VSRS Sklep III Ips 41/2017

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za novo končno odločbo.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala nedopustnost izvršbe, dovoljene s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Piranu, In 73/2015 z dne 24. 3. 2015 glede izterjave glavnice v znesku 382.837,99 EUR.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3Tožeča stranka z revizijo izpodbija drugostopenjsko sodbo in Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podredno pa predlaga razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi revizijske stroške.

4Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev in priglaša revizijske stroške.

5Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP-E (Uradni list RS, št. 10/2017), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila ZPP, veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E.

Dejanski okvir spora

6Zoper tožečo stranko je bila predlagana izvršba na podlagi notarskega zapisa opr. št. SV 482/05 z dne 29. 6. 2005, s katerim je bila dogovorjena ustanovitev hipoteke na njenem stanovanju v P. kot zavarovanje za obveznosti dolžnika A., d.o.o.,¹ izvirajoče iz Pogodbe o finančnem lizingu za drugo stanovanje (tudi v P.) v višini 512.641,80 EUR, ki so dospevale v plačilo v 180 mesečnih zneskih (od 1. 8. 2005 do 30. 6. 2020) po 2.848,01 EUR. Zavarovane so bile terjatve, ki so dospele do 31. 7. 2012. V notarskem zapisu je bilo dogovorjeno, da lahko upnica (tožena stranka) vloži izvršilni predlog šele potem, ko ponudi zastavitelju (tožeči stranki) predmet lizinga v odkup.

7Terjatev, ki se je zavarovala s hipoteko, je bila opredeljena posredno, s sklicevanjem na Pogodbo o finančnem lizingu nepremičnine št. KP74312 z dne17. 6. 2005 (v nadaljevanju Pogodba o lizingu) v višini 512.641,80 EUR in anuitetni načrt.

8Lizingojemalec (A., d.o.o.) svojih obveznosti ni izpolnjeval. Tožena stranka je zato Pogodbo o lizingu z dopisom z dne 28. 9. 2006 razdrla, tožečo stranko pa z dopisom z dne 10. 9. 2007 neuspešno pozvala, da odkupi predmet lizinga.

Revizijske navedbe

9Revidentka najprej uveljavlja, da izpodbijana sodba nima obrazložitve, kakršno bi morala imeti po določbah ZPP. Sodba naj bi predstavljala le „splošno zanikanje, da tožeča stranka nima prav in da je sodišče prve stopnje izvedlo vse in pravilno.“ V nadaljevanju pojasnjuje, da s tožbo uveljavlja, da zahtevek iz izvršilnega naslova ne obstaja več. Izvršilni naslov zato naj ne bi več predstavljal podlage za izvršbo.

10Revidentka zatrjuje, da naj bi sodišči prve in druge stopnje „popolnoma nerazumljivo tolmačili obe prilogi iz izvršilnega naslova“. Pritožbeno sodišče naj bi Pogodbo o obveznosti odkupa ocenilo kot prilogo in ne sestavni del izvršilnega naslova, prav nasproten pomen pa naj bi pripisalo Pogodbi o lizingu, ki je prav tako kot Pogodba o obveznosti odkupa v Sporazumu označena kot priloga izvršilnega naslova. Graja tudi stališče drugostopenjskega sodišča o učinkovanju pravnomočne odločbe (tudi) proti tistim, ki v postopku niso sodelovali. V postopku pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici Pg 101/2008 revidentka ni sodelovala niti kot stranka niti kot intervenient, porok, zastavitelj ali nekdo, ki je bil po 204. členu ZPP obveščen o pravdi. Dodaja še, da je izvršba nedopustna tudi zato, ker je tožena stranka prodala nepremičnino, ki je bila predmet Pogodbe o lizingu in kar je uveljavljala že v tožbi. Tožena stranka ne more prejeti kupnine za prodano stanovanje in še denarnega zneska na osnovi istega lizinga, saj bi to predstavljalo dvakratno plačilo.

Presoja utemeljenosti revizije

11Revizija je utemeljena.

12Po določbi 59. člena ZIZ lahko dolžnik v tridesetih dneh od pravnomočnosti sklepa o ugovoru začne pravdo ali drug postopek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, če je sodišče o ugovoru odločalo na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna, in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev. Ubeseditev določbe je tako široka, da spornost dejstev ne omejuje na določeno vrsto ugovorov (opozicijski ali impugnacijski), je pa nedvomno, da gre lahko le za taka dejstva, ki se kot sporna pokažejo v samem izvršilnem postopku in ne morda šele v kasnejšem pravdnem ali drugem postopku. Katera dejstva so med strankama sporna, se ugotovi na podlagi tega, kar sta zatrjevala dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi in upnik v odgovoru na ugovor. Upoštevna so seveda le dejstva, ki so pomembna za odločitev o utemeljenosti ugovora. Tako omejena dejstva uokvirjajo pravdni postopek, začet na podlagi tožbe za uveljavljanje nedopustnosti izvršbe.

