VSM Sodba I Cp 765/2018

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije nastale ji stroške v pritožbenem postopku.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna v 15 dneh plačati tožniku 4.652,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 1. 2017 dalje do plačila in mu povrniti vse nastale pravdne stroške, skupaj z 22% DDV ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje na prvi stopnji do plačila. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan v 15 dneh plačati toženki pravdne stroške v znesku 260,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

2Zoper takšno sodbo prvostopenjskega sodišča se po pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da po njegovem mnenju dokazni postopek ni popolno izveden, prvostopenjsko sodišče pa je vseeno zaključilo, da je tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen in ga je zavrnilo. Tožnik je bil udeležen v prometni nesreči na način, kot je to opisal v tožbenem zahtevku, še pred tem pa v izvensodnem zahtevku oziroma v sami prijavi škodnega dogodka. Sodišče pa nepravilno povzema v zadevi izvedene dokaze in končne zaključke izvedenca prometne stroke, ki je mnenje izdelal nepopolno, saj ni opravil ogleda poškodovanih vozil. Prvostopenjsko sodišče je dokazni predlog tožnika po pridobitvi novega izvedenskega mnenja zavrnilo, tožnik pa je uveljavljal absolutno bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj meni, da bi izvedenec moral neposredno primerjati višino poškodb med obema voziloma in s tem ugotoviti možnost nastanka prometne nesreče na način, kot ga zatrjuje tožnik, česar pa izvedenec ni izvedel. Izvedenec je namreč v dopolnilnem izvedenskem mnenju ugotovil, da bi se sicer glede na višino poškodb, ki so nastale na tožnikovem vozilu in na vozilu soudeleženke, le te lahko ujemale, nato pa je navedel, da pa intenziteta poškodb ne ustreza. Tožnik meni, da ocene glede intenzitete poškodb zgolj na podlagi skic in fotografij, ki se nahajajo v spisu, izvedenec ni mogel podati, zato mnenje v postopku postavljenega izvedenca ocenjuje za nestrokovno. Tožnik zato meni, da je odločitev prvostopenjskega sodišča preuranjena, ker sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki bi jih moralo, na podlagi katerih bi lahko pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi dokazi, ki so bili izvedeni, ne dajejo zaključka, kot ga je sprejelo prvostopenjsko sodišče, pri čemer je bistveno, da se intenziteta poškodb poškodovanih vozil ne da oceniti zgolj iz fotografij. Ob tem je izvedenec, v prvotno podanem mnenju, ocenil poškodbe, ki jih tožnik sploh ni navedel kot poškodbe, ki so nastale v obravnavani prometni nesreči.

Tožnik zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni v smislu pritožbenih navedb, podrejeno pa zadevo odstopi prvostopenjskemu sodišču v ponovno postopanje in odločanje. Priglaša tudi stroške nastale mu v pritožbenem postopku.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP, prav tako pa ni zagrešilo v pritožbi uveljavljane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP zaradi razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju. Tudi vse dejanske okoliščine je pravilno in popolno ugotovilo in ob pravilni uporabi materialnega prava utemeljeno zaključilo, da tožbeni zahtevek že po temelju ni utemeljen.

6V obravnavani zadevi tožnik od toženke na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe za osebni avtomobil, ki ga je vozila povzročiteljica prometne nesreče, terja plačilo odškodnine za škodo, ki bi mu naj na njegovem vozilu nastala v prometni nesreči dne 2. 1. 2017. Tožnik trdi, da je voznica pri toženki zavarovanega vozila povzročila nesrečo v krožnem križišču tako, da je nepravilno zapeljala z zunanjega prometnega pasu na notranji prometni pas in vozilo tožnika poškodovala na sprednjem desnem delu, medtem ko je bilo vozilo zavarovanke toženke poškodovano v zadnjem levem delu vozila.

7Sodišče prve stopnje je po izvedenem postopku zaključilo, da tožniku ni uspelo izkazati nastopa škodnega dogodka kot ga zatrjuje oziroma, da ni uspel dokazati, da je zatrjevana škoda nastala v dogodku, ki bi naj predstavljal zavarovalni primer, zato je njegov tožbeni zahtevek neutemeljen in ga je zavrnilo.

8Tožnik uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker je prvostopenjsko sodišče zavrnilo dokaz po ponovni dopolnitvi izvedenskega mnenja s ponovno oceno intenzitete poškodb na v zatrjevanem škodnem dogodku udeleženih vozilih, ki jih naj izvedenec oceni na podlagi ogleda poškodovanih vozil oziroma dokaz po postavitvi drugega izvedenca cestnoprometne stroke, saj je po mnenju tožnika zavrnitev tega dokaznega predloga vplivala na pravilnost odločitve o tožbenem zahtevku v sodbi sodišča prve stopnje.

