UPRS sodba in sklep III U 14/2010

Tožba zoper sklep Upravne enotes Ilirska Bistrica št. 351-24/2009-12 z dne 6. 8. 2009 se zavrže.

Tožba zoper odločbo in sklep Ministrstva za gospodarstvo št. 021-23/2009-3 z dne 30. 11. 2009 se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Zahtevek stranke z interesom A. d.o.o., za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

S sklepom št. 351-24/2009-12 z dne 6. 8. 2009 je Upravna enota Ilirska Bistrica dovolila obnovo postopka, končanega z odločbo št. 351-24/2009 z dne 6. 5. 2009, v delu, s katerim se je družbi A. d.o.o., izdalo dovoljenje za predhodna raziskovalna dela na zemljišču s parc. št. 810/2 vl. št. 1234 k.o. ... (1. točka izreka) in odločila, da se zadrži izvršitev odločbe št. 351-24/2009 z dne 6. 5. 2009, v delu, ki se nanaša na predhodna raziskovalna dela na zemljišču s parc. št. 810/2 vl. št. 1234 k.o. ... (2. točka izreka).

Ministrstvo za gospodarstvo je na pritožbo družbe A. d.o.o., odpravilo zgoraj navedeni sklep (1. točka izreka) in predlog za obnovo postopka, ki ga je dne 11. 6. 2009 vložilo B. d.o.o., zavrglo (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je bilo treba prvostopni sklep odpraviti že zato, ker prvostopenjski organ ni navedel ugotovitev glede (ne)obstoja pravno relevantnih dejstev, na katera se mora opirati predlog za obnovo postopka (prvi odstavek 267. člena ZUP) in se zaradi tega sklepa ne da preizkusiti. Sicer pa ugotavlja, da je bil predlog vložen pravočasno in da v tem primeru, ko je uveljavljan obnovitveni razlog po 9. točki 260. člen ZUP, ni potreben preizkus, ali so okoliščine oziroma dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo, taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe. Ključno za odločitev je, ali družba B. izkazuje pravni interes za udeležbo v postopku izdaje dovoljenja za predhodna raziskovalna dela kot stranski udeleženec, kar je utemeljevala z zatrjevanjem, da se sporno dovoljenje med drugim nanaša na parc. št. 810/2 k.o. ..., na kateri naj bi imela rudarsko pravico. Ker je namen pridobitve dovoljenja za predhodna raziskovalna dela v tem, da poskuša družba B. pridobiti prednostno pravico pri izbiri nosilca rudarske pravice, ima ona pravico, da varuje že pridobljeno rudarsko pravico. Glede parc. št. 803/7 pa je navajala, da so bile raziskave na tej parceli že opravljene, da si prizadeva za povečanje pridobivalnega prostora ter da je že vložila pobudo za spremembo namenske rabe prostora in si prizadeva urediti pogodbena razmerja z Republiko Slovenijo glede koncesije. Po mnenju upravnega organa vlagateljica predloga za obnovo postopka ni izkazala pravnega interesa in zmotno meni, da ima rudarsko pravico na parc. št. 810/2. Rudarska pravica se pridobi s koncesijo in s prenehanjem koncesije preneha tudi rudarska pravica. Koncesijsko razmerje uredita država in nosilec rudarske pravice s koncesijsko pogodbo. S koncesijsko pogodbo št. 354-14-217/01 z dne 18. 12. 2001 je bila družbi B. koncesija podeljena za dobo 6 let, s potekom tega roka, decembra 2007, sta koncesijska pogodba in koncesija prenehali, s tem pa tudi rudarska pravica družbe B. na zadevnih zemljiščih. Pravno nerelevantno je sklicevanje družbe B., da naj bi pravočasno vložila predlog za podaljšanje koncesijske pogodbe (v kar nasprotna stranka ni privolila), enako pa tudi na zapisnik o opravljenem inšpekcijskem nadzoru kamnoloma dne 20. 5. 2009, v katerem je navedeno, da sicer nima sklenjene koncesijske pogodbe z državo, da pa naj bi še vedno imela rudarsko pravico, ker ta ni bila odvzeta z odločbo. Na to mnenje upravni organ ni vezan, poleg tega je mnenje tudi protislovno. Ker družba B. nima rudarske pravice, ni izkazala pravne koristi, ki bi jo lahko varovala v postopku izdaje dovoljenja za predhodna raziskovalna dela. Z drugimi navedbami - da je dala pobudo za spremembo namenske rabe prostora, da si prizadeva za povečanje pridobivalnega prostora, da je predlagala podaljšanje koncesijske pogodbe, da so predhodna raziskovalna dela nepotreben poseg v naravo, pa je izkazala kvečjemu dejanski interes, da nadaljuje z izkoriščanjem mineralnih surovin. Kolikor pa je predlagateljica navajala, da želi družba A. preko dovoljenja za predhodna raziskovalna dela pridobiti prednostno pravico pri izbiri nosilca rudarske pravice za raziskovanje, pa meni, da ni videti, kako bi prednostna pravica pri izbiri nosilca rudarske pravice lahko prizadela obstoječega imetnika rudarske pravice, saj v ničemer ne posega v njegov položaj, ker se nanaša le na postopek izbire novega nosilca rudarske pravice in ne spreminja obstoječih upravičenj do raziskovanja oziroma izkoriščanja mineralnih snovi na določenem prostoru. Upravni organ je predlog za obnovo postopka zavrgel, ker ga ni vložila upravičena oseba.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi zmotnega oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da prvostopenjski organ o predlogu za obnovo postopka glede parc. št. 803/7 ni odločil. Odločitev drugostopenjskega organa pa je nezakonita, saj v predlogu za obnovo postopka ni le zatrjevala, da ima rudarsko pravico na parc. št. 810/2, temveč izpostavila in dokazovala, da še vedno eksploatira rudnino na območju kamnoloma C. Zato ima kot posestnik nepremičnine, na kateri opravlja gospodarsko dejavnost, izkazan pravni interes, da sodeluje v vseh postopkih, ki se nanašajo na to nepremičnino. Navaja, da opravlja rudarsko dejavnost na podlagi veljavnega dovoljenja za izkoriščanje rudnin na parc. št. 804/1, 810/1 in 810/2 (dovoljenja št. 310-1/97-42/12 z dne 9. 7. 1997 v zvezi z dovoljenjem št. 310-1/81-4/5 z dne 30. 3. 