VSL Sodba I Cp 1392/2018

I. Pritožbi se delno ugodi in se III. točka izreka izpodbijane sodbe, v delu sklepa o stroških, spremeni tako, da se znesek „1.827,03 EUR“ nadomesti z zneskom „1.752,36 EUR“.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih (točki I. in II. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek po tožbi tožnika (toženec po nasprotni tožbi; v nadaljevanju: tožnik) zoper toženko (tožnica po nasprotni tožbi; v nadaljevanju: toženka). Tožbenemu zahtevku po toženkini nasprotni tožbi je ugodilo in razsodilo, da je tožnik dolžan toženki plačati 4.025,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2013 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v višini 1.827,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po tožbi ugodi v celoti, tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi pa v celoti zavrne. Podredno predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obširni pritožbi, katero pritožbeno sodišče povzema le v bistvenem, sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo pravila o prekluziji. Navedbe iz pripravljalne vloge z dne 24. 6. 2016 ne predstavljajo novitete. Šele s to vlogo mu je bila dana možnost, da odgovori na nove navedbe toženke, kar mu zagotavlja pravica do izjave. Uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka, ker je sodišče prve stopnje brez utemeljenih razlogov zavrnilo njegove dokazne predloge. Izvedba dokaza s ponovnim zaslišanjem pravdnih strank in njunim soočenjem, zaslišanjem varnostnika Š., zaslišanjem izvedenca dr. C. postavitvijo izvedencev psihiatrične, nevrološke in ortopedske stroke ter s pribavo toženkinih temperaturnih listov in zdravstvene dokumentacije bi bistveno vplivala na izid postopka, kar s pritožbo podrobneje pojasni (navaja razloge za izvedbo teh dokazov). Sodišče prve stopnje bi moralo kljub vezanosti na pravnomočno kazensko sodbo ugotavljati druge okoliščine, ki ne predstavljajo objektivnih znakov kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Pravnomočna kazenska sodba še ne predstavlja temelja za odškodninsko odgovornost, temveč bi ga moralo sodišče prve stopnje ugotavljati samo. Pri ravnanjih toženke ni šlo za silobran, kar bi se ob izvedbi vseh predlaganih dokazov tudi izkazalo. Silobran že pojmovno ni mogoč, saj je bila toženka tista, ki ga je prva napadla in poškodovala. Toženka se je upirala in mu sledila ven iz salona, zato ni bila v podrejenem položaju, niti prestrašena. To izhaja tudi iz toženkine izpovedbe v kazenskem postopku. Ne drži stališče sodišča prve stopnje, da toženka domnevnega napada ni mogla odvrniti z milejšim sredstvom. Pravdni stranki bi se lahko mirno pogovorili. Ravnanje toženke ni bilo sorazmerno, zato ni mogoče govoriti o silobranu, niti o prekoračenem silobranu. Zagotovo pa je podan soprispevek toženke. Toženka do povrnitve premoženjske škode ni upravičena, ker jakna ni bila njena last. Glede čevljev je izpodbijana sodba brez razlogov. Ni jasno, za kakšne čevlje naj bi šlo, kako naj bi bili uničeni ter kakšna je bila njihova vrednost. Primernosti priznane premoženjske škode v višini 100,00 EUR ni moč preveriti. Menjava ključavnic ni bila potrebna, saj so se ključi nahajali pri njegovem takratnem pooblaščencu, toženka pa bi jih lahko dobila, če bi to želela. Sodišče prve stopnje je nematerialno škodo toženki priznalo v bistveno previsokih zneskih, ki odstopajo od podobnih primerov iz sodne prakse. Toženka ni utrpela poškodb, kot so navedene v izpodbijani sodbi. Obstoja poškodb, modric in oteklin dokazni postopek ni potrdil. Toženka ni bila hospitalizirana, niti ni bila v bolniškem staležu. Do zvina in natega vratne hrbtenice je lahko prišlo zaradi posledic degenerativnih sprememb, kar izhaja iz strokovnega mnenja prof. dr. V. Sodni izvedenec dr. C. na številne pripombe in vprašanja ni odgovoril, zato je predlagal njegovo zaslišanje in postavitev novega izvedenca. Mnenje izvedenca dr. C. je v diametralnem nasprotju s stališčem dr. V. in dr. B.. Sodišče prve stopnje na to ni bilo pozorno in se do tega ni argumentirano opredelilo. Glede toženkinega strahu se sodišče prve stopnje sklicuje na izvedensko mnenje izvedenca dr. C., ta pa na svoje izkušnje, ki jih ima kot izvedenec. To ni strokovno podkrepljen razlog in je neprepričljiv, zato mu sodišče ne bi smelo slediti. Glede domnevnih žalitev vztraja, da toženke ni nikoli žalil, ustrahoval in ji grozil. Izpodbijana sodba tudi v tem delu nima razlogov, saj iz nje ni razvidno, kaj naj bi predstavljalo žalitev. Sodba je nekonkretizirana, nejasna in izrazito pomanjkljiva. Sklepno tožnik izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. V primeru tožbe in nasprotne tožbe, ki se obravnavata v istem postopku, se odvetniški stroški obračunajo tako, da se vrednosti spornega predmeta iz tožbe in nasprotne tožbe združita v skupno vrednost spornega predmeta, od katere se odmeri ena nagrada za narok in ena nagrada za postopek.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5V tej pravdni zadevi sta pravdni stranki vložili tožbo in nasprotno tožbo za povrnitev škode, ki sta jo utrpeli v škodnem dogodku dne 31. 1. 2013. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik za dogodek z dne 31. 1. 2013 s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 42080/2013 obsojen kaznivega dejanja nasilništva nad toženko. Tožbeni zahtevek tožnika je zavrnilo, ker je presodilo, da je toženka ravnala v silobranu, morebitna deljena odgovornost pa ni podana. Na podlagi 131. in 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in upoštevaje 14. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je sodišče prve stopnje ugodilo toženkinemu tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi zoper tožnika.

