UPRS Sodba I U 1222/2017-26

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovna zahtevka tožnika in stranke z interesom A. se zavrneta.

1Prvostopni organ je z izpodbijano delno odločbo vrnil tožniku del prvotne nepremičnine parc. št. 28/25, vl. št. ..., k.o. ..., sedaj del nepremičnine parc. št. 2605/0 (...) k.o. ... - do deleža 298/10000, ki ga v naravi predstavljajo poslovni prostori v pritličju stavbe, z vhodom iz B.: trgovski lokal (C.) v izmeri 34,19 m2, trgovski lokal (Č.) v izmeri 12,80 m2 in gostinski lokal (D.) v izmeri 27,90 m2 (del), v odškodnini v obliki obveznic E. d.d. (v nadaljevanju E.) v višini 44.909,12 EUR oziroma 87.834,60 DEM, skupaj s pripadajočimi obrestmi od 1. 7. 1996 dalje (1. točka izreka), odločil, da je E. dolžan izročiti tožniku kot upravičencu svoje obveznice iz prejšnje točke izreka v tam določenem roku in načinu (2. točka izreka) in da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, upravni organ pa stroškov ni zaznamoval (3. točka izreka). V obrazložitvi je uvodoma navedel, da gre v zadevi za ponovno odločanje po odločbi drugostopnega organa z dne 10. 11. 2012. Nadalje je organ v skladu z napotili drugostopnega organa glede obravnavanega dela zahteve tožnika pribavil dopolnitev izvida in mnenja izvedenca A.A., ki je bilo nato še večkrat dopolnjeno glede na pripombe in obravnavo strank. Po izvedenem ugotovitvenem postopku je organ zaključil, da dodatno izvedeni in zbrani dokazi ne utemeljujejo vračila obravnavanega premoženja (3 poslovnih prostorov) v naravi, ker gre za del nove stvari - objekta gledališča A. na parc. št. 2605 k.o. .... Teh prostorov ni možno obravnavati in vračati kot posameznih izboljšanih delov starega objekta, saj niso izkazani pogoji iz 16. in 25. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Ni nobenih dokazov o tem, da bi bili v času podržavljenja ti poslovni prostori opredeljeni kot posamezni deli takratne stavbe in da so bili takšni že v času podržavljenja. V zemljiški knjigi poslovni prostori kot posamezni deli stavbe gledališča niso bili evidentirani, niti o njihovem dejanskem obstoju v času podržavljenja (razen prikaza v načrtu - arhitekturni vložni načrt)) ni nobenih drugih dokazov. Izvedenec zato tudi ni mogel natančno in po predpisanih metodologijah ugotoviti obsega povečanja vrednosti tega dela nepremičnine - posameznega lokala glede na stanje ob podržavljenju in je ob pomanjkanju konkretnih dokazov za obravnavani del podržavljene stavbe lahko podal le okvirne ocene. Take ocene v dopolnitvi izvedeniškega mnenja z dne 30. 9. 2014 pa ob odsotnosti drugih dokazov ne dajejo podlage za zaključek, da gre za bistveno ali nebistveno izboljšan del starega objekta F. in konkretno v kakšnem deležu, na podlagi katerih bi bilo mogoče vračati to premoženje (po drugem odstavku 25. člena ZDen) v naravi, v ustreznem solastnem deležu ali z doplačilom povečanja vrednosti, ker ju v tem primeru ni mogoče z gotovostjo ugotoviti. Gre za novogradnjo, ki je ni mogoče vrniti v naravi, zato je organ kot obliko vračila določil odškodnino, ugotovljeno z izvedencem, v višini 44.909,12 EUR oziroma 87.834,60 DEM.

