VSK sklep II Cp 434/2006

Pritožbeni postopek se nadaljuje.

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi, s katerim je na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega sodišča v K., opr. št. Pd z dne 21.06.2004, dovolilo izterjavo razlike v plači in obračuna prispevkov ter davka, in dolžniku naložilo, da je dolžan povrniti upniku nadaljnje stroške izvršbe v znesku 55.756,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.02.2006 do plačila.

Zoper sklep se po pooblaščencu pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da se pritožbi ugodi, sklep razveljavi in predlog zavrne, podrejeno, zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da bi sodišče lahko razpisalo narok, da bi se razjasnilo, kaj je bilo plačano. Napačno interpretira zakonske določbe glede načina obrestovanja denarnih obveznosti. Z Zakonom o obrestni meri zamudnih obresti-ZOMZO (iz leta 1992), ki je izrecno določal, da se zamudne obresti obračunavajo po konformni metodi, za presojo obveznosti v obravnavanem primeru ni relevanten, ker je veljal do 04.08.1995, pred nastankom obveznosti iz izvršilnega naslova. Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri-ZPOMZO (Ur. l. RS, št. 45/95), ki je veljal od 05.08.1995 do 27.06.2003, pa konformne metode ni več izrecno določal. Stališče prvostopenjskega sodišča glede obrestovanja je napačno, to je obrazložil že v ugovoru, pa v sklepu ni odgovora. Zato je izpodbijani sklep pomanjkljiv, podana je bistvena kršitev. Razlogovanje, da je drugačen način obrestovanja pred 28.06.2003 dopusten, ker je bila obrestna mera sestavljena iz dveh delov, ni pravo. Obrestna mera je bila le ena in se je redno objavljala. Res je bila izračunana tako, da so upoštevali revalorizacijski indeks, vendar to ne pomeni, da se uporabi konformna metoda. Sodišče enači revalorizacijo z Zakonom o obligacijskih razmerjih-ZOR prepovedanim obrestnim obrestovanjem, čemur dolžnik nasprotuje (to navaja v ugovoru), sodišče pa ne daje razumnih razlogov za tako ravnanje. V kolikor bo pritožbeno sodišče pritrdilo stališču prvostopenjskega sodišča, naj ugotovi, kaj pomeni sprotno pripisovanje obresti h glavnici, ali gre za mesečno obrestovanje ali obrestovanje na letni ravni in to upošteva. Ni res, da namesto dolžnika ne more drug obračunati in izplačati plačo za opravljeno delo (to lahko opravi izvršitelj...). Izplačilo pomeni dajatveno obveznost in ne obveznosti nekaj storiti, dopustiti... Samo dejanje obračuna in odvoda se opravi v računovodstvu in prikaže na plačilni listi (to je storitev), vendar kakšno korist ima upnik od te storitve, če znesek nato ni izplačan.

Po objavi odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-300/04 z dne 02.03.2006 (Ur. l. RS z dne 17.03.2006), pa je dolžnik predlagal pritožbenemu sodišču, naj pri reševanju pravnega sredstva upošteva tudi to odločbo.

K tč. 1 izreka:

S sklepom z dne 23.05.2006 je sodišče druge stopnje v obravnavani zadevi pritožbeni postopek prekinilo. Ocenilo je, da je določba 376. čl. Obligacijskega zakonika-OZ v delu, ki velja za zakonske zamudne obresti, v nasprotju z 2., 4. in 33. čl. Ustave RS, zahteva za začetek postopka za oceno ustavnosti tega člena pa je bila že vložena. Ustavno sodišče RS je namreč z odločbo št. U-I-300/04 z dne 02.03.2006 odločilo, da se 1060.čl. OZ razveljavi, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 01.01.2002, uporablja 277.čl. ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Ustavno sodišče je torej odločilo, da morajo sodišča pri odločanju o teku obresti po 1.01.2002 upoštevati veljavno zakonodajo (določbo 376.čl. OZ), ne glede na to, da je obligacijsko razmerje, iz katerega izvirajo zamudne obresti, nastalo pred uveljavitvijo OZ. Za tako situacijo gre v obravnavani zadevi, ko bi moralo višje sodišče pri odločanju o pritožbi dolžnika upoštevati tudi določbo 376.čl. OZ. Zato je postopek prekinilo. Ker pa je Ustavno sodišče RS v postopku za oceno ustavnosti (z odločbo št. U-I-267/06) odločilo, da ni v neskladju z Ustavo 376.čl. OZ, ni več razlogov za prekinitev. Pritožbeno sodišče zato s postopkom nadaljuje (156.čl. Ustave RS).

