesreči, ki jo je v Republiki Sloveniji povzročila druga toženka, katere vozilo je bilo v tistem času zavarovano pri prvi toženki. V posledici poškodbe je zavarovanka tožeče stranke upravičena do tuje pomoči in ji tožeča stranka v ta namen plačuje dodatek iz naslova tuje pomoči oziroma dodatek za pomoč in postrežbo (A4, A7) in sicer 902,30 EUR mesečno oziroma ji je vse skupaj do vložitve tožbe izplačala 20.151,36 EUR, kar zahteva nazaj od prve toženke kot odgovornostne zavarovalnice.

7Sodišče prve stopnje je zahtevku prve toženke ugodilo, sklicujoč se na 85. člen Uredbe (ES) št. 883/2004 z dne 29. 4. 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (v nadaljevanju Uredba).

8Prva toženka je v pritožbi vztrajala, da bi moralo sodišče prve stopnje za sporno pravno razmerje kot merodajno pravo uporabiti slovensko pravo in sicer 18. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) ter z njim povezane omejitve odgovornosti zavarovalnice.

9Stališče sodišča prve stopnje, da je treba za konkreten primer uporabiti Uredbo in sicer njen 85. člen, je pravilno. Navedeni člen Uredbe določa, da morajo države članice priznati zakonsko cesijo pravic oškodovanca na nosilca, v kolikor tak prehod zahtevkov do tretje osebe predpisuje zakonodaja, ki velja za nosilca (85(a). člen Uredbe), oziroma da morajo države članice priznati neposredno pravico nosilca proti tretji osebi, v kolikor ima nosilec, odgovoren za dodelitev dajatve, takšno pravico po pravu, ki ga uporablja (85(b). člen Uredbe). V konkretnem primeru je tožeča stranka zahtevek utemeljevala s trditvami o zakonski cesiji pravic oškodovanke na nosilca (tožečo stranko), kar izhaja tudi iz izpodbijane sodbe (1. in 9. točka obrazložitve).

10Niso utemeljene pritožbene navedbe, da 85. člen Uredbe določa le subrogacijo pravic nosilca socialnega zavarovanja do povzročitelja škode (drugo toženke). Iz navedene določbe izhaja, da se nanaša na subrogacijo pravic nosilca do tretje osebe, ki je odgovorna plačati odškodnino. Ker je imela povzročiteljica škode svojo odgovornost zavarovano pri prvi toženki, ni dvoma, da bi imela oškodovanka pravico nastale sporne stroške zaradi posebne nege in pomoči zahtevati od povzročiteljice škode oziroma njene zavarovalnice, z zakonito cesijo pa je ta njena pravica prešla na tožečo stranko.

11Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je v skladu s 85. členom Uredbe, pravo države, ki ji pripada nosilec (tožeča stranka), merodajno tako glede vprašanja zakonske cesije, kot glede vprašanj vrste in obsega zahtevkov nosilca (odločba Sodišča EU (SEU) C-428/92 in 26. točka ter 2. alineja izreka odločbe SEU C-397/96). Po avstrijskem pravu terjatev, ki je obstajala v korist subroganta (zavarovanke), preide na subrogiranca (nosilca zavarovanja oziroma tožečo stranko) po samem zakonu. Avstrijski Zakon o splošnem socialnem zavarovanju (Allgemeines Sozialversicherungsgesetz, v nadaljevanju ASVG) namreč v prvem odstavku paragrafa 332 (Odškodnina in odgovornost, Prehod odškodninskih zahtevkov na nosilce zavarovanja) takšen prehod zahtevkov (brez kakršnihkoli omejitev) izrecno predpisuje, saj določa, da zahtevek za nadomestilo škode preide na nosilca zavarovanja, v kolikor je le - ta plačila dolžan izvesti.

