VSL Sodba I Cpg 642/2018

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 493,90 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo izpodbojnemu zahtevku tožeče stranke ter toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku na izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika ugodilo po tem, ko je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da sta izpolnjena tako objektivni kot subjektivni element izpodbojnosti (271. člen ZFPPIPP).

6Pritožnica sodbo sodišča prve stopnje izpodbija z navedbami, da njena vloga z dne 11. 1. 2018 ni bila prepozna in tožena stranka z navedbami v njej ni bila prekludirana, kot naj bi to nepravilno zaključilo sodišče prve stopnje (v 7. točki obrazložitve), saj iz sodbe ni razvidno, kdaj je bil opravljen prvi narok za glavno obravnavo in zakaj je tožena stranka s predmetno vlogo prekludirana.

7Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Čeprav drži pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče ni (podrobneje) obrazložilo, zakaj je navedena vloga tožene stranke prepozna, pa je ta ugotovitev glede na podatke v spisu pravilna. Za odločitev o prekluziji novih navedb in dokazov iz vloge z dne 11. 1. 2018 je bistvena ugotovitev, kdaj je bil opravljen prvi narok za glavno obravnavo (le-ta je bil opravljen 29. 9. 2017 v prisotnosti toženke), za odločitev o prekluziji glede pripomb na izvedensko mnenje pa dejstvo, da je sodišče toženo stranko (po odvetniku) z dopisom z dne 4.12. 2017 pozvalo, da v roku 15 dni posreduje morebitne pripombe na izvedensko mnenje in ga pri tem opozorilo na določbo 286.a člena ZPP (česar pritožba niti ne izpodbija).

8286.a člen ZPP v 5. odstavku (med drugim) določa, da se vloge in listine, posredovane na poziv sodišča po 1. ali 2. odstavku 286.a člena ZPP, ki se predložijo po poteku roka, ki ga je določilo sodišče, upoštevajo le, če jih stranka predhodno brez svoje krivde ni mogla predložiti, ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Enako velja za strankine navedbe na naroku. Ničesar od navedenega pritožba ne zatrjuje, še manj dokazuje.

9Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče na naroku 29. 9. 2017 s splošnim in nekonkretiziranim pozivom pozvalo toženko, naj se izjasni o vlogi nasprotne stranke, v kolikor želi. Kaj takega namreč iz zapisnika z naroka z dne 29. 9. 2017 ne izhaja. Tudi sicer je tožeča stranka do prvega naroka za glavno obravnavo vložila zgolj eno vlogo, na katero je tožena stranka (pravočasno) odgovorila. Po prvem naroku za glavno obravnavo je tožeča stranka vložila vlogo, s katero se je opredelila do izvedenskega mnenja, in sicer na podlagi istega poziva, kot ga je skupaj z rokom in opozorilom iz 286.a člena ZPP prejela tudi tožena stranka, in sicer po pooblaščencu dne 5. 12. 2017 (razvidno iz vročilnice, pripete k l. št. 73 spisa). Tožena stranka je vlogo (skupaj z novimi dokazi) vložila 11. 1. 2018, en dan pred narokom 12. 1. 2018, v njej pa je (prepozno) podala pripombe na izvedensko mnenje in navajala nova dejstva ter predložila nove dokaze. Zakaj šele takrat, tožena stranka ni pojasnila ne v postopku na prvi stopnji ne v pritožbi.

