VSM Sodba I Cpg 307/2018

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 93825/2017 z dne 16. 10. 2017 vzdržalo v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 3.764,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 2. 2017 dalje do plačila ter ji povrniti stroške izvršilnega postopka v znesku 20,00 EUR, vse v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od stroškov izvršilnega postopka od poteka navedenega izpolnitvenega roka (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške gospodarskega spora v znesku 414,11 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka navedenega izpolnitvenega roka (II. točka izreka).

2Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. V pritožbi navaja, da nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da naj bi do zamude pri izvedbi pogodbeno dogovorjenih del prišlo iz razlogov na strani tožene stranke ne pa na strani tožeče stranke. Nikakor ne drži, da naj bi bil pogodbeno dogovorjen rok naknadno s strani tožene stranke podaljšan s tem, da je tožena stranka sporočila tožeči stranki kot zadnji rok za dokončanje del 4. 11. 2016 in zatem v e-sporočilu z dne 21. 12. 2016 še sporočila, da bo tehnični pregled objekta v K.Ž. potekal dne 24. 11. 2016. Tožena stranka je tako ravnala izključno iz razloga, ker je tožeča stranka zamujala pri izvedbi grobih inštalacij. Zato je tožena stranka iz tega razloga bila primorana kar naprej podaljševati izvedbene roke. Sodišče zmotno ugotavlja, da je bil vzrok za to, da je tožeča stranka naročena dela opravila kasneje, kot je bilo to prvotno dogovorjeno, na strani tožene stranke in da tožeča stranka ni odgovorna za zamudo pri izvedbi del. Tožena stranka meni, da je sodišče takšno ugotovitev oblikovalo brez podlage. Graja dokazno presojo sodišča prve stopnje in zmotnost njegovih dejanskih ugotovitev in zaključuje, da je tožena stranka izpolnila pogoje iz petega odstavka 251. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj je sprejela izpolnitev, ob tem pa nemudoma sporočila tožeči stranki, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni, zato je njena zahteva glede pogodbene kazni zaradi zamude povsem utemeljena. Po stališču pritožbe je sodišče zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, s čemer je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, posledično pa je s tem tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse pa s stroškovno posledico v korist tožene stranke. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi gre za gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Po prvem odstavku 458. člena ZPP se smeta sodba in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhnih vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP je o pritožbi odločila sodnica posameznica.

6Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah dovoljenih pritožbenih razlogov in v okviru uradnega preizkus zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave. Odločitev, ki jo je sprejelo, tudi skrbno in zanesljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja:

7Tožena stranka v pritožbi izpodbija dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, kar je v sporih, kakršen je tovrstni, nedovoljen pritožbeni razlog. Na dejansko stanje, ki ga ugotovi sodišče prve stopnje, so vezane tako stranke kot pritožbeno sodišče, zato v ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče posegati in tovrstne pritožbene navedbe tudi ne morejo biti predmet pritožbenega preizkusa.

8Prav tako sodbe, ki je predmet pritožbenega obravnavanja, ni mogoče izpodbijati zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, zato tudi uveljavljanje kršitev glede izvedbe dokazov in graja dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki predstavljajo t.i. relativne postopkovne kršitve, predstavlja nedovoljen pritožbeni razlog.

9Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katero je pritožbeno sodišče vezano, izhaja:

- da sta pravdni stranki poslovno sodelovali pri izvedbi gradbenih in inštalacijskih del na objektu proizvodni prostori K.Ž.;

- da je tožena stranka z naročilnico št. N 1139/2016-POM z dne 31. 5. 2016 pri tožeči stranki naročila izvedbo strojnih in elektro del na navedenem objektu po predračunu št. 64/2016-PR v vrednosti 39.229,53 EUR;

- da je tožeča stranka opravila naročena dela in da je dejanska vrednost izvedenih del znašala 37.641,80 EUR, pri čemer je tožena stranka delno poravnala navedeni znesek, tako da je od tega zneska ostalo neplačanih 3.764,18 EUR;

- da je bila med pravdnima strankama dogovorjena kazen za primer, če tožeča stranka zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti v višini 5 % od skupne vrednosti naročenih del za vsak dan zamude, pri čemer lahko vsota navedene kazni znaša največ 10 % od skupne vrednosti naročenih del (pogodbena kazen);

- da je bil določen rok za končanje dne 20. 8. 2018, pri čemer so bila dela dejansko dokončana šele v mesecu novembru 2016;

- da je tožeča stranka predmetna dela končala šele konec novembra 2016 iz vzroka, za katerega ne odgovarja;

- da tožena stranka tudi ni dokazala, da je nemudoma, ko je sprejela izpolnitev obveznosti tožeče stranke, tej sporočila, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni.

10Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno presodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 3.764,18 EUR, kolikor tožeča stranka v tem postopku zahteva po računu št. 733/2016 z dne 30. 11. 2016.

11Upoštevaje obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Tožena stranka, neuspešna s pritožbo, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. členom istega zakona).