VDSS Sodba Psp 153/2018

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 1. 2. 2016 in št. ... z dne 3. 9. 2015 ter sklep o popravi pomote z dne 29. 2. 2016 (I. točka izreka). Tožniku je priznalo pravico do dodatka za nego otroka A.A. v višini 100,00 EUR mesečno za čas od 1. 9. 2015 do 31. 8. 2016 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku dodatek za nego otroka plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega neizplačanega mesečnega zneska dodatka za nego otroka za obdobje od 1. 9. 2015 do 31. 8. 2016 v skladu s terminskim planom izplačil transferjev tožene stranke za leti 2015 in 2016 dalje do plačila (III. točka izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da je dolžna tožniku plačati stroške postopka v višini 16,80 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče v meritornem smislu odločilo o vtoževani pravici in s tem prezrlo, da o pravici do dodatka za nego otroka v vsebinskem smislu v predhodnem upravnem postopku sploh še ni bilo odločeno. Posledično taka odločitev, upoštevaje 87. in 88. člen Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1)¹ ne vzdrži pravne presoje. Neutemeljena in v nasprotju s temeljnimi načeli Obligacijskega prava pa je tudi odločitev, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega neizplačanega mesečnega zneska v skladu s terminskim planom izplačil transferjev za leti 2015 in 2016. Tožena stranka sodne odločbe ne izpodbija v vsebinskem smislu glede tožnikove upravičenosti do vtoževane pravice do dodatka za nego otroka, saj je bilo v zvezi z relevantnim dejanskim stanjem tekom dokaznega postopka po pridobitvi dopolnilnega mnenja zdravniške komisije druge stopnje z dne 23. 2. 2017 ugotovljeno, da ima tožnikov sin alergijo na dve osnovni živili in hudo alergijo ter anafilaktično reakcijo na gluten, zaradi česar ga je pristojni strokovni organ uvrstil v kategorijo dolgotrajno hudo bolnega otroka na podlagi 6. člena Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravice za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo in sicer za obdobje enega leta. Tožena stranka tako ne prereka, da je tožnik posledično upravičen do dodatka za nego otroka za sporno obdobje od 1. 9. 2015 do 31. 8. 2016. Ne strinja pa se s tem, da je sodišče o pravici samo odločilo, opirajoč se na načelo polne jurisdikcije. Potrebno je namreč upoštevati ustavno načelo delitve oblasti. Pravica do družinskih prejemkov se na podlagi relevantnega materialnega temelja uveljavlja v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek. Posledično je v primeru, če bi izpodbijana odločitev sodišča ostala v veljavi, tožeča stranka dejansko prikrajšana za uveljavljanje pravnega sredstva zoper izdano odločbo v upravnem postopku. Sodišče bi bilo tako v spornem primeru dolžno pozvati toženo stranko (pristojni upravni organ) k ponovni odločitvi, skladno z vsebinskim napotilom sodišča. Glede zakonskih zamudnih obresti pa tožena stranka navaja, da tek zakonskih zamudnih obresti na podlagi specialnih materialnih določb za uveljavljanje socialnih transferjev ni izrecno določen, zato je glede zahtevka za povračilo zakonskih zamudnih obresti potrebno upoštevati določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)², kar potrjuje tudi relevantna sodna praksa. Skladno z drugim odstavkom 299. člena OZ v primeru, kadar rok za izpolnitev obveznosti ni določen, je potrebno upoštevati, da pride dolžnik (tožena stranka) v zamudo, ko upnik (tožeča stranka) pisno z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega naj izpolni svojo obveznost. V spornem primeru bi tožena stranka lahko prišla v zamudo z izplačilom šele z vložitvijo tožbe, torej s 23. 3. 2016. S stališčem, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje pa bi tožena stranka prišla v zamudo že prej, preden je bila obveščena o zahtevku za plačilo oziroma ko je bila pozvana k plačilu. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo v I. in III. točki izreka spremeni tako, da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje ter da se toženi stranki naloži, da že zapadle zneske dodatka za nego otroka izplača tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2016 dalje do plačila. V presežku pa naj se zahtevek za zakonske zamudne obresti zavrne.