1982). Iz navedenih dokumentov je razvidno, da je koncesijsko pogodbo z Republiko Slovenijo sklenila na podlagi 105. člena Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud), ki ima naslov „podelitev rudarske pravice v predhodnem obdobju“, in ne na podlagi 13. člena tega zakona, kot meni tožena stranka. Iz naslova in iz vsebine 105. člena je mogoč zaključek, da gre za pogodbeno urejanje medsebojnih razmerij med koncedentom in koncesionarjem, ki že ima pridobljeno rudarsko pravico. To izhaja tudi iz koncesijske pogodbe. Tožena stranka ni upoštevala časa pridobitve rudarske pravice (dovoljenje z dne 30. 3. 1982) in ne zakonske podlage za pridobitev rudarske pravice in za ureditev koncesijskega razmerja. Rudarska pravica ji je bila podeljena pred uveljavitvijo sedaj veljavnega ZRud, ki že pridobljene pravice ni odpravil, ampak zahteval zgolj ureditev medsebojnih pravic in obveznosti med nosilcem te pravice in državo. Tudi sedanji zakon ločuje koncesijsko pogodbo in rudarsko pravico. Zakon ne določa, da ex lege preneha rudarska pravica, če preneha koncesijska pogodba. Koncesijska pogodba govori o trajanju pogodbe in ne o trajanju rudarske pravice. Le ta obstoji dokler ni odvzeta. Na podlagi rudarske pravice pa je izkazan njen pravni interes, da sodeluje v vseh postopkih, ki se nanašajo na izvajanje rudarske pravice na tem območju. Iz inšpekcijskega zapisnika izhaja, da na območju predmetnih nepremičnin ona izvaja rudarsko dejavnost, in to zakonito. Upoštevati je tudi, da predhodna raziskovalna dela niso sama sebi namen. Če bo A. d.o.o., opravljal raziskovalna dela oziroma ponovil že opravljene raziskave, to pomeni, da s tem želi pridobiti privilegirano izhodišče za rudarjenje na območju, kjer ima sedaj ona rudarsko pravico. Tožena stranka se spreneveda glede namena in pomena predhodnih raziskovalnih del. Pravni interes izkazuje tudi kot gospodarska družba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost zaradi pridobivanja dobička. Gre za pravno dopustno delovanje v smislu določbe 3. člena ZGD. Tožeča stranka predlaga, da sodišče odpravi sklep Upravne enotes Ilirska Bistrica št. 351-24/2009-12 z dne 6. 8. 2009 v delu, ki se nanaša na predlog za obnovo postopka za zemljišče s parc. št. 803/7 k. o. ..., in odločbo in sklep Ministrstva za gospodarstvo št. 021-23/2009-3 z dne 30. 11. 2009 ter toženi stranki naloži, da ji je dolžna povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi, kolikor pa tožeča stranka izpodbija sklep Upravne enotes Ilirska Bistrica št. 351-24/2009-12 z dne 6. 8. 2009, pa ugotavlja, da je bil ta sklep z njeno odločbo v celoti odpravljen. Navaja, da tožeča stranka ni pridobila rudarske pravice na podlagi dovoljenja za izkoriščanje dobrin iz leta 1982 oziroma pred uveljavitvijo ZRud/99, ker ZRud/75 pojma rudarske pravice ni poznal in tudi ni urejal njegove vsebine. Vprašanje nastanka, vsebine in prenehanja rudarske pravice je treba presojati skladno z določili ZRud/99. Po tem zakonu se rudarska pravica pridobi s koncesijo (prvi odstavek 13. člena). To določilo na splošen način ureja pridobitev rudarske pravice za vse subjekte, vključno tiste, ki so bili imetniki dovoljenj za izkoriščenje rudnin po določilih ZRud/75. Za slednje 105. člena določa, da pravnomočno dovoljenje za izkoriščanje dobrin po prejšnjem zakonu nadomešča odločbo o izboru za nosilca rudarske pravice. Tem osebam nato vlada podeli koncesijo v skladu z določbami ZRud/99. Navaja, da je tožeča stranka koncesijo pridobila z Uredbo o podelitvi rudarske pravice imetnikom dovoljenj za raziskovanje oziroma pridobivanje mineralnih surovin. Iz določbe 105. člena ZRud in navedene uredbe je jasno, da je pridobila rudarsko pravico s koncesijo na podlagi ZRud/99, po katerem pa koncesije ni mogoče podeliti za nedoločen čas. Tožeča stranka si napačno razlaga 105. člen ZRud/99 in zmotno meni, da rudarska pravica obstoji, dokler ni odvzeta zaradi v 25. členu ZRud/99 navedenih kršitev. Vendar rudarske pravice za nedoločen čas v veljavni ureditvi ni in je tudi tožeča stranka ni mogla pridobiti. V odločbi je navedla, da je rudarska pravica utemeljena v koncesiji, ker se jo pridobi s koncesijo, in s prenehanjem koncesije preneha. Dodaja, da je tožeča stranka vložila vlogo o zainteresiranosti za podelitev rudarske pravice na parc. št. 804/1 in 810/1, torej na pridobivalnem območju, na katerem je do izteka koncesije imela rudarsko pravico. Če bi jo še imela, ne bi zahtevala njene podelitve. Tožena stranka še ponavlja svoje stališče, da ni videti, kako bi prednostna pravica pri izbiri nosilca rudarske pravice na določenem zemljišču sploh lahko prizadela obstoječega imetnika rudarske pravice. Kolikor tožeča stranka utemeljuje svoj pravni interes na 3. členu ZGD, tožena stranka odgovarja, da ta določba nobeni družbi ne daje pravice, da od države zahteva, da ji zagotovi ustvarjanje dobička, še posebej pa ne, če za to niso izpolnjeni zakonski pogoji (v tem primeru pridobljena rudarska pravica za izkoriščanje rudnin). Pravnega interesa tudi ni izkazala s tem, da še vedno eksploatira rudnino na območju kamnoloma Golovec, torej da je posestnik nepremičnine. Posest je dejstvo in ne pravica. Varstvo posesti se zagotavlja pred sodiščem splošne pristojnosti in ne v upravnem postopku. Glede namena in pomena predhodnih raziskovalnih del, na katerega se je sklicevala tožeča stranka, pa tožena stranka odgovarja, da je po ZRud/99, ki določa pogoje, pod katerimi je stranka upravičena zahtevati izdajo dovoljenja za predhodno raziskovanje, dolžna, če so ti pogoji izpolnjeni, dovoljenje izdati. Predlaga, da se tožba, kolikor se nanaša na izpodbijanje prvostopnega sklepa zavrže, v ostalem delu pa zavrne in da tožeča stranka trpi stroške svojega postopka.