12Med pravdnima strankama je sporna (tudi) višina tožbenega zahtevka. V zvezi s tem je sporno, ali je zahtevek po višini omejen in se presoja izključno po slovenskem pravu (po ZOZP), za kar se neutemeljeno (tudi v pritožbi) zavzema prva toženka. S tem v zvezi sta se stranki sklicevali na odločbo SEU C-397/96 z dne 21. 9. 1999. Navedena odločba SEU se nanaša na uporabo 93. člena Uredbe 1408/71, ki je vsebinsko enak 85. členu Uredbe, zato je za obravnavano zadevo uporabljiva. SEU je v tej odločbi poudarilo, da je namen prvega odstavka 93. člena Uredbe 1408/71 predvsem priznavanje zakonite cesije pravic oškodovanca, če tak prehod zahtevkov predpisuje zakonodaja nosilca zavarovanja, slednje pa ne vpliva na obseg neposlovne odškodninske odgovornosti tretje osebe, ki se presoja po pravu članice škodnega dogodka (15. odstavek obrazložitve). Le v tako opredeljene pravice oškodovanca do tretjega vstopi nosilec socialnega zavarovanja. Slednji ne more pridobiti več pravice, kot bi jih imel neposredni oškodovanec v razmerju do povzročitelja škode (oziroma odgovornostne zavarovalnice). Zaradi tega je SEU v citirani odločbi zaključilo, da je treba subrogacijski zahtevek nosilca socialnega zavarovanja presojati po pravu nosilca (v obravnavani zadevi avstrijskem ASVG), in sicer tako glede temelja kot višine, razen če bi izvajanje pravic po tem pravu presegalo pravice oškodovanca do povzročitelja škode po pravu škodnega dogodka (pravu RS). Glede na navedeno se nacionalna zakonodaja, na katero se sklicuje prva toženka (18. člen ZOZP), ne more uporabiti, saj je Uredba hierarhično nad nacionalno zakonodajo.¹ Posledično pritožbeno sodišče ni odgovarjalo na pritožbene navedbe v zvezi z uporabo ZOZP oziroma omejitev, ki izhajajo iz njega.

13Kot že rečeno je subrogacijski zahtevek tožeče stranke omejen zgolj tako, da tožeči stranki ni mogoče priznati večjega obsega pravic, kot bi jih imela oškodovanka do odgovorne osebe po slovenskem pravu. Med strankama ni sporno, da je oškodovanka v posledici prometne nesreče upravičena do škode iz naslova tuje pomoči, kar ustreza odškodninskemu zahtevku na podlagi 174. člen Obligacijskega zakonika (OZ)², ki omejitev ne določa. Višino škode je tožeča stranka zatrjevala in dokazala z izdano odločbo o odmeri mesečnega dodatka za pomoč in postrežbo svoji zavarovanki oziroma oškodovanki (A7). Glede na to, in ker slovensko pravo omejitev pravic, ki bi šle oškodovanki do odgovorne osebe zaradi povzročene telesne poškodbe ali prizadetega zdravja, ne določa, pritožbene trditve, da tožeča stranka ni dokazovala obsega škode, ki bi nastal po slovenskem pravu, niso utemeljene.

14Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znaša zavarovalna vsota v konkretnem primeru 3.700.000,00 EUR, po neprerekanih trditvah tožeče stranke pa valorizirana zavarovalna vsota znaša 4.450.000,00 EUR. Nadalje je ugotovilo, da je prva toženka oškodovanki iz naslova škodnega dogodka že plačala 429.962,70 EUR. Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da zavarovalna vsota še ni izčrpana.

15Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Prav tako pritožbeno sodišče ni našlo nobene od kršitev, na katero pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo prve toženke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Prva toženka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zaradi česar ti stroški niso bili potrebni za postopek (prvi odstavek 154. člena in 155. člen v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Enako izhaja iz sodne prakse: primerjaj VSL Sklep I Cpg 240/2016 z dne 7. 3. 2018, VSL Sodba I Cpg 440/2017 z dne 17. 5. 2018 in VSM Sklep I Cpg 102/2018 z dne 7. 6. 2018.
² (1) Kdor prizadene drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, mu mora povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi, ter zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem. (2) Če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, mu mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo.