UPRS Sklep I U 537/2018-19

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Upravno sodišče je prejelo s strani Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani odstopljeno tožbo tožnika. V njej tožnik navaja, da išče ugotovitev in priznanje, da je njegov delodajalec plačal vse potrebne davščine iz naslova prispevkov iz delovnega razmerja. Gre za ugotovitev poplačila dolga po sklepu DT 42910-2346-2011-4-03022-14 z dne 7. 3. 2011, čemur Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije oporeka. Sodišču zato predlaga, da Republiki Sloveniji naloži, da prizna, da so izvedena vsa plačila in preplačila njegovemu delodajalcu A. d.o.o. - sedaj v stečaju - v znesku 318.250,71 EUR, hkrati pa naj sodišče toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

2Po prvem odstavku 30. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je treba v tožbi navesti tožnikovo ime in priimek ter prebivališče oziroma njegovo ime in sedež, naziv toženca, upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, razložiti, zakaj toži, ter predlagati, kako in v čem naj se upravni akt odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost. V zadevah, kjer je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, mora biti v tožbi določena tudi vrednost spornega predmeta. Tožbi je treba priložiti tudi akt v izvirniku, prepisu ali kopiji. V kolikor je tožba nepopolna ali nerazumljiva, zahteva sodišče od tožnika, naj v določenem roku odpravi pomanjkljivosti in ga pri tem pouči, kako naj te pomanjkljivosti odpravi ter ga opozori, da bo tožbo, če pomanjkljivosti v določenem roku ne bo odpravil, izpodbijani upravni akt pa ni ničen, zavrglo (31. člen ZUS-1).

3Ob predhodnem preizkusu tožbe je sodišče ugotovilo, da je ta bistveno pomanjkljiva. Tožnik se je v tožbi skliceval na več upravnih aktov, ki jih sodišču ni predložil. V tožbi tudi ni navedel tožene stranke in tožbenega predloga. Zato ga je sodišče pozvalo k odpravi pomanjkljivosti tožbe in ga poučilo, kako naj tožbo dopolni oziroma popravi. Tožnik je bil tudi opozorjen na pravne posledice, če tožbe v predpisanem roku 5 dni ne bo dopolnil oziroma popravil skladno z napotilom sodišča.

4Tožnik se je na poziv sodišča odzval in odgovoril, da vlaga tožbo zoper odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-29-658/2017-5 z dne 5. 12. 2017, vezano na sklep istega organa št. DT 4293-503837/2015-3-03-700-03 z dne 21. 10. 2015. V nadaljevanju se sklicuje na nadaljnje upravne akte in navaja različna dejstva, ki so v bistvenem enaka navedbam iz njegove prvotne tožbe.

5Sodišče je tožbo posredovalo toženki v odgovor. Ta je odgovorila, da je Ministrstvo za finance z odločbo št. DT-499-29-658/2017-5 z dne 5. 12. 2017 zavrnilo pritožbo zoper sklep Finančnega urada Brežice št. DT 4936-7/2016-8 z dne 9. 1. 2017. Odločba št. DT-499-29-658/2017-5 z dne 5. 12. 2017 se torej lahko nanaša le na sklep prvostopenjskega organa o zavrženju predloga za obnovo postopka davčnih izvršb št. DT 4936-7/2016-8 z dne 9. 1. 2017, ne pa na seznam izvršilnih naslovov št. DT 4293-503837/2015-3-700-03 z dne 21. 10. 2015. Slednja listina tudi ni sklep, ampak je seznam izvršilnih naslovov, ki je bil sestavni del predloga za uvedbo stečajnega postopka zoper dolžnico A. d.o.o. (tedaj v likvidaciji), katere direktor je bil tožnik. Navedeni seznam izvršilnih naslovov pa ni bil predmet obnove postopka. Tožnik torej ne izpodbija pravega akta oz. akt, ki ga navaja, ne more biti predmet tožbenega zahtevka, zato sodišču predlaga, da tožbo zavrže.

6Tožbo je treba zavreči iz razlogov, ki sledijo.

7Sodišče mora ob predhodnem preizkusu tožbe preizkusiti, ali ni podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Na te razloge mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka. V 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

8Tožnik v tožbi izpodbija odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-29-658/2017-5 z dne 5. 12. 2017, s katero je bila zavrnjena pritožba pritožnice, družbe A. d.o.o. - v stečaju. Taka odločba pa skladno z določbami ZUS-1 ne more biti predmet presoje v upravnem sporu, na kar je sodišče tožnika v svojem pozivu posebej opozorilo. Skladno z 2. členom ZUS-1 namreč sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Z drugostopenjsko odločbo pa se ne posega v pravni položaj tožnika, temveč je z njo le zavrnjena pritožba zoper sklep prvostopenjskega organa, s katerim se posega v pravni položaj pritožnice, A. d.o.o. - v stečaju. Iz navedenih razlogov upravni akt, s katerim je zgolj zavrnjena pritožba zoper akt prvostopenjskega organa, ne more biti akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu. Kot pravilno navede tožena stranka, bi se tožba lahko nanašala kvečjemu na sklep prvostopenjskega organa o zavrženju predloga za obnovo postopka davčnih izvršb, torej na sklep št. DT 4936-7/2016-8 z dne 9. 1. 2017, seveda kolikor bi bile za to podane tudi vse druge predpostavke, ki pa ga tožnik s tožbo ne izpodbija.

9Poleg odločbe Ministrstva za finance tožnik izpodbija tudi seznam izvršilnih naslovov Finančne uprave RS št. DT 4293-503837/2015-3-03-700-03 z dne 21. 10. 2015. V zvezi s seznamom izvršilnih naslovov sodišče pojasnjuje, da ta nima narave niti odmerne odločbe v smislu določb Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) niti upravne odločbe v smislu Zakona o upravnem sporu (ZUP), saj se z njim ne odloča o odmeri ali vračilu davka ali sploh o kakšni (drugi) pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe. Takšen seznam ni upravni akt, ampak je samo zbir že izdanih izvršilnih naslovov, ki še niso bili izvršeni.

10Ker izpodbijana akta po navedenih določbah ZUS-1 nista upravna akta oziroma akta, ki se lahko izpodbijata v upravnem sporu, je sodišče tožbo kot nedopustno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

11Ob tem sodišče opozarja še na 17. člen ZUS-1, ki določa, da je tožnik v upravnem sporu oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. To pomeni, da osebe, ki v postopku izdaje upravnega akta niso imele položaja stranke ali stranskega udeleženca, niso upravičene do vložitve tožbe v upravnem sporu, razen kolikor se ta tožba nanaša na vprašanje njihove pravice do udeležbe v zadevnem upravnem postopku. Če torej tožnik ni imel zahtevanega položaja v postopku, procesna legitimacija za sprožitev upravnega spora ni podana, kar dodatno narekuje zavrženje tožbe.

12Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).