VDSS Sodba Pdp 356/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 12.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in povrnitev stroškov postopka (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, naj toženi stranki plača stroške postopka v višini 1.499,37 EUR ter stranski intervenientki stroške v višini 1.613,58 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožnica. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Uvodoma se sklicuje na opredelitev mobinga oziroma trpinčenja na delovnem mestu ter citira odločbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 198/2015 in VIII Ips 271/2015 ter opozarja, da je pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka treba presojati vsa ravnanja kot celoto. Sodišče prve stopnje po njenem mnenju ni ustrezno presodilo vseh zatrjevanih ravnanj kot celote ter ni kritično presodilo izpovedi prič. Kot nepravilnega graja zaključek sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznih predlogov za zaslišanje A.A., B.B., C.C., D.D., E.E., F.F., G.G., H.H., I.I., J.J., K.K. in L.L.. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-39/95, iz katere kot ključna izhaja zahteva po "enakosti orožij". Meni, da je pri ugotavljanju dejanskega stanja sodišče prve stopnje upoštevalo le izjave, ki so bile v korist tožene stranke, v celoti pa je prezrlo ostalo relevantno dejansko stanje, ki bi ga moralo ugotoviti in bi opravičevalo izvedbo ostalih predlaganih dokazov (zaslišanje ostalih predlaganih prič in postavitev izvedenca). Zatrjuje kršitev pravdnega postopka, ker predlagani dokazi niso bili izvedeni. Povzema bistvene trditve glede trpinčenja na obeh delovnih mestih. Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja bi po njenem mnenju sodišče prve stopnje moralo upoštevati njeno izpoved in dele izpovedih prič, ki jih navaja. Sodišču prve stopnje očita, da ni kritično presodilo verodostojnosti izpovedi M.M., ki ima interes, da sodišče ne ugotovi njegovega neprimernega vedenja, in N.N., ki je potrdil njegovo neprimerno vedenje do zaposlenih, obenem pa zavrnil, da bi bila med njimi tudi tožnica. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Pove, da je trpinčenje pri agenciji predstavljal psihični pritisk, negotovost, diskriminatorna premestitev, blatenje ugleda na agenciji in ministrstvu (kriva obdolžitev, da je posegla v postopek kontrole), hladni sprejem na ministrstvu in takojšnji predlog premestitve. Po njenem mnenju ponudba za takojšnjo premestitev dokazuje, da razlog za premestitev ni bil poslovni, ampak fiktivni oziroma diskriminatoren. Trdi, da trditve M.M., da je tožnica v konfliktu interesov, niso in ne morejo biti razlog za premestitev. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo presoditi utemeljenost premestitvenega razloga, ki je naveden v aneksu. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do vseh njenih trditev (opozorilo direktorju o spornih dejanjih nekaterih kontrolorjev). Pojasnjuje okoliščine v zvezi z navzkrižjem interesov ter dogajanje na sestankih pred premestitvijo. Sklicuje se na pisno izjavo direktorja z dne 18. 1. 2016, iz katere je razvidno, da je bil razlog premestitve "odvrnitev od možnega (hipotetičnega) ali dejanskega konflikta interesov", zaradi česar je aneks nezakonit povračilni ukrep zaradi poskusa opozoriti na nepravilnosti. V zvezi z dogajanjem na ministrstvu meni, da je že na podlagi njene izpovedi v povezavi z izpovedmi prič mogoče zaključiti, da je šlo za mobing, sklicuje pa se tudi na predlog komisije v sklepu z dne 3. 2. 2016, da se jo premesti na drugo delovno mesto, ob njenem strinjanju in upoštevanju njenega zdravstvenega stanja. Pove, da predlog ni bil upoštevan. Zatrjuje kršitev določbe 8. člena ZPP. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni vsebinsko opredelilo do listinskih dokazov, ki jih je predlagala. Zatrjuje kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave. Graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni bila trpinčena, ker naj bi dogodki trajali le do konca novembra oziroma decembra 2014, saj je še zaposlena pri istem delodajalcu in se trpinčenje nadaljuje. Sodišče prve stopnje naj bi na podlagi napačnega sklepa o tem, da temelj zahtevka ni podan, neutemeljeno zavrnilo tudi postavitev izvedenca medicinske stroke. Pritožuje se tudi zoper stroške postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je bila vročena stranski intervenientki na strani tožene stranke, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

7Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker se ni opredelilo do vseh tožničinih ugovorov. Sodišče prve stopnje je upoštevalo navedbe tožnice o relevantnih dejstvih in njene dokazne predloge, s katerimi je relevantna dejstva želela dokazati. Nerelevantnih dejstev sodišče prve stopnje pravilno ni presojalo. Za presojo obstoja očitane kršitve iz 14. člena drugega odstavka 339. člena ZPP je bistveno, ali sodba vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus, nima. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne razloge za odločitev o neobstoju trpinčenja na delovnem mestu, med katerimi ni nasprotij, zato očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

8Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo postaviti izvedenca medicinske stroke in zaslišati še priče A.A., B.B., C.C., D.D., E.E., F.F. in G.G.. Ker temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke ni ugotovilo, sodišče prve stopnje pravilno ni postavilo izvedenca medicinske stroke, ki služi dokazovanju obstoja škode. Pritožba je neupoštevna, kolikor se nanaša na zaslišanje prič B.B., C.C., D.D., E.E. in G.G., saj tožnica zaslišanja navedenih ni predlagala. Priči A.A. in F.F. sta bila predlagana za zaslišanje v zvezi z obnašanjem M.M. do tožnice in njegovo obrazložitev tožničine premestitve na kolegiju. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje zaslišalo poleg tožnice in M.M. še priče, ki jih je predlagala tožnica, to je O.O., P.P., R.R. in S.S.. Tožnica v pritožbi zgolj pavšalno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo za pravilno ugotovitev dejanskega stanja zaslišati še navedeni priči, vendar pa ne pojasni, v čem bi lahko izpovedovali drugače od že zaslišanih prič, ki jih je sama predlagala. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da se ne zasliši H.H., saj ni bila predlagana za dokazovanje pravno pomembnih dejstev. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da njeno zaslišanje ni potrebno, saj ni bila priča dogodkom, ki jih kot trpinčenje izpostavlja tožnica. Tožnica temu v pritožbi ne nasprotuje. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi zaslišanje prič I.I., J.J., K.K. in L.L., ki so bili predlagani kot priče predvsem v zvezi z načinom dela tožnice kot vodje pri agenciji, saj to niso pravno relevantna dejstva v predmetni zadevi. Kolikor so bili navedeni predlagani tudi za ugotavljanje dejstev v zvezi s sporočanjem razloga za premestitev, pa glede na ugotovljeno dejansko stanje (da je M.M. navedel kot razlog konflikt interesov tožnice) in glede na to, da tožnica ni navedla, v čem bi navedene priče lahko izpovedovale drugače od že zaslišanih prič tožnice, njihovo zaslišanje ni bilo potrebno. Tožnica v pritožbi ne navaja konkretno, kako bi zaslišanje predlaganih prič lahko privedlo do drugačnega izida v zadevi oziroma zakaj bi jih sodišče moralo zaslišati. Zgolj s pavšalno kritiko nezaslišanja vseh predlaganih prič tožnica ni utemeljila kršitve določb ZPP niti kršitve 22. člena Ustave. Sodišče prve stopnje je obema strankama v postopku omogočilo enako varstvo pravic, tožnica je imela možnost izjaviti se, prav tako je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo izpodbijano sodbo in se v njej opredelilo do navedb strank v zadostni meri, tako da sta lahko spoznali, da se je sodišče z njunimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in jih ni prezrlo.