6Toženka je na prvem naroku za glavno obravnavo dne 9. 6. 2016 v spis vložila kratko pripravljalno vlogo, s katero je sodišče prve stopnje obvestila o vsebini in zaključku kazenskega postopka V K 42080/2013 pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani (list. št. 47-48 spisa). Sodišče prve stopnje je tožniku odobrilo rok 15 dni za odgovor na prejeto vlogo (list. št. 44 spisa). S tem pozivom je bila tožniku dana možnost, da se opredeli le do tistih relevantnih navedb, ki jih je toženka podala šele v omenjeni pripravljalni vlogi. Samo glede takšnih navedb tožnik z zaključkom prvega naroka za glavno obravnavo ni prekludiran. Tožnik je v postavljenem roku vložil obširno vlogo z dne 24. 6. 2016, s katero je, tudi po presoji pritožbenega sodišča, podal nove oziroma razširjene trditve in dokaze, ki presegajo okvir odgovora na toženkino pripravljalno vlogo. Ker ne gre za trditve, katere tožnik brez svoje krivde ni mogel navesti najkasneje do prvega naroka za glavno obravnavo, so te prepozne. Z neupoštevanjem teh navedb sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve pravil postopka.

7Bistvena kršitev pravil postopka tudi ni podana v zvezi z zavrnitvijo dokazov. Sodišče prve stopnje je razloge za zavrnitev vsakega posameznega dokaza pojasnilo v 8. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče te razloge sprejema kot pravilne in se jim pridružuje. Z izvedbo dokaza z izvedencem dr. C. sodišče prve stopnje ni povzročilo dodatnih stroškov, ker je izvedenca postavilo glede poškodb obeh pravdnih strank. Sodišče sprejme odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka na koncu postopka, po opravljenem dokaznem postopku, ko so razčiščena vsa dejanska in pravna vprašanja primera. Zato ne vzdrži pritožbeni očitek, da ni bilo razloga za postavitev izvedenca travmatološke stroke glede poškodb tožnika, ker je sodišče prve stopnje njegov zahtevek že po temelju zavrnilo. Zaslišanje izvedenca dr. C. na naroku ni bilo potrebno, saj je na vse pripombe pravdnih strank jasno in argumentirano odgovoril že v dveh pisnih dopolnitvah izvedenskega mnenja. Dejstvo, da se tožnik po opravljenih dopolnitvah z izvedenskim mnenjem še vedno ni strinjal, ne predstavlja utemeljenega razloga za zaslišanje izvedenca, še manj za postavitev novega. Tožnik je zaslišanje izvedenca dr. C. predlagal šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo (ne pa tudi v več svojih vlogah, kot to zatrjuje v pritožbi) z namenom, da bi se ta opredelil do strokovnega mnenja dr. B. Gre za mnenje, ki ga je tožnik pridobil izven predmetnega postopka, zato se lahko upošteva le kot del njegove trditvene podlage in ne kot dokaz o (ne)obstoju toženkinih poškodb. Tožnik pa je navedbe v okviru mnenja dr. B. podal šele ob pripombah na dopolnitev izvedenskega mnenja dr. C., kar je prepozno. Enako velja tudi za mnenje dr. V., katerega je tožnik pridobil v času kazenskega postopka in se nanj sklicuje v predmetnem postopku.

