VSRS Sodba III Ips 10/2017

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15-ih dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega odgovora v znesku 8.257,11 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.199.531,11 EUR s pripadajočimi obrestmi in zahtevek na plačilo 149.121,00 EUR s pripadajočimi obrestmi ter tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kršitve razpravnega načela in kršitve ustavno zavarovane pravice do izjave. V revizijskem postopku je sporno samo še plačilo odškodnine v višini 1.199.531,11 EUR. Tožeča stranka Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje in sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov, vključno s stroški revizijskega postopka. Podrejeno tožeča stranka Vrhovnemu sodišču predlaga, da razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-E (Uradni list RS 10/2017), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E.

7Revizijsko sodišče je svojo odločitev oprlo na naslednje dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP):

− Tožeča stranka je z namenom izvedbe projekta A. – izgradnje stanovanjske soseske – kupila zemljišče v D. Nadzorni svet tožeče stranke je soglašal z nakupom zemljišča.

− Nadzorni svet tožeče stranke je tudi pri drugih podobnih projektih postopal tako, da je soglašal z nakupom nepremičnine, kar je bilo razumljeno tako, da je bilo s tem dano soglasje tudi za izvedbo celotnega projekta. Toženec je običajno pripravil gradivo za sejo nadzornega sveta s predlogi za izdajo soglasij, katerih vsebina se je v vseh primerih glasila na izdajo dovoljenja za nakup zemljišča. Predlogi za izdajo soglasja so bili sestavljeni vsebinsko identično in so vsebovali podatke o nepremičnini, namen nakupa zemljišča, lokacijsko informacijo za gradnjo, podatke o lokaciji in infrastrukturi, primerjalne cene, podatke o dovoljenjih ipd., pa tudi kalkulacije stroškov. Na enak način je bil sestavljen predlog za nakup zemljišča v D.

− Nadzorni svet je bil seznanjen s celotnim projektom, ki naj bi bil izveden na zemljišču v D., in sicer tako pisno iz gradiva kot tudi ustno s predstavitvijo projekta dr. C. C., predsedniku nadzornega sveta tožeče stranke. Iz kalkulacije stroškov projekta so bili razvidni predvideni stroški izvedbe projekta tako za nakup zemljišča kot za pridobitev projektne dokumentacije, nadzora, inženiringa, stroški izvedbe gradbenih del, stroški prodaje, stroški financiranja in predviden dobiček od prodaje.

− Toženec je v zvezi z izvedbo projekta A. kot direktor tožeče stranke z družbo K., d. o. o. podpisal Pogodbo o finančnem leasingu, Pogodbo o poslovnem sodelovanju in Pogodbo o dolgoročnem, namenskem okvirnem limitu (v nadaljevanju Pogodba o limitu), kakor je brez posebnega soglasja nadzornega sveta storil tudi pri drugih primerljivih projektih.

− Toženec je kot direktor tožeče stranke odredil črpanje sredstev po Pogodbi o limitu v skupni višini 1.199.531,11 EUR. Sredstva so bila porabljena za plačilo stroškov izdelave projektne in tehnične dokumentacije, za inženirsko-tehnični elaborat ipd., vse v zvezi s projektom A. v D. Sporna črpanja kredita so bila strogo namenska in dokumentirana; storitve, ki so bile plačane, so bile tudi opravljene. S temi sredstvi ni bila financirana sama gradnja soseske. Tožeča stranka se je zavezala k 100-odstotnemu financiranju projekta A., kar je bilo v takratnih okoliščinah na trgu običajno.

− Družba K., d. o. o., s katero so bile sklenjene izvedbene pogodbe, je bila v projekt vključena zaradi svojega znanja in izvedbe projekta, pri čemer ni bilo predvideno, da bi sama nosila stroške za del investicije, ki ni pomenil gradnje. Za tožečo stranko kot financerja je bilo ugodneje, da storitve inženiringa izvaja ta družba, saj so cene za opravljanje storitev inženiringa po drugih ponudbah presegle s kalkulacijo predvidene stroške.

− Pogodba o poslovnem sodelovanju in Pogodba o limitu sta bili sklenjeni le za prvo fazo izvedbe projekta, ki je obsegala izdelavo celotne projektne dokumentacije, vključno z investicijskim načrtom, in pridobitev gradbenega dovoljenja. Vendar pa so bile določbe teh pogodb oblikovane na način, da bi se za naslednje faze sklepali le aneksi k pogodbam, v katerih bi se določile samo pogodbene vrednosti za gradbena dela. V prvi fazi projekta npr. ni bil predviden nadzor, temveč bi se šele v času izvajanja gradbenih del začel izvajati gradbeni nadzor.

