VSL Sodba II Cp 901/2018

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki III izreka spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zniža za 4,21 EUR, to je na znesek 1.833,69 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: 1. ugotovilo, da je vknjižba prepovedi odsvojitve (odtujitve) nepremičnin parc. št. 238/7 in 238/9 k. o. ... pod Dn. št. 1780/81, na podlagi sklepa o dedovanju Temeljnega sodišča v Kranju, Enota Kranj, D 111/79 z dne 4. 12. 1980, v korist toženca E. S., neveljavna; 2. odločilo, da se pri nepremičninah parc. št. 238/7 in 238/9, obe k. o. ..., vknjiži izbris prepovedi odsvojitve (odtujitve) v korist toženca E. S., vknjižene na podlagi zgoraj navedenega sklepa o dedovanju; 3. toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 1.837,90 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

2Pritožbo vlaga toženec. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V okviru pritožbe zoper sodbo toženec najprej izpodbija odločitev sodišča s katero je dopustilo spremembo tožbe. Sodišču očita kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se ni opredelilo do navedb toženca, da je tožnica tožbo spremenila po izteku petnajstdnevnega roka. Meni, da bi moralo sodišče zaradi zamude roka postopati po 108. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in tožbo zavreči. Ker je ravnalo drugače, je storilo kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP. Tožnice tudi sicer ne bi smelo pozvati k spremembi tožbe oziroma k postavitvi materialnopravno ustreznega oziroma pravilnega tožbenega zahtevka. Opozarja, da je materialno procesno vodstvo predvideno zgolj kot dopolnilo trditvenemu in dokaznemu bremenu. Tudi pravilo o pomoči prava neuki stranki (12. člen ZPP) sodišča ne opravičuje, da bi stranki predlagalo, da spremeni tožbeni zahtevek. Vsebinske nepravilnosti ni mogoče odpravljati z vrnitvijo tožbe v popravo po 108. členu ZPP. Sodišče prve stopnje je tožnici dejansko dalo vsebinska navodila, kako oblikovati tožbeni zahtevek. S takim ravnanjem je poseglo v načelo dispozitivnosti iz prvega odstavka 2. člena ZPP in kršilo načelo nepristranosti in objektivnosti sodišča. To velja še toliko bolj zato, ker je tožnico v postopku zastopala prava vešča pooblaščenka. Kakšen mora biti zahtevek, je jasno razvidno iz 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). Zaradi pobude sodišča se je, gledano z očmi nepravnika, spremenil cilj pravde, saj je bilo samo iz tega razloga zahtevku ugodeno. Cilj pravde je tudi in predvsem enako obravnavanje obeh strank.

Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da vpis prepovedi odsvojitve v deležu nad 1/5 ni imel materialnopravne podlage. Iz sklepa o dedovanju oziroma dednega dogovora ne izhaja, da bi se ta prepoved nanašala le na 2/5 nepremičnin, ki sta ju E. in B. S. prepustila tožnici. Nasprotno, tožnica se je strinjala, da se prepoved odsvojitve vpiše na celotni nepremičnini. Prepoved je bila vpisana tudi v zemljiško knjigo, tožnica pa pravnega sredstva od leta 1980 do leta 2015 zoper to ni vložila. Toženec v nadaljevanju ugotavlja, da tožnica z izpodbijano sodbo ne bo dosegla pravnega varstva, ki ga je želela. Z nepremičnino namreč kljub izbrisu prepovedi odsvojitve ne bo mogla prosto razpolagati. Še vedno jo zavezuje dedni dogovor. Njen položaj se zato ne bo popolnoma nič spremenil, spremenil oziroma poslabšal se bo le položaj morebitnih kupcev in toženca. Nepravično je zato, da sodišče nudi pravno varstvo takemu zahtevku. Opozarja še, da so se take prepovedi v preteklosti vpisovale v zemljiško knjigo, pri tem pa ni nepomembno, da tožnica na vpis ni reagirala. Tudi, če bi, s pravnim sredstvom ne bi uspela. V času vpisa prepovedi takšna vknjižba ni bila neveljavna iz materialnopravnega razloga, zato ni dopustno, da se po sedaj veljavnih predpisih ugotovi, da je sporna vknjižba neveljavna.

