VSC Sklep Cpg 82/2018

I. Pritožbi prvo tožene stranke glede izpodbijanega prvega odstavka I. točke izreka sodbe in pritožbi drugo tožene stranke glede izpodbijanega prvega odstavka II. točke izreka sodbe in pritožbama obeh toženih strank glede izpodbijane III. točke izreka sodbe se ugodi in se v izpodbijanem delu sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje

II. Odločitev o pritožbenih stroški toženih strank se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 254/2017 z dne 19. 2. 2018 izreklo: ″I. Prvo tožena stranka M.C., T. je dolžna tožeči stranki Z. d.d., M., plačati znesek 3.043,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 18. 4. 2017 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. V presežku za še zahtevanih 1.590,16 EUR s pripadki pa se zahtevek zavrne kot neutemeljen. II. Drugo tožena stranka K. S., Z., je dolžna tožeči stranki Z. d.d., M., plačati znesek v višini 1.014,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2017 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. V presežku za še zahtevanih 905,01 EUR pa se zahtevek zavrne kot neutemeljen. III. Tožeča stranka je dolžna toženima strankama povrniti nastale pravdne stroške v skupnem znesku 391,79 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.″

2Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja: (-) da tožeča stranka s tožbo, vloženo 18. 4. 2017, vtožuje od prvo tožene stranke 4.633,36 EUR s pripadki in od drugo tožene stranke 2.316,69 EUR s pripadki v zvezi s škodnim dogodkom z dne 05. 10. 2005, ko je oškodovanka D. Z., P. okoli 6. ure utrpela rupturo lateralne vezi palca leve roke med hojo po lokalni cesti iz smeri. Z. P. proti K., ker ji je pri hoji po blatnem in spolzkem odseku cestišča, na odseku ceste, kjer je prišlo do udora zemlje, spodrsnilo, pri čemer je padla in se poškodovala, saj sta se čez celotno cestišče še vedno raztezala razmočena zemlja ter blato, čeprav je bil glavni del zemeljskega udora očiščen; (-) da je med oškodovanko kot tožnico in M. C. (kot prvotoženko), K. S. (kot drugotoženko) ter Z., d.d. (kot tretjetoženko) pri Okrajnem sodišču v Celju tekel spor pod P 386/2008 zaradi plačila odškodnine 5.677,72 EUR s pripadki, zvišano na 8.377,72 EUR s pripadki, ki je bil pravnomočno zaključen s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 357/2013 z dne 14. 11. 2013, o temelju vtoževane terjatve pa je bilo odločeno z vmesno sodbo Okrajnega sodišča v Celju P 386/2008 z dne 23. 11. 2011 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Celju, Cp 739/2011 z dne 08. 03. 2012 in tožene stranke so pravnomočno obsojene, da so solidarno odškodninsko odgovorne za škodo, ki jo je v škodnem dogodku dne 05. 10. 2005 utrpela oškodovanka, tako da so dolžne v roku 15 dni nerazdelno plačati tožnici D. Z. znesek 4.577,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.500,00 EUR od 29. 06. 2008 dalje do plačila, od zneska 77,72 EUR pa od 10. 06. 2008 dalje do plačila, toženci so bili obenem tožnici dolžni nerazdelno povrniti pravdne stroške v višini 2.346,95 EUR, tožeča stranka pa prvo in drugo toženi stranki pravdne stroške 1.784,03 EUR, tretje toženi stranki pa pravdne stroške 103,83 EUR; (-) da je tožeča stranka oškodovanki v januarju 2014 plačala znesek prisojene odškodnine, skupaj s stroški in zakonskimi zamudnimi obrestmi v deležu 1/3, kolikor je po njenem mnenju odpadlo nanjo za plačilo in je tako z zneskom 2.320,50 EUR bila poravnana tretjina glavnice v višini 4.577,72 EUR, in sicer v višini 1.525,90 EUR ter zakonske zamudne obresti v višini 794,60 EUR (tretjina od zneska 4.500,00 EUR v višini 780,96 EUR ter tretjina od zneska 77,72 EUR v višini 13,64 EUR), tožeča stranka pa je nato, po vložitvi izvršilnega predloga za plačilo odškodnine s pripadki s strani oškodovanke zoper njo, oškodovanki plačala še preostanek do celotnega zneska odmerjene odškodnine po sodbah, pri čemer je odštela že nakazan znesek v skupni višini 2.998,99 EUR in je tako dodatno oškodovanki plačala še znesek 6.598,05 EUR, ki predstavlja razliko med celotno obveznostjo po sodbah, zmanjšano za že nakazani znesek 2.998,99 EUR ter znesek stroškov, ki jih je po sodbi bila dolžna plačati tožnica toženki Z., d.d. v višini 103,83 EUR; (-) tako je tožeča stranka (kot prej tretjetožena stranka - odgovornostna zavarovalnica zavarovanca V. d.d., L.) oškodovanki plačala: dne 27. 01. 2014 znesek 2.320,50 EUR, dne 27. 01. 2014 znesek 678,49 EUR, dne 20. 