UPRS Sodba I U 1690/2018-13

I. Tožbi se deloma ugodi tako, da se 1. točka izreka sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1543/2018/6 (1312-18) z dne 27. 7. 2018 odpravi v tistem delu, v katerem je odrejeno pridržanje prosilca zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito.

II. V ostalem delu se tožba zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je toženka v 1. točki izreka odločila, da se tožnik, ki trdi, da je A.A., roj. ..., pridrži zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, na prostore in območje Centra za tujce. V 2. točki izreka pa je odločila, da se tožnik pridrži za namen predaje odgovorni državi članici in sicer od ustne naznanitve 26. 7. 2018 od 13.05 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka med drugim navaja, da je tožnik 15. 7. 2018 ilegalno prečkal mejo med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo, pri sebi pa ni imel nobenega osebnega dokumenta. V postopku je navajal, da je zapustil Pakistan pred približno dvema letoma in pol in sicer je legalno odšel v Iran, od tam pa ilegalno v Turčijo in nato v Srbijo, Bosno in Hercegovino, Hrvaško in Slovenijo. Potni list in osebno izkaznico je izgubil v Turčiji. V Bolgariji so ga prijeli policisti, ki so mu vzeli prstne odtise in ga odpeljali na policijsko postajo, kjer je imel intervju. Mesec in pol je bival v kampu za tujce, ni pa zaprosil za azil. Po preverjanju v bazi Eurodac je toženka ugotovila, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo za mednarodno zaščito že zaprosil v Veliki Britaniji in v Bolgariji. Tožnik je v zvezi s tem nato pojasnil, da je odšel v Veliko Britanijo leta 2011 s študentsko vizo. Ko ga je avgusta 2013 prijela policija, je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila zavrnjena, zato so ga septembra deportirali nazaj v Pakistan. To, da je podal prošnjo tudi v Bolgariji, pa naj bi povedal že, ko je vložil prošnjo za azil, vendar toženka ugotavlja, da to ne drži.

3Izrečeni ukrep utemeljuje s sklicevanjem na prvo in peto alinejo prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v povezavi z drugim odstavkom 28. člena in točko (n) 2. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III)¹, sodbo Vrhovnega sodišča I Up 26/2016 in 68. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Navaja, da je istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovljena, ko prosilec predloži eno od listin, določenih v ZTuj-2, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. V tem primeru organ ugotavlja le pristnost dokumenta, saj v času trajanja postopka glede na prvi odstavek 119. člena ZMZ-1 ne more pridobiti ali preverjati podatkov o istovetnosti v zatrjevani izvorni državi. Očiten dvom v tožnikovo identiteto vzbujajo tudi njegove nasprotujoče trditve, saj je na policijski postaji navedel, da ne more podati lastnoročne izjave, ker je nepismen, kar ob istočasni trditvi, da ima 9 let osnovne šole in da je v Londonu obiskoval fakulteto, ne more biti resnično. Ker je tožnik več let nezakonito prehajal državne meje različnih držav v Evropi je ukrep utemeljen na prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, s čimer zasleduje namen ukrepa, onemogočiti osebam, katerih istovetnost ni izkazana, da se prosto gibljejo po državi in da prehajajo meje držav članic EU.

4Prav tako je tožnik izrazito begosumen, saj je za mednarodno zaščito zaprosil že dvakrat v različnih državah in sicer v Veliki Britaniji, od koder je bil deportiran in v Bolgariji, kjer je bila njegova prošnja zavrnjena. Tožnik ni počakal na pravnomočnost oziroma se ni pritožil, ampak je državo zapustil in še naprej ilegalno prehajal državne meje. Azilni postopek se namreč zaključi, ko je prosilec vrnjen v izvorno državo. S tem, ko je tožnik ilegalno prehajal državne meje, v Republiki Sloveniji pa nima možnosti bivanja, sta izpolnjeni okoliščini iz prve in tretje alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Vse navedeno potrjuje prepričanje toženke, da bi tožnik tako, kot vse predhodne države, zapustil tudi Slovenijo in s tem onemogočil predajo pristojni državi članici EU, kar bi ponovno pomenilo nesodelovanje v postopku. Na nesodelovanje s pristojnim organom kaže tudi odsotnost osebnih dokumentov, saj iz tega izhaja nezainteresiranost za odločitev v postopku odločanja o upravičenosti do mednarodne zaščite. To pa je razlog za izrek ukrepa omejitve gibanja po peti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

5Pojasnjuje še, zakaj ni mogoče učinkovito izvesti milejšega ukrepa s pridržanjem na območju Azilnega doma, ki glede na režim varovanja prosilcu ne preprečuje možnosti, da dom po svoji volji zapusti. Glede na to, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način, in da je že zaprosil za mednarodno zaščito, na dokončanje postopka pa ni počakal, ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo pobegnil in tako onemogočil izvedbo postopkov v zvezi s predajo po Uredbi Dublin III.

6Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in zoper njega vlaga tožbo. V njej uveljavlja bistvene kršitve pravil postopka, napačno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je toženka ugotovila, da je tožnik že dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito ter da ni počakal na pravnomočnost odločitve. Iz tega jasno izhaja, da je toženka ugotovila njegovo identiteto, saj sicer ne bi vedela, da je za mednarodno zaščito že zaprosil. Izpodbijana odločba je glede uporabe 5. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 manj razumljiva, saj iz podatkov spisa ni razvidno, da je toženka tožnika pridržala, ko je bilo že jasno, da je neka druga država odgovorna za obravnavanje prošnje. Nadalje toženka s tožnikom ni razčiščevala nobene okoliščine v zvezi s standardom znatne begosumnosti, s čimer je onemogočena tudi presoja sorazmernosti in možnosti uporabe manj prisilnih sredstev. Razlogi, s katerimi utemeljuje "namen" prosilca, da čim prej zapusti Slovenijo, so povsem pavšalni. Izkušnje toženke z več kot 80 % prosilcev ne morejo predstavljati okoliščine, na katero bi lahko oprla svojo odločitev, saj mora biti begosumnost prosilca utemeljena tako z objektivnimi kot tudi subjektivnimi kriteriji, ki jih mora organ ustrezno obrazložiti. Toženka ni pojasnila, zakaj v konkretnem primeru ni poklonila vere tožniku, brez izkušenj v konkretnem primeru pa ne more že vnaprej predvideti, da bo prosilec izkoristil sistem varovanja v azilnem domu. Tožnik je navedel, da se namerava držati zahtev uradnih organov in da bo njihova navodila upošteval. Zato ni jasno, na podlagi katerih subjektivnih kriterijev je toženka prognozirala, da ne namerava ostati v Azilnem domu, ampak oditi iz Slovenije. Ker toženka izrazite begosumnosti ni dovolj obrazložila, kar tožniku onemogoča ustrezno izjavo, gre za kršitev 22. člena ustave. Nadalje izvedba razgovora ni dejstvo, ampak dejanje postopka. Zato ne zadosti kriteriju ugotavljanja določenih dejstev, ki jih je toženka že pridobila, tako da ukrep iz tega razloga niti ni potreben. Toženka je tudi zmotno uporabila predpis, saj se zgolj nedovoljen vstop po 68. členu ZTuj-2 ne bi smel upoštevati v zvezi z nepristranskimi merili za izdajanje odločb o pridržanju. Nedovoljen vstop v državo ne more biti objektiven kriterij za znatno begosumnost, še posebej zato, ker velika večina beguncev prihaja v EU brez ustreznih dovoljenj iz objektivnih razlogov. Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da ta razlog ne more biti podlaga za omejitev gibanja. Materialno zmotna je tudi uporaba kriterija, da naj bi bil tožnik begosumen, ker nima možnosti bivanja v Sloveniji. Kot prosilec za mednarodno zaščito ima namreč pravico ostati na območju Republike Slovenije do zaključka obravnave prošnje. Glede tretje podlage, ki jo je toženka smiselno navedla, tožnik uveljavlja, da razlog nesodelovanja v postopku ni podan, saj je toženka ugotovila identiteto tožnika.

7Na naroku je tožnik še dodal, da pogoji za omejitev gibanja niso podani tudi za to, ker je Bolgarija zavrnila njegov sprejem, prav tako pa je jasno, da niso podani pogoji za sprejem v Republiki Hrvaški, kjer je bil tožnik le pet dni. Očitno je, da je sedaj za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Republika Slovenija.

8Tožnik predlaga, da sodišče sklep odpravi in odloči, da mu mora toženka povrniti stroške postopka.

9Toženka ni vložila pisnega odgovora na tožbo, na naroku pa je vztrajala pri razlogih iz izpodbijanega sklepa.

K I. točki izreka:

10Tožba je delno utemeljena.