Zaradi napačne odločitve o zahtevku je nepravilna tudi odločitev o pravdnih stroških. Ti so tudi sicer odmerjeni nepravilno, saj sodišče ni uporabilo 155. člena ZPP. Kot nepotrebne za pravdo toženec označuje strošek za opomin pred tožbo, saj je bil ta sestavljen 10 let pred vložitvijo tožbe, dopise stranki ter materialni strošek v višini 38,40 točk. Pri slednjem bi moralo upoštevati, da se materialni stroški odmerijo v višini 2 % do vrednosti 1.000 točk. V tem delu je bila storjena še kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj razlogov o stroških sploh ni oziroma so nejasni.

3Tožnica je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Toženec neutemeljeno izpodbija odločitev, s katero je sodišče prve stopnje dopustilo spremembo tožbe. Res je pritožnik temu nasprotoval, vendar pa lahko sodišče na podlagi prvega odstavka 185. člena ZPP spremembo kljub temu dovoli, če meni, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med pravdnima strankama. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera pravilno zaključilo, da je obravnavanje spremenjenega tožbenega zahtevka smotrno za dokončno (vsebinsko) rešitev spora med strankama glede veljavnosti vknjižbe prepovedi odtujitve v zemljiški knjigi. S tem je sodišče preprečilo novo pravdo, ki bi jo tožnica lahko sprožila, če bi sodišče prve stopnje prvotno postavljen zahtevek zavrnilo. Postopka pa s takim ravnanjem tudi ni preveč obremenilo, saj je o spremenjenem zahtevku lahko odločilo na podlagi že zbranega procesnega gradiva¹.

6Vprašanje, ali je sprememba tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerij med strankama, je tudi edino merilo, ki ga sodišče ob upoštevanju 185. člena ZPP uporabi pri odločitvi, ali bo spremembo dovolilo ali ne. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na materialno procesno vodstvo zato pri presoji pravilnosti te odločitve niso relevantne in nanjo ne morejo vplivati. Ker lahko tožeča stranka tožbo spremeni do konca glavne obravnave (184. člen ZPP), enako velja za očitke o zamudi roka, ki ga je sodišče prve stopnje dalo tožnici, ko jo je opozorilo na nepravilno oblikovan zahtevek. Izostanek razlogov o prekoračitvi roka zato ne predstavlja ne kršitve po 8. ne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7Ne glede na vse povedano pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru s tem, ko je tožnica svoj tožbeni zahtevek v prvi točki pravilno oblikovala, tožba ni bila spremenjena. Sodna praksa namreč zastopa stališče, da pravilno oblikovanje tožbenega predloga, ob nespremenjenem cilju pravde, ne pomeni spremembe tožbe.² V tej zadevi je bilo vsem udeležencem ves čas jasno, kakšno pravno varstvo tožnica zahteva oziroma kakšen je konkretni cilj pravde, to je, da se sporna vknjižba izbriše iz zemljiške knjige. To je v razlogih (sklepa, s katerim je dovolilo spremembo tožbe) poudarilo tudi sodišče prve stopnje. Ta cilj se s pravilno formulacijo zahtevka ni v ničemer spremenil.

