VSM Sodba I Cpg 362/2018

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka dovolilo spremembo tožbe z dne 22. 2. 2016. V točki II izreka je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) solastnik (v idealnem deležu do 1/10) nepremičnin z ID oznakami -188-111, -188-115, -188-37, -188-38 in -188-119, vse k.o. K., zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek na prednostno plačilo terjatve v znesku 53.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2014 do plačila, in sicer iz stroškov stečajnega postopka St 568/2012, kar izhaja iz točke III izreka. V točki IV izreka je odločilo o stroških tega postopka. Tožnik jih je dolžan plačati toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) v znesku 2.280,18 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2Tožnik z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je tožnik vložil tožbo kot izključni lastnik nepremičnin parc. št. 83/14, 83/8 in 83/2, vse k.o. K. S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 717/2014 z dne 12. 1. 2017 je toženec uspel s svojim zahtevkom le glede idealnega deleža do 1/2, kar pomeni, da je tožnik, pa čeprav je bila citirana sodba realizirana, še vedno ostal solastnik nepremičnin do 1/2. Je pa tožnik v pripravljalni vlogi z dne 26. 2. 2018 pojasnil, da je svoj (preostali) solastni delež do 1/2 s pogodbo prenesel na M.T.L., na katerega je tako prešla izločitvena pravica. Pritožnik se v tem kontekstu sklicuje na odločbo VSRS III Ips 162/2015. V skladu z navedenim je pritožnik svoj zahtevek spremenil, tako da je zahteval ugotovitev solastninske pravice na spornih nepremičninah v prid svojega singularnega pravnega naslednika, in sicer v obsegu solastne ½ nepremičnin, ki je prešla nanj. V skladu z določbo 186. člena ZPP za sodišče prve stopnje ni bilo ovir za obravnavo spremenjene tožbe.

Sodišče prve stopnje je s tem, ko ni obravnavalo spremenjene tožbe, kršilo tudi tožnikovo pravico do izjave in do sodnega varstva. Poseglo je v njegovo ustavno pravico iz 22. in 23. člena Ustave RS in pravico do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP).

Razlogi sodišča prve stopnje tudi sicer utemeljujejo odločitev le glede dela zahtevka. Glede preostalega dela so pomanjkljivi, zato sta podani procesni kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodišča prve stopnje v zvezi z uporabo 47. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ne zadoščajo za zavrnitev zahtevka, temveč za nadaljevanje postopka po pravilih nepravdnega postopka. Morebitno drugačno stališče prvostopenjskega sodišča je materialnopravno zmotno.

Tožnik predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

5Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila storjena nobena procesna kršitev, sodišče tudi ni poseglo v tožnikove ustavne pravice. Glede na dejanske ugotovitve v postopku je odločitev pravilna tudi z vidika pravilne uporabe materialnega prava.

6Sodba vsebuje dovolj tehtne razloge o odločilnih dejstvih (točka 14 obrazložitve), iz katerih je moč razbrati, da na začrtani dejanski podlagi po določbi 47. člena SPZ, s sklicevanjem na načelo „super ficies solo cedit“, ni mogoče pridobiti solastninske pravice na predmetu izločitvene pravice (na nepremičninah, ki so v (so)lasti stečajnega dolžnika), pri čemer dejstvo, da tožnik v času izdaje odločbe ni bil (več) lastnik nepremičnin parc. št. 83/14, 83/8 in 83/2, vse k.o. K., ni odločilno. Odločilen je odgovor na vprašanje: ali je tožnik v spornem obdobju, ko se je gradilo čez mejo, lahko oziroma je na izviren način pridobil solastninsko pravico na predmetu izločitvene pravice.

7Glede na navedeno ni na mestu pritožbeni očitek, da sodba v nakazani smeri ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti, tako da ni podana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnik se je imel možnost v pritožbi izjaviti o dejstvih, ki so v zadevi odločilna, tako da tudi njegova pravica do izjave ni bila kršena. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje ni nedopustno poseglo v njegovi ustavni pravici iz 22. in 23. člena Ustave RS in ni storilo procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8Tudi, če je sodišče prve stopnje spregledalo dejstvo, da je tožnik svoj preostali solastniški delež do ½ na nepremičninah parc. št. 83/14, 83/8 in 83/2, vse k.o. K., v teku tega postopka prenesel na M.T.L., na kar opozarja pritožba, za obravnavano situacijo ni uporabljiva odločba VSRS III Ips 162/2015 z dne 25. 7. 2017, na katero se sklicuje pritožnik. Odločba se nanaša na dileme dopustnosti oziroma uspešnosti uveljavljanja izločitvene pravice v primeru pravnega nasledstva (singularnega ali univerzalnega) na stvari, ki je predmet izločitvene pravice (v obravnavani zadevi na nepremičnini stečajnega dolžnika) in ne na nepremičnini tistega, ki izločitveno uveljavlja, torej pritožnika. VSRS na postavljeno revizijsko vprašanje v tej zadevi ponuja jasen odgovor: kdor po začetki stečajnega postopka postane pravni naslednik izločitvenega upnika, lahko uveljavlja izločitveno pravico svojega pravnega prednika.

9V obravnavani zadevi je situacija obrnjena (do spremembe lastništva je prišlo v sferi izločitvenega upnika in ne stečajnega dolžnika), tako da so vsi pritožbeni ugovori v tej smeri, s sklicevanjem na citirano odločbo VSRS, neutemeljeni. Zaradi navedenega tudi ravnanje sodišča prve stopnje, ki o nazadnje predlagani spremembi tožbe ni odločilo (po mnenju tožnika bi jo moralo v skladu z 186. členom ZPP dopustiti), ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sprejete odločitve.

10V „bran“ odločitvi sodišča prve stopnje in v „bran“ odločitvi pritožbenega sodišča o neutemeljenosti pritožbe velja v smeri pravilne uporabe materialnega prava še dodati:

11Tožnik se neutemeljeno sklicuje na načelo „super ficies solo cedit“ (vertikalno akcesijo). Inštitut „gradnje čez mejo“ je urejen v 47. členu SPZ in pride v poštev le med mejašema. S tem institutom je zakonodajalec zavestno odstopil od instituta „gradnje na tujem svetu“, ki je dopuščala graditelju, ki ni bil mejaš, pridobitev lastninske pravice. Določba 47. člena SPZ odstopa od splošno sprejetega načela enotnosti nepremičnine. Ta odstop se kaže v pooblastilu sodišču, da določi novo mejo. Prav tako je institut „gradnje čez mejo“ tipičen primer t.i. horizontalne akcesije. Drugače kot vertikalna akcesija („super ficies solo cedit“) „gradnja čez mejo“ ne pomeni pridobitve lastninske pravice na temelju zakona. Ali bo graditelj pridobil lastninsko pravico, je v domeni odločitve sodišča¹. Iz navedenega izhaja, SPZ določa, da lahko graditelj in ne tožnik pridobi lastninsko pravico. To pa pomeni, da tožnik v obravnavani zadevi z zahtevkom na tako zasnovani dejanski in pravni podlagi (v nobenem primeru) ne more uspeti.

12Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13Ker tožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Ljubljana 2004, M. Juhart, A. Berden, str. 274 - 276