VSL Sodba in sklep I Cp 751/2018

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 29754/2017 z dne 12. 4. 2017 v veljavi: v 1. odstavku izreka za znesek 8.066,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2017 do plačila in za znesek 1.952,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2017 do plačila, pri čemer je obveznost tožene stranke do navedene višine solidarna z obveznostjo D. D. po 1. odstavku izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 213257/2011 z dne 30. 12. 2011, ter v 3. odstavku izreka glede stroškov izvršilnega postopka 34,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2017 (I. točka izreka). V II. točki izreka je navedeni sklep o izvršbi delno razveljavilo, in sicer za znesek 2.615,65 EUR in stroške izvršilnega postopka v višini 9,24 EUR, oboje s pripadki, in v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati 363,13 EUR pravdnih stroškov v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S sklepom z dne 26. 1. 2017 je sodišče prve stopnje sodbo V P 1257/2017 z dne 12. 1. 2018 popravilo tako, da je 17. in 18. stran sodbe nadomestilo s pravilnim besedilom, ker je pri tiskanju in kompletiranju natisnjenih izvodov sodbe prišlo do napake.

2Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženec). Sodbo izpodbija v ugodilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sodbe tako, da sodišče prve stopnje tudi v preostalem delu sklep o izvršbi VL 29754/2017 z dne 12. 4. 2017 razveljavi, podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, v konkretnem primeru 353. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče je dolžno ugotoviti namen zakonodajalca pri uzakonjenju posamezne norme. Ta se od uzakonitve določbe v Zakonu o obligacijskih razmerjih (347. člen ZOR) ni spremenil. Kakšen je bil namen zakonodajalca pri uzakonitvi konkretne norme, izhaja iz komentarja Obligacijskih razmerij I in II, dr. Borisa Strohsacka, Ljubljana 1998, na str. 365. Določbo je treba tolmačiti tako, da če je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, zakon v načelu omogoča uveljavitev odškodninskega zahtevka v daljšem zastaralnem roku od splošnega triletnega roka. Norma je bila uzakonjena zgolj za primere, ko bi se kazenska odgovornost ugotavljala daljši čas, kot pa je v zakonu predpisan za siceršnje zastaranje odškodninskega zahtevka. Sklicuje se na komentar dr. Borisa Strohsacka v navedeni knjigi na strani 365 ter navaja, da daljši zastaralni rok ni namenjen potuhi in pasivnosti oškodovancev, tako da bi se omogočilo splošni zastaralni rok raztegniti poljubno dolgo. Zakon ščiti tudi povzročitelja, tj. toženca. Daljši zastaralni rok bi tožeča stranka (tožnica) imela le, če kazenski postopek v času vložitve tožbe, torej na dan 7. 4. 2017, še vedno ne bi bil pravnomočno končan. V konkretni zadevi velja triletni subjektivni zastaralni rok in petletni objektivni zastaralni rok za zastaranje odškodninskih zahtevkov, prav tako je petletni zastaralni rok predpisan za absolutno zastaranje regresnih zahtevkov. Zastaranje po koncu kazenskega postopka, ki se je končal z obsodilno sodbo, začne teči znova z dnem pravnomočne kazenske sodbe po splošnih pravilih obligacijskega prava. Po zaključku kazenskega postopka ni več možno uporabiti podaljšanja zastaranja odškodninske terjatve na račun zastaranja kazenskega pregona. Določbe 353. člena OZ ni dopustno uporabljati samostojno in izven konteksta ostalih določb. V konkretnem primeru je bil kazenski postopek zoper toženca pravnomočno končan v devetih mesecih po tatvini – škodnem dogodku in tožnica je bila z izidom kazenskega postopka seznanjena že v času pisanja regresnega zahtevka tožencu, najkasneje na dan 8. 6. 2011. Sodišče te listine, ki se nahaja v spisu, ni dokazno ocenilo. Sodišče tudi ni dokazno ocenilo listin iz kazenskega spisa, o njih se ni izjasnilo, ni dokazno ocenilo regresnega zahtevka ter odgovora toženčevega odvetnika G. F. z dne 29. 6. 2011, iz katerega izhaja, da je bilo tožnici najkasneje 1. 7. 