VSL Sodba II Cp 2018/2018

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 2.044,68 EUR, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, naj ji toženka (Zveza športnih društev X) izroči sporne nepremičnine, proste oseb in stvari (I. točka izreka). Odločilo je še, naj vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2Tožnica vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico.

Tožnica uvodoma predstavlja izpodbijano sodbo in dotlej izvedeni postopek. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je priglasitev zahtevka za pridobitev lastninske pravice zgolj procesna predpostavka za uveljavljanje lastninske pravice društva pred sodiščem, hkrati pa nepravilno zaključilo, da ima do odločitve tožnice o zahtevku toženke slednja v skladu s sklepom in dopisom pravico do posesti nepremičnin. Gre za protispisen in nelogičen zaključek, ki je v nasprotju s sodno prakso, predvsem pa neobrazložen v tolikšni meri, da ga ni mogoče preizkusiti. Razlogi sodbe so si v nasprotju. Podani sta bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vložitev zahtevka ima po ustaljeni sodni praksi naravo procesne predpostavke za vložitev tožbe zoper lokalno skupnost, ki je izdala sklep, zato je zgrešen zaključek sodišča, da bi tožnica morala odločati o vlogi toženke na podlagi drugega odstavka 64. člena Zakona o športu (v nadaljevanju ZSpo). Toženka bi morala uveljavljati lastninsko pravico s tožbo pred pristojnim sodiščem, ker o njenem zahtevku za pridobitev lastninske pravice ni bilo odločeno. Gre za civilnopravno razmerje, saj je sklep akt razpolaganja tožnice. Tožnica citira sodno prakso. Lokalna skupnost o zahtevku društva ne odloča kot oblastveni organ, temveč gre za civilnopravno razpolaganje lokalne skupnosti kot pravne osebe javnega prava. Tak sklep zato nima narave odločbe temveč pravnoposlovne izjave, ki nima učinkov, kot so pravnomočnost in izvršljivost, kar je značilnost odločb. Zahtevek pa nikakor ni vloga, o kateri bi tožnica morala odločati. Toženka ni vložila tožbe na ugotovitev lastninske pravice, temveč je zmotno čakala, da o njeni lastninski pravici odloči tožnica. Šele v predmetni pravdi je v ugovor navedla, da ji na predmetnih nepremičninah pripada lastninska pravica, vendar pa s svojim ugovorom ni uspela. Prvostopenjsko sodišče zahteva izdajo odločbe, s katero bi odločilo o zahtevku toženke, kar je nezakonito, odločitev glede tega pa zato materialnopravno nepravilna. Sodišče prve stopnje napačno razlaga VI. točko sklepa, zato jo napačno uporabi, in sicer za utemeljitev svoje trditve, da ima toženka pravico do posesti nepremičnin do odločitve tožnice o njenem zahtevku za pridobitev lastninske pravice. Takšno tolmačenje je v nasprotju z bistvom lastninske pravice, saj bi bila toženka posestnica nepremičnine za nedoločen čas, kljub temu da ni lastnica nepremičnin. V koliziji posesti in lastninske pravice je dajati prednost posesti nesprejemljivo in v nasprotju s pravno varnostjo. Posest ni pravica, temveč dejstvo, ki mora nujno temeljiti na veljavnem pravnem naslovu, s katerim toženka ne razpolaga. Predmet obveznosti, ki ga določa VI. točka sklepa, je nemogoč, saj je vezan na pravnomočnost sklepa, ki ne bo nikoli nastopila, zato je sporni člen ničen. Prav tako je nedopusten, saj nasprotuje prisilnim predpisom, natančneje 37. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki imetniku omogoča različna upravičenja v zvezi s stvarjo, na kateri ima lastninsko pravico, med drugim tudi pravico imeti stvar v posesti. Slednjo mu navedena točka omejuje, saj toženki (pravilno: tožnici) kot lastnici nepremičnine v celoti in za nedoločen čas onemogoča njeno neposredno posest, kar je v nasprotju z 33. členom Ustave RS. Sporna točka je nična, zato ne more imeti nobenih pravnih učinkov med strankama, s tem pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Ne vzdrži odločitev sodišča v delu, v katerem opre svojo odločitev na dopis z dne 7. 6. 2001, da je na njegovi podlagi v skladu s sporno točko toženka upravljavec nepremičnin. Sodišče ni prebralo celotnega dopisa, saj je v drugem odstavku navedeno, da upravljanje tega športnega objekta ostane nespremenjeno do zaključka lastninjenja Športnega parka X ter do pravnomočnosti sklepa. Navedeni odstavek je treba aplicirati na trenutno dejansko stanje, to je dejstvo, da je lastninjenje že zaključeno in je lastninska pravica pripadla tožnici. Zaključek sodišča, da se pravnomočnost sklepa nanaša na rok iz pete točke sklepa, je materialnopravno nepravilen, saj sklep ne more postati pravnomočen. Sodišče je ponovno zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je vezalo posest nepremičnine na odločitev tožnice o zahtevku, ki ga veže na podaljšan rok. V posledici navedenih kršitev je bilo tudi dejansko stanje mestoma napačno, mestoma pa nepopolno ugotovljeno.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ima toženka, ob upoštevanju okoliščin konkretnega lastninjenja športnih objektov, upravičenje do posesti na spornih nepremičninah.

