VDSS Sodba Psp 334/2018

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

"Tožniku se prizna pravica do poklicne rehabilitacije."

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 1. 6. 2017 in odločbo št. ... z dne 12. 12. 2016 in tožnika razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti od 7. 12. 2016 dalje zaradi posledic bolezni (I. in II. točka izreka sodbe). S III. točko izreka pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna izdati upravni akt o pravici do nadomestila za čas poklicne rehabilitacije in da se o pogojih poklicne rehabilitacije sklene ustrezna pogodba. S IV. točko izreka pa je tožencu naložilo, da je dolžan za tožnika povrniti stroške postopka v višini 497,81 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka dalje do plačila.

2Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Primarno vztraja pri pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb in pri zavrnitvi tožbenega zahtevka. V novem postopku pa bi bilo potrebno tožnika predstaviti ustrezni instituciji za poklicno rehabilitacijo, ki bi realno ocenila tožnikove fizične in psihične sposobnosti in z njimi povezani razpoložljivi potencial tožnika za vrnitev na zanj ustrezno delo. Podredno toženec meni, da bi bilo v konkretnem postopku tožniku eventuelno mogoče priznati zgolj nove pravice iz invalidskega zavarovanja v okviru III. kategorije invalidnosti. Vendar pa sodišče s članom izvedenskega organa ustrezne specialnosti, tj. specialista medicine dela, prometa in športa ni razjasnilo niti, ali je pri tožniku delovna zmožnost zmanjšana za manj ali več kot 50 %. Sodišče pripomb toženca in tožnika ni upoštevalo, ampak je nekritično sledilo mnenju izvedenskega organa zgolj v smislu II. kategorije invalidnosti, pri čemer pa se tudi tožnik v svojih pripombah z zaključki izvedenskega organa ni strinjal in je ves čas postopka vztrajal pri I. kategoriji invalidnosti. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2), ki se nanašajo na poklicno rehabilitacijo in dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo. Sodišče ni ustrezno razčistilo, ali so pri tožniku sploh podane indikacije za poklicno rehabilitacijo, s pomočjo katere bi se tožnik ponovno vključil v delovno okolje, na kar je toženec prav tako opozoril v pripombah na izvedensko mnenje. Tožnik namreč ne v postopku pri tožencu, ne v postopku pred sodiščem ni kazal želje in interesa za poklicno rehabilitacijo in je tudi vprašljivo, ali jo je sposoben in voljan opraviti, ne glede na to, ali bi jo morda dejansko potreboval. Zato meni, da bi sodišče moralo z izvedenskim organom podrobneje razjasniti nakazana vprašanja. Izpostavlja, da je poklicna rehabilitacija celosten proces, v katerem se zavarovanca strokovno, fizično in psihosocialno usposobi za drug poklic ali delo oziroma se ga usposobi za opravljanje istega poklica ali dela, tako da se mu delovno mesto prilagodi z ustreznimi pripomočki. Predviden je poseben predhodni postopek s pridobitvijo mnenja ustrezne strokovne institucije (določba četrtega odstavka 181. člena ZPIZ-2). Poklicna rehabilitacija mora biti smotrna in zavarovanec se mora z njo strinjati in jo mora biti zmožen opraviti. Ob pravilno priznani pravici do poklicne rehabilitacije se skladno z določbo 77. člena ZPIZ-2 sklene pogodba o poklicni rehabilitaciji, ki je zavezujoča in so jo zavarovanci dolžni izvrševati. Šele, če bi sodišče na zgoraj nakazan način popolno ugotovilo dejansko stanje, torej ali je pri tožniku delovna zmožnost zmanjšana za več kot 50 %, za kateri poklic ali delo naj se ga usposobi in ugotovilo način in obliko poklicne rehabilitacije, ki bi jo bil tožnik sposoben in voljan opraviti, bi lahko tožnika razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti in mu skladno z določbo 72. člena ZPIZ-2 priznalo pravico do poklicne rehabilitacije. Sodišče je v II. točki izreka tožnika zgolj razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti, brez priznanja pravice do poklicne rehabilitacije, s čemer je kršilo pravila postopka in določbe drugega odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1). Opozarja, da so socialni spori, spori polne jurisdikcije in da je tak izrek sodbe neizvršljiv. Pogodba o poklicni rehabilitaciji se v skladu z določbo drugega odstavka 77. člena ZPIZ-2 sklene šele, ko postane odločba o priznanju pravice do poklicne rehabilitacije dokončna. Glede na načelo uspeha v pravdi, je nepravilna tudi IV. točka izreka glede povrnitve stroškov postopka.