11V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je toženka tožniku pravilno in zakonito izrekla ukrep omejitve gibanja na območje in prostore Centra za tujce v Postojni na podlagi prve in pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

12Sodišče ugotavlja, da toženka v prvi točki izreka sklepa kot razlog za pridržanje navaja tudi, da se prosilec pridrži zaradi ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, kar je razlog za ukrep omejitve gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Vendar v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ne navaja nobenih razlogov za tako odločitev, torej niti pravne podlage, niti nobenih dejstev, ki bila v tej zvezi relevantna. Zato se sodišče strinja s tožnikom, da ukrep že iz tega razloga ni utemeljen.

13Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti ciljev po določbah tega odstavka, pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (prva alineja) oziroma v skladu z 28. členom Uredbe 604/2013/EU (peta alineja). Po drugem odstavku istega člena se lahko v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

14Razlog za omejitev gibanja po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je podan le, če je dvom v istovetnost prosilca očiten. Toženka je obstoj očitnega dvoma v tožnikovo identiteto oprla na okoliščino, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo brez kakršnega koli dokumenta, njegove nasprotujoče navedbe pa vzbujajo očiten dvom v njegovo identiteto. Sodišče se načeloma strinja s toženko, da dejstvo, da identiteta ni izkazana z osebnim dokumentom, lahko vzbudi dvom v prosilčevo identiteto, saj jo je mogoče ugotavljati izključno na podlagi njegove izjave. Vendar pa ta okoliščina ne zadostuje za obstoj standarda očitnega dvoma v tožnikovo istovetnost. Obstajati mora očiten dvom v tožnikovo istovetnost.² Sodišče se sicer ne more strinjati s tožnikom, da je istovetnost izkazana in dvom izključen s tem, ko je toženka ugotovila, da je tožnik že dvakrat vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Po Uredbi (EC št. 603/2013) Evropskega parlamenta in sveta o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov itn. (v nadaljevanju Uredba EURODAC) se namreč v centralni zapis podatkov ne vpisujejo ime in priimek prosilca, ampak se baza vodi na podlagi prstnih odtisov prosilcev. "Zadetek" v bazi prstnih odtisov torej ne pove ničesar o imenu in priimku osebe, njenemu rojstnemu datumu in od kod prihaja. Pač pa iz odgovora Bolgarske državne agencije za begunce izhaja, da se je prosilec tam predstavljal kot : B.B., rojen ... Ime in datum rojstva sta torej povsem enaka, zapis priimka (A. ali B.) pa očitno temelji na tem, kako se zapiše priimek, potem, ko ga prosilec izgovori (fonetična izgovorjava pa je: C.). Zato sodišče ne more zaključiti, da obstaja dvom v njegove osebne podatke, ki jih je dal toženki. Poleg tega je prosilec na naroku v spis vložil kopijo sicer že pretečenega potnega lista, s katerim je pred leti na podlagi vize potoval v Veliko Britanijo, v katerem so enaki osebni podatki, kot jih navaja v tem postopku. Prepričljivo in logično je njegovo pojasnilo, da je tedaj fotokopijo tega dokumenta, preden je odšel v Veliko Britanijo, spravil njegov stric. Običajno je namreč, da tisti, ki potujejo v tujino, spravijo kopijo potnega lista ravno za primer, če bi ga izgubili. Dodaten razlog, ki ga kot očiten dvom v identiteto navaja toženka tj., da je tožnik v postopku podal nasprotujoče trditve, tako po presoji sodišča ne dosega zakonskega standarda očitnosti, kar pomeni, da pogoj iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 za omejitev gibanja v obravnavnem primeru ni podan. Nekatere tožnikove trditve so sicer res nasprotujoče in nelogične, vendar pa niso v zvezi z njegovo identiteto. V zvezi s tožnikovo identiteto sodišče nasprotujočih podatkov v spisu ni zasledilo, prav tako pa ne izhajajo iz njegove izpovedbe.

