VSRS Sodba in sklep II Ips 138/97

Revizija se v delu, katerega predmet je izpodbijanje priznanja očetovstva, zavrže, v preostalem delu pa zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je uveljavljal neveljavnost priznanja očetovstva ml. R. R., katerega je podal pri mestnem sekretariatu za notranje zadeve v L. 28.6.1989, kot nadaljnji zahtevek, da naj se ugotovi, da ni naravni oče navedenega otroka. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper tako sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik, ki uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, da naj se sodba razveljavi. Zmotna uporaba materialnega prava je podana zato, ker sodišče med postopkom ni postavilo izvedenca in opravilo analize HLA, čeprav je tožnik že vplačal zahtevani znesek za izvedenino. Ta postopek sodišča ni bil pravilen. Prav tako je zmoten zaključek, da tožnik ni aktivno legitimiran k tožbi. Živel je namreč nekaj časa z otrokovo materjo, bila sta fant in dekle ter sta načrtovala skupno življenje. Zato je bila njuna zveza enaka zakonski zvezi. Zmoten je zato zaključek, da toženec ne more izpodbijati očetovstva po določbah 86. člena ZZZDR. Priznanje očetovstva pa je potrebno zato, ker izvenzakonska skupnost ni izenačena z zakonsko skupnostjo glede otrok.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni dovoljena v delu, katere predmet je izpodbijanje veljavnosti priznanja očetovstva, neutemeljena pa je v preostalem delu, s katerim se izpodbija očetovstvo.

V postopkih na nižjih stopnjah je bilo ugotovljeno, da se je mladoletni toženec rodil 22.6.1989, da je tožnik podal pred Mestnim sekretariatom za notranje zadeve v L. izjavo 28.6.1989, da je otrokov oče, in da je 16.6.1994 vložil tožbo zaradi izpodbijanja priznanja očetovstva in izpodbijanja očetovstva. Glede na ugotovljeno dejansko stanje sta sodišči prve in druge stopnje zavrnili oba tožnikova tožbena zahtevka: prvega - da se naj ugotovi, da je neveljavno njegovo priznanje očetovstva ml. toženca, ker da ga je podal v zmoti oziroma prevari, zato, ker sta ugotovili, da je tožnik vložil tožbo, s katero je zahteval razveljavitev izpodbojne izjave, po preteku rokov iz 117. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR); drugega - s katerim je zahteval ugotovitev, da on ni oče mladoletnega toženca - pa zato, ker lahko po določbah od 96. do 101. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) izpodbija očetovstvo le mož otrokove matere in tožnik kot nezakonski oče ni aktivno legitimiran za tako tožbo.

Po presoji revizijskega sodišča ni dovoljena tožnikova revizija v delu, s katerim pobija zavrnitev njegovega zahtevka, da naj se ugotovi, da je neveljavno njegovo priznanje očetovstva ml. toženca. Čeprav je priznanje očetovstva ena od oblik ugotavljanja očetovstva (naslov poglavja členov 86 do 95 ZZZDR), vendar po prevladujoči sodni praksi spora po tožbi zaradi razveljavitve izjave o priznanju očetovstva ni mogoče šteti za spor iz osebnih in rodbinskih razmerjih v smislu določbe 1. člena ZPP. Po takem stališču se šteje zato spor zaradi izpodbijanja izjave o priznanju očetovstva za premoženjskopravni spor iz 3. odstavka 382. člena ZPP. Glede takih sporov pa je določeno, da v njih ni revizije, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska (3. odstavek 382. člena ZPP). V tem primeru tožnik v tožbi, ki jo je vložil 16.6.1994, ni navedel vrednosti spornega predmeta.

Tožnik si zato ni zagotovil pravice do vložitve izrednega pravnega sredstva v smislu 3. odstavka 382. člena ZPP. Njegova revizija v obravnavanem delu zato ni dovoljena, ter jo je moralo revizijsko sodišče zavreči na podlagi določb 392. člena ZPP. V skladu s takim procesnim pravnim stanjem, se tudi ni moglo spuščati v vsebinski del tožnikovih revizijskih izvajanj, nanašajočih se na priznanje očetovstva.

V preostalem delu pa tožnikova revizija ni utemeljena. Tožnik je očetovstvo ml. toženca priznal in zato ni njegov domnevni zakoniti oče po določbah 86. člena ZZZDR. Zato tožnik ni aktivno legitimiran k izpodbijanju očetovstva po določbah 96. ali drugih členov ZZZDR.

Sodišči druge in prve stopnje sta glede na take ugotovitve pravilno uporabili materialno pravo, ko sta tožnikov obravnavani tožbeni zahtevek zavrnili. Revizijska izvajanja o njegovi domnevni zunajzakonski skupnosti z otrokovo materjo (ki jih med postopkom ni uveljavljal), so v reviziji nedopustna dejanska navajanja (3. odstavek 385. člena ZPP). Pri preizkusu pobijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. V skladu s takimi ugotovitvami je moralo revizijo tožnika v tem delu zavrniti kot neutemeljeno (člen 393 ZPP).