9Tako je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo 8. člena ZPP. Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej, kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje se da ugotoviti, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna dejstva, na podlagi katerih je oblikovalo tudi pravilne dokazne zaključke, zato pritožbeni očitek o kršitvi 8. člena ZPP ni utemeljen. Kot določa ZPP v 8. členu, o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo odškodnine iz naslova mobinga oziroma trpinčenja na delovnem mestu. Z nesoglašanjem z dokazno oceno sodišča prve stopnje pa tožnica smiselno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

10V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o tožničinem tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine zaradi zatrjevanega trpinčenja na delovnem mestu na podlagi določb 15a. in 140. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl. – ZJU) in 8. in 47. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 – ZDR-1). Pravilno je ugotovilo, da dogodki na agenciji in na ministrstvu ne predstavljajo ponavljajočega se ali sistematičnega, graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja ali vedenja, usmerjenega proti tožnici v zvezi z njenim delom. Pravilno je presojalo posamezne dogodke, za katere je tožnica zatrjevala, da so predstavljali del trpinčenja na delovnem mestu, nakar je sprejelo pravilen materialnopraven sklep, da skupek navedenih ravnanj ne predstavlja trpinčenja tožnice na delovnem mestu. Pritožbeno sodišče sprejema prepričljive argumente sodišča prve stopnje in se na razloge v izpodbijani sodbi sklicuje.

11Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, to pa so:

- da je tožnica zatrjevala trpinčenje na delovnem mestu pri Agenciji T. (v nadaljevanju: agencija) v obdobju od konca novembra do konca decembra 2014, ter na Ministrstvu U. (v nadaljevanju: ministrstvo) v obdobju od januarja do novembra 2015,

- da se tožničin nadrejeni na agenciji M.M., v navedenem obdobju do nje ni neprimerno vedel,

- da je tožnica prostovoljno podpisala aneks za premestitev na ministrstvo,

- da samo dejstvo, da je bila tožnici ponujena premestitev zaradi dogodka s O.O., ne pomeni trpinčenja,

- da je tožnica sodelavcu O.O. izrekla neprimerne besede v zvezi z njegovim delom pri kontroli njenega moža,

- da je M.M. v zvezi s tožničino premestitvijo na agencijo delavcem povedal, da tožnica zaradi konflikta interesov sporazumno odhaja,

- da tožnici na ministrstvu ni bila dodeljena neprimerna pisarna,

- da se njena nadrejena na ministrstvu V.V. (stranska intervenientka) do tožnice ni neprimerno obnašala, prav tako ni bilo neprimerno njeno ravnanje v zvezi z odrejanjem nalog tožnici, (ne)upoštevanjem tožničinih predlogov in kritiko oziroma nadzorom nad njenim delom ter

- da tudi drugi dogodki na ministrstvu niso bili graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti tožnici.

12Sodišče prve stopnje pravilno v okviru presoje domnevnih ravnanj trpinčenja na delovnem mestu ni presojalo zakonitosti sklepa o premestitvi, temveč je presojalo, ali držijo tožničine tožbene navedbe, da je bila premeščena zaradi trpinčenja oziroma diskriminacije. Tožnica ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila premeščena na podlagi aneksa z dne 17. 12. 2014, torej prostovoljno. V zvezi z navedenim aneksom ni zatrjevala, da bi ga podpisala zaradi napak volje niti ga ni izpodbijala. Glede na to ni pravno pomembno, ali je v aneksu navedeni razlog za premestitev dejansko obstajal ali pa je tožnica pristala na premestitev iz drugih razlogov (zaradi domnevnega konflikta interesov). Pritožbeno sodišče se do obsežnih trditev, ki se nanašajo na vprašanje obstoja konflikta interesov tožnice pri toženi stranki, zato ne opredeljuje. Glede na to, da je bilo s strani sodišča prve stopnje pravilno ugotovljeno, da je tožnica sodelavcu, ki je opravljal kontrolo pri njenem možu, izrekla nekaj neprimernih besed, ponudba premestitve iz tega razloga tudi sicer ne more pomeniti trpinčenja na delovnem mestu.