15Kot rečeno, je podlaga za izdajo izpodbijane odločbe tudi peta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, po kateri lahko pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III. Ob upoštevanju prej citiranih določb 84. člena ZMZ-1 in drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III mora biti za sprejem odločitve, da se prosilcu omeji gibanje na Center za tujce, ugotovljeno, da obstoji znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Pojem “nevarnosti pobega“ po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec pobegnil, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec teh objektivnih kriterijev ni posebej uredil, vendar pa po prevladujočem stališču Upravnega in Vrhovnega sodišča (prim. npr. prej omenjeno sodbo Vrhovnega sodišča I Up 26/2016) ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma “nevarnost pobega“, ki je vsebovana v 68. členu ZTuj-2. Vrhovno sodišče je s tem v zvezi v več odločbah opozorilo, da ni mogoče uporabiti vseh kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, temveč le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, torej najmanj kriterije iz tretje, četrte in pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Res je, da so bila navedena stališča Vrhovnega sodišča RS sprejeta v času veljavnosti ZMZ, v obravnavanem primeru pa je bilo pridržanje odrejeno po uveljavitvi ZMZ-1, kar pa po presoji sodišča na odločitev ne vpliva. Tako kot ZMZ, tudi ZMZ-1 ni posebej opredelil objektivnih kriterijev, na podlagi katerih se presoja nevarnost pobega posameznega prosilca na podlagi okoliščin vsakega posameznega primera. Zato po presoji sodišča tudi po uveljavitvi ZMZ-1 ostajajo edini zakonsko opredeljeni kriteriji, po katerih se ugotavlja nevarnost pobega tujca tisti, ki so določeni v 68. členu ZTuj-2 in so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III.

16Sodišče mora najprej odgovoriti na tožnikove trditve, da naj bi bilo v postopku dejansko že ugotovljeno, da je za reševanje prošnje odgovorna Republika Slovenija in zato ni podlage, da se tožniku omeji gibanje, da bi se omogočila izvedba postopka predaje odgovorni državi članici. Merila za določanje odgovorne države članice so določena v Poglavju III Uredbe Dublin III, v njenem V. in VI. poglavju pa so urejeni tudi pogoji za ponovni sprejem. Ob upoštevanju teh določb Uredbe, dejstvo, da je Bolgarija z dopisom zavrnila sprejem tožnika glede na ta predpis to ne pomeni, da je iz tega razloga za obravnavanje prošnje odgovorna Slovenija. Za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito je namreč v prvi vrsti odgovorna država članica, kjer je prosilec prvič nezakonito prečkal meje EU (13. člen Uredbe Dublin III), Slovenija pa je glede na tožnikovo izpoved šele tretja država EU v katero je vstopil. Pri tem zavrnitev Bolgarije še ni dokončna, saj navaja, da bo ponovno preučila to stališče, če ji bo Slovenija posredovala prevod intervjuja s prosilcem, v katerem bo več informacij v zvezi s potovanjem prosilca, bivališčem, idr. Postopek ugotavljanja odgovorne države članice tako zaradi enega dopisa tuje države še ni zaključen in zaradi njega ni ugotovljeno, da je za obravnavanje prošnje odgovorna Republika Slovenija, po 28. členu Uredbe Dublin III pa je pridržanje dopustno zaradi izvedbe postopka za predajo.

17V konkretnem primeru toženka tožnikovo begosumnost utemeljuje na prvi in tretji alineji drugega odstavka ter na peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Iz sodbe in sklepa I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 ne izhaja, da pri oceni, ali obstajajo okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, ni mogoče uporabiti kriterijev iz drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, saj se Vrhovno sodišče o tem ni izrekalo, ampak je navedlo, da se lahko uporabijo najmanj tretja, četrta in peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Razlogi so torej navedeni primeroma. Se pa sodišče strinja s tožnikom, da se razlog iz tretje alinee drugega odstavka tj. da tujec nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji ne more uporabiti kot okoliščina, iz katere naj bi izhajala begosumnost. Po 78. členu ZMZ-1 ima namreč prosilec (torej oseba, ki je podala prošnjo za mednarodno zaščito) pravico do bivanja v Republiki Sloveniji, pravico do materialne oskrbe, finančne pomoči in druge tam naštete pravice, ki jih pridobi z vložitvijo prošnje (drugi odstavek 78. člena ZMZ-1).