06. 2014 znesek 5.033,42 EUR, dne 20.06.2014 znesek 1.564,63 EUR, skupno torej znesek 9.597.04 EUR; (-) da je tožeča stranka kot solidarni dolžnik do oškodovanke, na podlagi prvega odstavka 395. člena Obligacijskega zakonika ( v nadaljevanju OZ) izpolnila celotno solidarno obveznost po sodnih odločbah, zato je s tem v skladu z določilom prvega odstavka 404. člena OZ pridobila pravico od vsakega sodolžnika zahtevati, da ji povrne del obveznosti, ki pade nanj oziroma je obenem tudi po 188. členu OZ pridobila pravico, da od drugih solidarnih dolžnikov, torej v konkretnem primeru od obeh toženih strank, zahteva povračilo tistega, kar je ta plačala zanje; (-) da za regresni zahtevek OZ ne določa posebnega zastaralnega roka, zaradi česar velja za tovrstne zahtevke splošni 5 letni zastaralni rok, ki prične teči šele takrat, ko je tožeča stranka pridobila pravico zahtevati povračilo dela izplačane odškodnine od drugih solidarnih dolžnikov, to pa je šele z dnem plačila odškodnine in ker je bila prva odškodnina izplačana dne 27.01.2014, tožba pa je vložena dne 18.04.2017, terjatev ni zastarala; (-) da je prvo tožena stranka bila na dan škodnega dogodka lastnik ceste in naročnik vzdrževalnih del, drugo tožena stranka je bila (ožja) lokalna skupnost oziroma mestna četrt, ki je s Statutom M. s strani Mestnega sveta Občine pooblaščena za sodelovanje pri zagotavljanju prometne varnosti, tožeča stranka pa je bila odgovornostna zavarovalnica izvajalca vzdrževalnih del na območju te ceste V. d.d., saj je imel le-ta na dan škodnega dogodka odgovornost zavarovano pri tožeči stranki in ker je že pravnomočno ugotovljena odškodninska odgovornost vseh treh pravdnih strank, ki je nasproti oškodovanki sicer solidarna, pomeni, da je v ravnanju pravdnih strank že ugotovljena protipravnost, odgovornost (krivda), ugotovljena pa je tudi vzročna zveza med njihovim protipravnim ravnanjem in škodo, tako da gre v pravdi le še za porazdelitev bremena med njimi, torej za določitev deležev v skupni obveznosti; (-) da je tožeča stranka trdila, da je glede odškodninske odgovornosti pravdnih strank bistveno, da med pogodbeno obveznost družbe V. C. (njenega zavarovanca) ni spadala obveznost ureditve brežin in varstva pred udori zemlje na K. v smislu postavitve opornih zidov, mrež in drugih ustreznih tehničnih sredstev, ampak je bila to dolžnost prvo tožene stranke, ki je skladno s 23. člena Odloka o občinskih cestah dolžna skrbeti za vzdrževanje javnih občinskih cest tako, da omogočajo varno odvijanje prometa, s pogodbo o varstvu in vzdrževanju občinskih cest je prvo tožena stranka na zavarovanca tožeče stranke res prenesla določena opravila, vendar med njimi ni bilo opredeljenih nalog v smislu postavitve zaščitnih mrež za varovanja brežin nad cestami; (-) da pa sta obe pogodbeni stranki opustili dolžne zadolžitve, ravno tako pa tudi drugo tožena stranka, ki, kljub seznanitvi s problematiko, pobud krajanov ni ustrezno in pravočasno posredovala M., niti tega ni vnesla v letni program urejanja cestišč ter M. predlagala sanacije spornega dela cestišča; (-) vsaka izmed pravdnih strank je z opustitvami dolžnega ravnanja, ravnala protipravno, opustitve pa so v vzročni zvezi z nastalo škodo, zato so oškodovanki tudi odškodninsko odgovorne za nastalo škodo, pri čemer je podana krivdna odgovornost vseh pravdnih strank, obenem pa še objektivna odgovornost prvo tožene stranke; (-) tožeča stranka je menila, da je utemeljena in pravična razmejitev odgovornosti v medsebojnem notranjem razmerju med pravdnimi strankami v razmerju: 40% delež odgovornosti zavarovanca tožeče stranke, 40% delež odgovornosti prvo tožene stranke in 20% delež odgovornosti drugo tožene stranke in glede na izkazano izplačilo v skupnem znesku 9.597,04 EUR, tožeča stranka od prvo tožene stranke zahteva 40% tega zneska, od drugo tožene stranke pa 20% tega zneska, vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 20.09.2014 dalje do plačila oziroma od prvo tožene stranke: - znesek 3,838,82 EUR (40% od 9.597,04EUR), - zakonske zamudne obresti od zneska 3.838,82 EUR od 20.09.2014 do 17.04.2017 v višini 794,54 EUR - zakonske zamudne obresti od zneska 4.633,36 EUR od 18. 04. 2017 dalje do plačila, od drugo tožene pa: - znesek 1.919,41 ( 20% od 9.597,04 EUR ) - zakonske zamudne obresti od zneska 1.919,41 EUR od 20.09.2014 do 17.04.2017 v višini 397,28 EUR, - zakonske zamudne obresti od zneska 2.316,69 EUR od 18.04.2017 dalje do plačila.

