VSRS Sklep I Up 114/2018

I. Pritožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo (v nadaljevanju pritožnik) tožbo zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 0612-75/2016-44 z dne 3. 8. 2016, s katerim je ta v I. točki izreka zavrnila pritožnikovo vlogo za začasno ustavitev postopka finančne preiskave, v II. točki izreka pa podaljšala rok za predložitev prijave premoženja za dodatnih 60 dni, to je do 20. 9. 2016. Tožena stranka je pritožbo zoper ta sklep kot neutemeljeno zavrnila.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožbo zavrglo, ker sklep tožene stranke v spornem delu ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, niti sklep iz 5. člena ZUS-1, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

3Pritožnik v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje poudarja, da sodišče v ZUS-1 ni imelo podlage za zavrženje tožbe. Moralo bi jo sprejeti v obravnavo na podlagi 4. člena ZUS-1, saj ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Navaja, da je zaradi zdravstvenih razlogov predlagal prekinitev davčnega postopka, saj naj ne bi bil sposoben uveljavljati svojih pravic. Trdi, da je s tožbo izpodbijal nezakonitost dokončnega upravnega akta. Po njegovem mnenju gre za reševanje vprašanja sposobnosti biti stranka v postopku in uveljavljanje ustavno zagotovljene pravice do izjave iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi v celoti in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

K I. točki izreka

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi je šlo v davčnem postopku le za postopek pridobivanja podatkov in presojo, ali sploh obstajajo razlogi za uvedbo inšpekcijskega postopka pa 68.a členu Zakona o davčnem postopku. Pritožnik je podal vlogo za prekinitev tega postopka zaradi zdravstvenih razlogov, ki pa jo je davčni organ prve stopnje zavrnil, odločitev pa je potrdil tudi davčni organ druge stopnje. Pritožnik je nato sklep o zavrnitvi njegove vloge izpodbijal s tožbo v upravnem sporu, ki jo je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrglo.

6Vrhovno sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje strinja. V skladu z 2. členom ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov pa odloča samo, če tako določa zakon. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni, posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V skladu z drugim odstavkom 5. člena ZUS-1 pa se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tudi sklepi, a le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

7Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, iz zgoraj citiranih zakonskih določb izhaja, da sodišče v upravnem sporu ni pristojno odločati o zakonitosti aktov, ki nimajo značilnosti dokončnega upravnega akta, prav tako ne o zakonitosti tistih aktov, ki v pravni položaj tožnika ne posegajo. Če pa gre za akte, ki pomenijo procesno odločitev, so ti lahko predmet presoje le, če tako določa zakon.

8Pritožnik izpodbija sklep o zavrnitvi predloga o prekinitvi postopka, s katerim pa ni bilo odločeno o njegovi materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi, niti ni bil z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Gre zgolj za procesni sklep, ki ga tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Tako stališče je v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča ustaljeno (enako npr. sklep I Up 86/2014 z dne 28. 5. 2014 in I Up 160/2016 z dne 15. 6. 2016).

9Na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo obravnavati po 4. členu ZUS-1, saj naj bi šlo za primer, ko pritožniku ni zagotovljeno drugo sodno varstvo ustavno zajamčene pravice do izjave. Na podlagi tožbe, vložene po 4. členu ZUS-1, gre sicer za subsidiarni upravni spor, ki pride v poštev šele, če tožniku ni zagotovljeno drugo sodno varstvo njegovih ustavnih pravic. Če namreč drug (domnevno primarni) sodni postopek učinkovitega varstva ustavnih pravic posameznika ali pravne osebe ne omogoča, potem lahko taka oseba ob zavrženju tožbe v upravnem sporu v celoti ostane brez učinkovitega sodnega varstva svojega ustavno varovanega položaja.

10V obravnavani zadevi uporaba 4. člena ZUS-1 ne pride v poštev, saj bo imel pritožnik kršitev pravice do izjave možnost uveljavljati s tožbo zoper dokončno odločitev o naložitvi davka, če bo ta izdana. Tudi ta odločitev je namreč v obravnavani zadevi še hipotetične narave, saj je postopek v fazi davčne preiskave in davčni postopek še sploh ni uveden. Učinkovito sodno varstvo je zato le odloženo in ni povezano z vprašanjem sposobnosti biti stranka oziroma pravico do izjave.

11Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka

12Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1 sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.