2Drugostopni organ je v pritožbenem postopku potrdil odločitev prvostopnega organa, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodal, da tožnik ne more utemeljevati obstoja teh prostorov že v času podržavljenja zgolj na podlagi arhitekturnega vložnega načrta, izdelanega ob začetku izgradnje objekta G., brez predložitve drugih dokazov, ki bi obstoj poslovnih prostorov v pritličju konkretneje izkazovali. Da gre za novo stvar, pa je potrdil tudi izvedenec. Nobena od predloženih slik in fotografij ne prikazuje zatrjevanih poslovnih lokalov v pritličju gledališča. Ker pa ni izkazano, da bi ti prostori obstajali že ob podržavljenju, jih tudi ni mogoče vrniti v naravi. Odškodnina pa je bila tudi ugotovljena na podlagi ZDen in predpisov, ki na njem temeljijo, zato uporaba načela exceptio illegalis ni možna.

3Tožnik je v tožbi uvodoma navedel, da izpodbija prvostopno in drugostopno odločbo. V postopku je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje, materialno pravo pa napačno uporabljeno, zlasti 16. člen ZDen. Gre za tri poslovne prostore, ki imajo jasno izražen solastniški delež na celotni nepremičnini, torej ni ovir, da se vrnejo v naravi. Odločitev je tudi v nasprotju s primarnim načelom vračanja denacionaliziranega premoženja v naravi (I Up 108/2007). Organa nista upoštevala dokazov, ki jih je v spis vložil tožnik. Gre predvsem za arhitekturne načrte ter članke, ki skupaj dokazujejo, da so poslovni prostori obstajali že v času izgradnje objekta oziroma da je bila že ob izgradnji celotna stavba dokončana in da noben del ni bil v slabem stanju. Organ tudi ni upošteval dokazov, ki jih je k mnenju predložil izvedenec, iz katerih izhaja, da so predmetni poslovni prostori obstajali že v času podržavljenja v praktični enaki obliki in obsegu kot danes. Sodna praksa je tudi zavzela že stališče, da sprememba namembnosti še ne pomeni, da je nastala nova stvar (II Ips 394/2009). Tudi dejstvo, da je bila izdelana nova streha, ne spremeni dejstva, da ni nastala nova stvar, saj so ostali bistveni konstrukcijski elementi enaki, ni se spremenila tlorisna površina, razen z manjšim odstopanjem, ki pa je posledica odstranitve predelne stene, kot je pojasnil izvedenec. Vrednost povečanja premoženja pa je bistveno pod 30 %. Tudi naslovno sodišče je izpostavilo, da preureditev in adaptacija ne pomenita nove stvari (U 233/98). Treba je še izpostaviti, da je v lokalu ...prenova predstavljala 34,78 %, v lokalu ... 33,33 %, v lokalu ...pa 69,22 %, vendar je tožnik upravičeno izpostavljal, da tega deleža izvedenec ni pravilno ovrednotil, saj streha ni bila pravilno upoštevana (spremembe strehe so bile zajete v rubriki stropi), saj lokal nima še posebej strehe, zato bi bilo treba upoštevati zgolj strop ali pa zgolj rubriko streha. Rubrika stopnice ne bi smela biti upoštevana, ker je lokal enonivojski, zmotna pa je bila tudi ocena, da je ima lokal zunanje stene, saj ima vitrine. Če pa bi izvedenec upošteval, da gre samo za zunanje obodne zidove, se pa v tem primeru ne bi smelo upoštevati rubrike notranji zidovi. Možno je samo, da so bile obnovljene notranje ali zunanje stene, ne pa vse stene. Tudi preboj nosilne stene je bil upoštevan napačno, ker je odprtina v nosilni steni obstajala že ob izgradnji objekta in v času podržavljenja. Odstranile so se zgolj stare lesene stopnice, zaprla se je odprtina v stropu, stopnice pa so se kasneje zgradile drugje. Gre torej za manjše spremembe. Sklicevanje organov na izjavo B.B. z dne 6. 9. 2015 pa je neutemeljeno, saj ta ne more vedeti stanja ob podržavljenju, stanje v letu 1968 pa je nepomembno. Organ bi moral C.C. vsaj zaslišati. Napačno je tudi stališče organa, da je upravičenec tisti, ki mora dokazati, da nepremičnina ni nova stvar. Tožnik ni nikoli nasprotoval ugotovitvam izvedenca, da gre za stare prostore, ki so zgolj minimalno izboljšani prvotni lokali in da se lahko vračajo v naravi, kar pomeni, da je tožnik de facto dokazal, da ni ovir za vračilo. Če se organu izvedensko mnenje ni zdelo verodostojno, bi moral postaviti novega izvedenca. Ker tega organ ni storil, je bil tožnik prepričan, da je svoje stališče dokazal. Tako stališče izvedenca pa sta potrdila še dva druga izvedenca: izvedenec Č.Č. (za H. in A.) in izvedenec D.D. Tudi višina odškodnine je prenizka, saj temelji na merilih, sprejetih v letu 1993, razmere pa so se od takrat nedvomno spremenile. Tožnik je zahteval od organa uporabo načela exceptio illegalis za Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij in premoženja. Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi, X Ips 413/2009 in X Ips 222/2013, in Višje sodišče v II Cp 4275/2010. Tudi sodna praksa se je torej postavila na stališče, da je treba ugotoviti vrednost premoženja po sedanjem stanju, čemur organa nista sledila. Nelogično stališče drugostopnega organa je, da ga od uporabe načela exceptio illegalis odvezuje dejstvo, da poslovni prostori ob podržavljenju niso obstajali. Tožnik je predlagal, da sodišče dopusti in izvede ponujene dokaze ter po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi, odločbi odpravi ter ju vrne v ponovno odločanje prvi stopnji, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