K 2. tč. izreka:

Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljen. Izpodbijani sklep vsebuje jasne razloge, ki utemeljujejo sprejeto odločitev, dolžnik ni dokazal, da bi plačal več kot je bilo v postopku ugotovljeno, zato v tej zvezi podan očitek, da bi sodišče prve stopnje lahko opravilo narok, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje se je o vprašanju uporabe konformne metode obračuna obresti v obdobju do 28.06.2003 opredelilo, sklep ima o tem potrebne razloge, le da se dolžnik s temi ne strinja. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje obresti obračunalo po konformni metodi do 28.6.2003, od tedaj dalje pa po linearni metodi, kar je tudi po mnenju pritožbenega sodišča, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, materialnopravno pravilno, in ugotovilo, da dolžnik ni poravnal celotne terjatve, in da ugovorni razlog iz 8. tč. 55. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ni podan. Posledično je dolžnikov ugovor zavrnilo. V obravnavanem primeru tečejo zamudne obresti od posameznih zneskov od leta 1996 oziroma 1997 dalje. ZOR je res prepovedoval obrestovanje neplačanih zamudnih obresti, vendar je od tega splošnega pravila dopuščal izjemo v tistih primerih, ko je bilo z zakonom določeno drugače (1. odst. 279. čl. ZOR), drugi zakoni, sprejeti po uveljavitvi ZOR, pa so to dopuščali do 28.06.2003, ko je stopil v veljavo ZPOMZO-1 (Ur. l. RS, št. 56/03). Tako je bila uporaba konformne metode izrecno predpisana z ZOMZO iz leta 1989 (Ur.l. SFRJ, št. 57/89) in ZOMZO iz leta 1992 (Ur. l. RS, št. 14/92), od uveljavitve ZPOMZO (Ur. l. RS, št. 45/95) dalje pa so zakoni do uveljavitve ZPOMZO-1 (Ur. l. RS, št. 56/03) izjemo od prepovedi obrestnega obrestovanja določali na ta način, da so obrestno mero zamudnih obresti določali tako, da je bila sestavljena iz realnega in revalorizacijskega dela, pri čemer je bila za osnovo določitve obrestne mere zamudnih obresti vzeta prav revalorizacija obveznosti. Poleg tega je bila v času veljavnosti ZPOMZO in ZPOMZO-A (Ur. l. RS, št. 109/01) v sklepih Banke Slovenije temeljna obrestna mera izračunana na konformni način. Pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče s tem, ko je zakonske zamudne obresti obračunalo na konformni način, kršilo zakonsko prepoved obrestnega obrestovanja, zato ne drži, tudi ne, da bi se morale zamudne obresti po konformni obrestni meri obračunavati za vsako leto posebej, to bi bilo v nasprotju z vsem obrazloženim (ko je revalorizacija obveznosti sestavni del obrestne mere). Kot že navedeno, ni več izjeme prepovedi obrestnega obrestovanja od 28.06.2003 dalje (ZPOMZO-1), ko se smejo zamudne obresti obračunavati le (še) po linearni metodi. Iz obračunov obresti, na katere se je oprlo sodišče prve stopnje izhaja, da je glede zamudnih obresti upoštevalo obračun po konformni metodi do 28.06.2003, od tedaj dalje pa po metodi linearnega obrestovanja, kar je ob vsem povedanem zato pravilno.

Ni tudi utemeljen pritožbeni očitek napačne uporabe 226. čl. ZIZ glede obveznosti dolžnika, da obračuna prispevke in davke in jih glede na zakonsko obvezo odvede, tega ne more storiti drug kot le dolžnik. Že dolžnik sama priznava, da je dejanje "obračuna in odvoda" storitev, meni sicer, da to lahko opravi tudi kdo drug, vendar, z vso potrebno dokumentacijo in podatki razpolaga le sam dolžnik.

Ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti pa je sodišče druge stopnje ugotovilo naslednje. Ker gre v obravnavanem primeru za zamudne obresti iz razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, ki tečejo tudi po 01.01.2002, je potrebno upoštevati tudi odločbo Ustavnega sodišča opr. št. U-I-300/04 z dne 02.03.2006, s katero je bila prehodna določba 1060. čl. OZ v delu, kolikor se na njeni podlagi še naprej uporablja ZOR, ki prepovedi teka zamudnih obresti ultra alterum tantum ne vsebuje, razveljavljena. To pomeni, da je potrebno pri odločanju o teku obresti po 01.01.2002 upoštevati veljavno zakonodajo, ne glede na to, da je obligacijsko razmerje, iz katerega izvirajo zamudne obresti, nastalo pred uveljavitvijo OZ (24. tč. cit. ustavne odločbe). V konkretnem primeru to pomeni, da je treba pri teku obresti po 01.01.2002 upoštevati 376. čl. OZ, ki določa, da obresti nehajo teči, ko usoda zapadlih, pa neplačanih obresti, doseže glavnico. V času odločanja sodišča prve stopnje navedena odločba Ustavnega sodišča še ni bila izdana, vendar pa mora sodišče druge stopnje upoštevati zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, saj se ta ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (44. čl. Zakona o Ustavnem sodišču). Pritožbeno sodišče je zato iz tega razloga moralo pritožbi ugoditi, sklep je razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku-ZPP v zv. s 15. čl. ZIZ), da o ugovoru ponovno odloči, upoštevajoč tudi določbo 376. čl. OZ, saj so upniku priznane obresti od leta 1996 oziroma 1997 dalje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. čl. ZPP v zv. s čl. 15 ZIZ.