VSL Sklep I Cp 985/2018

Pritožbama se ugodi, izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke za povrnitev škode, nastale zaradi medicinske napake, po temelju v celoti utemeljen zoper vse tri tožence (I. točka izreka). Odločitev o stroških postopka je pridržalo do izdaje končne odločbe (II. točka izreka).

2Zoper vmesno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujejo toženci. Predlagajo spremembo vmesne sodbe tako, da bo tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen ali razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Prva in druga toženka menita, da v izvedenskih mnenjih izvedenca dr. F. in dr. K. ter dr. I. H. ni podlage za zaključek sodišča, da sta toženca zagrešila strokovno napako. Sodišče je pri odločitvi, ali gre v konkretnem primeru za medicinski zaplet ali medicinsko napako, nepravilno uporabilo materialno pravo. Iz obrazložitve sodbe ne izhaja, da bi bila izkazana škoda. Sodišče se opredeli o medicinski napaki v razmerju do neizpolnitve končnega rezultata (estetske, funkcionalne proteze), ne pa v razmerju do nematerialne škode, ki bi lahko bila edina pravno priznana škoda. Vzročna zveza med zatrjevano protipravnostjo in zatrjevano škodo se ne domneva in jo mora izkazati tožnik. O ugovorih tožencev, ki prekinjajo vzročno zvezo, se sodišče ni izreklo. Izrek, v katerem je sodišče ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen v celoti, je v nasprotju z obrazložitvijo, v kateri je sodišče med drugim navedlo, da je pooperativni zaplet, vnetje implantanta, res lahko nastal tudi zaradi tožnikovega kajenja ali pomanjkljive ustne higiene, česar ni mogoče povsem izključiti, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ker je bilo delo obeh tožencev jasno razmejeno, ni mogoče govoriti o njuni solidarni odgovornosti.

4Tretja toženka meni, da za zaključke sodišča prve stopnje o storjeni strokovni napaki tožencev v izvedenskih mnenjih ni podlage. Pri tožniku je prišlo do zapleta, poseg ni bil nestrokovno opravljen. Tožnik je bil tudi opozorjen, da je možnost zapletov večja v primeru kajenja in neustrezne higiene.

5Tožeča stranka v odgovoru na pritožbi predlaga zavrnitev pritožb tožencev in potrditev vmesne sodbe.

6Pritožbi sta utemeljeni.

7Če je to smotrno, sodišče lahko izda vmesno sodbe o temelju zahtevka v primeru, ko toženec izpodbija tako podlago kot znesek zahtevka, pa je stvar glede podlage zrela za odločitev (315. člen ZPP). V izreku vsebovana ugotovitev, da tožbeni zahtevek po temelju obstoji, se ne nanaša le na posamezne predpostavke temelja ali njihove dele, ampak zajema celotno podlago zahtevka. Pri izdaji vmesne sodbe mora zato sodišče odločiti o vseh vprašanjih, ki materialnopravno utemeljujejo zahtevek, in tudi o vseh ugovorih toženca, ki njegovo utemeljenost izpodbijajo¹. Po pravnomočnosti vmesne sodbe deljene odgovornosti ni mogoče uveljavljati. V postopek odločanja o temelju spada pri odškodninski tožbi odločitev o obstoju vseh predpostavk odškodninske obveznosti² (protipravno ravnanje, vzročna zveza, odškodninska odgovornost in obstoj škode³). Okoliščine, ki tvorijo dejansko podlago odškodninske obveznosti pa so pogosto tako prepletene, da njihovo ločeno oziroma izolirano obravnavanje ni mogoče⁴, kar za primere škod, povzročenih v medicinskih postopkih, nedvomno velja.