10Drži pritožbena navedba, da je prvostopenjsko sodišče toženi stranki vlogo tožeče stranke, v kateri je posredovala svoje stališče glede izvedenskega mnenja, vročilo v izjavo brez (posebnega) opozorila glede prekluzije. Vendar to ne pomeni, da lahko zato tožena stranka mimo določb 1. odstavka 286.a člena ZPP navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze (kar je tožena stranka storila), saj tožena stranka z ničemer ni zatrjevala (še manj dokazovala), da novih dejstev in novih dokazov ni mogla predhodno brez svoje krivde navesti oziroma predložiti. Zgrešene so navedbe tožene stranke o tem, da prvi narok za glavno obravnavo 29. 9. 2017 ni bil opravljen in zaključen, kar tožena stranka zaključuje iz zapisnika z naroka dne 12. 1. 2018, ko je sodišče navedlo, da se narok za glavno obravnavo „nadaljuje“, ne pa, da se narok „začne“ ali „opravi“. Prvi narok za glavno obravnavo je bil opravljen 29. 9. 2017, kot to izrecno izhaja iz zapisnika s tega naroka. Narok je bil zaradi izvedbe dokaza preložen na 17. 11. 2017 (ta narok je bil kasneje preklican in določen nov narok za dne 12. 1. 2018), kar pa ne pomeni, da je bil ponovno opravljen prvi narok za glavno obravnavo.

11Glavna obravnava se (praviloma) izvede na enem naroku (prim. 2. odstavek 298. člena ZPP); v kolikor gre za kompleksnejšo zadevo ali je potrebno dokazovanje (v konkretnem primeru izvedba dokaza z izvedencem – cenilcem), lahko sodišče sklene, da se narok za glavno obravnavo preloži (prim. 301. in nadaljnji členi ZPP), kar pa ne pomeni, da se ponovi tudi prvi narok za glavno obravnavo. Sodišče je na prvi narok za glavno obravnavo 29. 9. 2017 stranke vabilo s posebnim vabilom, v katerem so navedena vsa opozorila, vezana na pravočasnost navajanja dejstev in predložitev dokazov na prvem naroku za glavno obravnavo. Vabilo na ponovni narok 12. 1. 2018 nima navedbe, da gre za vabilo na prvi narok za glavno obravnavo, pač pa iz njega izhaja, da gre za vabilo na ponovni narok, v katerem so bile stranke opozorjene na določbo 5. odstavka 282. člena ZPP (kar je pravilno, glede na to, da je bil prvi narok za glavno obravnavo že opravljen). In nenazadnje: neupoštevanje novih dejstev in novih dokazov predstavlja relativno bistveno kršitev postopka in pritožbeni razlog po 1. odstavku 339. člena ZPP. V čem naj bi zatrjevana bistvena kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, tožena stranka ni pojasnila. Tudi sicer pa pritožba pojasnjuje, da je tožena stranka v vlogi 11. 1. 2018 podala le oceno dokazov in posledično pravno naziranje, kar samo po sebi izključuje očitano kršitev, še manj pa gre v tem primeru za kršitev 22. člena Ustave RS. Sodišče namreč ni dolžno slediti pravnemu naziranju strank; če pravnega naziranja ne sprejme, pač pa ima samo drugačno pravno naziranje, s tem ni podana niti absolutno bistvena kršitev določb postopka niti kršitev Ustave RS.

12Čeprav to za odločitev ni bistvenega pomena, višje sodišče pojasnjuje: navedbe o pologu za sklenitev leasinga vozila s strani moža toženke M. T., ki naj bi izročil osebno vozilo Honda CRV 2.0., za odločitev niso relevantne. M. T. ni pravdna stranka; v kolikor ima terjatev do tožeče stranke, bi jo moral pravočasno uveljavljati. Toženka je šele v prepozni vlogi (zgolj) navajala, da naj bi bilo vozilo Honda CRV 2.0 skupno premoženje (koliko znaša njen del, ni pojasnjeno), česar pa tudi sicer ni z ničemer dokazala, saj v zvezi z zatrjevanim skupnim premoženjem ni predlagala nobenih dokazov in v zvezi s tem tudi ni vložila nobenih zahtevkov. In nenazadnje: polog are in prodaja vozila Honda sta bila izvedena v septembru oziroma oktobru 2014, ko je tožeča stranka kupila vozilo Audi Q5, v tej zadevi izpodbijano dejanje pa je bilo storjeno marca 2016, ko je tožeča stranka toženki prodala vozilo Audi Q5. Predmet izpodbijanja v tej zadevi ni bil nakup, temveč prodaja vozila Audi Q5.

13Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).