2011 jasno, da z vložitvijo tožbe nima karkoli odlašati. Ker sodišče navedenih listin ni ocenilo, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 13. točke (prav: 14. točke) drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Če bi sodišče navedene listine ocenilo in pravilno ugotovilo dejansko stanje, kdaj je tožnica pridobila pravico od toženca terjati odškodnino oziroma regres, bi ob pravilni uporabi materialnega prava moralo ugotoviti, da je tožbeni zahtevek tožnice v celoti zastaran. Tožnici je bilo že 7. 6. 2011 znano, da je s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča ugotovljeno, da je toženec nesporni povzročitelj škode, zavarovalnino je oškodovancu izplačala že 9. 8. 2010, s tem dnem je pridobila tudi pravico regresnega zahtevka. Najkasneje 7. 6. 2011 je imela tožnica pravico in možnost terjati, kar je svojemu zavarovancu plačala namesto toženca. Toženec ne sme biti v slabšem položaju od drugih povzročiteljev škode. S tem, ko je sodišče napačno uporabilo 353. člen OZ, je kršilo načelo pravne države, tožnici je priznalo več pravic, kot jih imajo drugi oškodovanci. Glede na določbe Ustave RS ima toženec pravico do enakega varstva pravic, pravico do poštenega sojenja, kar je sodišče kršilo, kršilo je tudi 6. člen Konvencije o človekovih pravicah. Sodišče bi torej moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti in odločiti, da se sklep o izvršbi v celoti razveljavi in da toženec ni dolžan tožnici povrniti njenih izvršilnih in pravdnih stroškov. Toženec sodbo izpodbija tudi zato, ker je sodišče zavzelo stališče, da njegov govor res judicate ni utemeljen. Takšno stališče sodišča ni pravilno. Sodišče sploh ni zavzelo konkretnega stališča o toženčevem ugovoru iz 10. točke pripravljalne vloge z dne 9. 12. 2017. Sodba zato nima razlogov o odločilnih dejstvih, podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Zakaj sodišče šteje, da je bil sklep o izvršbi VL 213257/2011 z dne 13. 2. 2013 razveljavljen iz procesnih razlogov, ni obrazložilo. Toženec se v izogib ponavljanju sklicuje na svoje navedbe iz pripravljalne vloge z dne 9. 12. 2017. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 13. točke (prav: 14. točke) drugega odstavka 354. člena ZPP tudi, ko v sodbi ni obrazložilo, zakaj v konkretnem primeru glede ugotavljanja deleža toženca pri nastali škodi ne upošteva sodne prakse, ki jo je toženec izpostavil pod 7. točko pripravljalne vloge z dne 3. 10. 2017. Sodba zato nima razlogov o odločilnih dejstvih. Toženec se v celoti sklicuje na svoje navedbe pod 7. točko pripravljalne vloge z dne 3. 10. 2017. V pritožbi zoper sklep z dne 26. 1. 2017 toženec navaja razloge, ki dejansko predstavljajo pritožbene razloge zoper stroškovno odločitev, ki je obrazložena v popravnem sklepu, medtem ko pritožbenih navedb glede same poprave sodbe ne podaja. Glede stroškov navaja, da sodišče prve stopnje tožnici ob pravilni uporabi materialnega prava ne bi smelo priznati stroškov za vozovnico na relaciji Novo mesto – Ljubljana – Novo mesto, ker gre za nepotrebne stroške. Tožnica bi morala ravnati ekonomično ter na obravnavo v Ljubljani poslati pravnika, zaposlenega v podružnici v Ljubljani.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Glede obširnih pritožbenih navedb v zvezi z ugovorom zastaranja terjatve v višini 8.066,44 EUR¹ je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je ta neutemeljen. Toženec je v postopku v pripravljalni vlogi z dne 4. 10. 2017 navedel, da vztraja pri ugovoru zastaranja, ker odškodninske terjatve in regresni zahtevek zastarajo v absolutnem roku petih let. Navajal je, da je treba upoštevati pravilo, da začne zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, teči takrat, ko začne proti temu teči zastaranje zavarovančeve terjatve in se konča v enakem roku. Zastaranje je začelo teči najkasneje z izplačilom zavarovalnine oškodovancu, petletni zastaralni rok se je že iztekel. Tožnica je na takšne navedbe odgovorila s trditvijo, da je ugovor zastaranja neutemeljen, ker je škoda nastala s kaznivim dejanjem in v predmetni zadevi velja desetletni zastaralni rok od dneva, ko je bilo kaznivo dejanje izvršeno (9. 4. 2010). Na njene trditve toženec v nadaljevanju ni odgovoril.