3Nadalje iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja: (-) da sta toženi stranki trdili, da s citirano vmesno sodbo ni odločeno o temelju terjatve, ki je predmet tega spora, saj je z vmesno sodbo bilo odločeno zgolj o pravnem razmerju med oškodovanko in toženimi strankami v sporu P 386/2008, medtem ko se sodišče v omenjenem sporu z internim razmerjem med toženimi strankami sploh ni ukvarjalo in da je v med solidarnimi dolžniki, ki navzven solidarno odgovarjajo oškodovancu, za njihovo dejansko (medsebojno) odgovornost potrebno ugotoviti, katero dejanje ali opustitev je po teoriji adekvatne vzročnosti dejansko vzrok za škodni dogodek, saj je zgolj dejanje ali opustitev, ki redoma in praviloma pripelje do škodnih posledic, lahko dejanski vzrok za nastanek določenega škodnega dogodka; (-) da je po mnenju toženih stranka edini vzrok za nastanek škodnega dogodka opustitev potrebnega vzdrževanja javne poti št. 538440, s strani zavarovanca tretjetožene stranke v sporu P 386/2008, to je družbe V. d.d., ki je bil na podlagi pogodbe s prvotoženo stranko v tem sporu dolžan vzdrževati omenjeno javno pot, na kateri se je prav zato poškodovala D. Z., zato tožeča stranka, ki je namesto V. d.d. kot dejanskega povzročitelja obravnavanega škodnega dogodka poravnala odškodnino oškodovanki D. Z., s plačilom odškodnine ni pridobila prav nikakršnega regresnega zahtevka zoper toženi stranki, saj dejanski povzročitelj škode, ki izpolni odškodninsko obveznost v odnosu do oškodovanke, s tem ne pridobi nikakršnega regresnega zahtevka proti preostalim solidarnim dolžnikom in je tožbeni zahtevek brez vsakršne pravne osnove; (-) da je po navedbah toženih stranka poleg tega, da je tožbeni zahtevek neutemeljen že po temelju (po teoriji adekvatne vzročnosti je namreč izključni krivec za nastanek obravnavanega škodnega dogodka zavarovanec tožeče stranke, ki pred škodnim dogodkom ni izpolnil s pogodbo prevzetih obveznosti vzdrževanja javne poti št. ...), neutemeljen tudi po višini; (-) če se upoštevajo plačila oškodovanki s strani tožeče stranke, ki očitno pri izpolnitvi obveznosti po sodbi ni upoštevala točke IV izreka Sodbe Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. P 386/2008 z dne 20. 12. 2012, po kateri je bila dolžna tožeča stranka prvo- in drugotoženi stranki plačati stroške pravdnega postopka v višini 1.748,03 EUR, je tožeča stranka oškodovanki v višini omenjenega zneska, ki ga prvo- in drugotožena stranka nista bili dolžni plačati oziroma sta ga imeli pravico pobotati, upoštevajoč 396. člen OZ (ki predvideva pobot sodolžnika v primeru solidarnih dolžnikov) preplačala obveznost po sodbi in njen tožbeni zahtevek je zato v vsakem primeru, četudi bi bil izkazan po temelju, neutemeljen najmanj v višini 60% od zneska 1.748,03 EUR (ki bi ga bila dolžna D. Z. plačati toženima strankama), to je v višini 1.048,82 EUR, poleg tega pa tožeča stranka v nobenem primeru ni upravičena do povračila zakonskih zamudnih obresti od plačanih zneskov glavnice za čas po 22. 1. 2014, do katerega je bila dolžna izpolniti obveznost po sodbi D. Z., saj so bile namreč nadaljnje zakonske zamudne obresti, ki jih je plačala, izključno posledica njene zamude pri izpolnitvi obveznosti; (-) toženi stranki sta opozarjali, da tožeča stranka tudi ni pojasnila, kaj šele kakorkoli utemeljila, po kakšnem ključu je razdelila obveznost plačila odškodnine D. Z., in sicer v razmerju tožeča stranka 40%, prvotožena stranka 40% in drugotožena stranka 20%, tako da tožbenega zahtevka v tem smislu sploh ni mogoče preizkusiti; (-) da je tožeča stranka menila, da o deležih odloči sodišče glede na težo krivde in težo