Stranka z interesom A., d.d., v odgovoru na tožbo meni, da le-ta ni utemeljena oziroma prvostopnega sklepa tožeča stranka ne more izpodbijati. Tožeča stranka ni izkazala, da bi na parc. št. 803/7 imela kakršnokoli pravico, pravnega interesa za udeležbo v postopku pa tudi ni izkazala v zvezi s parc. št. 810/2, na kateri nima nikakršnih pravic ampak le morebitna pričakovanja. Tožeča stranka si napačno tolmači določbe ZRud/99 oziroma učinkovanje dovoljenja z dne 9. 7. 1997. Po izteku koncesijske pogodbe je vložila vlogo o zainteresiranosti za podelitev rudarske pravice le za parc. št. 804/1 in 810/1, ne pa tudi za parc. št. 810/2, pa še ta vloga je bila zavržena, torej nima nikakršnih pravic oziroma upravičenj, ki bi jih varovala. Tudi po ZGD, na katerega se tožeča stranka sklicuje, mora izpolnjevati posebne pogoje, če so predpisani (sedmi odstavek 6. člena), torej v konkretnem primeru pridobiti koncesijo. Prav tako ne zadošča sklicevanje na dejstvo, da se rudarska dejavnost opravlja. Morebitna nezakonita dejavnost ne more generirati kakršnihkoli pozitivnih pravnih učinkov v smislu sklicevanja na pravice, pridobljene v posledici kršitve veljavne zakonodaje. Predlaga zavrnitev tožbe ter zahteva povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do dneva plačila.