4Toženka je poslala upravne spise, na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

5Stranka z interesom H. je v odgovoru na tožbo navedla, da je izvedenec že v prvotnem izvedeniškem poročilu z dne 31. 3. 2010 ugotovil, da lahko štejejo današnjo gledališko stavbo z vsemi novo zgrajenimi prostori za potrebe gledališča, ter pritiklinami, stranskimi, pomožnimi in skupnimi prostori, skupaj s fasado in streho ter vsemi instalacijami za novo stvar. Zgolj zaradi lažje predstavljivosti gradbenih posegov v stavbo je izvedenec objekt pojmovno imenoval ''stari del'', ''dozidani del'' in ''novi del''. Dodatno je izvedenec pojasnil svoje mnenje še na ustni obravnavi. Sicer je pa H. že leta 1996 podala ugovor o obstoju ovire za vračilo v naravi (izjava z dne 4. 6. 1996). Sklicevala se je še na izjavo arhitekta E.E. z dne 1. 9. 2010 in izjavo prof. C.C. z dne 6. 9. 2015. Sicer pa tožnik izjavama E.E. in C.C. kot tudi mnenju izvedenca A.A. leta 2010, ni nasprotoval. Predlagala je zavrnitev tožbe.

6Stranka z interesom A. je v odgovoru na tožbo navedla, da prereka vse navedbe tožnika, opozorila na izvedeniško mnenje izvedenca A.A. z dne 31. 3. 2010, ki je izrecno navedel, da je šteti nepremičnino, ki stoji na današnji parceli št. 2605, za novo stvar. Tej navedbi tožnik ni nikoli nasprotoval. Navedbe izvedenca A.A. v dopolnitvi mnenja in izvida z dne 30. 11. 2013 glede povečanja vrednosti so napačne, kar je bilo kasneje ugotovljeno, saj je tožnik organ in izvedenca zavedel s predložitvijo arhitekturnih načrtov, za katere je bilo kasneje ugotovljeno, da ne odražajo dejanskega stanja ob nacionalizaciji. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na določene iz konteksta iztrgane navedbe izvedenca. Opozorila je na svoji vlogi z dne 5. 11. 2014 in 4. 9. 2015. Ker pa lokal ... ne obstaja več, so navedbe tožnika, ki se nanašajo na ta lokal, nerelevantne. Tožnik pa je povsem zamolčal zadnjo opredelitev izvedenca A.A. z dne 14. 11. 2015. V nadaljevanju je vsebinsko še prerekala konkretne navedbe tožnika. Predlagala je zavrnitev tožbe in da sodišče naloži tožniku povrnitev njenih stroškov postopka.