6V obravnavani zadevi gre za spor med občino kot tožnico in zvezo športnih društev kot toženko, in sicer glede izročitve spornih nepremičnin iz posesti toženke v posest tožnice. Po vsebini gre za preoblikovanje družbene lastnine v zasebno oz. njegov vpliv na materialnopravni odnos pravdnih strank. Nepremičnine, ki so bile v družbeni lastnini, je tožnica s sklepom iz leta 1999 razglasila za športne objekte občinskega pomena, kljub temu pa so ostale v upravljanju toženke, ki se ukvarja z organizirano športno dejavnostjo.

Dosedanji potek postopka

7Gre za ponovljeni postopek pred sodiščem druge stopnje. Nerešen ostaja zahtevek, s katerim tožnica od toženke zahteva izročitev spornih nepremičnin v svojo posest.¹ Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo P 1248/2011-II zavrnilo vrnitveni zahtevek iz razloga, ker je ugotovilo, da ima toženka pravico do posesti na spornih nepremičninah.

8Sprva je sodišče druge stopnje s sodbo II Cp 1322/2015 z dne 17. 7. 2015 ugodilo pritožbi tožnice in s tem njenemu zahtevku po vračilu spornih nepremičnin v njeno posest. Ocenilo je, da je bilo lastninjenje končano s sklepom o določitvi občinskega pomena spornih nepremičnin, javni interes v športu pa ni okrnil tožničine pravice po vračilu nepremičnin.

9Zoper to odločbo je toženka vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS s sklepom II Ips 139/2016 z dne 19. 9. 2018 ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in mu zadevo vrnilo v ponovno sojenje, v katerem s to sodbo v skladu s stališči Vrhovnega sodišča RS znova odloča o tožničini pritožbi.

Glede upravičenja do posesti

10Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, ustrezno obrazložena in temelji na prepričljivi oceni, ki je pritožbeni očitki ne omajejo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo relevantno dejansko stanje, o pravno odločilnih dejstvih navedlo jasne in zadostne razloge, ki si med seboj ne nasprotujejo, ustrezno pa je uporabilo tudi materialno pravo.

11Ne držijo pritožbene navedbe glede kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče se je opredelilo do narave zahtevka, nato pa je glede na okoliščine konkretnega primera opredelilo še obstoj oz. trajanje toženkinega upravičenja do posesti. Pritožbeno sodišče ne vidi nasprotja med razlogi izpodbijane sodbe o tem, da je priglasitev zahtevka s strani toženke na podlagi drugega odstavka 64. člena ZSpo procesna predpostavka, in zaključkom sodbe, da ima toženka upravičenje do posesti.

12Pravilno je materialnopravno stališče, ki ga je pri presoji obstoja posestno posredovalnega razmerja med pravdnima strankama zavzelo sodišče prve stopnje. Pravico do posesti toženke je oprlo na šesto točko sklepa, ki določa, da ostane upravljanje s športnimi objekti občinskega pomena, kamor spada tudi sporni športni objekt, nespremenjeno do pravnomočnosti sklepa. Enako izhaja tudi iz dopisa tožnice, v katerem je navedeno, da do zaključka lastninjenja športnega parka ter do pravnomočnosti sklepa ostane upravljanje nespremenjeno in da s spornimi nepremičninami v skladu s šesto točko sklepa upravlja toženka.