posledice, ki so sledile iz njegovega delovanja, da pa je glede na konkretni primer sodišče vezano na pravnomočno odločbo P 386/2008, ki ugotavlja solidarno odgovornost pravdnih strank za škodo in so neutemeljene navedbe tožencev v smislu navedb o adekvatni vzročni zvezi, saj se vtem postopku ne more o isti stvari ponovno odločiti v smislu, da je le tožeča stranka tista, ki je izključno odgovorna za nastalo škodo; (-) da je tožeča stranka prerekala tudi ugovorne navedbe glede zamudnih obresti, ker toženi stranki povsem pavšalno navajata, da so nastale zakonske zamudne obresti zaradi zamude pri izpolnitvi izključno zaradi zamude tožeče stranke pri izpolnitvi in navajala, da sta bili toženi stranki tako kot tožeča stranka po pravnomočni sodbi zavezani k izpolnitvi obveznosti, pri čemer je samo tožeča stranka pristopila k izpolnitvi obveznosti; (-) da sta toženi stranki glede dela vtoževanega zahtevka v višini 1.799,39 EUR (60% od 2.998,99 EUR) ugovarjali še zastaranje, saj je zahtevek tožeče stranke iz naslova regresa za dne 27. 1. 2014 plačano odškodnino oškodovanki D. Z. v višini 2.998,99 EUR (2320,50 EUR + 678,49 EUR) zastaral, in sicer dne 27. 1. 2017, ker je tožba vložena 19. 4. 2017, pri čemer pa od plačila zneska 2.998,99 EUR dne 27. 1. 2014 do vložitve tožbe ni nastopila nobena okoliščina po drugem odstavku 364. člena OZ, ki bi eventualno pretrgala zastaranje, pri čemer namreč iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, povzete tudi v Sodbi II Ips 404/2009 z dne 23. 9. 2010, povračilni (regresni) zahtevki zavarovalnic zastarajo v treh letih in ker OZ za regresno terjatev ne določa posebnosti, le-te zastarajo v času, ki na splošno velja za terjatve zavarovalnic iz zavarovalnih pogodb, to je v treh letih; (-) da je zato zahtevek tožeče stranke v delu, ko iz naslova povračila dne 27. 1. 2014 plačane odškodnine v višini 2.998,99 EUR od prvotožene stranke vtožuje znesek 1.199,60 EUR s pp. (40% od zneska 2.998,99 EUR) in od drugotožene stranke znesek 599,80 EUR (20% od zneska 2.998,99 EUR) zastaran; (-) da nezastarani del tožbenega zahtevka tako znaša 5.150,05 EUR, ki pa je tudi sicer neutemeljen; (-) da sta toženi stranki kot neutemeljeno zavračali tudi zatrjevanje tožeče stranke, da pri plačilu odškodnine oškodovanki D. Z. ni bila dolžna pobotati zneska pravdnih stroškov v višini 2.346,95 EUR z zneskom, ki ga je po sodbi P 386/2008 oškodovanka bila dolžna plačati prvo in drugotoženi stranki (1.748,03 EUR), enako pa bi lahko storila tudi s svojo nasprotno terjatvijo v višini 103,83 EUR , ker pa tega ni storila, je, kot to izhaja iz prvega izračuna zakonskih zamudnih obresti z dne 3. 11. 2017, obveznost po sodbi preplačala za znesek v višini 1.987,65 EUR (B11 listina tožene stranke) in je zahtevek tožeče stranke zaradi njene neskrbnosti pri izpolnjevanju obveznosti po sodbi, neutemeljen tudi v višini 60% od navedenega zneska, to je v višini 1.192,59 EUR, v vsakem primeru pa je preplačala obveznost po sodbi za 182,72 EUR ; (-) da je tožeča stranka po Sodbi Višjega sodišča v Celju z dne 14. 11. 2013 Cp 357/2013 neupravičeno plačala tožnici D. Z. znesek v višini 1.851,86 EUR (seštevek pravdnih stroškov, ki jih je bila takratna tožeča stranka dolžna povrniti toženim strankam: 1.748,03 EUR + 103,83 EUR = 1.851,86 EUR), z upoštevanjem tudi zakonskih zamudnih obresti pa je tožeča stranka oškodovanki neupravičeno izplačala znesek 1.987,65 EUR, zato je zahtevek tožeče stranke delno neutemeljen tudi iz tega razloga in zato tožeča stranka iz naslova plačila zneska 1.851,86 EUR oziroma 1.987,65 EUR neutemeljeno uveljavlja regres od toženih strank tudi iz tega razloga.

