VSL Sodba II Cp 1457/2018

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točkah II. in IV. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje v točki I. izreka umik tožbe z dne 4.11.2016 vzelo na znanje in postopek v tem delu ustavilo. V točki II. izreka je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 10.367,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.7.2016 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 26.145,06 EUR za čas od 10.7.2016 do 3.11.2016 v višini 662,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.11.2016 dalje do plačila. V presežku (za znesek 21.570,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.7.2016 dalje) je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka III. izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.592,09 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka IV. izreka).

2Zoper ugodilni del sodbe, to je glede odločitve o odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in potnih stroškov (točka II. izreka sodbe) in stroškovni del sodbe (točka IV. izreka sodbe), se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zniža na znesek 13.000,00 EUR, iz naslova potnih stroškov pa prizna le porabo goriva glede na dejansko opravljene kilometre. Navaja, da je odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisojena previsoko. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo že izoblikovane sodne prakse za podobne utrpele poškodbe, kot jih je utrpela tožeča stranka. Primerno odškodnino iz tega naslova predstavlja znesek 13.000,00 EUR in ne 18.000,00 EUR. Sodišče je začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti že upoštevalo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju, glede trajnih posledic pa iz izvedenskega mnenja izhaja, da pri tožeči stranki ni nobene prizadetosti na področju učenja in uporabe znanja ter sporazumevanja, prav tako niso prizadeti stiki in odnosi. Običajne življenjske aktivnosti, kot je npr. priprava hrane, opravlja tožnica enako dobro kot pred nezgodo, nekoliko težje (blago okrnjeno) si npr. ureja pričesko oziroma opravlja splošna opravila (zlasti tista nad nivojem ramenskih sklepov). Še vedno hodi v plesno skupino in na jogo, kjer pa zaradi blage okrnjenosti ni sposobna sodelovati v polnosti. Zmerna prizadetost se pri tožnici kaže na področju gibanja (npr. hoja na daljše razdalje, po neravnem terenu), težje opravlja dela, ki so povezana z daljšim stanjem, čepenjem, težje dviguje težja bremena od tal in jih prenaša. Ob upoštevanju odškodnin, ki se prisojajo v podobnih primerih (II Ips 937/2008), je dosojena odškodnina previsoka. V konkretnem primeru je potrebno upoštevati starost tožeče stranke in dejstvo, da je že upokojena. Napačno je sodišče odmerilo tudi potne stroške. Tožeča stranka skladno z zakonodajo ni upravičena do povračila kilometrine iz naslova potnih stroškov, temveč le do dejanskih stroškov, ki so ji nastali (poraba goriva glede na dejansko opravljene kilometre). Strošek kilometrine je priznan v skladu z računovodskimi standardi in predstavlja povračilo za opravljena službena potovanja. Tožnica bi bila v primeru povrnitve stroškov prevoza v višini kilometrine neupravičeno obogatena. Tožnica ni izkazala nastanka škode v višini kilometrine, to je 0,37 EUR na kilometer (tako tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1835/2014, z dne 24.9.2014). Glede na spremenjeni uspeh naj sodišče ponovno odmeri tudi pravdne stroške.

3Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v prometni nesreči dne 21.5.2014 utrpela številne poškodbe: več zlomov v predelu kolka, reber in lopatice, izpah stegnenice, več odrgnin ter udarnine v predelu pljuč (izliv krvi v levo prsno votlino in stisnjenost pljuč v spodnjem delu). Tožnica je prestala operativni poseg, njeno zdravljenje pa je v aktivnem smislu trajalo od 21.5.2014 do 8.5.2015.

6Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožena stranka v pritožbi ne izpodbija dejstev, ki jih je v zvezi s tem ugotovilo sodišče prve stopnje, temveč le višino primerne odškodnine za takšne omejitve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica trpi blago oviranost na področju splošnih opravil in zahtev, težavnost se zaradi omejene gibljivosti levega kolka in levega ramenskega sklepa kaže pri opravljanju nalog vsakodnevne rutine. Prav tako je pri njej ugotovljena zmerna oviranost na področju gibanja, saj težko hodi na daljše razdalje in po neravnem terenu. Zaradi telesnih okvar, ki so posledica nesreče, je blago okrnjena v sposobnosti skrbeti zase. Običajne življenjske aktivnosti, kot so priprava hrane, lahko opravlja enako dobro kot prej, težje pa izvaja osebno higieno, npr. si ureja pričesko. V domačem funkcioniranju je zmerno ovirana; težje dviguje težja bremena in jih prenaša, težje opravlja dela, ki so povezana z daljšim stanjem, nenadnimi doskoki, daljšim čepenjem, pogostim počepanjem in dvigovanjem iz počepa. Nekoliko težje tudi opravlja opravila, ki so povezana z nenadnimi sunkovitimi gibi v ramenskih sklepih in z delom nad nivojem ramenskih sklepov. Po nezgodi se težje ukvarja s šivanjem, kar je prej v prostem času počela, saj težje sedi dalj časa za šivalnim strojem. Težje opravlja dela na vrtu in vinogradu ter sodeluje pri napravi drv za lastne potrebe. Blago je okrnjena tudi na področju rekreacije in prostega časa; še vedno sicer hodi v plesno skupino in k jogi, vendar pri teh dejavnostih ni sposobna v polnosti sodelovati, kot poprej.