− Gradbeno dovoljenje za gradnjo stanovanjske soseske A. je bilo zaradi zapletov pridobljeno šele po treh letih, soseska pa vse do danes, kljub veljavnemu gradbenemu dovoljenju, ni zgrajena. Tožeča stranka se je namreč z novo upravo odločila, da projekta ne bo izvedla. Te nepremičnine so še vedno v njeni lasti. Tožeča stranka je sama v svojih poslovnih knjigah, tudi pod novo upravo, prikazovala vrednost investicije, ki je bila višja od kupnine za zemljišče v D.

8Tožeča stranka uveljavlja odškodninski zahtevek na podlagi 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Tožena stranka naj bi bila odgovorna za nastanek škode v višini 1.199.531,11 EUR, saj naj bi Pogodbo o finančnem leasingu, Pogodbo o poslovnem sodelovanju in Pogodbo o limitu sklenila brez soglasja nadzornega sveta tožeče stranke (ki ga je sicer potrebovala za sklenitev pravnih poslov v vrednosti nad 800.000 EUR), Pogodbo o limitu pa naj bi izpolnjevala v nasprotju s pogodbenimi določili. Med pravdnima strankama je torej sporna dejanska vsebina soglasja nadzornega sveta za nakup zemljišča v D. in skladnost izplačil s pogodbenimi določili Pogodbe o limitu. Sporno je, ali je bilo ravnanje tožene stranke, tj. odobritev izplačil po Pogodbi o limitu, protipravno, in ali je tožeči stranki s takšnim ravnanjem povzročila škodo.

9Z revizijo tožeča stranka v veliki meri pravzaprav izpodbija dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje in s tem ugotovljeno dejansko stanje, česar z revizijo ni mogoče uveljavljati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Predvsem utemeljuje, da toženec ni imel soglasja nadzornega sveta za sklenitev izvedbenih pogodb v zvezi s projektom A. in da tudi sredstva, črpana po Pogodbi o limitu, niso bila porabljena skladno s pogodbenimi določili. S sklenitvijo pravnih poslov, za katere naj ne bi imel soglasja nadzornega sveta, ki bi ga po pravilih notranjih aktov družbe moral imeti, ter z izplačili sredstev po Pogodbi o limitu za storitve, katerih financiranje naj ne bi bilo zagotovljeno po tej pogodbi, naj bi toženec tožeči stranki v vlogi njenega direktorja povzročil škodo. Tožeča stranka uveljavlja tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede vzročne zveze med ravnanjem toženca in povzročeno škodo ter glede višine škode.

10Vrhovno sodišče na podlagi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je potrdilo tudi sodišče druge stopnje, zaradi običajnega načina pridobivanja soglasja nadzornega sveta tožeče stranke k izvedbi celotnih projektov, predvidenih v zvezi s posameznimi kupljenimi zemljišči, ugotavlja, da je bilo s soglasjem k nakupu zemljišča v D. zanesljivo izkazano tudi soglasje nadzornega sveta k spornim pogodbam, ki so bile sklenjene z namenom izvedbe projekta A. Tožeča stranka je sama priznala, da je bila v obdobju, ko je bil direktor družbe toženec, vzpostavljena takšna praksa, da je nadzorni svet dajal le soglasja k nakupu zemljišč, četudi se je na vsakem kupljenem zemljišču izvedel gradbeni projekt, kar se je vedelo že ob odločanju o soglasju glede nakupa zemljišča. Zaslišanje članov nadzornega sveta v tej zadevi ni bilo potrebno, saj so listinski in drugi dokazi, ki jih je v svoji odločitvi pojasnilo sodišče prve stopnje, ter argumenti v prid takšnemu zaključku tako zgovorni, da morebitna drugačna izpovedba članov nadzornega sveta tudi po oceni Vrhovnega sodišča ne bi mogla zamajati zaključkov sodišča prve stopnje o podanem soglasju k sklenitvi izvedbenih pogodb za projekt A.

11Vrhovno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je nadzorni svet s soglasjem k nakupu zemljišča v D. dejansko soglašal z izvedbo projekta A. na tem zemljišču, pod pogoji, ki so bili predstavljeni na seji nadzornega sveta, kot je bilo temu tako tudi v ostalih podobnih primerih. Izvedbene pogodbe so bile dejansko sklenjene in izvedene v okvirih, ki so bili predstavljeni na seji nadzornega sveta. Ob zatrjevanju, da nadzorni svet soglasja k tem pogodbam ne bi podal, če bi toženec sklepanje pogodb predložil v odločitev nadzornemu svetu, bi le-ta z zavrnitvijo soglasja dejansko ravnal v nasprotju s svojimi predhodnimi ravnanji. Predvsem pa nadzorni svet ni „poklican“ za vodenje poslov družbe (to je izrecno prepovedano s petim odstavkom 281. člena ZGD-1), da bi s soglasjem oz. z zavrnitvijo soglasja k določeni pogodbi dajal tudi smernice, s kom in pod kakšnimi pogoji naj se ta sklene. Skladno z notranjimi akti družbe je smel (in moral) odločati le o soglasju k posamezni pogodbi zaradi njene vrednosti (nad 800.000 EUR), k posameznim vrednostim po kalkulacijah in posledično izvedbenim pogodbam pa je dal soglasje na seji, na kateri je odločal o celotnem projektu A. in potrdil nakup zemljišča za ta projekt. S tem je opravil svojo funkcijo nadzora nad poslom, ki ga bo sklenila uprava.