8Tožba, ki jo je treba popraviti tako, da se tožbeni predlog pravilno formulira z namenom, da stranka doseže pravno varstvo, ki ga zahteva, po stališču sodne prakse³ tudi ni neodpravljivo nesklepčna. Zato je sodišče po pravilu o materialnem procesnem vodstvu dolžno tožečo stranko vzpodbuditi tudi k pravilnemu oblikovanju zahtevka. Namen razjasnjevalne dolžnosti v tem pogledu je preprečiti, da bi stranka izgubila pravdo in prišla ob pravno varstvo samo zaradi nepravilnega predloga, pa čeprav je po uspehu obravnave jasno, da ima prav, le da je njen predlog napačno formuliran⁴. Pri materialnem procesnem vodstvu na področju stvarnih predlogov je, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, sicer potrebna previdnost, saj sodnik s svojo aktivnostjo ne sme poseči v načelo dispozitivnosti, vendar pa v konkretnem primeru do tega ni prišlo. Teorija⁵ in sodna praksa, ki ji sledi⁶, zastopata stališče, da je primerno merilo za presojo, kdaj opraviti materialno procesno vodstvo odgovor na vprašanje, ali se bo zaradi pobude sodišča spremenil cilj pravde, gledano z očmi nepravnika. Kot je bilo že zgoraj poudarjeno, je bilo v tej zadevi vsem udeležencem postopka (sodišču, tožnici in tudi tožencu) ves čas jasno, kakšno pravno varstvo tožnica zahteva oziroma kakšen je konkretni cilj pravde, ta pa se zaradi opravljenega materialno procesnega vodstva in pravilnega oblikovanja zahtevka ni v ničemer spremenil.

9Sodišče prve stopnje pri izvedenem materialno procesnem vodstvu tudi ni prestopilo dopustnih meja. Tako ne drži, da je namesto tožnice oblikovalo tožbeni zahtevek, saj je v dopisu tožnico le pozvalo, da odpravi nejasnost med tožbenimi navedbami in zahtevkom. Glede na to, da mora biti opozorilo sodišča v okviru materialno procesnega vodstva toliko konkretno, da je razumljivo, sodišče prve stopnje tožnice na odpravo neskladja drugače, kot da ga je konkretno izpostavilo, niti ni moglo opozoriti.

10Očitki toženca, da sodišče tožnice ne bi smelo vzpodbuditi k pravilni formulaciji tožbenega zahtevka, da je kršilo načelo dispozitivnosti, nepristranosti in enakega obravnavanja strank ter storilo kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, so zato neutemeljeni.

11Neutemeljeno je tudi pritožničino sklicevanje na 108. člen ZPP in na to določilo vezan očitek o storjeni kršitvi po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj v konkretnem primeru sodišče prve stopnje tožnice ni pozvalo, da tožbo popravi zaradi formalnih pomanjkljivosti⁷. Podlage, da bi sodišče zaradi zamude roka tožbo zavrglo, zato ni bilo.

12Tožnica v konkretnem primeru vlaga izbrisno tožbo na podlagi 243. člena ZZK-1. Pogoj za vložitev izbrisne tožbe je, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, da je vknjižba določene pravice iz materialnopravnega razloga napačna in so zaradi takšne vknjižbe kršene pravice določene osebe na nepremičnini. Sodna praksa⁸ in teorija⁹ sta že zavzeli stališče, da gre tudi v primeru vknjižbe prepovedi odsvojitve, ki ni v skladu z materialnim pravom, za materialnopravno neveljavno vknjižbo.

13Kot izhaja iz (neizpodbijanih) dejanskih ugotovitev v sodbi, je bila v konkretnem primeru prepoved odsvojitve v korist toženca vknjižena v zemljiški knjigi na podlagi dednega dogovora, ki je bil sklenjen v zapuščinskem postopku, ki je tekel pred Temeljnim sodiščem v Kranju, Enota Kranj pod opr. št. D 111/97. Dedni dogovor sta (v delu, ki se nanaša na sporno vknjižbo) sklenila tožnica in toženec, ki sta brat in sestra. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, se je po pravnih pravilih Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ), in sicer paragrafa 364c, ki se je takrat uporabljal, prepoved odtujitve, ki je bila dogovorjena, lahko vpisala v zemljiško knjigo samo, če je šlo za dogovor med zakoncema ter starši in otroci in je v takem primeru učinkovala tudi proti tretjim osebam, ne pa tudi, če je bila dogovorjena med drugimi osebami. Vknjižba prepovedi odsvojitve v zemljiško knjigo v korist toženca je bila zato neveljavna iz materialnopravnega razloga že v času, ko je bila izvršena in je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je zahtevku tožnice ugodilo.