7Tožnik je v pripravljalni vlogi prerekal navedbe obeh strank z interesom in vztrajal pri svojem predlogu.

8Stranka z interesom E. d.d. na tožbo ni odgovoril.

9Tožba ni utemeljena.

10V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o vračilu dela prvotne nepremičnine parc. št. 28/25, vl. št. ..., k.o. ..., sedaj dela nepremičnine parc. št. 2605/0 ... k.o. ... - do deleža 298/10000, ki ga v naravi predstavljajo poslovni prostori v pritličju stavbe, z vhodom iz B.: trgovski lokal (C.) v izmeri 34,19 m2, trgovski lokal (Č.) v izmeri 12,80 m2 in gostinski lokal (D.) v izmeri 27,90 m2 (del), v obliki odškodnine v obveznicah E. v višini 44.909,12 EUR oziroma 87.834,60 DEM. Organ je namreč presodil, da gre v tem primeru za novo stvar, zaradi česar vračilo v naravi glede na 25. člen ZDen ni možno, tožnik pa taki presoji organa ugovarja, zlasti glede na sedanje stanje objekta in se pri tem sklicuje predvsem na v spis predložene listine, kot tudi na ugotovitve izvedenca.

11Iz izpodbijane odločbe in podatkov spisa je razvidno, da presoja prvostopnega organa, ki ji je pritrdil tudi drugostopni organ (z dopolnitvijo obrazložitve), da gre za novo stvar, temelji na naslednjih ugotovitvah: - da so obravnavani trije poslovni prostori del nove stvari - objekta gledališča A. na parc. št. 2605, k.o. ... (v preostalem je bil objekt na parc. št. 2605, k.o. ..., že vrnjen v obliki odškodnine v višini 1.450.171,92 DEM), - da ni dokazov, da bi bili v času podržavljenja ti prostori opredeljeni kot posamezni deli takratne stavbe in da so bili takšni že v času podržavljenja, pri čemer niso bili evidentirani v zemljiški knjigi, o njihovem dejanskem obstoju pa tudi ni drugih dokazov, razen prikaza v načrtu (arhitekturni vložni načrt), ki je bil izdelan v času izgradnje objekta G. pred podržavljenjem, - da ob njeni otvoritvi leta 1936 vsa dela niso bila dokončana, - da je bil objekt (ki je bil podržavljen 1948) v letih 1968 in 1971 v celoti prenovljen tako, da je izgradnja potekala in bila izvedena na podržavljenem zemljišču in objektu ter deloma segla še na vrt in dvorišče frančiškanov, - da iz izvedeniškega mnenja izvedenca A.A. (z njegovimi dopolnitvami in spremembami) izhaja, da je gledališko zgradbo šteti za novogradnjo oziroma za novo stvar, vključno z obravnavanimi poslovnimi prostori, kar je konkretno obrazloženo glede na pravila stroke in ZDen. Iz povzetega torej ne izhaja, da tožnikovi predloženi dokazi (zlasti arhitekturni načrti) niso bili upoštevani, le ocenjeni so bili kot nerelevantni oziroma nezadostni za sprejem drugačnega zaključka, zlasti glede na izvedene druge dokaze.

12Tudi po presoji sodišča je organ glede na povzeta dejstva napravil pravilen zaključek. Že uvodoma je treba tožniku pojasniti, da gre pri oceni, ali gre za novo stvar ali ne, za pravno vprašanje, zaradi česar že iz tega razloga tožnik nima prav, da bi moral organ, če se mu mnenje izvedenca ni zdelo verodostojno, postaviti novega izvedenca, pri čemer pa že iz povzetega končnega mnenja izvedenca in odločitev organa niti ni mogoče zaključiti, da bi organ dvomil v pravilnost oziroma strokovnost predloženega mnenja, ki ga je tudi presodil v smislu določb ZDen. Verodostojnosti mnenja izvedenca A.A. stranke tudi niso mogle izpodbiti z (deloma diametralno) nasprotnimi mnenji svojih izvedencev (strokovnih pomočnikov) Č.Č. in D.D., saj je izvedenec A.A. z odgovori na pripombe prepričal, pri čemer se je skliceval zlasti na uporabo predpisov, ki jih ZDen predpisuje za vrednotenje in ki jih je tudi uporabil pri izdelavi svojega mnenja (odgovora izvedenca z dne 27. 3. 2015 in z dne 30. 7. 2015).