4Sodišče prve stopnje je presodilo: (-) da obstoji odgovornost toženih strank in zavarovanke tožeče stranke, ker tako izhaja iz ugotovitev sodbe Višjega sodišča v Celju, ki je potrdilo prvo stopenjsko vmesno sodbo Okrajnega sodišča v Celju P 386/2008, tožena stranka pa ni predložila oziroma izkazala, da naj temu ne bi bilo tako in je vse ugovore v tem postopku že utemeljeno zavrnilo Višje sodišče v Celju, ko je odločalo po temelju, tožena stranka pa ni predlagala kakršnegakoli izvedenca za ugotavljanje kakršnihkoli drugih ugotovitev, poleg tega pa je v tej zadevi bilo že pravnomočno odločeno, da so bile vse tri tožene stranke odgovorne za nastalo škodo v tem postopku; (-) da je cesta res bila slabo počiščena, ne pomeni pa to dejstva, da je bil to edini vzrok nastanka škode oziroma razmer na škodni dan, saj je že Višje sodišče v Celju v citirani sodbi temeljito in natančno utemeljilo razlog solidarne odgovornosti vseh treh strank, ki so vsaka s svojo opustitvijo prispevale k nastanku slabo prehodne ceste, kar je povzročilo poškodbo oškodovanke D. Z. in sodišče tako po temelju ni ugotovilo oziroma niti ni moglo ugotoviti drugačnega stanja kot je bilo že ugotovljeno v pravdnem postopku; (-) da je glavnino odgovornosti za nastalo škodo pripisati zavarovancu tožeče stranke, ki je imel sklenjeno pogodbo s prvotoženo stranko glede vzdrževanja cestišč in je zato prisodilo zavarovancu tožeče stranke 60 % odgovornost glede na odmerjeno odškodnino, medtem, ko je glede na odgovornost in opustitveno ravnanje prvo tožene stranke ocenilo, da je njena odgovornost 30 %, saj je prvo tožena stranka je opustila nadzor in s tem tudi možnost odprave eventuelnih napak in vzdrževanja nabrežij, ki niso sodili v delo in v pogodbeni dogovor zavarovanke tožeče stranke in bi, v kolikor bi opravila nadzor, lahko tudi pravočasno opravila vzdrževanje in v tem smislu tudi prispevala k preprečitvi škodnega dogodka; (-) da je glede drugo tožene stranke sodišče ocenilo, da je njen prispevek res minimalen, saj je bila njena dolžnost opozoriti prvo toženo stranko, kot je že bilo ugotovljeno v sodbi Višjega sodišča v Celju Cp 739/2011, česar pa ni storila in je tako s svojo opustitvijo prav tako prispevala k nezgodi oškodovanke in da je soprispevek k odgovornosti nastale škode oškodovanke glede na pomembnost in težo kršitev v razmerju 60% za zavarovanca tožeče stranke in 30% prvotožene stranke ter 10% drugotožene stranke; (-) da je tožeča stranka bila dolžna pobotati znesek v višini 1.851,86 EUR pravdnih stroškov, torej 1.748,03 EUR in 103,83 EUR, ki jih je bila dolžna plačati D. Z. in ker tega ni storila, je s tem onemogočila, da to storijo prvo in drugo tožena stranka ob poplačilu celotnega zneska škode , pri tem pa je potrebno upoštevati tudi zakonske zamudne obresti, ki jih je neupravičeno izplačala v višini 182,72 EUR in je dejansko znesek, ki ga je tožeča stranka neupravičeno upoštevala pri odmeri toženi stranki v višini 1.987,65 EUR, zato je sodišče od navedenega zneska odštelo 60% ugotovljeno soodgovornost zavarovanca tožeče stranke, to je znesek 1.192,59 EUR in upoštevalo le znesek v višini 8.404,45 EUR kot osnovo za odmero soodgovornosti prvo in drugo tožene stranke; (-) da je tako od zneska 8.404,45 EUR obračunana 30% soodgovornost prvo tožene stranke, ki znaša 2.521,34 EUR in od tega zneska obračunane zakonske zamudne obresti od 20.9.2014 do 17.4.2017 v višini znašajo 521,86 EUR in obveznost prvo tožene stranke tako znaša 3.043,20 EUR; (-) za obveznost drugo tožene stranke je od zneska 8.404, 45 EUR upoštevalo 10% soprispevek, ki znaša 840,45 EUR in zakonske zamudne obresti od tega zneska od 20.9.2014 do 17.4.2017 v višini 173,96 EUR, tako da je obveznost drugo tožene stranke 1.014,40 EUR.