7Tožena stranka v pritožbi izpostavi le eno sodno odločbo (II Ips 937/2008), kjer je bila odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti določena na znesek 8.345,85 EUR. Vendar je takšen primer osamljen, saj je v preostalih primerih, ki jih je citiralo sodišče prve stopnje (VSL II Cp 2261/2016, II Ips 888/2007, II Ips 708/2008, II Ips 862/2008), odškodnina odmerjena v okviru, v katerem je odškodnino odmerilo tudi sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje odškodnino iz tega naslova odmerilo pravilno, ko je prisodilo 18.000,00 EUR. V skladu z 179. členom OZ je ustrezno upoštevalo tako starost tožnice in dejstvo, da je že upokojena, obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnice, kot ga je ocenil izvedenec, stopnjo njenih duševnih bolečin, dejstvo, da bo duševne bolečine prestajala tudi v bodoče, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine ter načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Tudi tožnici skupno odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 35.500,00 EUR je primerna in ne odstopa od drugih podobnih primerov.

8Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede potnih stroškov, ko je sodišče priznalo tožnici 0,37 EUR na prevoženi kilometer. Obveznost povračila te vrste materialne škode ima podlago v prvem odstavku 174. člena OZ, po katerem mora tisti, ki drugemu prizadene telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, povrniti temu stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi. Povračilo škode se odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne določa kaj drugega (2. odst. 168. člena OZ). Sodišče, ki upošteva tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode, prisodi oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve (169. člen OZ).

9Gre za navadno škodo, tožbeni zahtevek je restitucijski. Zahtevani denarni znesek je namenjen vzpostavitvi v takšno premoženjsko stanje oškodovanca, kakršno bi bilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. V primeru višine škode iz naslova potnih stroškov za prevoze na zdravljenje gre za primer, ko bi se dejanska višina škode mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami oziroma stroški. Zato v takšnem primeru sodišče lahko odloči po prostem preudarku (216. člen ZPP), kar je odsev načela ekonomičnosti. Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem tožene stranke v pritožbi, da v primeru potnih stroškov na zdravljenje škodo oškodovanca v primeru prevoza z avtomobilom predstavlja zgolj gorivo. Z uporabo avtomobila nastajajo tako stroški za gorivo, avtomobil pa se z vožnjo tudi obrablja. Da ga je možno uporabljati, pa je potrebno plačati tudi določene pristojbine oziroma dajatve (strošek zavarovanja, letno dajatev za uporabo cest, cestnino itd.). Višina teh stroškov je odvisna od vrste vozila, vrednosti vozila, moči oziroma prostornine motorja avtomobila itd. Upoštevanje vseh teh dejavnikov za ugotovitev konkretno nastale višine škode bi terjala velike stroške, povezane z ugotavljanjem dejanskega stanja oziroma dokazovanjem (zasliševanje prič, postavitev izvedenca za izračun amortizacije in stroškov, povezanih z uporabo vozila), kar pa ni sorazmerno s pomenom terjatve (običajno gre za nizke zahtevane zneske, kot je to v obravnavanem primeru), zaradi česar pride v poštev uporaba prostega preudarka. Sodišče prve stopnje je pri takšnem ugotavljanju višine škode upoštevalo višino kilometrine (0,37 EUR/km), kot je določena v Uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 140/06, 76/08 in 63/17; v nadaljevanju: Uredba) v 3. odstavku 5. člena za prevoze na službenem potovanju. Tožena stranka v pritožbi ne pojasni, zakaj bi takšen znesek odškodnine predstavljal obogatitev tožnice kot oškodovanke in zakaj ne odraža realne višine škode, ki je nastala tožnici v povezavi s prevozi na zdravljenje. Pritožbeno sodišče pa je predhodno že pojasnilo, da za prevoz z avtomobilom dejanske škode ne predstavlja le strošek goriva in je takšna pritožbena navedba neutemeljena. Zgolj dejstvo, da je takšen strošek po Uredbi priznan za službena potovanja, pa ne pomeni, da ni primeren za uporabo v konkretnem primeru. Res je, da praksa višjih sodišč v takšnih primerih ni enotna, vendar je to lahko posledica različnih trditev in dokazov, ki so jih stranke podale v posameznih postopkih na eni strani, in različne uporabe prostega preudarka s strani sodišč kot odločanja o dejanskem vprašanju na drugi strani.

10Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, prav tako pa tudi ne tisti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).