VSK Sodba II Kp 5620/2016

I. Pritožba zagovornikov obtoženega D. M. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženi je dolžan plačati sodno takso v znesku 300,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega D. M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena Kazenskega zakonika in mu po 57. in 58. členu istega zakona izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 123. člena KZ-1 določilo kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Sklicujoč se na prvi odstavek 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni naknadno s posebnim sklepom, sodno takso pa mu je odmerilo v znesku 200,00 EUR.

2Zoper sodbo se zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožujejo obtoženčevi zagovorniki. Sodišču druge stopnje predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Z obtoženčevimi zagovorniki ni moč soglašati, ko menijo, da izpodbijana sodba temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Okoliščine primera so namreč pravilno in v celoti raziskane, sprejeti zaključki pa celovito in prepričljivo obrazloženi tako, da jih pritožbena izvajanja niso omajala. V izogib ponavljanju se zato pritožbeno sodišče sklicuje na razloge izpodbijane sodbe in glede pritožbenih navedb odgovarja sledeče.

5Pritožniki sodišču prve stopnje uvodoma očitajo, da je prekršilo kazenski zakon, očitno po 1. točki 372. člena ZKP, obenem pa zagrešilo še bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče je namreč kot zakonski znak hude telesne poškodbe ugotovilo, da je bil začasno in znatno oslabljen pomemben del telesa, to je oškodovančev obraz in podana njegova začasna skaženost, ni pa navedlo, zakaj meni, da je obraz pomemben del telesa. Glede na to, da se po ustaljeni sodni praksi kot tak del telesa šteje tisti, ki tako ali drugače opravlja kakšno pomembno življenjsko funkcijo, oškodovanec pa je utrpel le poškodbo tkiva na ličnici, se ni moč pridružiti stališču izvedenca, da je obraz pomemben del telesa in tudi, da šivi na obrazu predstavljajo skaženost v smislu zakonskega znaka. Zato pritožba meni, da opis dejanja ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1.

6Navedeni očitek ni utemeljen. Iz opisa dejanja pa tudi iz spisovnega gradiva izhaja, da je oškodovani M. Z. v predelu obraza utrpel 8 cm dolgo raztrganinsko rano na levem licu, ki je na enem mestu segala 3 cm v globino. Izvedenec medicinske stroke je v pisnem mnenju obraz oškodovanca navedel kot pomemben del telesa in s tem stališčem soglaša tudi pritožbeno sodišče. Tako obsežna raztrganinska rana na obrazu, kot je opisana, je nedvomno znatno oslabila funkcijo organov, ki sodijo v sklop obraza oz. glave, to je zlasti ust in posledično oškodovančevo prehranjevanje, zaradi česar ni dvoma, da je kot pomemben del telesa v obravnavanem primeru šteti tudi obraz. Poškodbe zato ni moč locirati zgolj na poškodbo tkiva na ličnici, kot meni obramba, temveč na celotno funkcijo obraza, ki je bila prizadeta zaradi obravnavane poškodbe. Kar zadeva začasno skaženost kot drugi zakonski znak hude telesne poškodbe, pa pritožba ne navaja razlogov, ki bi izpodbili zaključek sodišča, da je tudi ta posledica bila podana, saj raztrganinske rane na obrazu v zgoraj navedenih dimenzijah, gotovo ni moč primerjati z zabuhlostjo, oteklino ali modricami, kot to izpostavlja pritožba. Zato sodišče druge stopnje glede teh ugotovitev sodišča, ki temeljijo na ugotovitvah izvedenca medicinske stroke, nima nobenih pomislekov.

7Nobenega dvoma sodišče druge stopnje dalje nima v pravilnost zaključka, da je prav obtoženec storilec obravnavanega kaznivega dejanja. Drži, da je sodišče prve stopnje svoj zaključek oprlo na izpovedbo oškodovanega M. Z., ki v nadaljevanju svoje izpovedbe ni bil več prepričan, ali je bil ob dogodku prisoten tudi D. K., kot je to prvotno zatrjeval, pa tudi, da F. V. ni potrdil oškodovančeve izpovedbe, vendar te okoliščine, na katere pritožba obširno opozarja, pravilnosti sodbe niso omajale. Bistvo pritožbenih očitkov je v tem, da v kolikor ni zanesljiva oškodovančeva izpovedba, da je D. K. prepoznal po fotografijah na facebooku potem enako velja tudi za njegovo prepoznavo obtoženca po fotografijah, še sploh, ker je obtoženec odločno zanikal, da je bil tistega dne v lokalu in ker sta njegovo izpovedbo potrdili I. B. ter P. K., ki sta bila tedaj v lokalu, posredno pa še priče N. B., M. B. in M. B.. Da je bil obtoženec storilec dejanja pa dalje zavrača tudi dejstvo, da je sam levičar, poškodbo pa je storilec prizadejal najverjetneje z desno roko.