12Tožeča stranka je z revizijo izpodbijala tudi zaključek pritožbenega sodišča o ustreznosti črpanja sredstev po Pogodbi o limitu. To je namreč po oceni tožeče stranke preveč pavšalno sklenilo kot edino logično, da so se izvedbene pogodbe nanašale tudi na projektne dokumente in na inženiring. Sodišču druge stopnje očita, da se v svoji odločitvi ni opredelilo do njenih pritožbenih navedb o tem vprašanju, ki naj bi bile vendarle odločilnega pomena. Vztraja pri trditvi, da se je tožeča stranka zavezala le k financiranju gradnje, pri čemer tudi sama ne poda nič več kot svoje navedbe o tem, da bi morala družba K., d. o. o. sama financirati projekte in pridobiti gradbeno dovoljenje, kar naj bi izhajalo iz besedila pogodbenih določil (natančneje 5. člena) Pogodbe o poslovnem sodelovanju. Gre za oceno dejanskega stanja, ki sta ga na enak način ugotovili tako sodišče prve kot tudi sodišče druge stopnje, ga ustrezno pojasnili in z argumenti prepričali Vrhovno sodišče. Na podlagi iste pogodbene določbe namreč lahko vsaj s povsem enako verjetnostjo zagovarjamo tudi stališče, da je bilo financiranje predvideno za vse obveznosti družbe K., d. o. o. oz. je takšen zaključek glede na običajno prakso 100-odstotnega financiranja projektov bolj verjeten. Niso pa resnične revizijske navedbe, da naj se sodišče druge stopnje ne bi opredelilo do načina zasliševanja toženca in priče N. ter s tem povezanega očitka o pristranskosti sodišča, in da ni obrazložilo opustitve izvedbe dokaza zaslišanja priče M. Svoja stališča je namreč pritožbeno sodišče pojasnilo v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

13Ker je Vrhovno sodišče na podlagi dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje ugotovilo, da je bilo dano soglasje nadzornega sveta za sklenitev treh spornih izvedbenih pogodb, se ni ukvarjalo z zatrjevano kršitvijo razpravnega načela v postopku in ustavno zavarovane pravice do izjave, ki naj bi ju zagrešilo pritožbeno sodišče, s tem ko je samo zaključilo, da bi lahko nadzorni svet v primeru predložitve odločitev o sklepanju izvedbenih pogodb odločal le še o tem, v kakšni višini in s kom se bodo sklepale izvedbene pogodbe. Ob zanesljivo izkazanem soglasju nadzornega sveta k sklenitvi izvedbenih pogodb je namreč ta očitek ostal brez pomena. Prav tako se Vrhovno sodišče ni posebej opredeljevalo do revizijskih očitkov o obstoju in višini škode, ki naj bi jo tožeča stranka utrpela zaradi neskrbnega ravnanja toženca, pa tudi ne do očitane protispisnosti ugotovitev o škodi tožeče stranke in o bistvenih kršitvah pravdnega postopka, ki naj bi jih pritožbeno sodišče zagrešilo pri ugotavljanju višine škode, saj se tudi ta vprašanja ob ugotovljenem dejanskem stanju o podanem soglasju nadzornega sveta in skrbnem črpanju sredstev po Pogodbi o limitu izkažejo kot irelevantna za odločitev o zadevi.

14Glede na navedeno razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o revizijskih stroških

15V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške revizije, medtem ko je toženi stranki dolžna povrniti stroške revizijskega odgovora (II. točka izreka). Sodni postopek na prvi stopnji se je začel 21. 2. 2012, kar je pred uveljavitvijo Odvetniške tarife iz leta 2014 in po uveljavitvi Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), zato se odvetniški stroški skladno z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife iz leta 2014 v tem postopku določajo po ZOdvT. Ob upoštevanju določbe prvega odstavka 41. člena ZOdvT so stroški revizijskega postopka glede na čas vložitve tožbe odmerjeni po ZOdvT. Ob upoštevanju stroškovnika tožene stranke ji je Vrhovno sodišče priznalo po 6.748,12 EUR stroškov za odgovor na revizijo (tar. št. 3300), 20,00 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002) ter 1.488,99 EUR (22 %) DDV (tar. št. 6007), kar skupno znaša 8.257,11 EUR.