VSRS Sklep I Up 210/2017

I. Pritožba se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju pritožnika) zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4934-20050/2017-2 z dne 3. 2. 2017 o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva (I. točka izreka). Odločilo je tudi, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je pritožnik vložil tožbo zaradi molka organa. Davčni organ prve stopnje je pred odločitvijo sodišča prve stopnje o tožbi sam odločil o pritožbi in izdal nov sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva z dne 17. 5. 2017, s katerim je v celoti nadomestil sklep z dne 3. 2. 2017, v zvezi s katerim je bila vložena tožba zaradi molka organa druge stopnje. V takšni procesni situaciji pa pritožnik po mnenju sodišča prve stopnje nima več pravnega interesa za tožbo. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka in se pri tem oprlo na četrti odstavek 25. člena ZUS-1.

3Pritožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in postopek ustavi ter naloži toženi stranki povrnitev pritožnikovih stroškov postopka. Po vsebini vlaga pritožbo zoper odločitev o stroških postopka (II. točka izreka izpodbijanega sklepa).

K I. točki izreka

4Pritožba ni dovoljena.

5Iz pritožbenih navedb izhaja, da se pritožnik ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe, vložene zaradi molka organa, brez poziva pritožniku (po drugem odstavku 39. člena ZUS-1), ali pri tožbi vztraja. Ne glede na navedeno pa je v pritožbi sporočil, da pri tožbi ne vztraja in predlagal, naj Vrhovno sodišče postopek ustavi. Vrhovno sodišče s tem šteje, da se pritožnik zoper I. točko izreka izpodbijanega sklepa dejansko ne pritožuje, zato se v nadaljevanju opredeljuje le do pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na povrnitev stroškov postopka (II. točka izreka izpodbijanega sklepa).¹ Ker je sodišče prve stopnje tožbo že zavrglo in je s tem postopek končan, Vrhovnemu sodišču tudi ni treba ustaviti postopka, kakor predlaga pritožnik.

6Pritožnik v pritožbi navaja, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Meni, da je bila tožba zaradi molka organa vložena upravičeno, saj tožena stranka kljub zahtevi o njeni pritožbi ni odločila pravočasno. V tem primeru pa naj bi mu bila dolžna tožena stranka po tretjem oziroma četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka.

7Vrhovno sodišče je že v sklepu I Up 149/2017 z dne 9. 5. 2018 odstopilo od dotedanje sodne prakse,² ki je (z izjemo odločbe I Up 110/2016 z dne 13. 12. 2017) v upravnem sporu dopuščala pritožbe zoper sklep o stroških, sklicujoč se na prvi odstavek 166. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pri tem se je oprlo na določbo prvega odstavka 82. člena ZUS-1, ki ureja pritožbo zoper sklep in ki določa, da se sklep lahko izpodbija s posebno pritožbo samo, če tako določa ta zakon. Navedlo je, da je pritožba zoper sklep zato dovoljena le, če tako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Ker ZUS-1 pritožbe zoper stroškovne sklepe ne predvideva, gre za generalno izključitev takšnih pritožb. Posledično sklicevanje na ureditev v drugih zakonih, ki takšne pritožbe dopuščajo, ni mogoče (npr. ZPP, ki se ga v upravnem sporu v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače). Do takšnega razumevanja 82. člena ZUS-1 vodi tako jezikovna razlaga, ki kaže na to, da je pritožba dovoljena le v primerih, predvidenih v ZUS-1, kot tudi teleološka razlaga po namenu zakona, saj je dostop do Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi dopuščen le v najbolj utemeljenih primerih. Med tovrstne primere ne sodi odločanje o stroških postopka, saj slednji predstavljajo stransko terjatev, ki je po pravnem pomenu, praviloma pa tudi po višini, manj pomembna od odločitve o glavni stvari.

8Ob tem je Vrhovno sodišče preizkusilo še, ali je tako stališče v nasprotju s 25. členom Ustave RS, ki vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišča in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njihovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ustavno sodišče je v odločbi Up-188/0-6 z dne 25. 3. 2002 sprejelo stališče, da iz ustavne pravice do pravnega sredstva ne izhaja, da bi zoper odločitev o stroških, prvič sprejeto pred drugostopenjskim sodiščem, moralo biti dopustno pravno sredstvo. Iz razlogov citirane odločbe smiselno izhaja, da ZUS-1 ni neustaven, ker ne določa pritožbe zoper stroškovno odločitev prvostopenjskega sodišča. Določbo prvega odstavka 82. člena ZUS-1 je zato treba uporabljati tako, kot se glasi, torej da pritožba zoper sklep ni dovoljena, če ni v ZUS-1 določeno, da je dovoljena.

9Navedena stališča tako pomenijo, da lahko Vrhovno sodišče poseže v odločitev o stroških kot stranski terjatvi le v primeru uspeha s pravnim sredstvom zoper odločitev o glavni stvari. Tako ne morejo biti predmet samostojne presoje pritožbene navedbe glede stroškov postopka pred upravnim organom in sodiščem prve stopnje. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zoper II. točko izreka izpodbijanega sklepa kot nedovoljeno zavrglo.

K II. točki izreka

10Pritožnik ni uspel, zato je dolžan sam trpeti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Ne glede na to pritožniku pojasnjuje, da je sodna praksa Vrhovnega sodišča v takih primerih (glede pravnega interesa) jasna, kot izhaja npr. iz odločbe I Up 715/2011 z dne 17. 5. 2012.
² Primerjaj npr. sklep VSRS I Up 434/2012 z dne 19. 9. 2012. Odločitev je potrdilo tudi s sklepom I Up 52/2018 z dne 20. 6. 2018.