13V zvezi z dogodki pri agenciji pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da dogodkov od konca novembra do konca decembra 2014 ni mogoče označiti kot dogodkov, ki bi predstavljali trpinčenje na delovnem mestu, saj ni šlo za dogodke, ki bi jih bilo mogoče označiti za očitno negativne in žaljive oziroma neprimerne, prav tako pa ni šlo za dalj časa trajajoče ravnanje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica ni bila diskriminirana, pri čemer tožnica v pritožbi niti ne navaja, na podlagi katere izmed primeroma naštetih okoliščin v prvem odstavku 6. člena ZDR-1 naj bi bila diskriminirana. Trditve, da je bila sankcionirana zato, ker je želela opozoriti na napake je presplošna, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. V zvezi z dogodki na ministrstvu je sodišče prve stopnje prav tako pravilno in popolno ugotovilo, da izpostavljenih dogodkov ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi natančno opredelilo do vsakega dogodka, v zvezi s katerim je tožnica zatrjevala trpinčenje, v zvezi z njimi je opravilo ustrezno dokazno oceno, tožnica pa z navajanjem izsekov iz svoje izpovedi ter posameznih iz konteksta iztrganih izjav prič pri pritožbenem sodišču ni vzbudila dvoma v napravljeno dokazno oceno. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi prič in tožničinih neposredno nadrejenih ter listinske dokaze. Zgolj na podlagi dejstva, da tožnica trdi, da sta se M.M. in V.V. do tožnice vedla neprimerno, in naj bi zato imela interes za izid spora, ni mogoče odreči verodostojnosti njunemu pričanju, saj sta bila opozorjena na dolžnost govoriti resnico, njuni izpovedi pa sta skladni tudi z izpovedmi drugih prič in listinskimi dokazi. Razloga za zatrjevano neverodostojnost priče N.N., tožnica niti ne navaja. Zgolj dejstvo, da je izpovedal, da se je nadrejeni do nekaterih sodelavcev občasno vedel neprimerno, ne zadostuje za zaključek, da je njegova izpoved v povezavi z vedenjem nadrejenega do tožnice neverodostojna. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je spregledalo listinske dokaze, saj je iz sodbe jasno razvidno, da jih je. Določene ugotovitve sodišča prve stopnje (npr. glede tega, kaj je M.M. navedel kot razlog, zakaj je bila tožnica premeščena) temeljijo tudi na izpovedi tožnice. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

14Tožnica se neutemeljeno zavzema za to, da bi nadaljnje ponudbe različnih delovnih mest, na katera bi lahko bila premeščena, pomenile trpinčenje. Tožnica ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da po premestitvi na ministrstvo s svojim delovnim mestom ni bila zadovoljna, zato toženi stranki ni mogoče šteti v zlo dejstva, da je poskušala tožnici najti delovno mesto, ki ji bo ustrezalo. Ob tem se izkaže za neutemeljenega tudi očitek, da je tožena stranka tožnico trpinčila na delovnem mestu, ker ni ravnala skladno s predlogom komisije za mobing, naj se tožnico z njenim soglasjem in ob upoštevanju njenega zdravstvenega stanja premesti na drugo delovno mesto. Ni mogoče šteti za trpinčenje dejstva, da tožena stranka kljub temu, da ga je iskala, ni uspela najti za tožnico delovnega mesta za premestitev, s katero bi tožnica soglašala. Ob tem ni nepomembno, da je pri agenciji tožnica delala na delovnem mestu vodje, iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa je mogoče razbrati, da je tožnica želela tako delo opravljati še naprej, takega delovnega mesta pa pri toženi stranki ni bilo na voljo.

15Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

16Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

18Tožena stranka in stranska intervenientka sami krijeta vsaka svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovora na pritožbo nista v ničemer pripomogla k odločanju pritožbenega sodišča in tako nista bila potrebna za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).