13Kot pravilno navaja tudi sam tožnik, gre po uveljavljeni upravnosodni praksi za novo stvar v primerih, ko zaradi bistveno spremenjene zunanjosti, namembnosti ali površine, ki je posledica vlaganj, ne gre več za isto stvar oziroma isto nepremičnino, ki je bila podržavljena. In v tem primeru nedvomno ne gre za isto stvar. Zaključna (in po oceni sodišča tudi bistvena) ugotovitev, ki izhaja iz izvedeniškega mnenja (vključno z njegovimi dopolnitvami ter odgovori na pripombe strank) izvedenca A.A. namreč je, da je bil tako objekt kot celota (katerega del sestavljajo obravnavani poslovni prostori) šteti za novogradnjo, posledično pa je tako šteti tudi posamezne poslovne prostore, ne glede na to, da je izvedenec ocenil, da gre pri lokalih ... in ... ''le'' za izboljšani del prvotnega lokala (povečanje vrednosti za 33,33 % in za 34,78 %), pri lokalu ... pa so izvedena dela predstavljala poseg v obsegu, ki šteje za novogradnjo (69,22%), saj je bilo izvedencu obravnavanje posameznih poslovnih prostorov na tak način, torej kot da gre za posamezne dele objekta, ki je bil že prej obravnavan kot celota, izvedencu naloženo s strani prvostopnega organa (ki je upošteval napotila drugostopnega organa v odločbi z dne 10. 11. 2012), kot pa je pojasnil sam izvedenec (in čemur sodišče sledi), pa je s stališča stroke tak način obravnavanja strokovno neobičajen, ker je posamezni prostor vezan na skupne dele objekta (temelji, streha, zunanje stene, itd). Kot je tudi pojasnil izvedenec, pa je zato tudi smiselno upošteval smernice za vrednotenje strukturnih deležev zgradb, saj so te namenjene za uporabo pri zgradbah kot celota in ne za posamezne prostore.

14Tožnik še konkretno ugovarja oceni izvedenca glede povečanja vrednosti lokala ... glede na ugotovljen obseg del (da izvedenec ne bi smel vrednotiti posebej strehe, če je vrednotil strope, da ne bi smel upoštevati stopnic, da lokal nima zunanjih sten, ampak vitrine, da ne bi smel upoštevati notranjih zidov, če je upošteval zunanje obodne zidove, kot tudi, da je bil preboj nosilne stene upoštevan napačno, ker je odprtina v steni že prej obstajala, da so se odstranile le lesene stare stopnice, ki so se kasneje zgradile drugje, in zaprla se je odprtina v stropu), saj meni, da gre le za manjše spremembe in ne novogradnjo. Kot že povzeto v prejšnjem odstavku obrazložitve, je treba pri obravnavi posameznega prostora upoštevati elemente, ki so neposredno vezani na sam prostor, kot tudi elemente skupnih delov (npr. streha, stropi, zunanje stene, zunanja konstrukcija, itd), zato tudi ta ugovor tožnika (ki ga je na tak način zavrnil tudi izvedenec) sodišča ne prepriča.

15Pri svoji presoji pa se je organ mogel opreti (poleg na ugotovitve izvedenca) še na druge listine spisa, med drugim tudi na izjavo prof. C.C. z dne 6. 9. 2015, pri čemer mu zato ni bilo treba izvesti njegovega zaslišanja, če je menil, da to ni potrebno (načelo proste presoje dokazov - 9. člen ZUP/86, 10. člen ZUP) in je lahko na tej podlagi tudi sprejel verodostojen zaključek.

