VSL Sodba II Cp 2187/2018

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zniža za 819,36 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, da je toženec dolžan prenehati z vznemirjanjem tožnika, tako da odvodnjavanje meteornih in hudourniških voda s svojega zemljišča parc št. 57 k.o. X uredi na način, da odstrani oziroma prestavi betonske cevi premera cca 80 cm, od katerih teče ena pod zemljiščem po meji med parcelama 57 in 58 v smeri vzhod – zahod od občinske ceste, druga pa pod zahodnim delom parcele 57, in prideta na površje na severnem delu parcele 58 (označenem z roza križcem na mapni kopiji, ki je sestavni del izreka), in da se v bodoče vzdrži vseh posegov v zemljišče tožnika, predvsem pa se mora vzdržati posegov, ki bi imeli za posledico stekanje meteornih, hudourniških in drugih voda oziroma posegov v zemljišče tožnika parc. št. 58 k.o. X. Tožencu je naložilo povrnitev tožnikovih stroškov postopka.

2Toženec v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže, ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Že v odgovoru na pritožbo v prvem sojenju je navedel, da se je po izdaji prve sodbe dejansko stanje bistveno spremenilo, ker je Komunala zaprla obe liniji spornih cevi, in da je vgradila nove, svoje cevi, po katerih teče vsa voda mimo tožnikove parcele. Sodišče prve stopnje bi moralo to dejstvo upoštevati v novem sojenju. Ker je izdalo sodbo, ne da bi opravilo glavno obravnavo in ne da bi strankama dalo možnost, da se izrečeta o novem dejstvu, sta podani bistveni kršitvi določb postopka iz 8. točke in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Zaradi nove okoliščine ni več pravilna ugotovitev v sodbi, da med strankama ni sporno, da je po spornih ceveh speljana hudourniška in meteorna voda. Ker so cevi suhe in prazne, tožnik nima več koristi od ugoditve zahtevku. Cevi so zaprte in nepretočne. Enako velja tudi za prepoved bodočega vznemirjanja.

Ni pravilen zaključek sodbe, da občasen dotok vode na močvirno zemljišče predstavlja vznemirjanje. Objektivno dejstvo ne zadostuje. Potrebno je ugotoviti subjektivno motenje, tega pa glede na to, da iztekanja ni opazil devet let, tožnik ni dokazal.

Ne drži, da toženec ni oporekal tožnikovi dobri veri. Navedel je namreč, da tožnik ni ravnal skrbno pri pregledu stanja nepremičnine. Napačna je tudi ugotovitev, da toženec ni zanikal tožnikovih navedb, da mu je s svojimi ravnanji preprečil ogled zemljišča. Na naroku 4. 1. 2017 je namreč navedel, da bi toženec lahko kadarkoli opravil pregled parcele, da ni jasno, kako so sodni postopki ovirali tožnikovo dejansko izvrševanje lastninske pravice, in da je bil ves čas mogoč dostop do parcele tako peš kot z vozili ter v zvezi s tem predlagal tudi zaslišanje prič. V okvir raziskovalne dolžnosti sodi tudi vzpostavitev stika s tožencem kot sosedom.

Pri odločitvi o stroških bi moralo biti upoštevano, da tožnik ni uspel z delom zahtevka. Tožnik bi moral tožencu povrniti polovico stroškov za naroka 29. 3. 2017 in 17. 5. 2017 ter za odgovor na pritožbo, sam pa ni dolžan nositi polovice tožnikovih stroškov za navedena naroka, za peto in šesto pripravljalno vlogo in za pritožbo.

3Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožbeni zahtevek temelji na določbah 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), po katerem lahko lastnik v primeru protipravnega vznemirjanja s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in da se prepove nadaljnje vznemirjanje.