18Tožnik pa neutemeljeno navaja, da toženka v obravnavnem primeru ni izkazala ostalih okoliščin, s katerimi utemeljuje njegovo begosumnost. Po peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 na nevarnost pobega tujca kaže navajanje lažnih podatkov in nesodelovanje v postopku. Ne gre torej zgolj za ugotavljanje identitete. Tožnikovo nesodelovanje v postopku namreč toženka utemeljuje (tudi) z navedbami o prehajanju meja brez dokumentov, nesodelovanjem z organi Bolgarije in o navajanju nasprotujočih trditev. Tožnik se je pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v več državah članicah EU (Bolgarija, Hrvaška), pa tudi ostalih neevropskih (Iran, Turčija) in evropskih državah (Srbija, Bosna in Hercegovina). Za mednarodno zaščito je zaprosil v Bolgariji, vendar jo zapustil, še preden je bil postopek končan. Tožnik je sicer na obravnavi povedal, da je Bolgarijo zapustil zato, ker mu je bilo naloženo, da mora oditi v 7 dneh, sicer ga bodo zaprli. Vendar sodišče ocenjuje, da ta izpoved glede na okoliščine zadeve ni prepričljiva. Tožnik je namreč pred leti za mednarodno zaščito zaprosil že v Veliki Britaniji, kjer je bil postopek izveden do konca in sicer tako, da je bil deportiran v Pakistan. Zato je glede na izkušnjo vedel, da zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito pomeni, da ga bo država, ki je prošnjo zavrnila, po zaključku postopka sama vrnila v izvorno državo. Očitno je torej, da na zaključek postopka ni počakal, četudi mu je bilo znano, da še traja. Poleg tega tožnik ob podaji prošnje ni povedal, da je zaprosil za mednarodno zaščito v kateri od držav članic EU. Trditev, da je zgolj odgovarjal z da oziroma z ne, medtem ko so ga spraševali, ali je vložil prošnjo v posameznih državah, med katerimi Bolgarija ni bila našteta, ne drži. Izrecno vprašanje v obrazcu za mednarodno zaščito namreč predvideva splošno vprašanje, ki se glasi : "Ali ste že zaprosili za mednarodno zaščito v kateri izmed držav Evropske unije ?" Šele v primeru, če je odgovor pozitiven, sledijo vprašanja kdaj in kje.

19Sodišče se prav tako strinja z ugotovitvijo toženke, ki je dejansko tudi nesporna, da se je tožnik (poleg Bolgarije) nahajal v več varnih državah, skozi katere je pripotoval do Slovenije, in v njih ni zaprosil za azil. Od vsakega prosilca za mednarodno zaščito se pričakuje, da za zaščito zaprosi v prvi zanj varni državi. Prav tako je od prosilca povsem mogoče in razumno pričakovati, da v varni državi na odločitev počaka. Tožnik je sicer na obravnavi pojasnil, čemu v številnih državah, ki jih je prečkal, ni zaprosil za mednarodno zaščito, vendar sodišče ocenjuje, da so ti razlogi izrazito neprepričljivi. Tožnik v Iranu, v katerega je prišel na podlagi potnega lista in vize, ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker se je bal maščevanja sorodnikov osebe, ki jo je posilil. Iz istega razloga naj ne bi prosil za azil v Turčiji in v Srbiji, kjer naj bi obstaja afganistanska mafija, člani družine posiljene osebe, pa naj bi imeli povezave s to mafijo. Iran je zelo velika država, z več kot 81 milijoni prebivalcev, kjer je težko najti eno samo osebo, še posebej, če ni znano, kje se nahaja. Toliko bolj to velja za Turčijo, Srbijo in BIH, ki so na tisoče kilometrov oddaljene od Pakistana. Neverjetno je, da prosilec za mednarodno zaščito ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, ker bi se bal, da mu bodo osebe, ki so ga želel kaznovati za storjeno dejanje, sledile čez toliko dežel in bi ga izsledile ravno, če bi zaprosil za mednarodno zaščito, medtem ko ga s tem, ko prošenj v teh državah ni vložil, ne bi mogle izslediti. Ob tem je v Srbiji po lastnih navedbah (kljub zatrjevani nevarnosti) bival več kot leto dni. Tudi v Republiki Sloveniji je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito šele po treh dneh bivanja v Sloveniji, ko je bil skupaj s skupino drugih oseb prijet na policijski črpalki Petrol na Igu.

20Da tožnik navaja lažne podatke, izhaja tudi iz njegovega pojasnjevanja, čemu ni želel oddati lastnoročno napisane prošnje oziroma razlogov, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito. Tožnik je navedel, da je nepismen. Potem, ko je toženka iz podatkov baze EURODAC ugotovila, da je že zaprosil za azil (tudi) v Veliki Britaniji, pa je tožnik povedal, da je bil tam na fakulteti. Še na glavni obravnavi je trdil, da je kljub 9 razredom šole nepismen, ker je šola slaba, je pa kljub temu obiskoval fakulteto v Veliki Britaniji, kjer je sicer za študij dobil vizo. Sodišče ocenjuje, da taka zgodba preprosto ni mogoča. Tožnik bi se brez ustreznih spričeval in znanja morda lahko učil angleščine (ki je sicer v Pakistanu eden od uradnih jezikov) na kakšnem tečaju, ne pa na fakulteti.