14Na utemeljenost tožbenega zahtevka ne more vplivati dejstvo, da je v pretekli praksi zemljiškoknjižnih sodišč morda prihajalo do nekritičnega vpisovanja prepovedi odtujitve v zemljiško knjigo tudi v primerih, ko ta ni bila dogovorjena med osebami, ki jih je taksativno našteval paragraf 364c ODZ. Enako velja tudi za dejstvo, da tožnica v zemljiškoknjižnem postopku ni vložila ustreznega pravnega sredstva. To ob upoštevanju, da gre za materialnopravni razlog neveljavnosti vknjižbe, ni relevantno.

15Tožnica je s tožbo dosegla pravno varstvo, ki ga je zahtevala. Njeno morda zmotno razumevanje pravnih posledic sodne odločitve, to je izbrisa sporne vknjižbe iz zemljiške knjige¹⁰, pa ne more biti razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka.

16Neutemeljen je tudi večji del očitkov, ki se nanašajo na odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je v tem delu navedlo dovolj razlogov, ki tudi niso v ničemer nejasni. Pritožbeni preizkus je zato mogoč, očitek o storjeni kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa neutemeljen. Ker ima opomin pred tožbo namen preprečiti začetek pravde, o tem, da gre za nepotreben strošek, ni mogoče govoriti. Na to ne vpliva okoliščina, da je bil v konkretnem primeru opomin tožencu poslan več let pred vložitvijo tožbe. Nepotrebni niso niti dopisi s katerimi je pooblaščenka tožnice svojo stranko obvestila o vabilu na dve obravnavi, o preklicu ter prejeti sodbi. Gre za samostojna opravila, ki niso vključena v nagrade za druga opravila. Nagrada v zvezi s temi opravili je bila tudi pravilno odmerjena po višini (glej 4. točko tar. št. 39 Odvetniške tarife – v nadaljevanju OT). Je pa sodišče prve stopnje nepravilno odmerilo višino materialnih stroškov, do povračila katerih je upravičena tožnica. Po tretjem odstavku 11. člena OT se namreč materialni stroški, če se priznavajo v pavšalnem znesku, priznajo v višini 2 % od skupne vrednosti storitve do 1000 točk, v zadevah, v katerih vrednost storitve presega 1000 točk, pa še v višini 1 % od presežka nad 1000 točkami. V konkretnem primeru to pomeni, da je tožnica, ki ji je sodišče priznalo nagrado v skupni višini 1920 točk, upravičena do povračila materialnih stroškov v vrednosti 29,2 točke (oziroma 13,40 EUR) in ne v višini vrednosti 38,40 točke (oziroma 17,62 EUR).

17Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo odločitev o stroških na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je znesek stroškov, ki jih je toženec dolžan povrniti tožnici, znižalo za 4,20 EUR. V ostalem je pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in sodbo potrdilo.

18Ker toženec s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (154. v zvezi s 165. členom ZPP). Odgovor na pritožbo je bil nepotreben, saj ni v ničemer prispeval k njeni rešitvi. Tožnica zato do povračila stroškov, ki so ji v zvezi s tem nastali, ni upravičena (155. v zvezi s 165. členom ZPP).

¹ Glej Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 205 in tam citirane odločbe: sodbo VS RS II Ips 407/2003 in sklep VSL I Cp 206/2000.
² Glej odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 1213/2008 in II Ips 172/2016.
³ Glej odločbo II Ips 172/2016.
⁴ Betetto, N., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 588.
⁵ Prav tam.
⁶ Glej na primer odločbo VSL II Cp 1645/2015.
⁷ Tožba namreč ni bila nerazumljiva in je tudi vsebovala vse, kar je bilo treba, da jo je sodišče lahko obravnavalo.
⁸ Glej odločbe VSL I Cp 3343/2008, VSL I Cpg 934/2011, VSL II Cp 1925/2012, VSL I Cpg 179/2008 in druge.
⁹ Glej R. Vrenčur in drugi, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba 2004, stran 231 in 232.
¹⁰ Ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in njen izbris v ničemer ne posega v veljavno sklenjen dedni dogovor in dogovorjeno prepoved odsvojitve.