3V odgovoru na pritožbo tožnik nasprotuje pritožbenim navedbam in vztraja, da je odločitev sodišča pravilna.

4Pritožba je utemeljena.

5Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo.

6Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. ... z dne 1. 6. 2017, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 12. 12. 2016. S slednjo je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Obe invalidski komisiji in sicer invalidska komisija I. in II. stopnje sta bili mnenja, da je pri tožniku od 4. 10. 2011 in še nadalje zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti. V polnem delovnem času je zmožen opravljati delo na drugem delovnem mestu: ne na višini ali v nočnih urah, pri katerem v primeru izgube zavesti ne bo poškodoval sebe ali ogrožal druge.

7Tožnik je s tožbo uveljavljal odpravo citiranih odločb toženca ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti od 7. 12. 2016 dalje. Za ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s tožnikovo delazmožnostjo, je sodišče prve stopnje pridobilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti A. Univerze B.. Ta je v sestavi specialista medicine dela, prometa in športa, specialistke za psihiatrijo in specialista za nevrologijo menila, da tožnik dela slikopleskarja ni zmožen opravljati niti z omejitvami, niti v skrajšanem delovnem času. Delo je vsakodnevno vezano na terensko delo in delo na višini ter uporabo električnih strojev in naprav, česar pa tožnik zaradi epilepsije in upoštevanja protiepileptičnih kavtel ni zmožen. Zmožen bi bil le za drugo ustrezno delo brez terenskega dela, dela na višini ali nad globino, dela na lestvi, brez dela z nevarnimi ali vrtečimi se stroji ali orodji, kjer bi se ob izgubi zavesti lahko poškodoval ali ogrožal zdravje in življenje drugih. Za tako delo bi se lahko usposobil le s poklicno rehabilitacijo.

8Z izvedenskim mnenjem se tožnik ni strinjal, vendar brez konkretnih pripomb, medtem ko se je toženec z izvedenskim mnenjem strinjal in vztrajal, da se tožnikovo zdravstveno stanje v zadnjih letih ni bistveno spremenilo in zato ostajajo omejitve pri delu nespremenjene. Hkrati pa je pojasnil, da bi se tožnik moral že leta 2011 opredeliti do poklicne rehabilitacije, vendar ni kazal interesa. Sodišče prve stopnje je glede na podane pripombe zaslišalo članico izvedenskega organa specialistko psihiatrije, ki je vztrajala pri podanem mnenju, da ima tožnik še vedno preostalo delovno zmožnost in da je pri njem podana II. kategorija invalidnosti, da pa ni pri njem prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Dodatno je menila, da bi se tožnik lahko s poklicno rehabilitacijo usposobil za preprosta dela s praktičnim delom, vendar ne za delo v tovarni, ampak npr. za vrtnarska dela.

9Sodišče prve stopnje je s članico izvedenskega organa dejansko stanje razčiščevalo v okviru podanih pripomb na izvedensko mnenje, med temi pa ni bilo vprašanja, ali je pri tožniku prišlo do zmanjšane delovne zmožnosti za manj ali več kot 50 %. Šele v pritožbi je takšen ugovor prepozen in neutemeljen.

10Na podlagi tako razčiščenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje odpravilo izpodbijani odločbi toženca z dne 1. 6. 2017 in z dne 12. 12. 2016 in tožnika razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti od 7. 12. 2016 dalje zaradi posledic bolezni. Ni pa tožniku priznalo pravic iz invalidskega zavarovanja in najmanj preuranjeno naložilo tožencu, da je dolžan izdati upravni akt o pravici do nadomestila za čas poklicne rehabilitacije. Prav tako pa, da bo o pogojih poklicne rehabilitacije sklenjena ustrezna pogodba.