3V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da tožena stranka v pritožbi izrecno priznava vsebinsko upravičenost tožnika do vtoževanega dodatka za nego otroka. V tem primeru pa tožnik ne razume smiselnosti vlaganja pritožbe. Pri tem še pojasnjuje, da je pritožba glede smotrne porabe javnih sredstev škodljiva za toženo stranko. Tudi glede plačila zakonskih zamudnih obresti je pritožba vsaj delno sama s seboj v nasprotju. Tožnikova vloga v upravnem postopku predstavlja dejanje, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval priznanje pravice do dodatka za nego otroka in posledično izpolnitev denarne obveznosti, ki iz te pravice izhaja. Tožena stranka pa je izpolnitev te obveznosti neutemeljeno in neupravičeno zavrnila. Torej tudi upoštevaje drugi odstavek 299. člena OZ ne more biti sporno, da je tožnik pisno, z vlogo v upravnem postopku zahteval od tožene stranke, naj mu prizna pravico in posledično izpolni svojo obveznost do njega. S tem pa so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih tožena stranka, kot potrebne navaja za začetek teka zamudnih obresti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče uveljavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)³ pazi po uradni dolžnosti.

6Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 1. 2. 2016, s katero je bila zavrnjena pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo CSD št. ... z dne 3. 9. 2015. Z omenjeno odločbo je bilo odločeno, da se zavrne pravica do dodatka za nego otroka.

7Sodišče prve stopnje je ob presoji pravilnosti in zakonitosti navedenih odločb razčiščevalo dejansko stanje tudi s pridobitvijo dopolnilnega mnenja zdravniške komisije druge stopnje. Iz mnenja z dne 23. 2. 2017 izhaja, da tožnikov sin, ki ima alergijo na dve osnovni živili in hudo alergijo ter anafilaktično reakcijo na gluten potrebuje posebno nego in je zato tožnik upravičen do dodatka za nego otroka za sporno obdobje enega leta. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje, upoštevaje določbe ZSDP-1, tožniku priznalo pravico do dodatka za nego otroka A.A. v višini 100,00 EUR mesečno za čas od 1. 9. 2015 do 31. 8. 2016.

8Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni imelo ustrezne pravne podlage, da samo odloči o vtoževani pravici. Bistvo socialnega spora je namreč v tem, da sodišče presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb tožene stranke. Tako je v prvem odstavku 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1)⁴ določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta, ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku. V primeru socialnih sporov gre torej za odločanje o sami pravici. Tako tudi iz komentarja k 58. členu navedenega zakona⁵ izhaja, da so socialni spori spori polne jurisdikcije in ne zagotavljajo sodnega nadzora samo nad zakonitostjo predhodne odločitve, ampak tudi nad pravilnostjo dokončne odločitve. Prvenstveno torej sodišče odloča o sami pravici, kar nenazadnje izhaja tudi iz drugega odstavka 81. člena ZDSS-1, kjer je določeno, da če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. V socialnih sporih je torej pravilo, da sodišče o zadevi meritorno odloči in le izjemoma, če so za to izpolnjeni pogoji, določeni v 82. členu ZDSS-1, zadevo vrne upravnemu organu v ponovno odločanje. Gre torej za zakonsko pooblastilo in v tem primeru so neutemeljene pritožbene navedbe, da je odločanje zgolj v pristojnosti izvršilne veje oblasti oziroma, da bi bilo s takim načinom odločanja tožeča stranka prikrajšana do uveljavljanja pravnega sredstva zoper izdano odločbo v upravnem postopku. Odločbe so bile namreč že izdane in v tem primeru je tožniku ostala sodna pot za uveljavljanje vtoževane pravice.

9Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede odločitve o plačilu zakonskih zamudnih obresti. Zamudne obresti so objektivna posledica zamude v izpolnitvi denarne obveznosti. Pogojene so z nastopom zamude. Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti po prvem odstavku 378. člena OZ dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje, je za odločitev bistveno, da bi v primeru, če bi tožena stranka izdala pravilno odločbo, morala tožniku upoštevaje terminski plan dodatek izplačati že s 15. 10. 2015. Ker je odločitev sodišča v bistvu nadomestila nepravilno in nezakonito odločbo tožene stranke, to posledično pomeni, da je tožena stranka z izplačilom spornega zneska v zamudi že vse od 15. 10. 2015 dalje.

10Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

¹ Ur. l. RS, št. 26/2014 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
⁴ Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004.
⁵ Glej Zakon o delovnih in socialnih sodiščih s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2005.