21Toženka begosumnost dodatno utemeljuje še na prvi alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, po kateri obstajajo okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tudi, če tujec nedovoljeno vstopi v Republiko Slovenijo. Sodišče se strinja s tožnikom, da velika večina beguncev zapušča države brez dokumentov, vendar to ne pomeni, da je uporaba tega kriterija a priori izključena. Po mnenju sodišča ga je potrebno presojati glede na okoliščine primera, ko je konkreten prosilec ilegalno vstopil v Republiko Slovenijo. V situaciji, ko prosilec za mednarodno zaščito zbeži od neposredno ogrožajočih okoliščin, seveda ni mogoče pričakovati, da si bo prej uredil dokumentacijo, potrebno za vstop in bivanje v tujih državah. V nadaljevanju nato taka oseba običajno v razumnem roku, v kateri od bližnjih varnih držav, tudi vloži prošnjo za mednarodno zaščito. Drugače pa je, kadar prosilci za mednarodno zaščito odidejo iz svoje države po tem, ko so si za vstop v prvo izmed tujih držav, ki jih prečkajo, pridobili vizo, kar ne kaže na potrebo po hitrem pobegu, saj je potrebno na vizo počakati. Nadalje je relevantno tudi ravnanje prosilcev po tem, ko na poti izgubijo potno listino, saj bi se na primer lahko oglasili na prvem konzulatu, da bi pridobili nadomestne dokumente ali bi sorodnike (če so še v izvorni državi) že takoj ob izgubi dokumenta lahko zaprosili, naj jim pošljejo drug dokument ali duplikat izgubljenega. Če ne obstaja nobena od teh okoliščin, ampak prosilci po tem, ko so legalno vstopili v prvo državo, od tam naprej ilegalno prehajajo meje držav, pa njihovo ravnanje oziroma nedovoljen vstop tujca (tudi) v Republiko Slovenijo lahko kaže na begosumnost. To velja tudi za tožnika. V okoliščinah, v katerih je tožnik prišel do Slovenije in ilegalno prečkal njeno mejo, sodišče sodi, da tudi okoliščina iz prve alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj -2 kaže na nevarnost njegovega pobega.

22Pravilno in dovolj obrazloženo (z obširnim opisom razmer v Azilnem domu) je po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu pojasnjeno tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim ukrepom mogoče na učinkovit način omejiti gibanje tožniku. Na ta način pristojno Ministrstvo obrazloži sorazmernost odrejenega pridržanja in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Toženka se je pri obrazložitvi tega ukrepa sklicevala tudi na ugotovljene okoliščine obravnavnega primera, in sicer, da je tožnik že prehajal meje na nedovoljen način, da je na območju EU že zaprosil za mednarodno zaščito, pa ni počakal na konec postopka in ni spoštoval navodil tamkajšnjih organov. Tem razlogom pa sodišče dodaja še okoliščino, ki jo je prav tako ugotovila že toženka, da je v Republiki Sloveniji za mednarodno zaščito zaprosil zato, ker so ga prijeli policisti in to po, kot sam navaja, približno dveh letih in pol, od kar je odšel iz izvorne države. V tem času ni zaprosil za mednarodno zaščito oziroma je to storil le v Bolgariji, ko so ga prav tako prijeli policisti in na konec postopka ni počakal. Glede na tožnikovo obnašanje in opisana ravnanja, se sodišče strinja z oceno toženke, da obstajajo razlogi za ukrep pridržanja in da kljub pomanjkanju izkušenj, kako bi konkretno ravnal, če mu prostost ne bi bila omejena, tožniku ni mogoče verjeti na besedo, da bo (tokrat) upošteval navodila uradnih organov. Zato je šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z obzirom na razmere v Azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v Azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru (po določbah ZMZ-1 edini možni) milejši ukrep, ni mogoča. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje.

23Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

24Pooblaščenka tožnika je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Tožnikova pravna zastopnica je po seznamu, objavljenem na spletni strani Ministrstva za pravosodje, svetovalka za begunce, v takem primeru pa po prvem odstavku 11. člena ZMZ-1 povračilo stroškov tožnikovega pravnega zastopanja v vsakem primeru zagotovi Ministrstvo za notranje zadeve, zato ne more uveljavljati vrnitve stroškov postopka še v sodnem postopku.

¹ Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva.
² Glej IUp 88/2018 z dne 6. 6. 2018, I U 793/2018 z dne 16. 4. 2018 in druge