VSL Sodba I Cp 1077/2017

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu mora toženec plačati 13.410,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2013 do plačila. Tožniku pa je naložilo, da mora tožencu povrniti 1.165,04 EUR njegovih pravdnih stroškov z obrestmi.

2Tožnik se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik se čudi odločitvi, saj sta bila v postopku na prvi stopnji dokazana tako posoja denarja kot vir posojenega zneska. Toženec je posojilno pogodbo podpisal brez prisile, pravdni stranki pa sta pogodbo tudi overili. Res je, da nista prijatelja, sta pa dolgoletna znanca. Posojilo torej ni bilo dano neznancu, kot meni sodišče prve stopnje. Ni važno, za kaj je toženec rabil denar, sicer pa se je vedelo, da ima težave z igrami na srečo. Manjša nasprotja med izpovedjo tožnika in njegove žene ne pomenijo, da denar ni bil posojen. Tožnik je zgolj sklepal, da je žena denar dvignila z materinega bančnega računa, saj ni mogel vedeti, da je denar že bil pri tašči. Sodišče zgolj domneva, kako so zadeve potekale. Tožnikova tašča je imela poleg denarja še drugo premoženje in zaradi posojila 13.000,00 EUR ne bi obubožala. Toženec za svoje navedbe ni ponudil nobenih dokazov. Celo tega ni vedel, kakšni bankovci so sestavljali vsoto 5.000,00 EUR, ki naj bi jo vrnil tožniku. Pričakovati bi bilo, da bi zahteval potrdilo o vračilu, pa takšnega potrdila toženec nima. Priča I. H. je kot toženčeva mati zainteresirana za izid postopka, vendar jo je sodišče kljub temu ocenilo za resnicoljubno. Nasprotno pa tožnikovih dokazov sploh ni upoštevalo. Jasne so tudi kršitve določb pravdnega postopka, saj je glede odločilnih dejstev nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

3Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik v pritožbi oporeka predvsem dejanskim zaključkom izpodbijane sodbe in dokazni oceni sodišča prve stopnje, vendar za takšno svoje nasprotovanje ne navaja tehtnih razlogov. Sodišče prve stopnje je v resnici dovolj skrbno in natančno raziskalo dejansko stanje. Poleg odločilnih dejstev je ugotavljalo tudi druge pomembne okoliščine, ki pojasnjujejo vsebino pogodbenega razmerja med pravdnima strankama, zlasti višino posojila in obseg njegove vrnitve. Čeprav je v celoti izčrpalo tožnikovo dokazno ponudbo, izid dokazovanja za tožnika ni bil ugoden. Tožencu je namreč uspelo dokazati, da si je v resnici izposodil skupaj le 4.950,00 EUR in da je tožniku že vrnil 7.250,00 EUR, kar pomeni, da tožniku ne dolguje ničesar več. Izpodbijana sodba ima o tem izčrpne, razumne in prepričljive razloge, ki jih ni treba ponavljati.

6Dokazna ocena, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, je skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče je v sodbi korektno povzelo bistveno vsebino vseh izvedenih dokazov ter se obrazloženo izreklo o njihovi dokazni vrednosti. Ker je dokazna ocena prosta, je nesprejemljiv pritožbeni očitek, da tožnikovi dokazi niso bili upoštevani. Sodišče jih nikakor ni prezrlo, pač pa je po njihovi primerjavi s toženčevimi dokazi ter glede na uspeh celotnega postopka upravičeno podvomilo o tožnikovih trditvah. Ni bistveno število dokazov, ampak njihova kakovost. Tožnik zato ne more uspeti s pritožbeno trditvijo, da toženec razen svoje izpovedi in izpovedi svoje matere, priče I. H., ni ponudil drugih dokazov. Sodišče prve stopnje je svojo presojo, da je bil toženec prepričljivejši od tožnika, ustrezno utemeljilo z razlogi, ki so logični in življenjsko oziroma izkustveno sprejemljivi. Pritožbeni dvom o pravilnosti in celovitosti ugotovljenega dejanskega stanja je zato brez podlage.

7Pisna posojilna pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki, ni neizpodbiten dokaz o višini izročenega posojila, za povrh pa so dokazi v pravdnem postopku prirejeni. Tudi overitev, na katero se sklicuje pritožba, se nanaša zgolj na toženčev podpis pogodbe in ne na vsebino pogodbe. Ne gre torej za javno listino, za katero se po 224. členu ZPP domneva, da je resnično, kar je v njej potrjeno ali določeno.

8O vseh ostalih okoliščinah primera, ki jih ponavlja pritožba, se je jasno izreklo že sodišče prve stopnje. Če bi bili pravdni stranki res dolgoletna znanca, bi toženec tožniku gotovo zaupal, zakaj potrebuje posojilo. Kot je mogoče razbrati iz pritožbe, je tožnik vedel, da je toženec v denarni stiski, in mu je bil znan tudi vzrok zanjo, zato je toliko manj verjetno, da bi tožencu posodil sorazmerno visok znesek brez ustreznega zavarovanja, posebej še, ker naj bi si tožnik obetal dobiček od obresti. Še bolj neverjetno je, da bi si tožnik zato, da je lahko posodil denar tožencu, sam izposodil pri svoji tašči več kot 80% domnevno izročenega zneska in da mu je bila tašča v ta namen sploh pripravljena posoditi bistveno več kot polovico svojih denarnih prihrankov, ki jih sicer skrbno hranila, da bi jih po njeni smrti lahko zanesljivo dedovale njene hčere. Morda tožnik res ni vedel, da tašča denar hrani doma in ne več v banki. Povsem neverjetno pa je, da tožnikova žena, priča B. Đ., kljub njenemu zaupnemu odnosu z materjo, ki ga izpostavlja pritožba, ne bi vedela, ali ji je tožnik denar pozneje vrnil ali ne.

9Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, ki poskušajo zasejati dvom o toženčevi verodostojnosti. Pretirano je namreč pričakovati, da bi moral toženec še več let po vrnitvi posojila vedeti, kakšni bankovci so sestavljali vrnjeni znesek. Dejstvo, da toženec od tožnika ni zahteval pobotnice, pa je mogoče pojasniti s tem, da sta bili pravdni stranki dolgoletna znanca, kot poudarja sam tožnik. Končno niso utemeljeni niti pritožbeni pomisleki glede izpovedi priče I. H., ki naj bi zaradi sorodstvenega razmerja s tožencem imela interes za izid pravde. Navedena priča je namreč dovolj podrobno in zanesljivo zapisala okoliščine vrnitve posojila, da ji je sodišče prve stopnje lahko verjelo.

10Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je po navedenem materialnopravno pravilna. Toženec je svojo obveznost iz posojilnega razmerja s tožnikom izpolnil z vrnitvijo posojila, s čimer je pogodbena obveznost prenehala (270. člen v zvezi s 569. členom Obligacijskega zakonika).

11V postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev, niti kršitev iz 14. in 15. člena drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere neopredeljeno in neobrazloženo meri pritožba. Pri sestavi izpodbijane sodbe ni prišlo do nobene napake; vsebina izvedenih dokazov je v sodbi pravilno povzeta, njena obrazložitev pa je razumljiva in neprotislovna, tako da je bilo sodbo vsekakor mogoče preizkusiti.

12Ker pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

13Tožnik je s pritožbo propadel, zato ni upravičen do povračila svojih pritožbenih stroškov. Odločitev o tem je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).