VSL Sklep IV Cp 2234/2018

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki zniža na 274,17 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 37,38 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka do plačila. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tožena stranka sama.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožeči stranki naložilo, da je toženi stranki dolžna povrniti stroške tega postopka v znesku 1.028,12 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče je izdalo izpodbijani sklep, ker naj bi tožnica umaknila tožbo zoper toženo stranko (toženca). Opozarja, da ni nikoli umaknila tožbe. Sodišče je tožnico zavedlo z dvojnim vabilom za glavno obravnavo in prve razpisane obravnave nikoli ni preklicalo. O tem bo odločalo Ustavno sodišče RS. Sklep je napačen tudi v materialnem smislu, saj določa, da mora tožnica tožencu pravdne stroške povrniti v roku petnajst dni od prejema sklepa, ne pa od pravnomočnosti sklepa. Tožnica opozarja tudi, da je sodišče tožencu priznalo stroške, ki mu jih ne bi smelo.

3Toženec v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnice v zvezi z umikom tožbe. V predmetni zadevi je pravnomočno odločeno o ustavitvi postopka. Razlog za ustavitev je bila domneva umika tožbe, saj na prvi narok za glavno obravnavo ni pristopila nobena stranka (tretji odstavek 282. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).¹ Sklep sodišča prve stopnje je bil preizkušen tudi pred višjim sodiščem.² Kot že navedeno, je pravnomočen, zato tožnica z navedbami, da tožbe ni umaknila, v pritožbi zoper stroškovno odločitev ne more uspeti.

6Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo kot podlago za odločitev o stroških pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 158. člena ZPP in stroške toženca naložilo v povračilo tožnici.

7Neutemeljena je navedba, da obveznost tožnice za plačilo stroškov nastopi šele s pravnomočnostjo sklepa in da je sodišče napačno odločilo, da mora tožnica tožencu povrniti pravdne stroške v roku petnajst dni od prejema sklepa. Sodišče prve stopnje je paricijski rok določilo skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006. Ne glede na možnost pritožbe, ta na določitev paricijskega roka ne vpliva, vpliva le na izvršljivost obveznosti.

8Utemeljena pa je pritožbena navedba tožnice, da je sodišče tožencu priznalo stroške v napačni višini. Tožnica sicer navaja, da je sodišče tožencu priznalo stroške, ki jih ne bi smelo, sodišče druge stopnje pa v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotavlja, da je sodišče pri odmeri stroškov napačno upoštevalo tar. št. 18/1 Odvetniške tarife (OT), namesto osnove določene v tar. št. 18/2 in izhajalo iz napačnega števila točk. Navedlo je, da je upoštevalo vrednost spornega predmeta v tožbi (19.200,00 EUR) in kot izhodišče upoštevalo 600 točk po OT³. Odločitev je materialnopravno napačna, saj OT v drugem odstavku tar. št. 18 določa, da se za spore za zakonito preživljanje, za kakršnega gre v konkretnem primeru, za sestavo tožbe prizna 160 točk. Tožencu gre tako 160 točk za sestavo odgovora na tožbo (tar. št. 18/2 in 19/1), 160 točk za prvo obrazloženo pripravljalno vlogo (tar. št. 18/2 in 19/3), 80 točk za tretjo pripravljalno vlogo (tar. št. 18/2 in 19/3), 80 točk za odgovor na predlog za vrnitev v prejšnje stanje, (tar. št. 18/2 in 19/5) in 9,6 točk za materialne stroške, kar skupaj znaša 489,6 odvetniških točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR gre tožencu 224,73 EUR, skupaj z 22 % DDV pa 274,17 EUR. Sodišče druge stopnje je zato temu ustrezno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje in tožencu priznane stroške pravdnega postopka znižalo na 274,17 EUR.

9V ostalem delu pritožba ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na 2. in 3. točki 365. člena ZPP.

10Tožnica je s pritožbo delno uspela, njen pritožbeni uspeh je 26,70 %. Toženec ji je zato dolžan povrniti ustrezen delež pritožbenih stroškov. Ti stroški predstavljajo sestavo pritožbe po odvetniku – 250 točk, kar znaša 114,75 EUR, skupaj z 22 % DDV pa 140,00 EUR. Toženec je tako tožnici dolžan povrniti 37,38 EUR pritožbenih stroškov. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi toženec sam, saj njegov odgovor na pritožbo ni bil potreben. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154., 155. in 165. členu ZPP.

¹ Ker se je postopek začel pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-E, so se uporabljale določbe ZPP, veljavne pred začetkom veljave ZPP-E.
² To je pritožbo zoper navedeni sklep pod opr. št. IV Cp 1183/2018 zavrnilo.
³ Pri navedeni vrednosti bi šlo za 400 in ne 600 točk.