VSL Sklep I Cp 1419/2018

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica stanovanja v večstanovanjski stavbi na ..., ID znak 0000; da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 5.050,91 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja, da tožeča stranka ni izkazala, da je imela pravico uporabe na spornem stanovanju, sama je priznala, da nima nobene pogodbe, le zatrjuje, da naj bi taka pogodba obstajala, pri tem pa ni podala nobenih trditev, kdaj naj bi bila pogodba sklenjena, med kom, v kakšni obliki. Ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) zato tožeča stranka ni imela pravice uporabe na stanovanju, zato na podlagi določb tega zakona ni mogla pridobiti lastninske pravice. Sodišče je zaključilo, da je tožeča stranka pravico uporabe dokazala s tem, da je bilo to stanovanje vključeno v otvoritveno bilanco. Takšno stališče pa je napačno in to iz s strani sodišča prve stopnje navedenih judikatov VS RS tudi ne izhaja. V obeh izpostavljenih zadevah (II Ips 82/2017 in II Ips 179/2004), pa tudi s strani tožene stranke navedenega judikata (II Ips 179/2010), izhaja, da je pravna prednica lastninsko preoblikovane pravne osebe (podjetja), še pred lastninskim preoblikovanjem po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP), nesporno in nedvomno imela imetništvo pravice uporabe (in je ni pridobila šele s tem, ko je nepremičnino uvrstila v otvoritveno bilanco). Ne drži, da je zgolj uvrstitev določene nepremičnine v otvoritveno bilanco, zadostna podlaga za ugotovitev, da je pravna oseba imela imetništvo pravice uporabe na določeni nepremičnini. Pravna oseba je morala imeti pred lastninskim preoblikovanjem, dejansko izkazano imetništvo pravico uporabe, drugi pogoj pa je bil dejstvo uvrstitve nepremičnine v otvoritveno bilanco ob lastninskem preoblikovanju na podlagi določb ZLPP. Če kateri od teh pogojev ni izpolnjen, pravica uporabe za pravno osebo ni izkazana. Zakonita in pravno veljavna ter pravno upoštevna uvrstitev v otvoritveno bilanco je možna le, če je ta pravna oseba že pred tem imela pravico uporabe na nepremičnini. V konkretnem primeru tožeča stranka tega ni izkazala, saj sama priznava, da nima nobenega dokaza o tem, da naj bi bila kadarkoli sklenjena kakršnakoli pogodba. Tožeča stranka tako lastninske pravice ob uveljavitvi ZLNDL ni pridobila.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožeča stranka trdi, da je lastnica spornega stanovanja. Lastninsko pravico naj bi pridobila originarno, na podlagi določb ZLNDL, podredno pa na podlagi priposestvovanja, glede na to, da je stanovanje v njeni uporabi najmanj od leta 1992. Ker je promet s pravico uporabe potekal izvenknjižno, stanje vpisov v zemljiški knjigi pa tudi sicer ni bilo urejeno, vpis lastninske pravice v korist tožene stranke v zemljiški knjigi ni odločilen. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku nasprotovala. Sodišče prve stopnje mu je ugodilo, ugotovilo, da je bilo stanovanje vključeno v otvoritveno bilanco tožeče stranke in zaključilo, da se je na podlagi navedenega prepričalo, da je imela tožeča stranka na stanovanju pravico uporabe, zato je na podlagi ZLNDL postala tudi lastnica tega stanovanja. Odločitev je preuranjena.

6Ker je predmet lastninjenja stanovanje, je predpis, na podlagi katerega se je stanovanje olastninilo, Stanovanjski zakon iz leta 1991 (SZ, Ur. l. RS, št. 18/91) in ne ZLNDL, ki je bil sprejet leta 1997, torej kasneje. ZLNDL je splošen predpis, po katerem naj bi se opravilo lastninjenje le v tistih primerih, ko se predmet ni lastninil po drugem (matičnem) predpisu. ZLNDL je bil v razmerju do drugih predpisov zgolj subsidiarno uporaben.

7Tudi glede spornega stanovanja se je torej lastninjenje izvedlo po SZ, ki je v 8. poglavju določal lastninjenje in privatizacijo stanovanj in stanovanjskih hiš ter stanovanjskih podjetij. V 111. členu je določal, da Republika Slovenija in občine postanejo z dnem uveljavitve tega zakona lastnice družbenih stanovanj in stanovanjskih hiš, na katerih so imele pravice uporabe delovne skupnosti državnih organov, organov družbene skupnosti in bivših družbenopolitičnih organizacij ter lastnice družbenih stanovanj in stanovanjskih hiš, namenjenih za nosilce družbenih funkcij ter drugih družbenih stanovanj, na katerih imajo republika in občine pravico uporabe. V 112. členu pa je določal, da postanejo druge pravne osebe, ki imajo pravico uporabe na družbenih stanovanjih in stanovanjskih hišah, z dnem uveljavitve tega zakona lastnice teh stanovanj. Stanovanja tako po letu 1991 niso bila več "stvar v družbeni lastnini".

8Bistveno za odločitev v tej zadevi torej je, kdo je imel (ne glede na formalni vpis v zemljiški knjigi), ob uveljavitvi SZ (19. 10. 1991), pravico uporabe na spornem stanovanju, tožeča ali tožena stranka. Ker se sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega pristopa¹, do ostalih trditev in dokazov tožeče stranke², v izpodbijani sodbi ni opredelilo (tudi ne, do trditev in dokazov v zvezi z podredno uveljavljano pravno podlago priposestvovanja), je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Pritožbeno sodišče je zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, glede na to, da bi bilo z ugotavljanjem dodatnega sklopa pravnorelevantnih vprašanj in njihovo subsumpcijo pod pravno normo šele na pritožbeni stopnji, bistveno okrnjena pravica stranke do pritožbe.

9Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ Na pravilno uporabo materialnega prava pazi sodišče po uradni dolžnosti,
² Razen glede trditve in dokaza o tem, da naj bi stanovanje v letu 1995 vključila v otvoritveno bilanco.