K 1. točki izreka

Tožbo zoper sklep Upravne enotes Ilirska Bistrica št. 351-24/2009-12 z dne 6. 8. 2009 je sodišče zavrglo iz naslednjih razlogov:

Tožeča stranka je v zvezi z zgoraj navedenim sklepom postavila zahtevek, da se sklep odpravi v delu, ki se nanaša na predlog za obnovo postopka za zemljišče s parc. št. 803/7 k.o. ... Iz izreka tega sklepa (ki je tisti del akta, s katerim se odloči o vlogi oziroma zahtevku) pa izhaja, da s tem sklepom (ki je bil z drugostopno odločbo odpravljen) o predlogu za obnovo postopka glede parc. št. 803/7 ni bilo odločeno.

Glede na navedeno tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa za izpodbijanje prvostopnega sklepa in je sodišče v tem delu tožbo na podlagi 6. točke 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) moralo zavreči.

K 2. točki izreka

Tožba zoper odločbo in sklep Ministrstva za gospodarstvo št. 021-23/2009-3 z dne 30. 11. 2009 ni utemeljena.

Tožeča stranka je obnovo postopka, končanega z odločbo, s katero je bilo družbi A., d.o.o., izdano dovoljenje za predhodna raziskovalna dela, predlagala iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB, 126/07, 65/08 in 8/10, v nadaljevanju ZUP), po kateri se postopek obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, možnost udeležbe ni bila dana. Tožeča stranka je v navedenem postopku uveljavljala položaj stranskega udeleženca. Po 43. členu ZUP je to oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (prvi in drugi odstavek 43. člena ZUP).

Iz predloga za obnovo postopka (in iz tožbenih navedb) izhaja, da je tožeča stranka udeležbo v postopku izdaje dovoljenja za predhodna raziskovalna dela zahtevala zaradi zatrjevane obstoječe rudarske pravice. Da je njeno mnenje, da to pravico ima, zmotno, je upravni organ v izpodbijanem aktu obrazložil s pravilnimi razlogi.