5Toženec v zvezi z ugovorom zastaranja in svojimi trditvami na prvi stopnji, razen sodbe v zadevi I K 48548/2010 Okrožnega sodišča v Krškem z dne 23. 9. 2010 (konkretizirano) ni predlagal nobenega dokaza, zato v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da to ni ovrednotilo posameznih listin, ki se nahajajo v pravdnem spisu in iz katerih izhajajo določena dejstva glede tega, kdaj naj bi bil tožnici znan nesporni povzročitelj škode. Ker te listine niso bile predlagane kot dokaz s strani toženca za dokazovanje dejstev v zvezi z ugovorom zastaranja, se sodišču v tem smislu ni bilo treba podrobneje opredeljevati. Prav tako je neutemeljen očitek, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker navedenih listin ni dokazno ocenilo.

6Sodišče prve stopnje je glede ugovora zastaranja pravilno navedlo, da je treba v konkretni zadevi uporabiti določbo 353. člena OZ, ker je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem. Odškodninski zahtevek zastara, ko se izteče čas, ki je potreben za zastaranje kazenskega pregona. Za veliko tatvino se sme izreči zaporna kazen do petih let in kazenski pregon v takem primeru zastara v desetih letih od storitve kaznivega dejanja. Sodišče je zato pravilno zaključilo, da glede na to, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v času od 8. 4. do 9. 4. 2010, tudi če se upošteva datum storitve kaznivega dejanja (in ne datum pravnomočnosti kazenske sodbe oziroma zaključka kazenskega postopka, glede na določbe o pretrganju zastaranja), glede na to, da je bil predlog za izvršbo vložen 3. 4. 2017, sporni zahtevek ni zastaran.

7Pritožba se glede na navedene ugotovitve neutemeljeno sklicuje na splošni zastaralni rok za odškodninske terjatve in zmotno zatrjuje, da začne po koncu kazenskega postopka, ki se je končal z obsodilno sodbo, z dnem pravnomočne kazenske sodbe zastaralni rok teči po splošnih pravilih obligacijskega prava. Določba 353. člena OZ je namreč jasna. V primeru, ko je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem (za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok), odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi zastara, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona. Toženec napačno tolmači komentar dr. Borisa Strohsacka, ki navaja, da če je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, zakon načeloma omogoča uveljavitev odškodninskega zahtevka v daljšem zastaralnem roku od splošnega triletnega roka oziroma povzema le dele komentarja. Takšna ureditev je podana zaradi močnejšega varstva oškodovanca. Pri tem pa se zastaranje odškodninskega zahtevka navezuje na zastaranje kazenskega pregona le takrat, kadar je rok za zastaranje kazenskega pregona daljši, ne pa enak ali celo krajši od triletnega odškodninskega zastaralnega roka. Zaključki, kot jih podaja toženec, da za primer, ko oškodovanci že znotraj splošnega triletnega zastaralnega roka vedo za dejanskega povzročitelja škode, 353. člen OZ ne pride v poštev, so zmotni. Pasivnost tožnice v obliki opustitve uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku ali vložitve tožbe znotraj splošnega zastaralnega roka, čeprav naj bi ji tedaj že bil znan povzročitelj škode in njen obseg, ni razlog, ki bi izključeval uporabo 353. člena OZ. 353. člen OZ namreč pravice do dobrote daljšega zastaralnega roka ne omejuje na primere, ko škoda in njen povzročitelj do izteka zastaralnih rokov iz 352. člena OZ še niso znani.² Vsa drugačna obširna zatrjevanja toženca v pritožbi se tako izkažejo za neutemeljena. Neutemeljen je tudi očitek, da je kršeno načelo pravne države, ker je sodišče tožnici priznalo več pravic, kot jih imajo oškodovanci, ki morajo glede na splošne določbe o zastaralnih rokih odškodninski zahtevek uveljaviti v roku treh let, očitek o kršitvah ustavnih pravic in Evropske konvencije o človekovih pravicah, saj je toženec v enakem položaju kot drugi storilci kaznivih dejanj.