13Ni dvoma, da sta stranki menili, da bo prav tožnica tista, ki bo odločala o toženkinem zahtevku, glede na to, da je predmet spornega zapisa sklepa in dopisa ravno vprašanje, katera od njiju bo imela posest do zaključka lastninjenja oz. pravnomočnosti sklepa. Kot odločilna se, ob presoji okoliščin konkretnega pravnega razmerja, izkaže opisana vsebina medsebojnega odnosa pravdnih strank in sicer njuno tedaj, v času uveljavitve ZSpo, izraženo pričakovanje in razumevanje nastalega položaja. Zato na zaključek ne vplivajo pritožbene navedbe, s katerimi tožnica predstavlja svoje sedanje naziranje o pravni naravi toženkinega zahtevka iz 64. člena ZSpo in tedanjih ravnanjih tožnice, izraženih v predmetnem sklepu in dopisu. Enako velja za sodno prakso, na katero se s tem v zvezi sklicuje pritožnica.

14Kot je pojasnilo že Vrhovno sodišče RS² v času uveljavitve ZSpo ni bilo jasno, kdo in v kakšnem postopku bo odločil o priglašeni lastninski pravici. Posledično s sprejemom sklepa med strankama še ni bilo jasno oz. razčiščeno, kdo je lastnik spornih nepremičnin in da je bilo lastninjenje tedaj že končano. Prav to, da naj ostane upravljanje športnih objektov v sferi toženke, pa izhaja iz sklepa in dopisa, s čimer je bil vsebinsko jasno opredeljen njun tedanji materialnopravni odnos, tako glede vsebine (tj. odprtega vprašanja glede lastninjenja športnih objektov), toženkinega upravičenja do posesti (tj. nadaljnjega upravljanja) kot tudi časa njegovega trajanja (tj. do pravnomočnosti oz. zaključka lastninjenja).

15S tega vidika na zaključek ne vpliva pritožbeni pomislek, ali bi (tedaj oz. tudi pozneje) v praksi sploh lahko prišlo do pravnomočnosti odločitve s strani tožnice (tj. tožničine odločbe) in s tem do pravnomočnosti predmetnega sklepa, niti v kakšnem civilno oz. upravnopravnem postopku se bi lastninjenje odvijalo. Toženki prepuščeno upravljanje - do pravnomočnosti sklepa - je treba razumeti v kontekstu konkretnega postopka lastninjenja in ne zgolj v smislu njegove pravne narave z današnjega vidika. Izkaže se, da je imelo tedanje ravnanje pravdnih strank, četudi bi lahko bilo z današnjega vidika označeno kot pomanjkljivo ali celo zgrešeno (napačno), pravno relevanten pomen, saj je bilo na tej osnovi mogoče določno opredeliti vsebino njunega materialnopravnega odnosa. Vpliv pa je bil prav takšen, kot ji ga prepričljivo pripisujeta toženka in nenazadnje tudi sodišče prve stopnje, zato ni utemeljeno tožničino pritožbeno minimiziranje oz. negiranje svojih lastnih, tedaj sprejetih odločitev.

16Ne gre namreč za vprašanje, na kakšen način bi lahko sklep postal pravnomočen, temveč gre za vsebinsko presojo narave konkretnega preoblikovanja družbene lastnine v zasebno, kamor je treba umestiti tudi pomen in domet sklepa oz. dopisa in v tem smislu razlagati nabor relevantnih okoliščin. V tej luči je treba razumeti tudi pogojnost sklepa in njegov predmet, zato njegova vsebina, kot tudi vsebina dopisa, ne predstavlja ničnosti oz. nedopustnosti, kot ju zatrjuje pritožnica. Tudi ni res, da bi sodišče sililo tožnico, naj krši zakon in izdaja odločbe, za katere sama meni, da ni pravne podlage. Te intence sodišče nima. Sodišče je zgolj vsebinsko opredelilo tedanji odnos konkretnih pravdnih strank, ki glede na okoliščine primera utemeljuje toženkino upravičenje do posesti. S tem pa tožnice v nič ne sili, sploh pa ne v nekaj, česar ne bi že tedaj sama izrazila.