5Sodišče prve stopnje je presodilo,da je prvo tožena stranka dolžna plačati znesek 3.043,20 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v skladu z 299. členom v zvezi s 378. členom OZ od vložitve tožbe dalje 18.4.2017, drugo tožena stranka pa je dolžna plačati 1.014,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.4.2017 dalje, v presežku za prvo toženo stranko v višini 1.590,16 EUR s pripadki in za drugo toženo stranko 905,01 EUR s pripadki pa je tožbeni zahtevek zavrnilo , pri tem pa upoštevalo še presojo, da je ugovor zastaranja neutemeljen, saj je tožeča stranka vtoževala terjatev na podlagi 188. člena OZ, in tako imenovan povračilni zahtevek od zavarovalnice (regres ) ne gre enačiti z regresom plačnika, to je regresni zahtevek solidarnega plačnika na podlagi 188. člena OZ, zato tudi ne veljajo določbe 357. člena OZ in tudi ne 3-letni zastaralni rok.

6Toženi stranki sta po svojem pooblaščencu vložili pravočasno pritožbo zoper prvi odstavek točke I in prvi odstavek točke II izreka sodbe iz razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlagata, da drugostopno sodišče njuni pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev celotnih pravdnih in pritožbenih stroškov toženima strankama v roku 8 dni, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, da njuni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v prvem odstavku točke I in prvem odstavku točke II izreka razveljavi in jo v tem delu vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču.

7Pritožnika priglašata stroške pritožbe.

8Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

9Pritožba je utemeljena.

10Pritožba trdi, da je v izpodbijanem delu sodba v prvih odstavkih točk I in II izreka sodbe ter posledično tudi v točki III izreka sodbe, to je glede presežka priglašenih stroškov nad dosojenimi, nepravilna in nezakonita in sicer zato, ker je sodišče prve stopnje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, s tem, ko ni podalo nikakršnih razlogov o nekaterih ključnih dejstvih, predvsem glede odmika od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS glede zastaralnih rokov za zastaranje regresnih zahtevkov zavarovalnic, ker je podalo nekatere povsem nejasne razloge, pa je zagrešilo več bistveno kršitev določb pravdnega postopka postopka, posledično pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo.

11Tako pritožba navaja, da izpodbijane sodbe glede odločilnih dejstev ni mogoče preizkusiti, saj namreč nima nobenih razlogov, ki bi imeli podlago v dokazih ali navedbah, izvedenih oziroma podanih v predmetnem postopku. Nesprejemljivo namreč je, da je sodišče prve stopnje zgolj vpogledalo v spis Okrajnega sodišča v Celju (kot je navedeno v točki 39 obrazložitve izpodbijane sodbe glede vpogleda v spis P 386/2008). brez da bi izvajalo kakršnekoli druge dokaze. Še bolj nesprejemljivo pa je, da je sodišče v obrazložitvi svoje odločitve zgolj dobesedno prepisalo razloge prvostopnega in drugostopnega sodišča v zadevi P 386/2008, kot je to storilo v točkah 41,42,43,44,45 in 46 obrazložitve izpodbijane sodbe, ne da bi pri tem podalo svojo dokazno oceno, kaj šele, da bi se v razlogih svoje odločitve opredelilo do ugovorov, ki sta jih toženi stranki podali tekom tega spora. Nikakor namreč ne drži "ugotovitev" prvostopnega sodišča v točki 46 obrazložitve izpodbijane sodbe, da naj bi vse navedbe, ki jih toženi stranki ugovarjata v tem postopku, utemeljeno zavrnilo Višje sodišče v Celju v zadevi P 386/2008. Višje sodišče v Celju se namreč v zadevi P 386/2008 sploh ni ukvarjalo z internim razmerjem med toženimi strankami v tem sporu, to je s tem, kakšni naj bi bili deleži odgovornosti posamezne takratne tožene stranke za nastanek škodnega dogodka, saj je odločilo zgolj o pravnem razmerju med oškodovanko in toženimi strankami v sporu P 386/2008. Pri tem pa se Višje sodišče v Celju v zadevi P 386/2008 sploh ni ukvarjalo s tem, kdo je po teoriji adekvatne vzročnosti neposredno odgovoren za D. Z. nastalo škodo, saj toženi stranki v prejšnjem sporu sploh nista zatrjevali nikakršnih dejstev v zvezi s tem.