8Toženec pravilno navaja, da zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera, začne teči takrat, ko začne teči proti temu zastaranje zavarovančeve terjatve in se tudi konča v enakem roku, le da vsebino določbe šestega odstavka 357. člena OZ neutemeljeno povezuje s splošnim zastaralnim rokom. V konkretnem primeru je namreč zastaralni rok daljši, v skladu s 353. člen OZ. Sodišče prve stopnje je torej glede ugovora zastaranja pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

9Toženec izpodbija tudi zaključke sodišča prve stopnje glede ugovora res judicate, vendar tudi te neutemeljeno. Sodišče je pravilno navedlo, da gre za pravnomočno razsojeno stvar, kadar o vsebini zahtevka sodišče odloči z meritorno odločbo. Sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi in zavrženju predloga za izvršbo zoper toženca ne predstavlja meritorne odločitve in so drugačne pritožbene navedbe o zmotni uporabi materialnega prava neutemeljene.

10Neutemeljen je očitek, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in trditve o zatrjevani bistveni kršitvi določb postopka. Sodbo sodišča prve stopnje je bilo tudi v tem delu mogoče preizkusiti. Sodišče je pravilno navedlo, da je bil sklep razveljavljen iz procesnih razlogov, podrobnejša obrazložitev glede tega pa glede na predloženi sklep tudi ni bila potrebna. Zavrženje predloga za izvršbo ne predstavlja vsebinske odločitve in so bile drugačne pritožbene navedbe v 10. točki pripravljalne vloge toženca z dne 9. 12. 2017 zmotne. Podrobneje nanje sodišče druge stopnje ne odgovarja, saj jih toženec v pritožbi ne navaja, ampak se le sklicuje na pripravljalno vlogo.

11Neutemeljena je tudi navedba, da naj bi sodišče absolutno bistveno kršitev določb postopka storilo v zvezi z razlogi o deležu toženca pri nastali škodi, ker ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo sodne prakse, ki jo je toženec izpostavil v 7. točki pripravljalne vloge z dne 3. 10. 2017. V navedeni vlogi je v 7. točki toženec navedel le eno sodno odločbo³, ki pa se ne nanaša na odgovornost za škodo, ki jo povzroči več oseb skupaj. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in skladna s 186. člen OZ, saj za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, udeleženci odgovarjajo solidarno. Ugotavljanje deleža pride v poštev v skladu s 188. členom OZ, torej v razmerju med solidarnimi dolžniki. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje razloge o odločilnih dejstvih v skladu s 186. člen OZ navedlo, sodbo je bilo mogoče preizkusiti in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

12Neutemeljeno toženec izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje v delu, ko je sodišče pooblaščenki tožnice priznalo stroške prihoda na dva naroka, skupno v višini 26,36 EUR. Sedež tožnice je v Mariboru, pooblaščenka je prišla iz Novega mesta, z njenim prihodom so nastali manjši stroški, kot bi ti znašali, če bi prišla pooblaščenka iz Maribora, zato so pritožbene navedbe, da gre za nepotreben strošek, neutemeljene.

13V pritožbi zoper popravni sklep, kot že navedeno, toženec podaja navedbe le glede stroškovne odločitve, glede katere je obrazložitev iz sodbe izpadla, torej vsebinske pritožbene navedbe, na katere je bilo že odgovorjeno. Navedb glede izdaje popravnega sklepa ne podaja. Sodišče druge stopnje je zato odločitev preizkusilo le glede razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je popravni sklep sodišča prve stopnje materialnopravno pravilen.

14Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje niti v izpodbijanem sklepu niti v izpodbijanem delu sodbe ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo in sodbo (v izpodbijanem delu) in sklep potrdilo (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

15Toženec s pritožbama ni uspel, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev pritožbenih stroških temelji na 154. in 165. členu ZPP.

¹ Sodišče prve stopnje je delno ugovoru zastaranja ugodilo, in sicer glede obrestnega dela zahtevka.
² Primerjaj sodbo VS RS II Ips 203/2017.
³ Sodba VSL I Cpg 119/2014.