Glede lastninske pravice

17V primeru vrnitvenega zahtevka zadostuje, da se posestnik domnevnemu lastniku upre s tem, da dokaže, da njegova pravica do posesti temelji na pravni podlagi (npr. obligacijski) in mu ni treba dokazovati, sodišču pa ne ugotavljati, obstoja njegove lastninske pravice (92., 93. člen SPZ). Ker je toženka svoje upravičenje do posesti izkazala, s tega vidika na zaključek ne vpliva morebitna lastninska pravica tožnice oz. v pritožbi zatrjevana stopnja intenzivnosti njenega omejevanja.

18Vrhovno sodišče RS je v 14. točki sklepa II Ips 139/2016 navedlo še, da je toženka v drugem, ločenem pravdnem postopku, v katerem je zahtevala ugotovitev svoje lastninske pravice na spornih nepremičninah, pravnomočno že uspela in je torej lastnica spornih nepremičnin. Taka odločitev je bila potrjena tudi v revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem RS z odločbo II Ips 314/2017, kjer je bila revizija tožnice zavrnjena. Glede na to pa bi odpadel tudi osrednji lastninskopravni argument tožnice v tej zadevi.

Glede javnega interesa

19Tudi z vidika javnega interesa ni problematično, da toženka na podlagi svojega upravičenja lahko upravlja s športnim parkom. Ravno obratno, ZSpo je dal v 21. členu izrecno prednost pri uporabi društvom, torej toženki, in sicer pred drugimi izvajalci, medtem ko je imela prednost pri lastninjenju občina, če je objektom pripisala občinski pomen. Javni interes se tako ne odraža zgolj v vprašanju, kdo je (bil/postal) lastnik objektov pri preoblikovanju družbene lastnine, temveč tudi, kdo (naj) z njimi v javnem interesu upravlja.³

20Ni avtomatičnega enačaja med lastninsko pravico in upravljanjem s športnimi objekti v javnem interesu, niti dvoma, da bi lahko poseg v toženkino posestno upravičenje, zgolj na temelju gole, olastninjene pravice, škodoval javnemu interesu v športu, prav tistemu, ki ga je že v času lastninjenja prepoznala sama tožnica, ki je toženki športne objekte prepuščala v upravljanje in izvajanje organizirane športne dejavnosti. Tako je toženkino posestno upravičenje utemeljeno tudi z vidika javnega interesa in ne nasprotuje bistvu lastninske pravice, niti pravni varnosti.

Sklepno

21Izkaže se, da pritožbene navedbe niso utemeljene, pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je dolžna kriti svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka, toženki pa v 15 dneh povrniti njene revizijske stroške. Slednji so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi, in sicer tar. št. 3300, 6002 in 6007. Toženka je upravičena do povrnitve nagrade za postopek z revizijo v višini 1.574,00 EUR in do materialnih stroškov v višini 20,00 EUR, oboje povečano za 22% DDV, in 100,00 EUR plačane sodne takse (v preostanku je bila s sklepom P 1248/2011-II z dne 23. 12. 2015 oproščena, kar bo sodišče po uradni dolžnosti izterjalo v skladu s 15. členom Zakona o sodnih taksah). To skupaj znese 2.044,68 EUR. Odločitev o pritožbenih in revizijskih stroških temelji na prvih odstavkih 154., 155. in 165. člena ZPP. Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 313. členu ZPP in 378. členu Obligacijskega zakonika.

¹ Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je pred tem enkrat že delno razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje. V prvotni odločbi P 2418/2010-II je toženki naložilo izročitev nepremičnin in ji prepovedalo vsakršne posege v posest tožnice ter ji naložilo vzpostavitev prejšnjega stanja. Po pritožbi je sodišče druge stopnje z odločbo II Cp 1507/2011 odločitev sodišča prve stopnje v delu glede izročitve nepremičnine v posest razveljavilo iz razloga, ker sodišče ob prvem odločanju ni presojalo toženkinega ugovora, da ima pravico do posesti spornih nepremičnin. V preostalem je pritožbo zavrnilo, s čimer je v tem delu sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna. V ponovljenem sojenju je bila nato izdana izpodbijana sodba.
² Sklep II Ips 139/2016, 11. - 13. točka obrazložitve.
³ Glede javnega interesa primerjaj s sklepom Vrhovnega sodišča RS II Ips 254/2013 in sklepom pritožbenega sodišča I Cp 1252/2015.