6Stališče izpodbijane sodbe, da toženec tožnika protipravno vznemirja s tem, da je napeljal cevi, po katerih se meteorne in hudourniške vode stekajo na nepremičnino v njegovi lasti, temelji na ugotovitvah,

- da je hudourniška in meteorna voda s parcele 57 v toženčevi lasti speljana po ceveh na parcelo 58 v tožnikovi lasti,

- da cevi tečejo po meji med parcelama 57 in 58 oziroma 0,5 m do 1 m zamaknjeno v parcelo 58,

- da se na parceli 58 zadržuje večja količina vode, ker v primeru večjih količin dežja teče voda iz cevi na to nepremičnino in ostane tam, dokler ne ponikne,

- da je toženec položil sporne cevi v letu 1982 ali 1983 s soglasjem tedanjega lastnika parcele 58 in da kasnejša lastnika (sin prvotnega lastnika in njegova žena) nista nasprotovala dejanskemu izvrševanju služnosti,

- da se je dvajsetletna priposestvovalna doba, določena v drugem odstavku 217. člena v zvezi z 269. členom SPZ, iztekla konec leta 2003, vendar pa služnost ni bila vknjižena,

- da je tožnik parcelo 58 kupil 19. 9. 2005,

- da odtekanje meteornih in hudourniških voda po ceveh s toženčeve na tožnikovo nepremičnino navzven ni vidno, ker so bile cevi prekrite z zemljo, območje okoli cevi pa je bilo zaraščeno in prekrito z vejevjem,

- da zanje ni vedel niti toženčev neposredni pravni prednik.

7Neutemeljen je pritožbeni očitek, da občasen dotok vode na močvirno zemljišče ne predstavlja vznemirjanja. Po ugotovitvah v izpodbijani sodbi so bile po ceveh speljane meteorne in hudourniške vode. Iztekanje vode s sosednje nepremičnine, četudi občasno, predstavlja nezanemarljivo poseganje v tujo nepremičnino in s tem vznemirjanje lastnika te nepremičnine v izvrševanju njegovih lastninskih upravičenj. SPZ izrecno nalaga lastniku nepremičnine, da s potrebnimi ukrepi prepreči odtekanje oziroma padanje meteornih padavin z njegove zgradbe na tujo nepremičnino (87. člen). Odtekanje meteornih voda s strehe na tujo nepremičnino je po svoji naravi in intenzivnosti primerljivo z odtekanjem talnih meteornih in hudourniških voda. Tudi v drugem primeru gre zato za poseganje v tujo nepremičnino, ki ga njen lastnik ni dolžan trpeti. Dejstvo, da ga je tožnik opazil več let po nakupu nepremičnine, ne daje podlage za drugačen sklep.

8Pritožba ne vnaša dvoma o pravilnosti ugotovitve, da je bil tožnik ob nakupu parcele 58 v dobri veri, da nepremičnina ni obremenjena s služnostjo. Sodba se pravilno opira na drugi odstavek 44. člena SPZ, po katerem pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo. Če je pridobitelj služeče nepremičnine v dobri veri, da nepremičnina ni obremenjena s služnostjo, nevknjižena služnost preneha. Lastnik gospodujoče nepremičnine v takem primeru ne more uspeti z ugovorom priposestvovane služnosti.¹

9Pritožnik ne izpodbija pravilnosti ključnih ugotovitev, da služnost ni bila vknjižena v zemljiški knjigi in da iztekanje vode po ceveh s toženčevega zemljišča na tožnikovo ni bilo vidno navzven. Ti ugotovitvi zadostujeta za zaključek, da toženec ni dokazal tožnikove dobrovernosti o neobremenjenosti nepremičnine. Običajen pregled ni zadoščal za ugotovitev njihovega obstoja. Tudi zamočvirjenost zemljišča še ne pomeni, da je bil razlog za to v ureditvi odvodnjavanja meteornih voda s sosednje nepremičnine. Kupčeva poizvedovalna dolžnost pa ne seže tako daleč, da bi bil moral o morebitnih obremenitvah nepremičnine povprašati še lastnike sosednjih nepremičnin.

10Ker so v sodbi ovrednotene vse toženčeve navedbe, podane v zvezi s tožnikovo seznanjenostjo z zatrjevano služnostjo, ni pomembno, ali je pravilna ugotovitev v sodbi, da toženec ni zatrjeval tožnikove nedobrovernosti. Toženčeve navedbe, s katerimi je zanikal tožnikove trditve o preprečevanju dostopa do parcele, niso pomembne za odločitev, ker so se nanašale na obdobje po nakupu, za presojo, ali je bil tožnik seznanjen z obstojem služnosti, pa so pomembne okoliščine ob nakupu. Dokazi za zaslišanje prič, predlagani v zvezi s trditvami o stanju parcele 58 po sklenitvi kupoprodajne pogodbe, zato niso bili pomembni za odločitev. Ker služnost ni bila vidna, pa za odločitev v zadevi tudi ni pomembno, ali je bil dostop do spornega dela parcele mogoč ob nakupu nepremičnine.