Dovoljenje za izkoriščanje rudnin v kamnolomu C. z dne 30. 3. 1982, ki je bilo z dovoljenjem z dne 9. 7. 1997 preneseno na tožečo stranko, ni bila pravna podlaga za pridobitev rudarske pravice, kot meni tožeča stranka, ampak je akt, ki je nadomeščal odločbo o izboru za nosilca rudarske pravice (tretji odstavek 105. člena ob odločanju veljavnega Zakona o rudarstvu, Uradni list RS, št. 56/99, 46/04 in 68/08, ZRud/99). Osebi, ki je imela na podlagi takega akta pravico za izkoriščanje rudnin, je vlada podelila koncesijo v skladu z določbami tega zakona (prvi odstavek 105. člena ZRud). Tožeči stranki je bila rudarska pravica podeljena z Uredbo o podelitvi rudarske pravice imetnikom dovoljenj za raziskovanje oziroma pridobivanje mineralnih surovin (Uradni list RS, št. 103/00, na Seznamu k tej uredbi pod št. 93), izdano na podlagi 105. člena ZRud. Rudarsko pravico je torej tožeča stranka pridobila šele po ZRud/99, ne pa po prejšnjem zakonu o rudarstvu. S koncesijsko pogodbo z dne 18. 12. 2001 sta tožeča stranka in Republika Slovenija uredili medsebojno razmerje v zvezi z rudarsko pravico. Koncesija je bila podeljena za dobo 6 let (6. člen pogodbe), kar je bilo skladno s tretjim odstavkom 13. člena ZRud, da se koncesija podeli za določen čas. Z decembrom 2007 se je koncesija iztekla, s tem pa je rudarska pravica, ki jo je imela tožeča stranka, prenehala. Taka pravna posledica logično izhaja iz določbe prvega odstavka 13. člena ZRud, po kateri je mogoče rudarsko pravico pridobiti s koncesijo. Drugačno razumevanje 105. člena ZRud/99, ki ga podaja tožeča stranka v tožbi oziroma drugačen pravni pomen, ki ga pripisuje dovoljenju z dne 30. 5. 1982, je zmotno, saj je v nasprotju z vsebino prej navedenih zakonskih določb.

Glede na navedeno tudi sodišče ugotavlja, da z odločbo, s katero je bilo družbi A., d.o.o., izdano dovoljenja za predhodna raziskovalna dela, ni bilo poseženo v pravni položaj tožeče stranke. Tožeča stranka ni izkazala, da bi v tem postopku varovala veljavno rudarsko pravico. Pravnega interesa za udeležbo tudi ne more izkazati z dejanskimi trditvami, da še vedno izkorišča rudnine v kamnolomu C., ob predhodnih ugotovitvah, da za to nima pravne podlage. Zgolj dejstvo, da je gospodarski subjekt, katerega dejavnost je usmerjena v pridobivanje dobička, ji v postopku izdaje dovoljenja za predhodna raziskovalna dela prav tako ne zagotavlja možnosti udeležbe. Sam namen teh raziskovanj (tudi koncesija za raziskovanje je bila po ZRud/99 časovno omejena) pa tudi ni tista okoliščina, na katero bi lahko uspešno oprla svojo zahtevo za udeležbo v postopku.

Če je predlog za obnovo postopka iz obnovitvenega razloga po 9. točki 260. člena ZUP vložila oseba, ki ni imela pravice udeležbe v postopku (v obravnavanem primeru je po presoji sodišča pravilno ugotovljeno, da tožeča stranka ni imela pravice, ki bi jo lahko v postopku, katerega obnovo je predlagala, varovala), to pomeni, da je predlog vložila neupravičena oseba. Takšen predlog je treba po drugem odstavku 267. člena ZUP zavreči, kot je pravilno odločil drugostopenjski organ.

Sodišče je tožbo zoper akt drugostopenjskega organa kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu, ker je presodilo, da je akt pravilen in na zakonu utemeljen.

K 3. točki izreka

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

K 4. točki izreka

Stroškovni zahtevek stranke z interesom je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.