8Navedeni pritožbeni pomisleki, do katerih se je že sodišče prve stopnje prepričljivo izreklo na 13. strani sodbe, tudi po oceni pritožbenega sodišča niso utemeljeni. Ob tehtanju prepričljivosti izpovedb prič I. B. in P. K., ki sta potrdila obtoženčev zagovor in pa izpovedbe oškodovanca, gotovo ni zanemarljivo dejstvo, da sta obe razbremenilni priči sorodstveno oziroma prijateljsko povezani z obtožencem in da ga zato očitno nista hoteli obremeniti. Res je, da sorodstveno razmerje samo po sebi ni razlog za neverodostojnost prič, kot utemeljeno navaja pritožba, vendar ker je resnica lahko samo ena in ta je konkretnem primeru na strani oškodovanca, potem je motiv o pristranskosti obeh navedenih prič, kot ga sodišče prve stopnje navaja, povsem verjeten. Je pa že oškodovanec sam v svoji izpovedbi domneval, da morajo obstajati določeni razlogi, da priče nočejo povedati tega, kar se je dejansko zgodilo. Na drugi strani pa prav sorodstveno razmerje obtoženca z I. B. in poznanstvo z njegovo družbo, ki je bila tedaj v lokalu, tudi posredno potrjuje oškodovančevo navedbo, da se je obtoženec tedaj nahajal v njihovi družbi.

9Kljub temu, da M. Z. glede prisotnosti D. K. v lokalu ni bil prepričljiv pa to dejstvo verodostojnosti oškodovančevih navedb glede obtoženca kot storilca kaznivega dejanja, ne more postaviti pod vprašaj. S K.rulćičem, ki je sicer brat P. K., namreč oškodovanec v lokalu ni imel posebnega opravka, kar pa ne velja za obtoženca, s katerim se je že pred spornim udarcem zapletel v verbalni konflikt. Prepričljiva je zato oškodovančeva navedba, da si je obtoženca dobro zapomnil in tudi tekom celotnega kazenskega postopka ni podvomil v njegovo identiteto, niti iz njegove izpovedbe ne izhajajo okoliščine ali pomisleki, ki bi vzbudili dvom v verodostojnost prepoznave obtoženca. Oškodovanec si je vtisnil v spomin videz obtoženca in ker ni vedel njegovega imena, je o njem poizvedoval ter nato policiji v izjavi z dne 20.11.2013 (listovna številka 16 v spisu) tudi predložil fotografijo obtoženca in njegovo ime. Ravno to dejstvo tudi po oceni pritožbenega sodišča odločilno podpira njegovo izpovedbo o oškodovancu kot storilcu kaznivega dejanja, saj je povsem logično, da kolikor si obtoženca ne bi zapomnil, ga na sliki tudi ne bi prepoznal in fotografije z imenom obtoženca policiji ne bi sporočil. Zato so pritožbene navedbe glede nezanesljivosti oškodovančeve izpovedbe glede D. K. in F. V., povsem drugotnega pomena.

10Poleg navedenega pa je treba še izpostaviti, s čimer pa se pritožba sploh ne ukvarja, to je, da je oškodovančevo izpovedbo potrdil tudi P. R., ki je neposredno videl obravnavani zamah in nato obtoženca kot storilca prepoznal tako po fotografijah kot neposredno na glavni obravnavi. Ker je oškodovančeva izpovedba poleg sicer lastne prepričljivosti potrjena tudi z izpovedjo druge priče kot očividca kaznivega dejanja, pa je jasno, da pritožbena izvajanja v smeri zmotno ugotovljenega dejanskega stanja niso utemeljena. Spričo navedenega dalje sledi, da zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani.

11Sodišče druge stopnje je na podlagi pooblastila iz 386. člena ZKP izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o kazenski sankciji. Pri tem je ocenilo, da so okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero kazenske sankcije pravilno in v celoti ugotovljene, v zadostni meri pa je sodišče prve stopnje obtožencu v prid upoštevalo tudi olajševalne okoliščine, zaradi česar v izrečeno kazensko sankcijo, ni bilo potrebno poseči. Ker tudi ni zasledilo nepravilnosti, na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP, je sodišče druge stopnje glede na vse obrazloženo pritožbo obtoženčevih zagovornikov na podlagi 391. člena ZKP, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12Glede na to, da obtoženec s pritožbo zagovornikov ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžan plačati sodno takso v znesku 300,00 EUR. Slednjo je sodišče druge stopnje odmerilo glede na takso, ki je bila obtožencu izrečena na prvi stopnji (200,00 EUR), upoštevajoč količnik 1,5 po taksni tarifi 7122 Zakona o sodnih taksah.