12Kot nadaljuje pritožba Višje sodišče v Celju v zadevi P 386/2008 zagotovo ni zavrnilo in tudi ni moglo zavrniti neobstoječih navedb toženih strank glede tega, kdo je v internem razmerju med toženimi strankami v navedenem sporu dejansko odgovoren za obravnavani škodni dogodek oziroma kdo je po teoriji adekvatne vzročnosti neposredno odgovoren za D. Z. nastalo škodo, kot je napačno zaključilo prvostopno sodišče v točki 46 obrazložitve izpodbijane sodbe. Višje sodišče v Celju v zadevi P 386/2008 niti ni moglo zavrniti navedb toženih strank v zvezi s tem, ko pa tovrstne navedbe toženih strank sploh niso bile predmet obravnave oziroma sploh niso bile zatrjevane. S tem pa je prvostopno sodišče poleg tega, da je napačno ugotovilo dejansko stanje v delu, ko je "ugotovilo", katere navedbe toženih strank naj bi Višje sodišče v Celju v zadevi P 386/2008 zavrnilo, zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, o katerih ni odločilo niti Višje sodišče v Celju v zadevi P 386/2008 niti prvostopno sodišče v tej zadevi, zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

13Pritožbeno sodišče meni, da ni pritrditi pritožbi, da bi sodišče prve stopnje ne smelo ugotavljati dejstev, kot so bila že ugotovljena v zadevi Okrajnega sodišča v Celju P 386/2008, saj so se tudi v sedaj tej sporni zadevi stranke nanje sklicevale in jih povzemale, čeprav pritožba trdi drugače, pa nima prav. Takšno povzemanje ugotovitev je nedvomno smiselno zaradi razumevanje historičnega dogodka v zvezi s katerim so sedaj pravdne stranke bile obsojene na solidarno plačilo odškodnine oškodovanki v škodnem dogodku 5.10.2005.

14Drži pa pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje razlogov glede trditev strank v obravnavani zadevi in razlogovanje glede utemeljenosti ali neutemeljenosti številnih ugovor strank ne bi smelo graditi na razlogih sodbe P 386/2008, temveč bi moralo samo ugotavljati za sporno zadevo odločilno dejansko stanje in nato argumentirati, zakaj šteje v dejanskem in materialnopravnem smislu določena dejstva za odločilna za presojo sporne zadeve zadeve.

15Prav ima pritožba, da zgolj prepis razlogov iz druge sodne odločbe, ki sicer obravnava isti historični dogodek, ne pomeni navajanje svojih razlogov za sporno zadevo in tako izpodbijana sodba nima razlogov o odločnih dejstvih glede trditev strank, še zlasti sedaj pritožnikov, da gre pri presoji regresnega zahtevka plačnika po 188. členu OZ¹ za notranje razmerje med izpolniteljem solidarne obveznosti in drugimi solidarnimi dolžniki, za katere obveznost je odgovarjal v celoti in jo tudi izpolnil, pri tem pa se ne glede na zunanje razmerje (do oškodovanca) v notranjem razmerju lahko pokaže, da odgovorna oseba sploh ne odgovarja².

16Tako je pritrditi pritožbi, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in še , da so razlogi (zlasti 46. točka obrazložitve sodbe) nejasni³, saj se sodišče prve stopnje dejansko ni opredelilo glede vzročne zveze za nastalo škodo med povzročitelji škode, sedaj v notranjem razmerju in v zvezi z regresnim zahtevkom.

17Sedaj pritožnika sta vztrajala, da je potrebno vzrok za škodo presojati po teorij adekvatne vzročnosti, po kateri se izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, za vzrok šteje samo tista, ki po življenjskih izkušnjah običajno, ob rednem teku stvari, pripelje do enake posledice⁴ in utemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje glede tega ni podalo svojih jasnih razlogov, temveč se je zgolj sklicevalo na že pravnomočno razsojeno zadevo.

18Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje le na splošni ravni, sledeč razlogom pravnomočne sodbe okrajnega sodišča, opredelilo, da sta za nastali škodni dogodek odgovora oba toženca, pri tem pa sploh ni razlogovalo ali gre pri obeh dejanjih toženih strank za takšen vzrok, ki je po načelu adekvatne vzročnosti pripeljal do škodnega dogodka ali pa morda gre za kombinacijo vzrokov, ko bi se vzrok ugotavljal s teorijo ratio legis vzročnosti, po kateri mora biti škoda v okviru varstvenega namena norme⁵.

19Pritožbeno sodišče pri tem pojasnjuje, da drži, o čemer se tudi izreka pritožba, da se v notranjem razmerju pri regresnem zahtevku plačnika, lahko ugotovi tudi kombinacija vzrokov, vendar pa je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje opustilo dolžno razlogovanje in je tako zaenkrat preuranjeno v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku in pri tem, kot utemeljeno opozarja pritožba, pavšalno obrazloženo tudi določilo deleže med solidarno odgovornimi povzročitelji škode oškodovanki.

20Pritožbeno sodišče je pritožbama ugodilo že iz tega razloga, ne da bi se izjasnilo še glede drugih pritožbenih navedb. Dodaja le, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovor zastaranja, saj se sodna odločba, na katero se sklicuje pritožba, nanaša na drugačno dejansko stanje, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugovor zastaranja presojalo po splošnem petletnem zastaralnem roku po 346. členu OZ.

21Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, da pritožbi prvo tožene stranke glede izpodbijanega prvega odstavka I. točke izreka sodbe in pritožbi drugo tožene stranke glede izpodbijanega prvega odstavka II. točke izreka sodbe in pritožbama obeh toženih strank glede izpodbijane III. točke izreka sodbe ugodi in se v izpodbijanem delu sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje (354. člen ZPP), saj o zadevi ne more samo odločiti, ker bi pravdni stranki prikrajšalo v pravici do pritožbe (25. člen Ustave RS), ker sodišče prve stopnje še sploh ni podalo razlogov o odločilnih dejstvih, poleg tega pa strankama ne bo kršena pravica do sojenja v razumnih rokih.

22V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in predvsem pravilno ugotoviti dejansko stanje glede odločilnih okoliščin v tej pravdni zadevi ter na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabiti materialno pravo (kolikor bo ugotavljalo višino, naj upošteva, da je tožeča stranka že upoštevalo pobot svojih stroškov do oškodovanke, ko je plačevala oškodovanki in zato za ta znesek ni možen pobot še enkrat – znesek 103,83 EUR, kar je tožeča stranka izrecno navedla).

23Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK:

″Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala (pritožba je nepopolna, če ne vsebuje sestavin iz 1. in 4. točke 335. člena ZPP, slednji pa se glasita: 1. navedba sodbe(sklepa), zoper katero se vlaga; 4. podpis pritožnika), jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.″

¹ 188. člen OZ se glasi: ″(1) Solidarni dolžnik, ki plača več, kot pa znaša njegov delež v škodi, lahko zahteva od vsakega drugega dolžnika, da mu povrne tisto, kar je plačal zanj. (2) Koliko znaša delež vsakega posameznega dolžnika, določi sodišče glede na težo njegove krivde in težo posledic, ki so sledile iz njegovega delovanja. 3) Če ni mogoče ugotoviti deležev dolžnikov, pade na vsakega enak delež, razen če zahteva pravičnost v danem primeru drugačno odločitev.″
² Primerjaj N. Plavšak, v Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem,1. knjiga ;GV Založba, Ljubljana 2003, strani 1075-1076
³ 46. točka obrazložitve sodbe se glasi: ″Sodišče je tako ugotovilo odgovornost vseh treh in ker je tako iz teh navedb ugotovitev sodbe Višjega sodišča v Celju, ki je potrdilo prvo stopenjsko vmesno sodbo Okrajnega sodišča v Celju opr. št. P 386/2008, tožena stranka pa ni predložila oziroma izkazala, da naj temu ne bi bilo tako. Vse navedbe, ki jih ugovarja v tem postopku, je že utemeljeno zavrnilo Višje sodišče v Celju, ko je odločalo po temelju, tožena stranka pa ni predlagala kakršnegakoli izvedenca za ugotavljanje kakršnihkoli drugih ugotovitev, sicer pa kot rečeno je v tej zadevi bilo že pravnomočno odločeno, da so bile vse tri tožene stranke odgovorne za nastalo škodo v tem postopku. Sodišče v tem postopku pa ni ugotovilo, glede na že gornje ugotovitve v pravdnem postopku, da bi načelo vzročnosti iz katerega sta izhajali toženi stranki in skušali odgovornost v notranjem razmerju prenesti na edino tretje toženo stranko, zavarovanca tožeče stranke v tem postopku, da so ugovori in navedbe toženih strank utemeljene, saj navedenega nista z ničemer izkazali. Samo navedbe oškodovanke v pravdnem postopku, da je bila cesta slabo počiščena niso sporne, ne pomenijo pa dejstva, da je bil to edini vzrok nastanka škode oziroma razmer na škodni dan. Že Višje sodišče v Celju je v zgoraj citirani sodbi temeljito in natančno utemeljilo razlog solidarne odgovornosti vseh treh strank, ki so vsaka s svojo opustitvijo prispevale k nastanku slabo prehodne ceste, kar je povzročilo poškodbo oškodovanke D. Z. Sodišče tako po temelju ni ugotovilo oziroma niti ni moglo ugotoviti drugačnega stanja kot je bilo že ugotovljeno v pravdnem postopku, saj sodišče ni ugotavljalo oziroma Višje sodišče v Celju je zelo specificirano in natančno ugotovilo odgovornost vseh treh v tem postopku in ne samo na splošno, da so vse tri stranke solidarno odgovorne tožeči stranki, torej oškodovanki.″
⁴ Primerjaj Ada Poljanar Pavčnik, Zbornik znanstvenih razprav LIII - zbornik, Univerza Ljubljana, Pravna fakulteta, Ljubljana 1993, Vzročnost kot pravnovrednostni pojem in sklep VS RS II Ips 217/2017 z dne 15. 3. 2018.
⁵ Glej opombo po 4.