8Po pravnomočnosti vmesne sodbe lahko sodišče odloča le še o višini odškodninskega zahtevka, kar pomeni, da lahko obravnava zgolj ugovore, ki se nanašajo na višino zahtevka⁵, ne pa ugovorov, ki se nanašajo na nastanek škode. Prvi in drugi toženec v pritožbi utemeljeno opozarjata na odsotnost obrazložitve sodišča prve stopnje glede obstoja škode. Vprašanja škode se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi praktično ni dotaknilo, zgolj posplošeno je zapisalo, da sta toženca odgovorna za nastalo škodo, to je neuspelo zdravljenje in vse iz njega izvirajoče posledice (22. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede na to, da toženci v postopku niso ugovarjali zgolj višini škode, temveč tudi samemu nastanku zatrjevane škode tožnika zaradi ravnanja prvega in drugega toženca (glej 4. točko odgovora na tožbo prvega in drugega toženca na list. št. 20 ter 5. točko odgovora na tožbo tretje toženke na list. št. 33), bi se sodišče prve stopnje v vmesni sodbi moralo izreči tudi do utemeljenosti njunih ugovorov v zvezi z nastankom škode. Ker torej vmesna sodba ne vsebuje (prav nobenih) razlogov o tem, katera škoda je tista, ki je zaradi medicinske napake prvega in drugega toženca nastala tožniku (pravzaprav niti razlogov o tem, kakšno škodo tožnik uveljavlja), na kar utemeljeno opozarjata prvi in drugi toženec, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki onemogoča preiskus pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe. Takšna vmesna sodba tudi onemogoča preizkus objektivnih meja pravnomočnosti.

9Prav tako prvi in drugi toženec pravilno opozarjata, da je izrek, v katerem je sodišče ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen v celoti, v nasprotju z obrazložitvijo (predvsem v 21. točki) izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče med drugim ugotovilo, da je pooperativni zaplet, vnetje implantanta 13, lahko nastal tudi zaradi tožnikovega kajenja ali pomanjkljive ustne higiene, česar ni mogoče povsem izključiti ter da dokazni postopek ni mogel z gotovostojo potrditi, kaj je bil razlog vnetju vsadka na mestu 13. Če je tako, ni jasno, s kakšno stopnjo prepričanja je torej sodišče prve stopnje ugotovilo, da je na vnetje implantata nedvomno vplivala protetična preobremenitev preostalih treh implantatov, kar je navedlo v nadaljevanju. Ob tem je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je na tako stanje nedvomno vplivalo tudi (očitno torej ne samo?) ravnanje drugega toženca, torej protetična preobremenitev preostalih treh implantantov in dolgotrajnost poskusov prilagajanja retencijskih elementov za dosego stabilnosti proteze. Dodalo je, da na takšno stanje tožnikovo kajenje ni imelo vpliva⁶ (kar bi v nasprotju z gornjimi zapisi kazalo na izključno odgovornost tožencev). Zaključilo pa, da sta vzročno posledično na to posledico vplivala tudi toženca. Kaj je še vplivalo (in ali gre za kaj, kar se tiče temelja zahtevka) iz obrazložitve sodbe ni mogoče razbrati. Prvi in drugi toženec torej utemeljeno opozarjata, da so razlogi sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih (ugovorih tožencev, s katerimi so izpodbijali obstoj vzročne zveze med ravnanjem prvega in drugega toženca ter v tožbi zatrjevano škodo) v obrazložitvi sodbe pomanjkljivi, nerazumljivi in sami s seboj v nasprotju. So najasni do takšne mere, da onemogočajo preizkus tega dela sodbe, kar prav tako predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Obstoj vzročne zveze med škodnim dogodkom in konkretno zatrjevano pravno priznano škode pa je predpostavka za ugotovitev pravnorelevantnega obsega škode, to je tistega obsega škode, ki ga je mogoče pripisati škodnemu dogodku, saj odškodninska obveznost zajema le tisto škodo, ki je v vzročni zvezi s škodljivim dejstvom⁷, o čemer mora vmesna sodba vsebovati jasne razloge, med katerimi ni nasprotij.

