VSL Sklep VII Kp 8414/2016

I. Pritožba oškodovanca kot tožilca se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanca kot tožilca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 437. člena ZKP zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca B. B., ki je obdolženi A. A. očital storitev kaznivega dejanja protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po prvem odstavku 288. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da je oškodovanec kot tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolženke.

2Zoper sklep se je pritožil oškodovanec kot tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve 14. in 22. člena Ustave RS. Predlagal je, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb se sodišče druge stopnje pridružuje prvostopenjski ugotovitvi, da konkretni opis dejanja iz obtožnega predloga ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja iz prvega odstavka 288. člena KZ-1, niti kateregakoli drugega kaznivega dejanja, zato je zavrženje obtožnega predloga pravilno.

5Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kateri so zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja, saj je v 3. točki izpodbijanega sklepa povzelo celotno vsebino določbe prvega odstavka 288. člena KZ-1 in obenem izrecno izpostavilo motiviran naklep storilca, ki se zahteva za storitev navedenega kaznivega dejanja. Pritožbeno uveljavljanje kršitve 22. člena Ustave RS zato ni utemeljeno.

6Pritožnik v svoji pritožbi izhaja iz zmotnega izhodišča, da pozitivno pravo absolutno prepoveduje zaslišanje prič, ki zaradi psihičnega stanja niso sposobne pričati oziroma so pod vplivom mamil, čeprav je že sodišče prve stopnje utemeljeno pojasnilo, da z Zakonom o kazenskem postopku nobena kategorija oseb ni že vnaprej določena kot absolutno nesposobna pričati. Pritožbeno sklicevanje na komentar Zakona o kazenskem postopku (Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 540) ne upošteva, da so v strokovni literaturi mnenja o obravnavani tematiki deljena in da po prevladujočem stališču pozitivna zakonodaja kategorije oseb, ki so absolutno nesposobne pričati, ne pozna.¹ Zmotno je pritožbeno naziranje, da je že iz splošne razgledanosti jasno, da osebam pod vplivom močnih psihofarmakov ne gre verjeti in na njihovo izpovedbo opirati sodbe, saj presoja verodostojnosti izpovedb prič še pred njihovim zaslišanjem po vsebini predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno, ki je pri odločanju o dokaznih predlogih praviloma prepovedana. Argumentacija sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni zavajajoča ali odmikajoča se od navedb iz obtožnega predloga, kot to zatrjuje pritožba, saj je povsem jasno in razumljivo obrazloženo, da v kazenskem postopku za zaslišanje lahko pridejo v poštev vse osebe, katerih izpovedbe sodišče nato presoja po načelu proste presoje dokazov, kar velja tudi za osebe, na katere je v obtožnem predlogu s svojimi trditvami ciljal pritožnik.

7Odločanje o tem, kakšna je "pravilna razlaga" zakona, ki jo v navezavi z izkrivljanjem prava izpostavlja pritožnik, je pridržano sodišču, ki odloča v konkretni kazenski zadevi. Saniranju morebitnih napak v postopku so namenjena redna in izredna pravna sredstva, eventualna nepravilnost odločitve sodišča pa sama po sebi še ne pomeni nedopustnega ravnanja v smislu kaznivega dejanja protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja. Za izvršitveno ravnanje po prvem odstavku 288. člena KZ-1 se, kot pravilno ugotavlja izpodbijani sklep, zahteva nekaj več, in sicer zavestna in posebej motivirana kršitev zakona ali izkrivljanje prava. Pritožnik zato z navedbami, da vsakršno sojenje v nasprotju s pozitivno zakonodajo predstavlja zavestno pristransko sojenje in izkrivljanje prava, zgreši bistveno prvino očitanega kaznivega dejanja, ki je v obarvanem naklepu sodnika, da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno dal prednost.

8Sodišče druge stopnje se strinja, da dejstveni opis dejanja v obtožnem predlogu ne vsebuje prav nobenih okoliščin, ki bi konkretizirale obdolženkin razlog za zavestno kršitev zakona ali zatrjevano izkrivljanje prava oziroma njen motiviran namen, da bi mu v postopku škodovala oziroma tožilstvu ali priči C. C. (tedaj oškodovancu) neupravičeno dala prednost. Ugotovitev, da je v opisu dejanja izostala konkretizacija zakonskih znakov očitanega (in tudi kateregakoli drugega) kaznivega dejanja, pa ne more imeti druge posledice, kot je zavrženje obtožnega predloga.

9Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani, zato je sodišče druge stopnje, ki po uradni dolžnosti pazi le, da je bilo sodišče prve stopnje stvarno pristojno za sklep oziroma da je sklep izdal upravičeni organ, pritožbo oškodovanca kot tožilca zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10Ker je oškodovanec kot tožilec na prestajanju daljše zaporne kazni, ga je sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v povezavi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in prvim odstavkom 98. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

¹ Sodišče prve stopnje se sklicuje na stališče Dežmana in Erbežnika v delu Kazensko procesno pravo Republike Slovenije (GV Založba, 2003, str. 402-403), enako pa ugotavljata tudi Šugman Stubbs in Gorkič v delu Dokazovanje v kazenskem postopku (GV Založba, 2011, str. 206).