8Glede zavrnitve tožnikovega dokaznega predloga s postavitvijo izvedencev psihiatrične, nevrološke in ortopedske stroke pa pritožbeno sodišče dodaja, da je bila njihova postavitev nepotrebna oziroma ne bi pripomogla k drugačni odločitvi o zadevi. V kolikor se ta dokazni predlog nanaša na ugotavljanje toženkinih poškodb, je sodišče prve stopnje njihov obstoj v zadostni meri ugotovilo s pomočjo izvedenca dr. C. Katere poškodbe je utrpela toženka, je razvidno tudi iz izreka pravnomočne kazenske obsodilne sodbe V K 42080/2013. Toženka je bila v škodnem dogodku nedvomno poškodovana, zato ni bistveno, ali je imela psihične težave že pred tem dogodkom ali le po njem. V kolikor pa se izvedba dokaza z izvedenci nanaša na višino tožnikove škode, pa se je njeno ugotavljanje izkazalo za nepotrebno, saj tožnik ni uspel s temeljem svojega zahtevka.

9Tožnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o toženkinem silobranu in vztraja pri njenem prispevku k nastali škodi. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je presojalo toženkin prispevek k škodnemu dogodku (točka 22. izpodbijane sodbe) in ugotovilo, da ta ne obstaja. Je pa ugotovilo, da je podan toženkin silobran (točke 17. do 21. izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno obrazložilo in navedlo odločilne razloge. Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je pravdno sodišče po 14. členu ZPP vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na navedeno določbo in sledilo izreku kazenske sodbe, ki ga je povzelo v izpodbijani sodbi. V pravdnem postopku ugotovljena odločilna dejstva ne smejo nasprotovati ugotovitvam, ki so tvorile podlago za izdajo kazenske sodbe. To pomeni, da tožnik ne more uspeti s trditvijo, da naj bi škodni dogodek dejansko izzvala toženka ter ga prva in namerno poškodovala. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je tožnik tisti, ki je kritičnega dne protipravno napadel toženko, slednja pa je napad zgolj odvračala in ravnala obrambno. Toženka je ravnala v silobranu, pri čemer ni soprispevala k njej nastali škodi.

10Tožnik neutemeljeno nasprotuje prisojeni odškodnini za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je pri njeni odmeri ustrezno upoštevalo vse okoliščine primera in odškodnino odmerilo skladno z določiloma 131. in 179. člena OZ. Toženka je iz naslova premoženjske škode terjala 125,00 EUR za zamenjano ključavnico po predloženem računu ter 100,00 EUR za ukradeno jakno in uničene čevlje. Tožnik je temu delu zahtevka po nasprotni tožbi nasprotoval z navedbami, da je zahtevek pavšalen in neutemeljen, saj toženki bunde ni ukradel in je njena cena podana zgolj pavšalno, medtem ko iz računa za ključavnico ni razvidno, da bi bila zamenjana v posledici njegovega ravnanja. Tožnik je premoženjsko škodo dodatno prerekal v pripravljalni vlogi z dne 24. 6. 2016, vendar so bile njegove navedbe (kot že zgoraj obrazloženo) prepozne. Nesporno dejstvo je, da je tožnik 31. 1. 2013 odnesel toženkine ključe, zato je upravičena do povračila stroškov zamenjave ključavnice. V zvezi z vprašanjem vrednosti bunde in čevljev, se pritožbeno sodišče z oceno sodišča prve stopnje strinja, saj je življenjska. Sodišče prve stopnje o tem sicer ni izvajalo konkretnejšega dokaznega postopka, vendar je po določbi drugega odstavka 216. člena ZPP mogoče odločiti o dejstvih, ki se nanašajo na podlago oziroma na višino zahtevka po prostem preudarku, če odločitev o enem od več uveljavljenih zahtevkov iste tožeče stranke v isti tožbi glede na celoto po vrednosti predstavlja le neznaten del, odločanje o podlagi ali višini tega zahtevka pa bi bilo pretirano zamudno ali povezano z nesorazmernimi stroški. Čeprav sodišče prve stopnje v obrazložitvi tega ni zapisalo, gre po mnenju pritožbenega sodišča za tako situacijo.

11Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni sodišča prve stopnje o višini toženkine nepremoženjske škode. O naravi in teži toženkinih poškodb, njihovih posledic in zdravljenju se je sodišče prve stopnje zanesljivo prepričalo in odločilo na podlagi mnenja izvedenca dr. C. Ta je potrdil tudi prisotnost primarnega in sekundarnega strahu pri toženki. Tožnikovo nasprotovanje izvedenčevemu mnenju dokazne ocene in odločitve sodišča prve stopnje ne omaje. Dosojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 1.800,00 EUR ter za strah v višini 1.000,00 EUR predstavlja pravično zadoščenje in je v skladu s sodno prakso v drugih primerljivih zadevah. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje glede toženkinih duševnih bolečin zaradi razžalitve. Tožnik je pošiljanje sporočil toženki po telefonu in elektronski pošti priznal, da je njihova vsebina poniževalna in žaljiva, pa je razvidno iz samih sporočil (priloge B9-B14 spisa). Tožnik je grobo posegel v toženkine osebnostne pravice in ji povzročil duševne bolečine, zato pritožbeno sodišče sprejema dosojeno odškodnino v višini 1.000,00 EUR kot ustrezno.

12Pritožba pa utemeljeno opozarja, da se v primeru tožbe in nasprotne tožbe, ki se obravnavata v istem postopku, vrednosti spornih predmetov združita v skupno vrednost. Po 20. členu Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) se v isti zadevi vrednosti več predmetov seštevajo. Sodišče prve stopnje bi moralo do združitve tožbe in nasprotne tožbe stroške odmeriti ločeno po vrednosti spornega predmeta za tožbo (3.500,00 EUR) in po vrednosti spornega predmeta za nasprotno tožbo (4.025,00 EUR), po združitvi pa od seštevka vrednosti obeh (7.525,00 EUR)¹. V konkretnem primeru je bila tožba vložena 17. 7. 2013, toženka je vložila pripravljalno vlogo skupaj z nasprotno tožbo 21. 10. 2013, zadevi pa sta bili združeni s sklepom z dne 15. 4. 2016. Prvi narok za glavno obravnavo je bil opravljen 9. 6. 2016.

13Toženka je torej upravičena do nagrade za postopek po tožbi v višini 183,30 EUR (tar. št. 3100 ZOdvT) ter do nagrade za postopek po nasprotni tožbi v višini 230,10 EUR (tar. št. 3100 ZOdvT)². Do izvedbe naroka je prišlo po združitvi zadev, zato je toženka upravičena do nagrade za narok v višini 320,40 EUR (tar. št. 3102 ZOdvT). Upravičena je še do (enega) pavšalnega zneska po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR, potnih stroškov v višini 57,72 EUR, 22% DDV, povrnitve stroškov sodne takse v znesku 240,00 EUR ter 522,31 EUR stroškov izvedenca. Skupen znesek pravdnih stroškov, ki jih je ob pravilni uporabi materialnega prava tožnik dolžan povrniti toženki, znaša torej 1.752,36 EUR.

14Ker je pritožbeno sodišče pri preizkusu stroškovnega dela izpodbijane sodbe našlo kršitev, na katero opozarja pritožba, je pritožbi delno ugodilo in v tem delu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje (5. točka 358. člena ZPP). Ker sicer pritožbeno sodišče ni našlo napak in kršitev, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker je pritožbeno sodišče pritožbi le delno ugodilo in je tožnik z njo uspel samo v sorazmerno majhnem delu, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

¹ Prim. sodbi VSL I Cp 646/2013 in I Cp 353/2016
² Toženka je že pred združitvijo zadev odgovorila na tožbo, tožnik pa na nasprotno tožbo.