10Ker je sodišče prve stopnje zagrešilo opisane kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, je višje sodišče pritožbama tožencev na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ne more samo odpraviti⁸, ponovitev postopka pred sodiščem prve stopnje (tudi glede na naravo izdane sodbe, ki z izjemo obstoja pogojev za spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, vselej terja nadaljevanje postopka pred sodiščem prve stopnje) pa tudi ne bo povzročila hujše kršitve pravic strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V ponovljenem sojenju naj bo sodišče prve stopnje pozorno na smotrnost in prispevek k ekonomičnosti ter pospešitvi postopka, ko se bo odločalo, ali bo v novem sojenju ponovno izdalo vmesno sodbo ali pa bo v nadaljevanju postopka o tožnikovem zahtevku odločilo s končno odločbo. V primeru izdaje vmesne sodbe, naj sodišče prve stopnje opisane bistveni kršitve določb pravdnega postopka odpravi in upošteva, da mora v primeru izdaje vmesne sodbe odločiti o vseh ugovorih tožencev, ki utemeljenost zahtevka izpodbijajo, kar so toženci uveljavljali z ugovori nenastanka zatrjevane škode, neobstoja vzročne zveze med ravnanjem prvega in drugega toženca ter zatrjevano škodo in tudi z ugovorom soprispevka tožnika. V ponovljenem postopku naj bo sodišče prve stopnje tudi pozorno na pravilno izvedbo dokaza z izvedencem. Ustno podajanje izvedenskega mnenja ni „dokaz z dodatnim zaslišanjem izvedenca“. Kaj pomeni „polnovreden dokaz“ ni jasno. Ali je mnenje izvedenca dr. N. F. takšno, da ustnega podajanja ne potrebuje (kar je izjema, ne pravilo), ampak ga je sodišče prve stopnje brez tega lahko „vzelo kot podlago svoji odločitvi“, iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, če je tako, pa (verjetno) ni bilo razlogov za pridobivanje mnenja drugih izvedencev.

11Zaradi ekonomičnosti postopka pritožbeno sodišče odgovarja še na ostale pritožbene navedbe, na katere je mogoče odgovoriti, pri čemer opozarja, da gre za pogojna stališča, ki oziroma kolikor jih je mogoče zavzeti ob pomanjkljivo izvedenem postopku, brez vsakršne presoje sodišča prve stopnje o obstoju (zatrjevane) škode in ob nejasni presoji vzročne zveze: obširne pritožbene navedbe tožencev, ki izpodbijajo zaključke sodišča prve stopnje o strokovni napaki prvega in drugega toženca, temeljijo na pisnem izvedenskem mnenju sodnega izvedenca za stomatološko protetiko dr. N. F. ter pisnem in ustnem mnenju sodnega izvedenca stomatološke protetike dr. I. K. ter sodne izvedenke maksilofacialne kirurgije dr. N. I. H. Zaključki sodišča prve stopnje o ravnanju (medicinski napaki) prvega in drugega toženca ne nasprotjujejo ugotovitam v prej navedenih izvedenskih mnenjih. Ni stvar izvedencev⁹, da opredelijo, kdaj gre za strokovno napako, kdaj pa za zaplet. Iz mnenj tudi jasno izhaja, da izvedenci izraze uporabljajo v nepravnem pomenu, kar je razumljivo, saj niso pravniki. V tej luči je povsem na mestu stališče sodišča prve stopnje v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da gre za vprašanja sodne presoje. S stališčem sodišča prve stopnje o solidarni odgovornosti tožencev, zavzetim v 25. in 26. točki obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe, se pritožbeno sodišče glede na doslej ugotovljeno prav tako strinja.

12Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (165. člen ZPP).

PRAVNI POUK:

Zoper sklep (o razveljavitvi) je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če se vloži pritožba po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, Založba Uradni list in GV založba, Ljubljana, 2009, stran 64.
² Prav tam.
³ Prav tam, stran 67.
⁴ N. Plavšak v Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 667 in 695.
⁵ Se sodi ugovor, da je osebno stanje oškodovanca pogojevalo večji obseg škode, prim VS RS II Ips 972/2007.
⁶ Čeprav je zgoraj obrazložilo, da je lahko vplivalo.
⁷ Tako VS RS sklep II Ips 972/2007, prim tudi odločba VS RS II Ips 166/2014, 10. točka obrazložitve.
⁸ Pritožbena obravnava ima kontrolno funkcijo, lahko tudi delno dopolni manjkajoči dokazni postopek; ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče tudi ne more namesto sodišča prve stopnje napisati manjkajočih razlogov ali odpraviti nejasnosti razlogov oziroma izbrati ene od nasprotujočih si različic razlogov.
⁹ Prim. VSK sodba in sklep Cp 449/2008.