VSM Sodba II Kp 37329/2016

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženega L. A. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj tihotapstva po drugem odstavku 250. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Za kaznivo dejanje pod točko 1 mu je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora ter stransko denarno kazen 380 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, za kaznivo dejanje pod točko 2 pa mu je določilo kazen osem mesecev zapora in stransko denarno kazen 200 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, nato pa mu je na podlagi 3. in 7. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti zapora in stransko denarno kazen 550 dnevnih zneskov po 20,00 EUR (skupno 11.000,00 EUR). Po četrtem odstavku 86. člena KZ-1 v zvezi z 12. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) se izrečena enotna kazen zapora izvrši tako, da obdolženec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela v podjetju H. K. s.p. in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. Po tretjem in četrtem odstavku 56. člena KZ-1 se obdolžencu v izrečeno stransko denarno kazen všteje globa v skupni višini 10.702,17 EUR, ki mu je bila izrečena z odločbami Finančne uprave Republike Slovenije. Po petem odstavku 47. člena KZ-1 je obdolženec dolžan plačati preostanek izrečene denarne kazni v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Po osmem odstavku 250. člena KZ-1 se obdolžencu odvzame zaseženo tihotapsko blago, in sicer 484.558 kosov cigaret različnih znamk in 90,67 kg rezanega tobaka. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v višini 16,80 EUR in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu za kaznivo dejanje pod točko 1 določi kazen eno leto in šest mesecev zapora in stransko denarno kazen 380 dnevnih zneskov po 20,00 EUR in za kaznivo dejanje pod točko 2 kazen osem mesecev zapora in stranko denarno kazen 380 dnevnih zneskov po 20,00 EUR ter mu nato izreče enotno kazen dve leti zapora in stransko denarno kazen 750 dnevnih zneskov po 20,00 EUR in mu odvzame zaseženo tihotapsko blago.

3Na pritožbo okrožne državne tožilke sta odgovorila zagovornika obdolženega, ki pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb ter preučitvi spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni nobenih razlogov za spremembo odločbe o kazenski sankciji. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije, ter obdolžencu izreklo po vrsti in višini ustrezno kazen. Prav tako je utemeljeno zaključilo, da bo namen kaznovanja pri obdolžencu dosežen tudi z nadomestnim načinom izvršitve kazni zapora.

6Bistvo pritožbe je v navajanju, da obdolženec ni dovolj osebnostno urejen za nadomestno izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna. Obdolženec je očitani kaznivi dejanji storil v letu 2016, pri čemer je bil že pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje tihotapstva, ki ga je storil v letu 2014. Po mnenju državne tožilke slednje kaže na dolgotrajno odklonsko vedenje, nespoštovanje pravil in splošnih družbenih vrednot ter vztrajnost pri izvrševanju protipravnih ravnanj (prekrškov in kaznivih dejanj).

7Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj meni, da so pri obdolžencu podani razlogi za nadomestno izvršitev zaporne kazni, pri svoji presoji pa je upoštevalo temeljna izhodišča oziroma kriterije, ki izhajajo iz določb 86. člena KZ-1 in 12. člena ZIKS-1. Tako je v točki 3 razlogov utemeljeno upoštevalo obdolženčevo priznanje krivde, njegove družinske razmere in zaposlitev ter pravilno zaključilo, da je v letu 2018 pridobljena zaposlitev pomembna okoliščina za pozitivno prognozo obdolženca v smislu preprečevanja novih kaznivih dejanj iz koristoljubnosti. Okoliščina, ki jo izpostavlja pritožba ter jo je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, in sicer, da je bil obdolženec po storitvi očitanih kaznivih dejanj pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja tihotapstva, ki ga je storil v letu 2014, pa na drugačno odločitev prvostopnega sodišča ne more vplivati. Obdolženec namreč pred storitvijo očitanih kaznivih dejanj še ni bil pravnomočno obsojen. Razen tega pa je sodišče prve stopnje kasnejšo obsodbo ustrezno upoštevalo pri odmeri vrste in višine kazni.

8Pri odločanju o predlogu za nadomestitev zaporne kazni z zaporom ob koncu tedna gre za diskrecijsko pravico sodišča, ki jo mora izvrševati v skladu s splošnim smotrom alternativne izvršitve izrečene kazni. Prvostopenjsko sodišče je v obravnavani zadevi utemeljeno zaključilo, da je nadomestitev zaporne kazni pri obdolžencu smotrna. Obdolženec je krivdo za očitani kaznivi dejanji priznal, prav tako pa ima urejene družinske razmere, saj skrbi za več mladoletnih otrok. Da bo namen kaznovanja dosežen z alternativnim načinom izvršitve kazni, pa kaže tudi okoliščina, da se je obdolženec v letu 2018, torej po tem, ko je bil obsojen za kaznivo dejanje tihotapstva iz leta 2014, zaposlil. Vse navedeno je v izpodbijani sodbi prvostopno sodišče ustrezno ocenilo, zato so pritožbene navedbe v smeri kršitve odločbe o kazenski sankciji brez podlage.

9Pritožba sicer predlaga tudi zvišanje stanske denarne kazni, pri čemer tega z ničemer ne obrazloži. Upoštevaje okoliščine, ki jih je pri odmeri kazni upoštevalo sodišče prve stopnje, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča sprva določena stranska denarna kazen za posamezno kaznivo dejanje in nato izrečena enotna stranska denarna kazen v višini 550 dnevnih zneskov po 20,00 EUR primerna teži in načinu storitve obravnavanih kaznivih dejanj in je nikakor ne gre spreminjati v škodo obdolženca.

10Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi okrožne državne tožilke odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).