13Sodišče prve stopnje je povzelo dejansko stanje, ki med strankama ni sporno, ni pa (eksplicitno) navedlo, katera so tista dejstva, ki so med strankama sporna. Zavzelo je celo stališče, da „med strankama v osnovi ne obstoji spor o dejstvih, temveč le spor o materialnopravnih vprašanjih.“ Sodišče druge stopnje prav tako ni izrecno navedlo, katera dejstva, ki se nanašajo na samo terjatev in je na njihovi podlagi odločalo izvršilno sodišče, so med strankama postopka sporna.

14Iz sklepa Okrajnega sodišča v Piranu št. In 73/2015 z dne 21. 10. 2015 je razbrati, da je bil ugovorni postopek usmerjen v vprašanja obstoja, višine, zapadlosti in tudi zastaranja terjatve upnika, zavarovane z zastavno pravico. Izvršilno sodišče je na vprašanje višine zavarovane terjatve odgovorilo tako, da se je v sklepu, s katerim je zavrnilo upnikov ugovor, sklicevalo na sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici Pg 101/2008 z dne 2. 9. 2009 in sodbo Višjega sodišča v Kopru Cpg 209/2009 z dne 18. 3. 2010. V teh sodbah je bil obravnavan zahtevek tožene stranke zoper lizingojemalca (A., d.o.o.). Po stališču izvršilnega sodišča naj bi sodbi tožečo stranko zavezovali „v smislu jamčevanja za tako ugotovljeno terjatev“. Zapadlost terjatve je izvršilno sodišče ugotovilo na podlagi zahtevka tožene stranke tožeči z dne 10. 9. 2007 za povratni odkup nepremičnine. Z njim je bil izpolnjen pogoj za vložitev predloga za izvršbo. S tolmačenjem izvršilnega naslova je zavrnilo ugovor, da naj bi bila dogovorjena časovno omejena hipoteka. Zavzelo je stališče, da je bil omejen le časovni okvir nastanka terjatev. Izvršilno sodišče je zavrnilo predlog za zaslišanje prič, ki so sodelovale pri sklepanju izvršilnega naslova, ker naj bi bilo sodišče na izvršilni naslov „vezano v takšni obliki, kot je bil sklenjen.“

15Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da predmet nedopustnosti izvršbe “ne morejo biti že pravnomočne odločitve naslovnega oziroma drugega sodišča, ki se nanašajo na identično dejansko stanje in enako pravno podlago“ (10. točka obrazložitve). Zato se je pri presoji obstoja in višine s hipoteko zavarovane terjatve oprlo na isti sodbi kot izvršilno sodišče. Enako je ravnalo pritožbeno sodišče, ki je zavzelo stališče, da „niti ni pomembno, da tožeča stranka v sodnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici, Pg 101/2009 sploh ni sodelovala“ (9. točka obrazložitve).

16Revident se upravičeno (smiselno) sklicuje na subjektivne meje pravnomočnosti sodnih odločb. S subjektivnimi mejami pravnomočnosti se razume krog oseb, na katere se nanaša pravnomočnost. Že staro pravilo Res iudicata ins facit inter partes pove, da pravnomočnost zadeva le tiste osebe, ki so bile stranke postopka.² Tožeča stranka ni bila udeležena v postopku pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici Pg 101/2008, v katerem se je dolžnost lizingojemalca, določena s Pogodbo o lizingu, spremenila v odškodninsko obveznost, ki je zapadla pred 31. 7. 2012. V postopku Pg 101/2008 je bila pravnomočno ugotovljena drugačna terjatev tožeče stranke (v tem postopku tožene stranke), z drugačno zapadlostjo, kot pa je bilo dogovorjeno v izvršilnem naslovu. Ker tožeča stranka ni bila obveščena o teku pravde Pg 101/2008 po določbah 204. člena ZPP, v njej ugotovljena dejstva ne morejo veljati za ugotovljena v tem postopku. S takim postopanjem je bila tožeči stranki (revidentki) onemogočena pravica do obravnavanja spornih dejstev, ki so podlaga za presojo, kakšna terjatev je bila zavarovana s hipoteko, v kakšni višini in s kakšno zapadlostjo. Zagrešena je bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Odločitev o reviziji

17Po povedanem se je pokazalo, da je treba sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče izvede vse predlagane dokaze o dejstvih, ki so podlaga za sklepanje o tem, kakšna terjatev je bila predmet zavarovanja s hipoteko, in so se kot sporna pokazala v izvršilnem postopku. Sodišče naj se v ponovljenem postopku opredeli tudi do trditev tožeče stranke, da je bila nepremičnina, ki je bila predmet lizinga, prodana novemu lastniku.

Odločitev o revizijskih stroških

18Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (II. točka izreka).

¹ Družba A., d.o.o. je bila izbrisana iz sodnega registra 3. 9. 2010.
² Glej npr. J. Juhart, Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, 1961, str. 456; S. Triva, M. Dika, Građansko parnično procesno pravo, VII. izdaja, 2004, str. 650.