Prvostopenjsko sodišče v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnjuje, da je predlog tožnika, da se drugič dopolni izvedensko mnenje v postopku postavljenega izvedenca prometne stroke mag. S.L. oziroma, da se pritegne novi izvedenec prometne stroke, zavrnilo, ker nima pomislekov v pravilnost in verodostojnost podanega izvedenskega mnenja, vključno z njegovo dopolnitvijo. Pritožbeno sodišče se s takšno odločitvijo prvostopenjskega sodišča strinja, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča izvedba s strani tožnika predlaganega dokaza ne bi doprinesla ničesar relevantnega.

9V postopku postavljeni izvedenec mag. S.L., univ.dipl.inž.str. je namreč sodni izvedenec prometne stroke in sodni cenilec avtomobilske stroke, zato tudi pritožbeno sodišče v strokovnost njegovega mnenja glede odgovora na ključno vprašanje, ali se ujemajo poškodbe na vozilu Chevrolet (vozilo tožnika) s poškodbami na vozilu Renault (vozilo zavarovanke toženke) in ali so poškodbe na vozilu Chevrolet nastale v zatrjevanem trčenju vozil, ne dvomi. Izvedenec je v dopolnitvi izvedenskega mnenja izrecno navedel, da je izvedensko mnenje lahko izdelal na podlagi priloženih fotografij. Nepotrebno bi bilo torej odrediti še drugo dopolnitev izvedenskega mnenja, v katerem bi naj izvedenec na podlagi ogleda poškodovanih vozil ponovno ocenil, ali se poškodbe vozila tožnika in zavarovanke toženke glede intenzitete ujemajo, saj je izvedenec odgovor na to lahko podal že na podlagi vpogleda priloženih fotografij. Res je, da se je izvedenec v izvedenskem mnenju najprej opredelil do poškodb na zadnjih levih vratih vozila zavarovanke toženke¹, vendar se je v dopolnitvi izvedenskega mnenja izrecno opredelil tudi do poškodb na zadnjem levem blatniku vozila zavarovanke toženke ter zaključil, da rahla poškodba laka ne ustreza močni in grobi poškodbi na vozilu Chevrolet. V pritožbi uveljavljana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana, saj zavrnitev predlaganega dokaza tožnika tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogla vplivati na siceršnjo pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

10Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključkom prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni uspel dokazati, da je do prometne nesreče prišlo na v tožbi zatrjevan način. Zaključek, da zatrjevana škoda v zatrjevanem dogodku ni mogla nastati, podpirajo razlogi, ki jih prvostopenjsko sodišče pojasnjuje v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe. Že sama neskladja med tem, kar trdi in izpoveduje tožnik in med tem, kar navaja zavarovanka toženke v prijavi zavarovalnega primera (priloga B12 spisovnega gradiva), zatrjevanega nastanka škodnega dogodka ne podpirajo². Zato ugotovitve v postopku postavljenega izvedenca prometne stroke, da način trka, kot ga zatrjuje tožnik, ne ustreza ugotovljenim in vidnim poškodbam vozil oziroma, da poškodbe na obeh vozilih v obsegu, obliki in intenziteti ne sovpadajo, zgolj dodatno potrjuje pravilnost ocene izvedenega dokaznega postopka, da do prometne nesreče ni prišlo na način, kot ga zatrjuje tožnik.

11Zaradi vsega navedenega tudi po oceni pritožbenega sodišča niso izpolnjene predpostavke za odškodninsko odgovornost zavarovanke toženke za tožniku nastalo škodo in je zato tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člena ZPP).

12Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije nastale mu stroške v pritožbenem postopku (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Tožnik je v tožbi zgolj pavšalno zatrjeval poškodbe na vozilu zavarovanke toženke v zadnjem levem delu.
² Zavarovanka toženke v prijavi zavarovalnega primera glede poteka prometne nesreče navaja, da je po vključevanju na krožno križišče zapeljala na notranji pas in je po notranjem pasu peljala po krožišču, nato pa je iz notranjega pasu zapeljala desno na zunanji pas z namenom zapustiti križišče ter je spregledala vozilo, ki je pripeljalo po zunanjem pasu in je trčila z zadnjim desnim delom (stranica obloga odbijača) v levi del drugega vozila, medtem ko so poškodbe na vozilu zadaj levo nastale pred škodnim dogodkom, ko je mama zapeljala iz garaže. Tožnik pa o poteku prometne nesreče trdi in izpoveduje diametralno nasprotno, da je vozil po notranjem prometnem pasu krožišča in mu je voznica izsilila prednost, ko je iz zunanjega pasu zapeljala pred njegovo vozilo ter je zadel s sprednjim desnim delom vozila v zadnji bočni levi del njenega vozila.