11Na drugačno odločitev o zahtevku ne morejo vplivati niti pritožbene navedbe o spremembi dejanskega stanja po izdaji prve sodbe. Po razveljavitvi sodbe, izdane v prvem sojenju, in vrnitvi zadeve v novo sojenje sodišče prve stopnje ni opravilo nove glavne obravnave, ampak le izdalo novo sodbo. Za odpravo pomanjkljivosti, zaradi katere je bila zadeva vrnjena v novo sojenje, je navedeno zadostovalo. Glavna obravnava je bila torej zaključena 17. 5. 2017. Sodišče prve stopnje je zato ob izdaji nove sodbe smelo upoštevati le dejstva, ki so nastala do navedenega dne. Na zaključek glavne obravnave se namreč vežejo tudi časovne meje pravnomočnosti.² O odločilnosti in dokazanosti toženčeve trditve, podane v odgovoru na pritožbo v prvem sojenju, da je občinska komunalna služba v juliju 2017 zaprla obe sporni cevi, se zato sodišču prve stopnje v izpodbijani sodbi ni bilo treba izreči. Zatrjevani kršitvi pravice do obravnave in do izjave iz navedenih razlogov nista podani.

12Utemeljeno pa je pritožbeno stališče, da je pri odločitvi o porazdelitvi stroškovnega bremena treba upoštevati odločitev o zavrnitvi dela tožbenega zahtevka, kolikor se je nanašal na odvodnjavanje fekalnih voda. Na ta del zahtevka sta se nanašali tožnikova peta in šesta pripravljalna vloga, narok 17. 5. 2017 ter pritožbeni postopek. Glede na obseg obravnavanja zavrnjenega dela zahtevka v primerjavi z ugodenim delom je tožnik upravičen do povrnitve polovice stroškov, nastalih z vlogama in zastopanjem na naroku pred sodiščem prve stopnje (2 x 225 točk), do povrnitve dveh tretjin stroškov pritožbenega postopka (753,75 točk) in posledično do manjšega (pavšalnega) zneska materialnih stroškov (92 točk). Toženec je na drugi strani upravičen do povrnitve polovice stroškov, nastalih z zastopanjem na naroku 17. 5. 2017 (250 točk), in do tretjine stroškov pritožbenega postopka (371,25 točk), 2 % materialnih stroškov (12,43 točk), vsega povečanega za 22 % davek na dodano vrednost.

13Znesek stroškov, do katerih povrnitve je upravičen tožnik, se po navedenem zmanjša za vrednost 829,50 točk in pripadajoči davek na dodano vrednost, kar pomeni, da je upravičen do povrnitve 6.457,45 EUR. Toženec je upravičen do povrnitve 354,85 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženec dolžan tožniku povrniti 6.102,60 EUR, tj. za 819,36 EUR manj od prisojenih v izpodbijani sodbi.

14Po ugotovitvi, da glede odločitve o zahtevku niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) in da so bila glede odločitve o stroških delno zmotno uporabljena procesna pravila, je sodišče druge stopnje toženčevi pritožbi delno ugodilo in znesek dolžnih stroškov v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje znižalo za 819,36 EUR (3. točka 365. člena ZPP), v ostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem in izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15Ker je toženec s pritožbo uspel le glede stroškovne odločitve, kar za ugotovitev pritožbenega uspeha ni pomembna, tožnikov odgovor pa ni pomembno pripomogel k odločitvi v zadevi, sama trpita vsak svoje stroške, nastale z njuno vložitvijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

¹ Prim. odločbe VS RS II Ips 169/2009 z dne 12. 1. 2012, II DoR 271/2009 z dne 11. 3. 2010 v zvezi s sodbo VSL I Cp 2864/2009 z dne 11. 11. 2009 in II Ips 875/2008 z dne 9. 2. 2012.
² Prim. Galič, v. Ude, Galič (red.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana, str. 168.