16Glede na povedano pa organ ni kršil 16. člena v zvezi s 25. členom ZDen. Ta namreč določa način vrnitve v last in posest, z vrnitvijo lastninske pravice ali z vrnitvijo lastninskega deleža (prvi odstavek), v primeru če premoženja ni mogoče vrniti v celoti, pa se lahko vrne le deloma, za razliko v vrednosti pa plača odškodnina (drugi odstavek). Ker pa v tem primeru vračilo v naravi sploh ni možno, to tudi pomeni, da vračilo na način iz 16. člena ZDen (z določitvijo solastniškega deleža na celotnem objektu na parc. št. 2605, k.o. ...) ne pride v poštev.

17Tožnik še ugovarja prenizko določeni odškodnini in meni, da bi moral organ uporabiti načelo exceptio illegalis za Navodilo in s pomočjo izvedenca določiti odškodnino v višini realne tržne vrednosti poslovnih prostorov, pri čemer se sklicuje na sodno prakso (npr. X Ips 413/2009, X Ips 222/2013, II Cp 4275/2010). Po 44. členu ZDen se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti (prvi odstavek). V nadaljnjih odstavkih (drugi, tretji in četrti odstavek) so določeni načini za ugotovitev vrednosti določenih vrst premoženja, v šestem odstavku pa še, da če sedanje vrednosti premoženja iz prejšnjih odstavkov ni mogoče ugotoviti, se ta oceni po merilih, določenih s predpisom iz prvega odstavka 85. člena tega zakona, če ta zakon ne določa drugače. Iz zadnje navedene določbe pa izhaja, da pristojni minister izda navodilo o merilih oziroma metodologiji za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja. Na tej podlagi so bili izdani podzakonski predpisi, med drugim Navodilo. Če bi organ odškodnino določil na način, ki ga uveljavlja tožnik, bi odločil nezakonito. Pravilo iz prvega odstavka 44. člena in drugega odstavka 85. člena ZDen namreč ne temelji na sedanji tržni vrednosti podržavljenega premoženja, temveč vzpostavlja enakost med upravičenci, ki so premoženje dobili vrnjeno v obliki odškodnine v različnih obdobjih izvajanja zakona. Citirana sodna praksa pa se je nanašala na 4. oziroma drugi odstavek 5. člena Odloka o o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v 4. členu je določen izhodiščna vrednost kmetijskega zemljišča 3,94 DEM/m2, ki pa jo mora pristojni minister glede na drugi odstavek 5. člena spremljati in po potrebi korigirati), ki pa je bila že spremenjena oziroma presežena (npr. sklep Vrhovnega sodišča, II Ips 287/2015, sodba Vrhovnega sodišča, X Ips 40/2014, itd).

18Sodišče je glede na navedeno tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

19Sodišče o zadevi ni odločilo na glavni obravnavi, ker so predlagani dokazi (razen zaslišanja strank) del dejanskega stanja, ki ga je sodišče presodilo v okviru presoje zakonitosti izpodbijanega akta, dokazni predlog za izvedbo zaslišanja strank pa tožnik ni v zadostni meri substanciral, zaradi česar ga sodišče tudi ni izvedlo (59. člen ZUS-1).

20Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

21Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka stranke z interesom A. temelji na določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj jih ZUS-1 ne ureja. Stranka z interesom A. je glede na odločitev sodišča sicer s svojim zahtevkom (da se tožba zavrne) uspela, vendar pa je treba pri tem upoštevati pravilo, določeno v 155. členu ZPP, torej, da sodišče upošteva samo stroške, ki so bili potrebni za pravdo. V svojem odgovoru na tožbo se je stranka z interesom v poglavitnem delu sklicevala na svoje navedbe, ki jih je podala tekom postopka in na navedbe iz izpodbijane odločbe, zaradi česar njen odgovor v bistvenem ni vplival na odločitev o stvari. Sodišče zato priglašenih stroškov stranki z interesom ni prisodilo.