11Socialno sodišče v socialnih sporih sodi v skladu z ZDSS-1 v obsegu polne jurisdikcije (81. člen). V primeru, če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, se s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi (drugi odstavek 81. člena ZDSS-1). Po presoji navedenih odločb je bilo ugotovljeno, da je pri tožniku podana II. kategorija invalidnosti. Zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti ter na dan nastanka invalidnosti še ni dopolnil 55 let starosti in se glede na preostalo delovno zmožnost lahko usposobi za drugo delo, ki ga bo opravljal polni delovni čas, skladno z 72. členom ZPIZ-2 pridobi pravico do poklicne rehabilitacije. Drugih pogojev pa ZPIZ-2 za pridobitev pravice do poklicne rehabilitacije ne določa.

12Pritožba se utemeljeno sklicuje na določbo 70. člena ter četrti odstavek 181. člena ZPIZ-2 in na to, da je poklicna rehabilitacija celosten proces in da je predviden poseben predhoden postopek s pridobitvijo mnenja ustrezne strokovne institucije, da mora biti poklicna rehabilitacija smotrna, jo mora zavarovanec biti zmožen opraviti in se mora z njo strinjati ter se zanjo odgovorno odločiti. Glede na mnenje izvedenskega organa, v kateri sestavi je bil tudi specialist medicine dela, prometa in športa, ima tožnik, ki je zmožen le za drugo ustrezno delo brez terenskega dela, dela na višini ali nad globino, dela na lestvi, brez dela z nevarnimi ali vrtečimi se stroji ali orodji, kjer bi se ob izgubi zavesti lahko poškodoval ali ogrožal zdravje ali življenje drugih in da bi se za tako delo lahko usposobil le s poklicno rehabilitacijo, preostalo delovno zmožnost in bi se za delo na drugem delovnem mestu lahko dodatno usposobil oziroma pridobil dodatno znanje s poklicno rehabilitacijo. Preostala delovna zmožnost je na podlagi 2. alineje prvega odstavka 64. člena ZPIZ-2 podana, če se zavarovanec s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za delo s polnim delovnim časom na drugem delovnem mestu. Ker je tožnik, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti 7. 12. 2016, na dan nastanka invalidnosti dopolnil šele 39 let starosti in se ob preostali delovni zmožnosti s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za drug poklic ali opravljanja dela z omejitvami, je izpolnjen dejanski stan iz 72. člena ZPIZ-2.

13Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje torej pravilno in zakonito odpravilo izpodbijana upravna akta toženca in tožnika razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti, ni pa mu priznalo pravice do poklicne rehabilitacije, kljub pravilno ugotovljenemu dejanskemu stanju.

14Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in III. točko izreka spremenilo tako, da je tožniku na podlagi 72. člena ZPIZ-2 priznalo pravico do poklicne rehabilitacije, kot pravico na podlagi ugotovljene invalidnosti. Ker pa gre za zakonsko določbo določeno v 77. členu ZPIZ-2, pa ni posebej v izreku sodbe potrebno odločiti o tem, da bo o obliki in načinu poklicne rehabilitacije, o rokih za nastop in trajanje poklicne rehabilitacije, natančnejši pogoji za usposabljanje zavarovanca za delo, pogoji ter roki za sklenitev pogodbe o zaposlitvi po končani poklicni rehabilitaciji, določeni s pogodbo med tožencem, delodajalcem ali zavodom za zaposlovanje in zavarovancem. Poklicna rehabilitacija je namreč celostni proces, v katerem se zavarovance strokovno, fizično in psihosocialno usposobi za drug poklic ali delo, tako da se lahko ustrezno zaposli in ponovno vključi v delovno okolje, oziroma se usposobi za opravljanje istega poklica ali dela, tako da se mu prilagodi delovno mesto z ustreznimi tehničnimi pripomočki (70. člen ZPIZ-2). Za realizacijo priznane pravice do poklicne rehabilitacije bo torej ob pogojih, načinu in obliki poklicne rehabilitacije potrebno skleniti ustrezno pogodbo. Zato so pritožbene navedbe v smeri neizvršljivosti sodbe, neutemeljene.

15Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče razsodilo, kot je razvidno iz izreka.